Resnična zgodba

Nihče ne ve toliko o življenju kot brat, ki ti je po letih blizu.
Ve, kdo in kaj si bolje kot kdorkoli na Zemlji.
Z bratom sva si izrekla določene stvari, ki jih ni mogoče oprostiti,
ko sva se zadnjič srečala, a to skušam pozabiti.
In s tem popotovanjem bom debelo požrl svoj ponos..
Upam samo, da ne bom prepozen.
-Alvin Straight

Alvin Straight (RICHARD FARNSWORTH) je bil star 73 let, ko je prejel bratov klic. Alvinov vid je preveč opešal, da bi še smel imeti vozniško dovoljenje. Hodil je lahko le z dvema palicama. Pomoči drugih mu je bilo malo mar. A ko je prejel klic brata Lyla (HARRY DEAN STANTON) - ločevali so ju stotine milj in desetletja ponosnega molka - da ga je zadela kap, je Alvin preprosto vedel, da mora do njega. Zato se je s peščico dolarjev in obilico odločnosti povzpel na svojo kosilnico in odrinil na pot.
Dvakratni nominiranec za oskarja David Lynch (Modri žamet, Človek slon) je posnel lirični portret o resničnem popotovanju moža skozi osrčje Amerike. Snemanje je potekalo po poteh, ki jih je Alvin Straight resnično ubiral leta 1994 med Laurensom v Iowi do Mt. Ziona v Wisconsinu. Resnična zgodba popisuje potrpežljivo odisejado Alvina in tistih, ki jih sreča na svoji poti. Kadar se ne kotali na svojem Johnu Deeru letnik 66 pet milj na uro, srečuje številne tujce, od najstniških ubežnikov do veterana iz druge svetovne vojne, kot je bil sam. Zaupa jim marsikatero življenjsko modrost in svoje preproste zgodbe, s čimer pusti globok vtis na likih, ki popestrijo njegovo romanje.
Prehitevajo ga hrumeči tovornjaki in kolesarji maratonci. Zavetišče si poišče v zapuščenih skednjih. Alvin upanja poln neumorno napreduje na ramenih zaprašenih cest proti ponovnemu, predolgo odlaganemu srečanju z bratom, čigar usode ne pozna.

O snemanju

Mary Sweeney je zgodbo o Alvinu Straightu zasledila v New York Timesu in 1994. "Zdela se mi je zelo ameriška," se spominja. "Alvin je bil človek z zelo močno voljo, zelo odločen. Zgodba se mi je zdela očarljiva in topla."
Članek je shranila, čezen nakracala velik vprašaj in ga faksirala dolgoletnemu prijatelju Johnu Roachu. Njemu se je zgodba sprva zdela "topla, zanimiva in malce trčena."
Pripoved o moškem, ki se je na svoji kosilnici podal k bratu, je Sweeneyevo prevzela in začela jo je preiskovati njeno ozadje. Ko se je poglobila vanjo, jo je začela pripovedovati še drugim. "Nihče ni znal natančno opredeliti, kaj ga je pri njej pravzaprav najbolj očaralo, vsem pa se je zdela zares zanimiva in nekako navdihujoča na nek svojstven način."
Minilo je več let, preden je Sweeneyeva dobila pravice za zgodbo. Nato je nanjo ponovno spomnila Johna Roacha. Tokrat sta se usedla v avto in se podala po Alvinovih stopinjah od Laurensa do Mt. Ziona. Med potovanjem sta do moža in njegove odločnosti začutila še globlje spoštovanje. Roach pravi: "Sprva se je vse skupaj zdela prav hecna zadeva - možakar, ki potuje po tej cesti na svoji kosilnici. A kot sva odkrila med potjo, včasih ni bilo prav varno; včasih je bilo celo tvegano; in če vzamete v zakup še Alvinovo starost in telesno pripravljenost, je bila to prava pustolovščina."
Na poti sta Sweeneyeva in Roach prišla v stik s številnimi ljudmi, ki so srečali Alvina na svojem popotovanju in ki so bili vneto pripravljeni pripovedovati svoje prigode o nenavadnem tujcu na še bolj nenavadnem vozilu. Dvojica je nato spoznala Straightove otroke, katerih spomini, družinske fotografije in razmišljanja so bili neprecenljivi pri oblikovanju lika Alvina, ki je umrl leta 1996.
Alvinova zgodba, predstavljena v filmu, je pripoved o enem samem življenju, ki se bliža koncu, in scenarij, ki se sicer drži premočrtne naracije, je zelo mataforičen in večpomenski. Sweeneyeva ga opisuje kot "zelo preprosto zgodbo o stanju človekovega duha. Alvin naleti na veliko število ljudi in tisto, kar jim vzame in kar jim pusti, je zelo preprosto."
Ko sta dokončala scenarij, sta ga dala Davidu Lynchu, ki je Sweeneyin profesionalni partner pri The Picture Factory, podjetju zabavne industrije s sedežem v Los Angelesu. Odveč je reči, da je Sweeneyeva Lyncha z idejo seznanila, še preden je bil scenarij sploh dokončan. Lynch priznava, "da ga ni zanimal. Niti pomislil nisem, da bom kdaj posnel to zgodbo, a scenarij je moje mnenje postavil na glavo. Zelo mi je bil všeč."
Lynch, znan ne le po sočutju in empatiji v filmih, kakršen je denimo Človek slon, ampak tudi po neizprosnih esejih o temačnih tolmunih medčloveških odnosov v znamenitih Modrem žametu in Divjih v srcu, pravi: "Resnična zgodba je zame nenavaden film. A scenarij me je tako ganil, da sem se prej, kot sem se sploh dobro zavedel, znašel v Iowi.
Saj sploh ni važno, ali je zgodba resnična ali ne. Je pač zgodba. Vse je zgodba. To je povsem drugačen svet od tistega, v katerem sem bil doslej - tak, v katerem narava igra pomembno vlogo. In čeprav se zdi umirjen, se v njem marsikaj dogaja."
Lyncheva zamisel je bila prepričati Richarda Farnswortha, naj upodobi Alvina Straighta. Farnsworth je bil v mladih letih v štiridesetih in petdesetih v Hollywoodu eden najdrznejših kaskaderjev v razkošnih kostumskih epih in vesternih. Potem se je uveljavil kot karakterni igralec. Takoj ko je prebral scenarij za Resnično zgodbo, se je zdel sam sebi kot nalašč za vlogo Alvina.
Farnsworth ima oslabljene kolke, kar pa je bilo pravzaprav prej obetavno znamenje kot ovira. Ko je zvedel, da je Alvin hodil s pomočjo palic, se je Farnsworthu zazdelo, da mu ga je usojeno zaigrati. Še več, kot razlaga igralec: "V trenutku ko sem prebral scenarij, sem se poistovetil s tem ostarelim likom in se zaljubil v zgodbo. Alvin je pravi vzor odločnega in pogumnega človeka." Svoj dveletni upokojenski stalež je tako obesil na klin in se lotil vloge.
Farnsworth je spoznal Alvinovo družino, ki je bila navdušena nad idejo, da bi ljubljenec z velikega platna upodobil njihovega očeta. Farnsworth film označuje kot "čudovito doživetje."
Lynch pravi o zvezdniku in njegovem nastopu: "Richard Farnsworth je eden najzanimivejših ljudi, kar sem jih kdaj srečal. Iz globin njegove osebnosti vre toliko lepega. Nikoli še nisem videl česa podobnega. Vsaki besedi, vsakemu stavku dodaja plast za plastjo pomenov. Njegov obraz toliko pove."
Farnsworthov nastop so na projekciji na lanskoletnem Canneskem filmskem festivalu pozdravili s stoječimi ovacijami. Med njimi je bila tudi Janet Maslin iz New York Timesa, ki je zapisala, da je "popotnikovo vlogo izjemno dostojanstveno odigral Richard Farnsworth. Skromni devetinsedemdestletni zvezdnik je odigral najboljšo vlogo, kar smo jih tukaj videli." Anne Thompson iz Premiera je pripomnila, da je "duša in srce tega toplega filma Richard Farnsworth."
Lyncheva dolgoletna prijateljica Sissy Spacek je bila izbrana za vlogo Rose, lika, ki temelji na Alvinovi hčerki Dian.
Lynch je za Resnično zgodbo sploh rekrutiral kar nekaj ljudi, s katerimi že dolga leta sodeluje. Kamernan je Freddie Francis, ki je posnel že sanjske, črno-bele podobe Človeka slona in nenavadnem svetove Dunea.
Vrača se Lynchev redni glasbeni partner Angelo Badalamenti, čigar glasbo Lynch opisuje kot "zelo čustveno." Badalamentijeve svojstvene zvoke je bilo moč slišati v vseh Lynchevih filmih od Modrega žameta dalje in v nepozabni Lynchevi odmevni nadaljevanki Twin Peaks.
Tudi scenograf Jack Fisk je dolgoletni Lynchev sodelavec, ki se je pojavil kot Mož na planetu v Eraserheadu. Kostume je tako kot za Izgubljeno avtocesto in Twin Peaks oblikovala Patricia Norris.

Na lokacijah

Snemanje se je začelo med koruznimi polji Iowe sredi septembra 1998. Ekipa se je med žetvenim obdobjem preselila na vzhod vzdolž Alvinove poti, skozi severno Iowo, nazadnje prečkala Mississippi in prišla v Wisconsin. Snemanje je potekala približno toliko časa, kot ga je preživel na poti Alvin. Zato se okolje postopoma oziroma naravno spreminja - tako kot Farnsworthova vse gostejša brada - in ga dejansko ni bilo treba umetno spreminjati.
Lynch in njegova ekipa so snemali kronološko in režiser je hvaležen, ker je pri tem "narava sodelovala." Upal je, da bo ujel prihajajočo jesen, ki jo je doživel Alvin na svoji jesenski odiseji in ekipo je blagoslovilo primerno vreme. Lynch se spominja, kako so ga na poti obletavale pikapolonice, ki so po svoje še pripomogle k pristnosti popotovanja.
Filmska ekipa je živela in delala med prebivalci različnih mestec, ki so jih uporabili kot lokacije: Laurens, New Hampton, West Bend, West Union, Clermont, Prairie du Chien in Mt. Zion. Lokalni prebivalci so jih pozdravili z odprtimi rokami, saj so v njih obudili tople spomine na pravega Alvina, ki so ga mnogi med njimi srečali. Rade volje so podoživeli dan, ko so videli Alvina, kako se je peljal mimo na svoji kosilnici.
Za zaključek Lynch dodaja: "To je zgodba o starosti in zgodba o človeškem življenju. Alvin Straight je mož, ki je šel leta 1994 obiskat svojega brata na kosilnici. Bil je mnogo več kot to, a to je zgodba, ki smo jo povedali. Veliko izveste o življenju navadnega človeka in tisto, kar je doživljal, se dogaja še številnim drugim. Imel je težavo in jo je rešil."

O igralcih

Richard Farnsworth (Alvin Straight) nastopa v filmih od leta 1937, ko se je javil na avdicijo, na kateri so novačili petsto mongolskih jezdecev in je debitiral kot jezdec kaskader v The Adventures of Marco Polo. Potem se je mnogo let udinjal na rodeu in kot kasakder, pri Cecilu B. DeMillu je vozil kočije v Desetih zapovedih ter nastopal v filmih samih uglednih režiserjev, kot so John Ford, Howard Hawks in Sam Peckinpah.
Farnsworth je namesto Kirka Douglasa vihtel meč v Špartaku in tega doživetja se še vedno hudomušno spominja. "16 mesecev sem nosil kratko krilce in moja koščena kolenca so ves čas šklepetala po Universalovih kulisah. Toliko sem spominjal na gladiatorja kot moja vnukinja, a se nisem dal."
Farnsworth igralec je imel svojo prvo govorno vlogo v The Duchess and the Dirtwater Fox z Goldie Hawn in Georgem Segalom. Sledili so mu The Stalking Moon z Gregoryjem Peckom, že za svojo prvo glavno vlogo, za nastop v Jezdec prihaja Alana J.Pakule leta 1977, pa je bil nominiran za oskarja. Sledili so mu Tom Horn s Stevom McQueenom in Resurrection z Ellen Burstyn. Za upodobitev legendarnega elegantnega roparja Billa Minerja v The Grey Fox je leta 1983 prejel kanadasko različico oskarja.
Z Robertom Redfordom je nastopil v The Natural, z Dolly Parton in Sylvestrom Stallonom v Rhinestone Cowboy, ob Colleen Dewhurst v Anne of Green Gables ter v Misery.
Za vlogo v Resnični zgodbi je nominiran za nagrado oskar 2000.

Sissy Spacek (Rose Straight) je v svoji karieri ustvarila pester repertoar likov in prejela pet oskarjevskih nominacij za najboljšo igralko. Leta 1980 je za upodobitev Lorette Lynn v Rudarjevi hčerki prejela oskarja.
Nase je najprej opozorila v Badlands, v katerem je zaigrala moteno petnajstletnico na zločinskem pohodu, njenega psihotičnega fanta pa je igral Martin Sheen.
Leta 1976 je bila nominirana za oskarja za nastop v Carrie. Za nastop v Three Women Roberta Altmana je prejela New York Drama Critics Award.
Njen mož Jack Fisk jo je režiral v filmu Raggedy Man, kjer je bil njen soigralec Sam Shepard. Tretjič je bila nominirana za oskarja za Pogrešanega Coste-Gravasa. Ob Melu Gibsonu je nastopila v Reki in si znova prislužila oskarjevsko nominacijo. Leta 1986 je ob Anne Bancroft nastopila v Night Mother ter ob Diane Keaton in Jessici Lange v Zločinih srca. Za vlogo Babe je prejela oskarjevsko nominacijo, zlati globus in New York Film Critics Award.
S Tommyjem Leejem Jonesom je nastopila v njegovem režijskem prvencu The Good Old Boys, leta 1996 v odmevnem televizijskem filmu If These Walls Could Talk z Demi Moore in Cher, leta 1997 v The Grass Harp Trumana Capoteja, ob Nicku Nolteju v Affliction v režiji Paula Schraderja in leta 1998 v Blast From the Past s Christopherjem Walkenom in Brendanom Fraserjem.

Harry Dean Stanton (Lyle Straight) je z Davidom Lynchem posnel tri filme. Odraščal je v Lexingtonu v Kentuckyju. Med drugo svetovno vojno je bil pri marincih, potem pa je obiskoval Univerzo v Kentuckyju, kjer se je začel ukvarjati z igralstvom. Preselil se je v Los Angeles, kjer je nadaljeval s študijem igre v prestižnem Pasadena Playhouse. Na odru je debitiral v petdesetih letih.
Od leta 1957 je nastopil v več kot osemdesetih filmih. V štirih desetletjih na velikem platnu je sodeloval z nekaj najbolj priznanimi režiserji filmske industrije, med drugim Wimom Wendersom (Paris, Texas, dobitnik zlate palme v Cannesu 1984), Johnom Hustonom (Wise Blood), Ridleyem Scottom (Osmi potnik), Arthurjem Pennom (The Missouri Breaks), Johnom Frankenheimerjem (The Fourth War, Against the Wall), Johnom Carpenterjem (Pobeg iz New Yorka, Christine), Davidom Lynchem (Divji v srcu, Twin Peaks), Francisom Fordom Coppolo (Boter 2, One from the Heart), Robertom Altmanom (Fool for Love), Martinom Scorsesejem (Zadnja Kristusova skušnjava), Samom Peckinpahom (Pat Garrett in Billy the Kid) ter Lewisom Milestonem (Pork Chop Hill). Nastopil je tudi v televizijski antologijski seriji Alfred Hitchcock predstavlja.
Letos ga bomo videli ob Tomu Hanksu in Garyu Sinisu v The Green Mile ter v The Man Who Cried s Cate Blanchett in Johnnyem Deppom. V zadnjem času smo ga videli ob Seanu Pennu in Johnu Travolti v Tako je ljubka Nicka Cassavettesa ter v Mogočnem paru s Sharon Stone in Geno Rowlands. Med njegovimi filmi so še Repo Man, Mr. North, Stars & Bars, Red Dawn, Private Benjamin, The Black Marble, One Magic Christmas, Renaldo and Clara, Straight Time, 92 in the Shade in Farewell, My Lovely.

O filmskih ustvarjalcih

David Lynch (režiser) se je rodil v Missouli v Montani. Njegovi filmi so:
1976 Eraserhead
1980 Človek slon
1984 Dune
1986 Modri žamet
1990 Divji v srcu
1992 Twin Peaks
1996 Izgubljena avtocesta
1999 Resnična zgodba

Mary Sweeney (scenaristka/pruducentka/montažerka) je med drugim delala kot montažerka z Warrenom Beattyem pri Rdečih, pri Nežnem usmiljenju Bruca Beresforda, Prostorih v srcu Roberta Bentona ter pri Modrem žametu, Divjih v srcu, Twin Peaksu in Izgubljeni cesti - vsi v režiji Davida Lyncha. Montirala je televizijske nadaljevanke Twin Peaks, On the Air ter Hotel Room. Montirala je tudi televizijski pilot Davida Lyncha Mulholland Drive.
Bila je tudi producentka Nadje (1995) v režiji Michaela Almereyda in Izgubljene avtoceste. Trenutno se ukvarja z montažo Mulholland Drive.
Tako zanjo kot za Johna Roacha je Resnična zgodba scenaristični prvenec.

Angelo Badalamenti (glasba) je za svojo srhljivo glasbo v nadaljevanki Davida Lyncha Twin Peaks prejel grammyja. Napisal je tudi glasbo za Lynchev Modri žamet in Izgubljeno avtocesto ter za letošnjo Plažo, v kateri nastopa Leonardo DiCaprio.
Gospod Badalamenti je bil aranžer in dirigent verzije skladbe A Foggy Day (In London Town; napisal jo je George Gershwin), ki jo je David Bowie zapel na albumu Red, Hot and Rhapsody, katerega dobiček od prodaje so namenili raziskavam o aidsu. Njegove skladbe so prepevali številni umetniki, denimo Marianne Faithful, Julee Cruise, Anthrax, Patti Austin, George Benson, Mel Tillis, Nancy Wilson, Melba Moore, Nina Simone in Roberta Flack. Aranžiral in za orkester je prirejal glasbo tudi za Lizo Minnelli, Paula McCartneya in The Pet Shop Boys. Je avtor glasbe za videospot Michaela Jacksona Black and White.
Badalamenti je dobitnik šestih nagrad ASCAP kot tudi nagrade Anthony Asquith, ki mu jo je podelil British Film Institute kot najboljšo filmsko glasbo leta 1991 ter dobitnik nagrade BPI za najboljši album leta 1991.
Njegov album Twin Peaks so prodali v zlati nakladi v petnajstih državah. Gospod Badalamenti je študiral na Eastman School of Music v Rochesteru ter Manhattan School of Music, kjer je tudi doktoriral.
Skupaj z Davidom Lynchem je bil koproducent in soavtor besedil ter glasbe za album Julee Cruise Floating into the Night. Z Lynchem je bil tudi soavtor in koproducent gledališke postavitve Brooklyn Academy Industrial Symphony No. 1, ki je prejela American Music Video Entertainment Award.
Izbrali so ga tudi za skladatelja glasbene spremljave ob prižiganju bakle na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992.
Prihaja iz New Jerseya in dela v lastnem studiu na Manhattanu. Pred kratkim je končal skladanje glasbe za prihajajoči romantični triller Forever Mine z Josephom Fiennesom v režiji Paula Schraderja.
Zložil je tudi glasbo za Skrivnost ulice Arlington ter Holy Smoke Jane Campion.

Patricia Norris (kostumografka) je bila petkrat nominirana za oskarja za kostume v Sunset, 2010, Victor/Victoria, Človeku slonu in Božanskih dnevih. Njene kreakcije je moč videti še v filmih Hi-Lo ranč, Izgubljena avtoceta, Divji v srcu, Modri žamet, Konec nasilja, The Journey of August King, Twin Peaks: Fire Walk With Me, Leaving Normal ter Tap.

Jack Fisk (scenograf) se je začel ukvarjati s scenografijo v zgodnjih sedemdesetih pri Rogerju in Genu Cormanu. Leta 1972 je bil umetniški vodja pri Badlands Terrenca Malicka. To ga je pripeljalo do filmov Briana DePalme Carrie in Phantom of the Paradise ter Movie, Movie s Stanleyem Donenom. Predlani je z Malickom sodeloval pri Tanki rdeči črti.
Z Davidom Lynchem sta prijatelja že od srednje šole. Nastopil je kot Človek na planetu v Eraserheadu in režiral dve epizodi Lyncheve On the Air.

Freddie Francis, B.S.C. (kamera) je z Lynchem sodeloval pri Človeku slonu in Dunu. Oskarja za najboljšo kamero je prejel za Glory Eda Zwicka in za Sons and Lovers, v katerih so igrali Trevor Howard, Dean Stockwell in Wendy Hiller.
Med njegovimi zgodnejšimi projekti so Night Must Fall, The Innocents, Saturday Night and Sunday Morning in Room at the Top z Laurencom Harveyem in Simone Signoret.
Med leti 1962 in 1975 Francis ni poprijel za kamero, ampak je režiral več kot dvajset filmov za kino in televizijo.
Med njegovimi filmi so še Rt strahu, Ženska francoskega poročnika (nagrada B.S.C. za kamero in nominacija BAFTA za kamero), Princess Caraboo, School Ties, The Man in the Moon, Glory, Her Alibi, Clara"s Heart, Dune, Rabljeva pesem in Človek slon (nominaciji B.S.A. in BAFTA za kamero).