Ne pozabite Velikanov

Ozadje zgodbe

V zgodnjih sedemdesetih je v Ameriki vrelo. Večina prebivalstva je bila razdeljena na dva pola. To je bil čas vročih hlačk, Petra Maxa in bleščavih rockerjev, kot je bil David Bowie, pa tudi resnih in globoko zakoreninjenih tem kot Vietnam in borba za človekove pravice ter enakopravnost ras. Povsod v deželi je bilo strpno sožitje tema, o kateri so veliko govorili. Toda za mesto Alexandria je bilo realnost.

Na virginijskih univerzah je nogomet najpomembnejši del "učnega programa". Ta šport je življenjski slog ne le študentov, temveč celotnega mesta in vsaka tekma pomeni praznik, ki je slavljen bolj kot Božič. Nič čudnega ni torej, če tolikšno pozornost spremljajo tudi izredno močna čustva.

Leta 1971 je prebivalcem Alexandrie nogomet pomenil vse. Toda ko je mestni svet prisiljen združiti šolo povsem črnih študentov s popolnoma "belo" šolo, se zamajajo temelji do tedaj trdne nogometne tradicije in pripadnost temu športu je postavljena na preizkušnjo. Moštvo Velikanov (Titans), do tega trenutka pod veščo, usposobljeno in hkrati očetovsko roko izkušenega trenerja Billa Yoasta (Will Patton), dobi novega vodjo, ki je premeščen iz Južne Karoline. V tem položaju, ki pa ima daleč bolj daljnosežne posledice (in kot se izkaže, tudi vzroke), temnopolti Herman Boone (Denzel Washington) sprva naleti na en sam odpor in ostro nasprotovanje.

Toda srčna kultura, medsebojno spoštovanje in človečnost obema trenerjema utre pot k skupnemu prizadevanju in uspehu. Kmalu spoznata, da imata veliko več skupnega kot samo nogomet. Odlikujejo ju poštenje, čast in močna delovna in etična načela. Te lastnosti kmalu združijo sprva nasprotujoča si pola v moštvu, črnega in belega. Čeprav tudi sama izhajata iz "kot noč in dan" različnih socialnih okolij, znata trenerja ustvariti iz skupine jeznih, površnih in z mnogimi predsodki obremenjenih mladeničev dinamično nogometno moštvo. Ne le to, pomagata jim, da se razvijejo v zmagovit tim in vzporedno s tem v odgovorne in čuteče mlade moške. Njihova odločnost, da delajo skupaj in da skupaj tudi dosežejo uspehe, predstavlja zmagoslavje človekovega duha, ki združi celotno mesto, prej razdvojeno zaradi predsodkov in nestrpnosti. Njihova ljubezen do športa postane osnova ne le za nepremagljivo moštvo, temveč tudi za trdno prijateljstvo, ki premaga vse ovire.

Morda se zgodovina ne bo spominjala imen obeh trenerjev Hermana Boonea in Billa Yoasta, toda prav zaradi njiju Virginia ne bo nikoli pozabila Velikanov.

Pisec Gregory Allen Howard se je po več letih, ki jih je prebil v Los Angelesu, vrnil domov v Virginio. Čutil je, da ga tamkajšnje ustvarjalno okolje izpopolnjuje. Že v prvem letu bivanja v bližini okrožja Columbia je opazil, da so prebivalci mesta Alexandria izjemno dobro povezani med seboj in da je njihovo sožitje nekaj neobičajnega.

"Kaj takega ne vidiš vsak dan. Tolikšne povezanosti in pristnega sožitja, kot ga vidiš tam v kinu, restavracijah, stanovanjskih soseskah sprva nisem razumel. Zakaj prav tu in nikjer drugje? Začel sem spraševati ljudi o vsem mogočem in vedno je tak ali drugačen pogovor pripeljal do njihovega nogometnega moštva. Mislim, da mi je zgodbo o Velikanih in njihovih dveh trenerjih prvi razkril moj brivec. Sprva si sploh nisem mogel predstavljati, kako lahko univerzitetno moštvo tako vpliva na vse mesto. Besede nekaterih, in teh ni bilo malo, so bile, da so rešili mesto," pripoveduje Howard.

Ko se je Herman Boone preselil v Alexandrio, je bil prepričan, da bo treniral moštvo pravkar integrirane šole kot pomočnik glavnega trenerja. Službo je razumel kot korak naprej v karieri, saj so ga pred tem spregledali pri napredovanju, čeprav je imel v Južni Karolini za seboj več uspešnih sezon. O tem, da ga bodo takoj povišali v glavnega trenerja, sploh ni imel pojma. Tudi o tem, da bo odločilno spremenil življenja vseh na univerzi T.C. Williams in skoraj vseh meščanov, se mu ni niti sanjalo. Toda šolski odbor mu je z mestom glavnega trenerja, ko je z njega izrinil priljubljenega in spoštovanega Billa Yoasta, naredilo več škode in koristi. Poteza je bila načrtovana in kot se izkaže pozneje, nikakor ne v skladu z dobrimi nameni po izboljšanju in napredovanju moštva. Čeprav je dobil možnost rekrutiranja vseh najboljših igralcev v mestu, je kaj kmalu spoznal, da je najtežja naloga v tem, da jih bo pripravil igrati skupaj in delovati kot neupogljiva celota.

"Spoštovanje je lastnost," pravi resnični Herman Boone, "ki sem jo vedno zahteval najprej od sebe samega. Naučili so me, da spoštujem prepričanja, kulturo in položaj drugega. Naj si o njem mislim karkoli, do njega se moram vedno obnašati spoštljivo."

To načelo je Hermanovo zlato vodilo in od svojih igralcev in varovancev seveda ni pričakoval nič manj.

Medtem ko je Boone vodil ekipo s trdo roko in skoraj tiranijo, pa je bil Yoast izredno dobrosrčen. V mladosti je nameraval postati duhovnik, pa se je pozneje odločil, da se posveti otrokom in poučevanju.

"Yoast je eden najbolj očarljivih južnaških športnih trenerjev, kar jih lahko srečate," pripoveduje režiser Yakin. "Odlikuje ga nežna, ljubeča narava in vedno, kadar ste z njim, ustvari toplo in ljubeče vzdušje. Njegovo sodelovanje s Hermanom je slonelo na nekakšni uravnoteženi situaciji dveh nasprotij, podobno kot v partnerstvu "dobrega in zlobnega policaja".

Resnični trener Yoast je ljubeč in ponosen oče štirih hčera, toda Howard je njegovo filmsko osebnost poudaril z eno samo, a toliko bolj zahtevno deklico. Igra jo devetletna Hayden Panettiere. Mala Sheryl je neznansko ponosna na svojega očka in kot "glava družine" tudi zelo zaščitniška in temu primerno srborita. Toda ko premaga razočaranje v začetku, se tudi sama predano posveti izgradnji zmagovitega moštva. Velikani so prav toliko njena zasluga, kot očetova ali Boonova.

Največ zaslug pa seveda nosijo fantje; igralci, ki so skozi proces neke vrste odraščanja postali ne le odlični timski igralci, temveč tudi, in kar je veliko več vredno, predani prijatelji in ljudje v pravem pomenu te besede. Njihova zgodba tudi v filmu odraža vse najboljše, za kar se zavzema šport in zaradi česar obstajajo, na primer, olimpijske igre in njim podobne športne prireditve.

"Odkar se je pisalo leto 1971 (takrat se zgodba dogaja), smo doživeli marsikaj," pripominja Jerry Bruckheimer. "Mislim, da so se ljudje le spremenili (na boljše). Iskreno upam, da smo vsi zmožni sprejeti in razumeti razlike, ki so in vedno bodo med posamezniki, in da se znamo učiti drug od drugega. Morda se res sliši kot idealistična filozofija, toda ko sem spoznal in opazoval Boonea in Yoasta, sem uvidel, kako različna sta si, pa se kljub temu zelo spoštujeta. Ne bi mogel najti boljšega vzgleda za to, kaj bi lahko bili, če bi se le dovolj potrudili."

Prelepa in vzvišena misel, ki jo film njej primerno na spoštljiv in hkrati veličasten način sporoča gledalcu - toliko bolj spoštljiv, saj vemo, da temelji na resničnih dogodkih.

"Obstaja latinski izraz "Modus Vivendi - način življenja', kar pomeni smernice, po katerih si vsak kroji svoje življenje v sožitju z drugimi. Prepričan sem, da je spoštovanje eden od njegovih štirih osnovnih temeljev. Če živimo v skladu z njim, lahko rešimo marsikatero težavo," zatrjuje scenarist Gregory Allen Howard.

Štirje resnični junaki in njihovi filmski obrazi

Denzel Washington igra Hermana Boonea, strogega, zahtevnega, toda poštenega in spoštovanega temnopoltega trenerja Velikanov. Sam je priznal, da ga je vloga pritegnila predvsem zato, ker je čutil, da ga z Booneovo osebnostjo povezuje marsikaj. Predvsem ga je pritegnila njegova poštenost in trma, ki pa se je včasih odražala tudi v diktatorski drži. Toda "v bistvu sta oba, tako Boone kot Yoast, samo učitelja, ki se trudita izvleči najboljše iz svojih varovancev," sem spominja Washington. Boone pa priznava: "Sem hkrati človek, ki veliko kriči, in človek, ki mu objemanje ni tuje. Od vsakogar zahtevam največ, kar lahko od sebe da; nič več, pa tudi nič manj."

Denzel Washington je igralec, ki je neprestano v gibanju in ne počiva na lovorikah že doseženega. In dosegel je marsikaj. Prvič je opozoril nase z vlogo pobeglega sužnja v Slavi (Glory) Edwarda Zwicka in kmalu zatem kot južnoafriški borec za svobodo Steven Biko v Cray Freedom. Odkril ga je Spike Lee in z njim je posnel več priznanih vlog v filmih Mo's Better Blues, Malcolm X in Kdo vodi igro (He Got Game). S producentom Bruckheimerjem je snemal prvič v podmorniški drami Škrlatna plima ob strani Gena Hackmana. Med njegove zadnje vloge sodijo tiste v Zbiralcu kosti ob Angelini Jolie in pa v Hurikanu, za katerega je bil lani nominiran za oskarja, prinesel pa mu je zlati globus. Režiser Zwick, ki ga je s Slavo potegnil iz anonimnosti, ga je povabil k sodelovanju še dvakrat: v trilerju Obleganje (The Siege) in v vojni drami Pravi pogum (Courage Under Fire) ob Meg Ryan. Med njegove opazne vloge sodijo še tiste v filmih Veliko hrupa za nič Kennetha Branagha, Filadelfija Jonathana Demmeja, Vojakova zgodba Normana Jewisona, Devil in a Blue Dress, Pelikanovo poročilo po romanu Johna Grishama in drugih.

Will Patton je filmski Bill Yoast, očetovskega dolgoletnega trenerja Velikanov. Še zlasti je bil navezan na igralca Gerryja Bertierja, ki ga igra mladi Ryan Hurst. Ko je Gerry zvedel, da nameravajo odstaviti Yoasta s trenerskega mesta, organizira in spiše peticijo, da bi obdržal ljubljenega trenerja. V nekem trenutku celo odkloni sodelovanje v združeni ekipi. Toda Yoast z lastnim zgledom prepriča vse bele igralce, da je tovarištvo in skupinska igra najvišji cilj športa. "Toda najtežje je bilo prepričati mojo hči, da je vredno sodelovati, čeprav nisem bil več glavni trener," se spominja resnični Yoast.

Will Patton si je v dvajsetih letih kariere tiho in trdno utiral pot med ustvarjalne in raznolike igralce. Njegova sposobnost, da zaigra med seboj zelo različne like, mu je prinesla vloge v filmih, kot so Silkwood, Desperately Seeking Susan, Brez izhoda ob strani Kevina Costnerja in Gena Hackmana, Klient, Inventing the Abbotts, Kri na soncu (Romeo is Bleeding) in ne nazadnje v uspešnici Armageddon ob strani Brucea Willisa, s katerim sta velika prijatelja.

Leta 1998 je na mednarodnem filmskem festivalu v Newportu osvojil nagrado za najboljšega igralca v neodvisnem filmu OK Garage, dve leti prej pa v Sundanceu nagrado publike za vlogo v Spitfire Grillu.

Zelo rad se pomeri tudi na gledaliških odrih, saj ima za seboj več kot 40 vlog v tako imenovanih Off-Broadwayskih igrah, začel pa je s Fool For Love Sama Sheparda, v kateri ga je zaradi bolezni nekajkrat na začetku svoje kariere zamenjal Bruce Willis.

Wood Harris je Julius Campbell, vodja temnopolte polovice sprva sprtega moštva. V začetku je Gerry njegov najhujši sovražnik, tekmec, s katerim noče imeti niti najmanjšega stika, razen tistega, ko ga zruši na tla. Kmalu pa spozna, da za napako posameznika odgovarja 20 ljudi. Šport podira vse zapreke.

Wood Harris pravkar snema film o legendi rocka Jimmyju Hendrixu. Njegova najbolj znana vloga doslej pa je upodobitev razvpitega raperja Tupaca Shakurja v filmu Above the Rim. Igral je tudi v priljubljeni melodrami Bolje ne bo nikoli in v Celebrity Woodyja Allena. Na televiziji se je udinjal v serijah The Cosby Show, New York Undercover in Newyorška policija.

Ryan Hurst pa je Gerry Bertier, zagotovo največji junak zgodbe o Velikanih in po srcu in duši največji med Velikani. Ryan takole opisuje resničnega Bertierja: Sprva Garry čuti obveznost, da stoji ob strani svojih belih soigralcev, in jih poskuša zaščititi. Toda ko se šola integrira, spozna, da je branil samo strahove drugih, da se je poskušal identificirati s predsodki drugih in da ni sledil lastnim prepričanjem. Sprejel je ponujeno roko prijateljstva s strani črnih igralcev, predvsem Juliusa, s katerim postaneta najboljša prijatelja. Tako nevede postane vzgled vsem ostalim učencem in vsej skupnosti.

Ryan Hurst je nadarjenost za igro gotovo podedoval, saj sta starša trdno zasidrana v filmskem delu. mati je učiteljica igre, oče pa igralec in producent. Pojavil se je v odlični drami Rules of Engagement, v zf spektaklu Kevina Costnerja Poštar, pa v Patchu Adamsu in ne nazadnje tudi v vojni drami Stevena Spielberga Reševanje vojaka Ryana.

Dobro se počuti tudi na odrskih deskah, saj je priredil in zaigral v Cyranoju de Bergeracu za Santa Monica Civic Light Opera, za priredbo The Last Night of Ballyhoo pa je prejel nagrado Backstage West za vlogo v komediji. Odlično pa je zaigral Brutusa v Juliju Cezarju.