Sod Smodnika

vsebina | igralci | ustvarjalci

Vsebina:

Beograd danes. Neke noči. Za preproste, male ljudi, je noč enaka številnim pred njo, polna pričakovanja in upanja. Nasilje na ulicah in v domovih. Nasilje, ki obrne človeka proti človeku, prijatelja proti prijatelju, someščana proti someščanu. V tej noči spoznamo srbsko družino iz Sarajeva, ki preživlja svoje begunske dneve v eni izmed beograjskih garaž. Očeta družine ? bivšega učitelja, sedaj voznika nočnega avtobusa, mladeniča, ki ugrabi avtobus poln potnikov in ga v stilu kamikaze vozi po mestnih ulicah, človeka, ki organizira koncert simfoničnega orkestra ? na splavu sredi reke, samo zato, da bi očaral svojo bivšo zaročenko.
Spoznamo še mnoge druge osebe in njihove usode v kalejdoskopu ironičnih, toda pretresljivih scen filma Sod smodnika, v prizorih polnih črnega humorja in čustvenosti. Film je tako tragičen in komičen obenem. Pripravite se na to.
Sod smodnika je prirejen po gledališki predstavi Dejana Dukovskega, ki je zbudila veliko pozornost v Beogradu in reakcije iskrenega navdušenja pri gledalcih in kritikih.

Prihodnost obstaja

Nasilje se je v najrazličnejših oblikah prikradlo v številne dele družbe, v vsakdanje družinsko življenje, v medčloveške odnose, prisotno je na ulici, na delu, kot proizvod resnih motenj na širšem družbenem področju, je posledica družbene patologije, ki je nastala zaradi razpada nekdanje skupne domovine.

Srbija uradno ni sodelovala v vojni, ki je potekala na njenih mejah. Toda posledice te vojne so še kako prisotne. V številnih glavah je zavladala popolna zmeda, osnovne moralne vrednote so se razblinile na ruševinah nekdanje skupnosti in le počasi ter z muko se gradijo temelji nove solidarnosti. Še enkrat, kot že tolikokrat do sedaj v naši težki zgodovini se jasno kaže, da se veliki svetovni premiki vršijo prek tega dela Balkana, da živimo na velikem sodu smodnika.

Beograd je na večer podpisovanja mirovnega sporazuma mesto sovraštva in tudi ljubezni, nasilja toda tudi žilave energije in želje po obstanku. Ljudje se v mračnih časih ljubijo, trpijo in se sovražijo. Tudi takšni časi so izpopolnjeni z nežnostjo, določenim humorjem, solidarnostjo, kot tudi z agresijo. Da bi nas svet bolje razumel, moramo najprej sebi pojasniti, kdo in kaj smo, z vsemi našimi pomanjkljivostmi in tudi kakšno vrlino. Film sod smodnika se nikomur ne želi prikupiti, on prikazuje zelo težak čas in pri tem ne odstopa od upanja, da kljub vsemu prihodnost obstaja.

Vloge

(po abecednem vrstnem redu)

Mira Banjac - Brkina žena
Ivan Bekjarev - Človek iz avtobusa
Aleksandar Berček - Dimitrije
Vojislav Brajović - Topuz
Bogdan Diklić - Jovan
Milena Dravić - Dama iz avtobusa
Nebojša Glogovac - Anđelko
Mirjana Joković - Ana
Dragan Jovanović - Kosta
Mirjana Karanović - Natalija
Miki Manojlović - Mane
Toni Mihajlovski - Đorđe
Nebojša Milovanović - Brkin sin
Dragan Nikolić - Sveta
Lazar Ristovski - Simon
Nikola Ristanovski - Boris
Danilo Bata Stojković - Blagoje
Ana Sofrenović - Marija
Ljuba Tadić - Vodja orkestra
Josif Tatić - Policaj
Predrag Tasovac - Gospod
Sergej Trifunović - Andreja
Marko Urošević - Aca
Velimir Bata Živojinović - Brka

Goran Paskaljević

Rojen je 22. aprila 1947 v Beogradu. Iz filmske režije je diplomiral leta 1972, na filmski akademiji FAMU v Pragi. Do leta 1976 je režiral več kot 30 dokumentarnih in kratkometražnih filmov za TV Beograd. Njegov kratometražni film ?Legenda o Lapotu?, ki ga je posnel leta 1971, je dobil zlato medaljo na festivalu jugoslovanskega in kratometražnega filma v Beogradu in mu omogočil sodelovanje na festivalu v Oberhauznu. Mednarodna filmska javnost je bila tako opozorjena na pojav režiserja Gorana Paskaljevića.

Njegov prvi igrani film je Čuvar plaže u zimskom periodu (1976), s katerim je leta 1977 sodeloval na filmskem festivalu v Berlinu (nominacija za zlatega medveda) in osvojil posebno nagrado žirije. Paskaljevićev naslednji film Pas koji je volio vozove (1977) je v Puli prejel veliko zlato areno in nagrado publike in je sodeloval v uradnem delu programa Berlinskega festivala (nominacija za zlatega medveda). Film Poseban tretman iz leta 1980 Mileni Dravić prinese nagrado za stransko vlogo na filmskem festivalu v Cannesu ter osvoji nominacijo za zlati globus in zlato areno na festivalu v Puli. V Paskaljevičevi zbirki nagrad najdemo Grand Prix UNICEF-a za film Suton (1983), Grand Prix žirije v Bastiji, kot tudi nagrado publike v New Orleansu za film Varljivo leto "68 (1984), nagrado CIFEJ na festivalu v Riu de Janeiru za Anđela čuvara (1987), nagrado FIPRESCI na festivalu v San Sebastijanu za Vreme čuda (1989), nagrado kritike v Montpeillierju in Gran Prix publike v San Francisku za Tango Argentino (1992), Grand Prix festivala v Valladolidu in nagrado publike v Cannesu za film Tuđa Amerika (1995). Čeprav je šele začel svoj festivalski pohod in življenje v kino dvoranah, je Paskaljevićev enajsti igrani film Sod smodnika osvojil nagradi FIBRESCI za najboljši film na 55. festivalu v Benetkah in na izboru Evropskih filmskih nagrad ter Grand Prix na festivalu v Antaliji (Turčija) in Haifi