Kolosej
Film distribucije Blitz Film & Video Distribution

Samova pustolovščina 2 3D

animirana družinska komedija
Sinhronizirano
Na sporedu od: 3.1.2013, Kolosej Ljubljana
1h 33min / 93min
Leto: 2012
Država: Belgija
Scenarij: Domonic Paris
Režija: Ben Stassen
Po dolgih letih brezskrbnega želvjega življenja se Samo in Rok znova znajdeta v ujetništvu, zato se njegov pogumni vnuček Ricky in njegova prijateljica Ella odpravita na drzno reševanje. Mala junaka se znajdeta v velikanski avanturi, polni nevarnosti in divjih vodnih tokov. Med tem Samo in Rok v velikanskem akvariju bogatega šejka kujeta svoj načrt za pobeg, a kot po navadi se njuni načrti tudi tokrat končajo z obilico zabavnega morskega kaosa.

Morske želve ter nerazdružljiva prijatelja Samo in Rok uživajo v morskih in peščenih čarih koralnega grebena, kjer se izležeta Jakec in Metka, ki ju dedka odpeljeta do morja. Nenadoma se nanje spravi barka divjih ribičev, ki ujamejo Sama in Roka in ju pošljejo v Dubaj, v akvarij, kjer bosta ena od turističnih atrakcij. Morski konjiček Veliki šef je v tem akvariju glavni ter vabi Sama in Roka, naj se mu pridružita pri načrtih za veliki beg. Fanta pa se raje lotita svojega načrta bega z novimi prijatelji, prav tako ujetniki akvarija: s Tonetom - najgršo ribo v akvariju, z Lulujem - hitropoteznim jastogom, ter celo jato pingvinov. Takrat pa se prikažeta Jakec in Metka, odločena, da bosta sama vdrla v akvarij in rešila dedka. Po nizu napetih pustolovščin in reševanja v zadnjem hipu se naši junaki odpravijo na jug, kjer Samo in Rok spet srečata Lelo in Majo, svoji prvi in edini ljubezni.

Intervju z režiserjem

Kako ste se pripravljali za risani film Samova pustolovščina 2?

Ben Stassen: Projekt smo začeli z risano izdelavo načrtov scenarija - storyboarda, ki je pri risanem filmu mnogo obsežnejši kot pri igranem, saj je potrebno vsak prizor pripraviti vnaprej do najmanjših podrobnosti. Ob scenariju je storyboard edini papirnati element v celotni produkciji. Izdela se v 2D tehniki, potem pa se predela z uporabo računalniške tehnologije. Nadaljevali smo z izdelavo grafičnih ilustracij za vsak posamezni prizor, da bi dobili občutek sloga, v katerem bomo posneli film, kar se osvetlitve in vizualnega vzdušja tiče, potem pa smo zaključili izdelavo animatik oziroma niza grobih risb, ki so vodilo pri procesu animacije. To je zelo pomembna faza, saj tako določiš ritem filma, kote kamere, kadre ter gibanje likov v prostoru. Gre za osnovno predlogo, ki jo animatorji uporabljajo med celotnim procesom animacije.

Kdaj dobijo liki svojo obliko?

Ben Stassen: Med izdelavo animatik se ukvarjamo tudi z izdelavo modela, torej oblikujemo predmete, ki se pojavijo v filmu. Sem sodijo liki, pa tudi zgradbe, dodatni elementi in morsko okolje. Glavni liki so seveda izrazito stilizirani. Dodali smo jim antropomorfne značilnosti, kar pomeni, da so podobni pravim želvam in ribam. Tudi s podvodnim svetom smo se trudili ostati čim zvestejši resnici, zato smo za navdih uporabili vrsto fotografij.

Kaj so bili vaši naslednji koraki?

Ben Stassen: Po izdelavi animatik in modelov so na vrsti animatorji. Ti animirajo kamero na prizorišču in like pred objektivom. Po animaciji scenografije se le ta senči. Na ta način dobijo predmeti teksturo, barvo in relief. Nato je na vrsti osvetlitev. Zadnja faza je obdelava in montaža oziroma povezovanje različnih plasti v celoto. Če recimo ob koralnem grebenu klepetata dve želvi, morate najprej v okolico postaviti glavna lika, nato pa stranske like in posebne učinke (recimo mehurčke, ki se dvigujejo proti gladini ali jata planktona). Del tega procesa je tudi prilagajanje osvetlitve ali vidnega polja pod vodo.

Kje se, po vašem mnenju, skriva dodatna vrednost 3D animacije?

Ben Stassen: 3D filmi mi v veliki večini niso všeč, saj so zasnovani v 2D tehniki, potem pa se posnamejo z dvema kamerama. Na tak način se snemalci igrajo z globino vidnega polja ter ustvarjajo vtis, kot da efekti dobesedno skačejo pred vas, ne ponujajo pa pravega doživetja reliefnosti. Želel sem, da bi bili gledalci po ogledu Samove pustolovščine 2 prepričani, da je film v 3D različici celo boljši. Čeprav osebno menim, da vodi 2D kinematografija gledalce v čustveni in intelektualni svet, pa vam daje gledanje filma v 3D občutek, da ste fizično navzoči v filmskem svetu. Da bi dosegli tak občutek, morate razmišljati o režiji kot o nečem, kar je bliže scenski kot kinematografski viziji. Pri vsakem prizoru morate določiti položaj gledalcev v prostoru, kot da gre za gledališko predstavo. Lahko se igrate tudi z ekspozicijami, ki dajejo gledalcu priložnost, da sami izberejo, kam bodo gledali.

Rezultat je prečudovit, kljub temu, da niste imeli proračuna hollywoodskih megaprodukcij.

Ben Stassen: Pravi izziv je bilo posneti 3D risani film za 25 milijonov evrov, kar je približno četrtina ameriške produkcije celovečernega animiranega filma. Če ste dobro organizirani, če na pravi način usmerite svoje ekipe in nimate prezapletene hierarhične strukture, je to mogoče. Bilo je celo lažje, saj smo imeli zaradi precejšnjih izkušenj v produkciji 3D filmov tudi večkratno nadarjene sodelavce. Prav tako menim, da sta hitrost in učinkovitost pri odločanju ključni dejavniki procesa ustvarjanja filma, ki se lahko primerja z velikimi ameriškimi produkcijami, ki pa naše sponzorje vseeno ne bodo pahnile v brezno!

Intervju s scenografom

Kaj vam je bilo všeč pri drugem nadaljevanju Samove pustolovščine?

Vincent Kesteloot: Všeč mi je bilo, kako smo v zgodbi Bena Stassena ohranili šarm junakov iz prvega dela, čeprav se zgodba v drugem delu odvija v povsem drugi smeri. V nadaljevanju so živali ujete v velikem akvariju znotraj tematskega parka. Še vedno imamo niz različnih lokacij, tako kot v prvem filmu, zgodba pa ni več strukturirana kot odiseja. Našim junakom ni več treba zapustiti vsakega lika, ki ga srečajo na svoji poti. Tako smo lahko razširili skupino likov in opazovali, kako se razvijajo. Nadaljevanje prinaša množico novih, simpatičnih in močnih likov ter novo generacijo želvic!

Samova in Rokova vnuk in vnukinja se znajdeta v zelo sovražnem okolju, zato morata dedka čim prej pobegniti iz akvarija. To nam je omogočilo, da še povečamo dramatično napetost, prav tako pa opazujemo svet z različnih vidikov ter pospešimo ritem zgodbe. V tem se prav tako skriva razlika med nadaljevanjema in presenečenje za gledalce. V prvem delu Samove pustolovščine spremljamo Samovo odraščanje, zgodba v drugem delu pa je mnogo intenzivnejša. Gre za tekmo s časom, ki je ne doživlja samo en lik. Predvsem je namen filma zabavati gledalce, tu in tam pa smo dodali elemente, ki naj bi gledalcem dali misliti. Nadvse mi je všeč, da se ribe soočajo s pravo dilemo: naj še naprej uživajo v udobju zlate kletke ali se prepustijo svobodi nevarnih oceanov?

Drugi film ima prav tako ekološko dimenzijo.

Vincent Kesteloot: Tako je. Ekologija je bila osrednja tematika prvega filma, ki poudarja vpliv človeka na ekosisteme v smislu izkoriščanja gozdov, onesnaženosti, rasti populacije itd. V tem delu skušamo mlade podučiti o prehranjevalni verigi (ribe jedo ena drugo). Predvsem pa smo uporabili akvarij kot mesto, kjer se sreča vrsta različnih vedenjskih značilnosti v odnosu med ljudmi in živalmi.

Nekatere živali ne prenašajo ujetništva. Druge moti nenehna navzočnost ljudi, tretje nočejo sodelovati v predstavi. Nekatere pa uživajo v veterinarski oskrbi v akvariju, druge pa se skušajo, kot recimo naš poredni morski konjiček, okoristiti s tem umetnim ekosistemom ter skušajo spremeniti hierarhijo med bitji.

Tudi ljudje se do živali vedejo različno. Po eni strani skrbijo veterinarji za njihovo dobrobit, po drugi strani pa imamo tu divje ribiče, ki kršijo zakon in lovijo zaščitene vrste. Na koncu filma, ko so vse živali v akvariju v nevarnosti, pa vidimo, da se človeški liki razlikujejo po svojem odnosu in borbenosti: nekateri vidijo v živalih le zanimivost. S takšnimi se zlahka manipulira. Po drugi strani pa bi veterinarji naredili vse, da zaščitijo svoje varovance.

Na kakšen način ste zasnovali lokacije in uporabili barve?

Vincent Kesteloot: Umetniška režija temelji na prvem risanem filmu Samova pustolovščina, da bi ohranili enak slog, liki pa so zato prepoznavnejši. Izkoristili smo priložnost, da izboljšamo vizualne elemente in vsi sodelujoči so se res nadvse izkazali.

Osrednja tema zgodbe je ujetništvo. Zato smo morali ustvariti veliko razliko med notranjostjo akvarija in zunanjim svetom. Ker ne gre za klasični zapor z majhnimi in enakimi celicami, temveč za velik, spektakularen in raznolik akvarij, sem spremenil klasične metode. Barve okoli akvarija so enolične, oblike pa grobe. S to žalostno okolico želimo poudariti, kako težko je preživeti v zunanjem svetu, kjer je vse podobno neposredni nevarnosti, ter dati vtis, da človeški svet "ugaša" znotraj naravnega, ki ga obdaja.

Življenje v akvariju je za razliko od zunanjega preprost in ponuja obilico hrane. Z vidika vizualnega videza, je raznolikih oblik in barv, vse v njem je spektakularno. Rezultat želje, da bi povezali različne arhitektonske sloge oziroma eksotična okolja, je popolnoma umeten in megalomanski set. Korale v akvariju so recimo živahnih barv, skoraj podobne sladkarijam. Tiste zunaj pa so skoraj kot zapuščeni gozd, ki nas spominja na onesnaženost in ogroženost posameznih vrst. Med tema svetovoma je pregrada, ki kaže, kako težka je komunikacija med živalmi in ljudmi, pa tudi med bitji, ki so v akvariju in tistimi zunaj.

Slovenska sinhronizacija

Emir Jušič (režiser) je profesor razrednega pouka, ki pa se že od leta 1992 ukvarja z lutkarstvom v profesionalnih lutkarskih gledališčih po vsej Sloveniji. Med zadnjimi je sodeloval v lutkovnih predstavah Bibamica gre na potep, Debela repa, Bibamica na koncertu in drugih. Pri svojem delu je spoznal množico nadarjenih lutkarjev in igralcev, ki so si želeli sodelovati tudi pri sinhronizaciji risanih projektov ter zbral pisano množico glasov, ki jih vodi skozi številne vloge. Kot režiser sinhronizacij že 10 let sodeluje s Pro Plusom, Blitzem, Menartom, Continental filmom. Med drugim je za Blitz v zadnjem času režiral nove sezone Smrkcev, Pisano druščino, Samovo pustolovščino, Kdo je podtaknil Rdeči kapici, Gnomeo & Julija, Živalsko konferenco, Arturja, Pošast v Parizu, Pupijevo dogodivščino in še mnoge druge. V Samovi pustolovščini 2 je posodil glas tudi Velikemu šefu.

Robert Vrtovšek (Samo) je večini poznan kot RV Maček in je samostojni ustvarjalec na področju kulture. Že poldrugo desetletje je Glas Pop Tv, je pa tudi glasbenik in pisec oglasnih besedil. V začetku 90-ih se je uveljavil kot spiker na Radiu Študent in leta 1992 dobil celo viktorja za najboljšo kontaktno radijsko oddajo - Bombola (malo pozneje pa še zlato vrtnico za najboljši radijski spot na oglaševalskem festivalu Zlati boben in zlato situlo za najboljši tiskani oglas na SOF-u). Kot bobnar, basist, kitarist ali (predvsem) vokalist je sodeloval ali še sodeluje kot član skupin Buldogi, Komakino, Niet, Veryused Artists, 2227 ... Ker je odličen "blefer" na omenjenih področjih in se uspe dostikrat vešče prilagoditi najrazličnejšim likom, se je pojavil že v številnih, zlasti animiranih sinhroniziranih filmih (Avtomobili, Neverjetni, Roboti, Vesele nogice, Samova pustolovščina, Trije razbojniki, Hiša pravljic itd.). Je tudi del pravljične ekipe Za dva groša fantazije, ki obuja ljudske pravljice z vseh koncev sveta, jih redno izdaja na zgoščenkah in jih v živo izvaja po vsej Sloveniji.

Predrag Lalić (Rok) je že dobrih 15 let glas Kanala A, poznamo pa ga tudi iz številnih radijskih oglasov. Pred nekaj leti je začel svoj glas posojati tudi risanim junakom, recimo navihanemu Roku v Samovi pustolovščini ter učenemu Simonu v Alvinu in veveričkah, pa zloglasnemu Mračnemu v Pupijevi dogodivščini, prav tako pa sodeluje pri sinhronizacijah mnogih televizijskih in DVD projektih.

Boštjan Perovšek (Lulu rak) je glasbenik, oblikovalec zvočnih prostorov, ki je že v študentskih letih ostril glas na Radiu Študent in tudi kasneje govoril in se pačil na vse mogoče načine. Ker je neozdravljivi zvokoljubec, ki svoje zvočne stvaritve predstavlja na samostojnih projektih (koncertih, galerijah, muzejih), mu ni težko deliti višek zvočnega obilja z drugimi tudi s svojim glasom. Animacija s svojimi fantazmami in verjetno neverjetnimi zgodbami mu je pravo polje za zvočna izživljanja. Njegov zadnji projekt je Mrmranje tokov, ki ga predstavlja prav zdaj v okviru EPK 2012.

Gašper Jarni (Tone) je igralec, lutkar in voditelj. Zadnja leta skoraj ni risanke, kjer ne bi posodil svojega glasu kakšnemu izmed risanih junakov. Nekateri izmed projektov: Povest o mišku Despereaux-u, Fifi in cvetličniki, Shreck, Lazy Town, Ozzie Bu, The Wings in še in še ... Gašper in Dunja (Marjetka) sta bila sošolca na akademiji, kjer sta se poleg zabavnih srečala tudi z veliko resnejšimi igralskimi tandemi - med drugim v Shakespearjevem kralju Learu, Dunja kot norec in Gašper kot kralj Lear ter za svoji igralski kreaciji prejela študentsko Severjevo nagrado.

Maja Kunšič (Metka) je po končanem študiju socialne pedagogike svoje izobraževanje nadaljevala v Lutkovno-gledališkem studiu in kmalu po zaključku šolanja začela delati v LGL, od leta 2004 pa je stalna članica ansambla. Preizkusila se je v številnih vlogah. Sinhronizacija je njena strast. Sama pravi, da ima zelo rada živali, gledališče, knjige, temno čokolado, cirkus, smeh in življenje nasploh, kar je potrdila tudi z mnogimi veselimi vlogami, med drugim z glavno vlogo Rdeče kapice v Kdo je podtaknil rdeči kapici, prava mojstrovina pa je tudi njena vloga Julije v Gnomeo & Julija, kjer je skorajda zasenčila Emily Blunt.

Maj Jušič Piber (Jakec) obiskuje OŠ Log pri Brezovici. Povezuje šolske prireditve in sodeluje pri izvedbi kulturnih programov. Od leta 2007 do 2011 je s plesno navijaško skupino Žabice (Frogs) nastopal na mednarodnih tekmovanjih, leta 2010 je z njimi nastopil na Elite European Cheerleading Championship v Bottropu, kjer so zasedli drugo mesto. V letih od 2003 do 2007 sodeloval pri izvedbi nagrajene lutkovno vzgojno izobraževalne serije Bisergora, ki je nastala v koprodukciji gledališča Kinetikon in RTV Slovenija. Od leta 2007 sinhronizira risanke v okviru projektov za POP TV, Blitz, Menart, Continental film, sodeluje pa tudi pri snemanju oglasov.

Aleksander Golja (Ogi, Manuel) je več kot deset let sodelavec Radia Slovenija, že pred tem je svoje glasovne sposobnosti pilil na komercialnih radijskih postajah, njegov glas pa nas je prepričal in nas še prepričuje tudi v marsikaterem radijskem in televizijskem oglasu. Od vseh začetkov sodeluje pri sinhronizacijah projektov za Blitz Film & Video Distribution, nepogrešljiv pa je postal tudi pri projektih POP TV in drugih studiih. Med nepozabne se je gotovo zapisal tudi z vlogo robotka Robija v priljubljeni risani seriji Jaka na Luni, svoj glas je posodil tudi v celovečernih risankah Samova pustolovščina in Povest o Despereauxu, ki smo ju videli tudi v kinu, prav tako za kino sinhronizirana Pupujeva dogodivščina ter množici junakov v celovečernih risankah, izdanih na DVD-jih, zadnja je bila Pošast iz Pariza.

Dunja Zupanec (Consuelo) je nagrajena gledališka igralka, saj je leta 2000 prejela zlatolasko za vlogo lady Croom v uprizoritvi dela Arkadija Toma Stopparda ter študentsko Severjevo nagrado leto pozneje za vlogo Norca v Shakespearovem Kralju Learu. Sodeluje z Mestnim gledališčem ljubljanskim, SNG Drami Ljubljana, Ptujskim gledališčem in še drugje po Sloveniji. Na RTV Slovenija je sodelovala pri risanih serijah Dinko pod krinko, Tork, Gozdna druščina, Bali in ostale, pri projektih POP TV je glas posodila likom v Krofku, Florjanu, Hobonavtom, sodelovala pa je tudi pri sinhronizacijah Samove pustolovščine, Gnomeu in Juliji, Vesoljskih psih in nazadnje v Pošasti iz Pariza.

Gašper Malnar (Murena Marko) je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana kot animator in igralec, snema radijske igre in spote, sodeluje pa tudi pri sinhronizacijah risanih nanizank in celovečernih filmih, kot so Ben 10, Čopko, Živalska konferenca, Gnomeo in Julija ter še mnogi drugi.

Marjan Bunič (Murena Filip) je star radijski in televizijski maček. Že vrsto let pa posoja tudi glasove risanim junakom. Poznamo ga iz risane serije Barbie, Smrkcev, pa tudi iz drugih televizijskih in DVD risanih projektov.

Luka Karlo (Leopold) že vrsto led sodeluje pri različnih projektih za televizijo in DVD distribucijo, med drugim je glasove posodil Smrkcem, junakom v Vesoljski pustolovščini, Gnomeu & Juliji ter še vrsti drugih.

Milena Janežič (Lela) se je že zelo zgodaj preizkusila v različnih vlogah v radijskih igrah za otroke na Radiu Slovenija in bila za svoje like v radijskih igrah tudi štirikrat nagrajena na mednarodnem festivalu Teden radia JRT na Ohridu. Igranje v radijskih igrah jo je spremljalo do pozne mladosti, veliko iger je še zapisanih na "starih" nosilcih zvoka (kasetah). Tudi z liki iz televizijskih risank se je srečala že zelo zgodaj. Na Nacionalnki je med drugim sodelovala pri prvi izvedbi Čebelice Maje, bila je Toffsi, ki je s seboj nosil pojočo travico, posnela je številne risanke, ki so zapisane na DVD-jih. Če je "radijsko" igralstvo že za njo, pa so risanke še vedno nekakšna stalnica, ker svoj glas lahko še vedno v hipu spremeni v glas male punčke ali pa stare gospe. Tako je posodila svoj glas Barbie v seriji istoimenskih risanih filmov, bila je Smrketa v novi seriji Smrkcev, posodila je glas Olgi v Pisani druščini in še mnogim drugim.

Mirko Medved (kapitan) je predvsem glasbenik, ki se z glasbo ukvarja tudi profesionalno. Pred časom pa se je preizkusil tudi v sinhronizaciji risanih filmov in že takoj zablestel v kot Francoeur, kjer je odlično odpel tudi štiri pesmi, v Pošasti iz Pariza, ki je pri nas izšla na DVD-ju, sodeluje pa tudi v televizijskih projektih.

Renata Vugrešek Štamcar (Maja) je stara znanka sinhroniziranih projektov, tako televizijskih kot celovečernih, med drugim je sodelovala pri Samovi pustolovščini, Gnomeo in Julija, Alfa in Omega, risana serija Artur in številne druge.

Barbara Vidovič (hobotnica Margareta) se je v svojem življenju veliko selila po Sloveniji. Študirala je na igralski akademiji v Ljubljani in spoznala veliko odličnih igralcev. Z nekaterimi jo še vedno povezujejo prijateljske vezi. Igrala je po skorajda vseh slovenskih gledališčih, desetletje pa je bila redno zaposlena v SLG Celje. Odigrala je prek petdeset vlog v gledališču in filmih. Vidnejše vloge v gledališču so: Roxie Hart (muzikal Chicago), Antigona, Gospodična Julija (Koža), Luiza (Kästner E. Dvojčici), Medeja (Evripid), Atena (Ajshil Oresteja). Za svoje delo je prejela tudi nekaj nagrad, med drugim nagrado ZDUS, naziv žlahtna komedijantka, zlato paličico, celjski grb ... Glas paje posodila tudi nekaj risanim junakom nazadnje Lari (Vprašaj Laro), Sapici (Herojčki), Babici (Mini looney tunes). Uživa v svojem poklicu in tudi vseh drugih stvareh, ki jih kot igralka lahko počne. Sinhronizacije so eno izmed njenih najljubših področij ustvarjanja.

Jaka Vižintin (Karl) je filmski človek, saj se je že pri 13-ih letih preizkusil pred filmsko kamero v filmu Božič s Čuki. Naslednje leto je igral v nadaljevanki Pod eno streho, prav tako pa je sinhroniziral vlogo Michaela v filmu Peter Pan. Že v osnovni šoli se je spoprijateljil z akrobatskim rock'n'rollom in leta 2008 je dobil vlogo češkega akrobatskega plesalca v filmu Vlomilci delajo poleti, verjetno pa se ga mnogi spomnijo kot finalista Slovenija ima talent.

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Bodi prvi in napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.