Preprodajalci

Vsebina

Moderni triler, postavljen v svet trgovanja z drogo, je novi film režiserja Stevena Soderbergha, avtorja filmov Erin Brokovich, Daleč od oči, King of the Hill, Kafka in Seks, laži in video trakovi. Igralsko ekipo sestavljajo Michael Douglas, Don Cheadle, Benicio Del Toro, Luis Guzman, Dennis Quaid in Catherine Zeta-Jones. Traffic skozi prepletene zgodbe govori o velikih vložkih in še večjih tveganjih trgovanja z ilegalnimi drogami, od katerih so nekatere zelo osebne, druge polne intrig in nevarnosti.

Javier Rodriguez je mehiški policist, ki skupaj s svojim partnerjem in prijateljem Manolom Sanchezom (Jacob Vargas) dela na ameriško - mehiški meji in okoli nje; pod okriljem največjega mehiškega borca proti zločinu, generala Salazara (Tomas Milian). Javier se sooči z mamljivostjo moči in denarja, ki se ji v začetku uspeva upirati. Vendar se skupaj z Manolom kmalu znajde ujet v mreži korupcije, kar vodi do brezizhodne situacije.

V ZDA sodnika vrhovnega sodišča Ohio, Roberta Wakefielda (Michael Douglas) predsednik države imenuje za glavno osebo v boju proti drogam na zvezni ravni. Zbirajoč informacije, se brezkompromisni in konzervativni Wakefield pripravlja na nadzor nad zveznimi silami za boj proti drogam in jih skuša povezati z mehiškimi. Doma se morata on in njegova soproga Barbara (Amy Irving) soočiti z najstniško hčerko, ki je postala odvisna od droge.

V San Diegu, Montel Gordon (Don Cheadle) in Ray Castro (Luis Guzman), agenta DEA, skušata pomagati vladi ZDA v razkrinkavanju znanega kartela droge Obregon. Njuna aretacija malega dilerja Eduarda Ruiza (Miguel Ferrer) se nepričakovano obrestuje, ko se le-ta odloči, da bo pričal proti mogočnemu kralju droge Carlosu Ayalaju (Steven Bauer). Carlosova aretacija povsem preseneti in zelo prizadene njegovo nosečo ženo Heleno (Catherine Zeta-Jones). Helena in njen sin hitro postaneta tarči sodelavcev njenega moža in hkrati zanimiva za tajne agente. Helena poišče pomoč pri odvetniku Arnieu Metzgerju (Dennis Quaid). Da bi čim hitreje spravila svojega moža iz zapora in zavarovala njunega otroka, je pripravljena storiti vse - pa čeprav bi to pomenilo, da bo morala prevzeti možev posel.

O produkciji

Ko je v poznih 80-tih živela v Londonu, je Laura Bickford na TV postaji Channel 4 videla miniserijo "Traffik", ki je spremljala tihotapljenje droge iz Pakistana preko Evrope do Velike Britanije. Bickfordova se spominja: "Zgodba me je prevzela. Ko sem se vrnila v ZDA, sem opazila, da časopisi dnevno prinašajo novice o prekupčevanju z drogami. Šlo je za različne zgodbe, ki so pripovedovale o lovu na preprodajalce, o zaporih, cenah droge in osebah, ki so nadzirale kartele. Bila sem pretresena nad tem, kako so vsi zelo dobro vedeli, kaj se dogaja v zvezi s prekupčevanjem z drogo, čeprav je bilo govora o ilegalnih poslih. Neprestano sem mislila na "Traffik". Tako, da sem začela zbirati časopisne članke o vsem, kar je bilo povezano z ilegalnimi drogami in njihovo trgovino. Na koncu sem poiskala zastopnike miniserije, s katerimi sem se dogovorila o nakupu pravice za prilagoditev teme za film. Sledilo je srečanje s Stevenom Soderberghom, ki sem mu predstavila svoje raziskave in ga povabila, da režira film. Vedela sem, da je on idealen režiser za takšen projekt, saj ga zanimajo prepletene zgodbe, ki se dogajajo v različnih časovnih okvirih. Miniserija je imela tri prepletene zgodbe, ki so, vsaka na svoj način, govorile o tihotapljenju droge. Mislila sem, da bo takšna struktura filma odlično odgovarjala Stevenu."

Soderbergh pripoveduje: "To je tema, ki me je že dalj časa privlačevala, vendar nisem vedel, v kakšni obliki bi jo predstavil. Nikoli nisem želel narediti filma o odvisnikih, toda ko je Laura prišla k meni z zgodbo "Traffik", miniserijo, ki sem jo imel tudi sam priložnost videti, sem spoznal, da želim narediti prav to. Droga je eden ključnih socialnih problemov današnje družbe: vsakdo pozna nekoga, ki je imel problem z drogo, ne glede na t, ali gre za prijatelja ali družinskega člana; o problemu droge se neprestano govori."

"Pri "Traffiku" nas je še posebej pritegnila prepletenost zgodb," nadaljuje Laura. "Ni posameznega slabega fanta, negativec je sistem v celoti. Iz miniserije smo želeli prenesti te prepletene zgodbe o različnih ljudeh ujetih v mrežo droge in to posneti v slogu policijskega filma."

Naslednji korak je bilo iskanje scenarista. Bickford in Soderbergh sta prebrala scenarij, ki jima je bil všeč in ki ga je napisal Stephen Gaghan. Ko sta stopila v stik z njim, sta na svoje presenečenje ugotovila, da se je Gaghan že obvezal, da napiše scenarij o trgovanju z drogo za producenta Edwarda Zwicka in Marshalla Herskovitza. Zato je bilo najbolj pametno, da so vsi skupaj združili moči v realizaciji edinstvenega filma, v katerem je v ospredje postavljen problem droge.

Gaghan je potoval po državi in raziskoval vse, kar se je dalo izvedeti o problemu z drogami. Govoril je s člani različnih državnih služb, ki so zadolžene za boj proti drogam, policijskimi šefi, politiki, novinarji. Tako se je nabralo veliko število zgodb in potrebno se je bilo odločiti, katere med njimi bodo dobile mesto v scenariju. Laura se spominja: "Ena najpomembnejših odločitev je bila izbira, ali se bomo lotili Amerike in Kolumbije ali Amerike in Mehike." Na koncu so se odločili za Mehiko, ker so želeli nekaj novega. Kolumbijski kralji droge so bili že velikokrat obdelani, hkrati pa postaja Mehika v zadnjih desetih letih vse pomembnejša v trgovini z drogo. K sodelovanju so pritegnili tudi Tima Goldena, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado za poročanje o trgovini z drogo in ki je poznal številne ljudi na obeh straneh meje, ki so bili vpleteni v vojno zaradi droge. Tim je postal svetovalec pri filmu.

Herskovitz pravi: "Kvaliteta Stephena Gaghana je v tem, da je sposoben izraziti številne različne aspekte družbe. Po prebiranju scenarija in gledanju filma, se nam zdijo pogledi Washingtona, kraljev droge, mehiške policije in najstnikov zelo resnični."

Soderbergh dodaja: "Nisem želel, da gledalci dobijo občutek, kot da jih skušam poučevati. Želel sem, da spoznajo in dojamejo resničnost, ki jih obdaja in ki se je morda niti ne zavedajo. Delo pri filmu Erin Brockovich me je naučilo, kako na zabaven način predstaviti resnično resne teme. Mislim, da Traffic zelo dobro funkcionira na nivoju dramskega trilerja."

"Vojna okoli droge se dogaja v številnih državah in na najrazličnejše načine, z različnima uspehom in neuspehom", pravijo producenti. "Traffic želi prikazati norost tega kot človeško dramo in v nekaterih trenutkih predstaviti tudi komično stran problema, saj obstaja perverzno prepletanje teh momentov, kadar je govora o drogi. Film poskuša biti zelo iskren, vendar tudi zabaven, ko pripoveduje o tem, kako težko se je boriti proti drogi, ki ima milijone uživalcev. V filmu teče beseda o vseh nivojih družbe: o srednjem razredu, o bogatih, o moških, ženskah in otrocih, o profesionalcih," konča režiser.

"Za interpretacijo posameznih vlog so bili izbrani tisti igralci, ki so jih imeli v mislih scenarist, režiser in producenti, kot tudi tisti, ki so se sami prijavili, ko so izvedeli, da delamo film o drogi," pripoveduje Soderbergh. Film ima zelo veliko likov in preko 110 vlog z besedilom. Toda vsak film je tako dober kot so dobri njegovi igralci in zelo pomembno je, da jih publika sprejme.

Soderbergh je bil mnenja, da morajo v vseh prizorih mehiški in latino liki govoriti španski jezik, ker to pripomore k verodostojnosti zgodbe. V prid avtentičnosti filma je tudi to, da se je Soderbergh odločil glavnino teh vlog dati latinskim igralcem, med njimi Beniciu Del Toru in Luisu Guzmanu, rojenima Portoričanima, Kubancema Stevenu Bauerju in Tomasu Milianu in Meksikancema Jacobu Vargasu in Marisolu Padilla Sanchezu. Etnična avtentičnost je bila tudi po mnenju igralcev resnično nova in osvežujoča.

Bauer Del Toro, ki je prvič vzbudil pozornost kritikov z vlogo v filmu The Usual Suspects, pravi za svoj lik Javierja Rodrigueza, "da je človek, ki skuša narediti pravo stvar. Stvari se zapletejo zaradi droge in denarja. Javier je postavljen pred dilemo, ali naj proda svojo integriteto. Če je ne bo, ga to lahko stane življenje." Del Toro razlaga, kako njegov lik gleda na ZDA: "Denar za droge prihaja od tam, potreba po drogah prihaja od tam, toda dejanska droga prihaja skozi njegovo državo."

Drugi del filma Traffic se osredotoči na Roberta Wakefielda, sodnika, ki ga predsednik ZDA izbere za vodjo boja proti drogam na zvezni ravni. Sodnika, ki se s problemom droge kmalu sreča tudi v lastni hiši, igra Michael Douglas. Michael pravi. "Vedno so me zanimali filmi, ki imajo dober zaplet. Ta film ima tri zanimive zgodbe, ki vsaka na svoj način govorijo o isti temi - drogi. Prav čustveni naboj daje filmu ton vznemirljivega. Moj filmski lik se poskuša lotevati problema, ki se tiče njegove hčere in ki se ne sklada z njegovim videzom v družbi. Govor je o klasični situaciji, ko se običajno reče: "To se ne more zgoditi nam, to se dogaja le v drugih družinah."

Film pokaže, na vseh nivojih, da droga vpliva na naš svet, na naše otroke, družine, politiko - na vse. Mislim, da je malo tistih, ki ne poznajo nekoga, ki ima probleme z drogo."

Amy Irving, ki igra ženo Wakefielda, komentira: "Wakefieldi so tipična družina, ki je postavljena pred dejstvo, da je njihova hči postala odvisnica od droge. Danes so stvari precej drugačne, kot so bile v šestdesetih, ko so bile droge oblika zabave in sprostitve. Barbara Wakefield je v svojih mladih letih eksperimentirala z drogami na univerzi in je bila precej radikalna. Toda kot vsi dobri radikalci, je odrasla in se vključila v sistem."

"Odrasli, ki so odraščali v šestdesetih in so poskusili droge, so navadno manj previdni, ker imajo lastne izkušnje z drogami, ki pa se ne morejo primerjati z današnjim stanjem. Danes so droge veliko močnejše, nobene kontrole ni in ne gre več le za zabavo. Danes je to zelo nevaren posel in ljudje, ki prodajajo droge, se osredotočijo na otroke."

Erika Christensen igra Carolino Wakefield, srednješolsko odličnjakinjo, ki živi v urejeni družini v bogatem predmestju Cincinnatija in postane zasvojena z drogo. "Scenarij je zelo močan, saj prikaže cel spekter problemov vezanih na droge in kako ti problemi niso vezani samo na določen socialni sloj družbe. Erika je odličnakinja in je odvisna od heroina in kokaina. Odvisnik lahko postane vsak, ki ne prevzame odgovornosti za svoje življenje. Med pripravo za svojo vlogo sem govorila s številnimi nekdanjimi odvisniki in presenetilo me je, kako so elokventni. Govorila sem tudi z vodji centrov za odvisnike. Veliko sem se naučila od njih, še posebej, kaj se fizično dogaja z odvisniki. Ena od stvari, ki sem jo spoznala med svojimi raziskavami, je pomembnost čim boljšega izobraževanja o problemu, še posebej mladih. Ni jim dovolj samo reči: 'Droga je zlo', potrebno jim je predstaviti celotno sliko - kaj se dogaja s telesom in z umom. Kot preventivni ukrep je izobraževanje zelo pomembno, saj je potrebno ustaviti potencialne uporabnike prej, preden postanejo odvisniki."

Tretja zgodba filma govori o Heleni Ayale, ki jo igra Catherine Zeta - Jones, liku, ki je prevzet iz miniserije. Helena je žena, ki skupaj s svojo družino živi pravi ameriški sen vse do trenutka, ko agenti DEA aretirajo njenega moža in ona zgroženo spozna, da je vse njeno življenje velika laž. Denar, za katerega je mislila, da prihaja iz starega mehiškega denarja, je v resnici krvavi denar trgovanja z drogo. Zeta-Jones igra nosečnico, kar se je zelo dobro ujemalo z njeno resnično nosečnostjo in je odlično odgovarjalo liku Helene, ki ji njeno stanje daje nove dimenzije in motivacijo, zaradi katere sprejme drastične odločitve. "Helenino življenje je politično korektno: veliko naredi za skupnost, organizira dobrodelne prireditve, je dobra mati in žena. Živi v pravljičnem svetu, dokler ne odkrije, da je njen mož v resnici eden od kraljev droge. Spoznanje, da je oseba, s katero deli življenje, kriminalec, je pogubno tudi zanjo. Ko premaga prvi šok, se odloči, da ji takšnega sloga življenja in bodočnosti njenih otrok ne bo vzel nihče in nadaljuje z delom svojega moža." Soderbergh je zahteval, da Catherine prvič v katerem od filmov uporablja svoj normalni naglas. To je pripomoglo k temu, da daje Helena vtis ženske, ki je prišla v ZDA, kjer se je zaljubila in se odločila ostati.

"To, kar je večino igralcev pritegnilo k filmu je zgodba: tihotapljenje droge in ljudje, ki jih ta problem povezuje. Scenarij je bil dobro postavljen, z izvrstnimi liki, ki so bili, tako kot vsaka zgodba zase, neverjetno zanimivi. Govor je o treh zgodbah, ki med seboj niso fizično povezane, vendar jih povezuje problem droge. Zanimiv je bil tudi način, kako posamezniki reagirajo in rešujejo problem droge. V vsaki zgodbi so na nek način vsi povezani s svetom droge. Film je še toliko bolj realističen, ker govori o sodobni temi. Nihče v filmu ni popoln junak - vsi so samo ljudje," zaključi Soderbergh.

K avtentičnosti filmske zgodbe je v veliki meri pripomoglo tudi dejstvo, da so bili k filmu pritegnjeni ljudje iz resničnega sveta, ki so zaigrali sami sebe. V sceni, kjer Michael Douglas obišče ameriško - mehiško mejo, mu dogajanje na njej opisuje resnični direktor ameriške carine. Razgovor med njima je potekal povsem spontano, v stilu dokumentarnega filma. Tudi v sceni koktail zabave so Michaelovi sogovorniki pravi senatorji, kongresniki, ambasadorji, ki mu razlagajo svoje poglede na problem droge. Čeprav vseh teh ljudi gledalec ne pozna, pri njih vlada neka drugačna energija in gledalec lahko začuti, da so resnični. Tega se ne da nadomestiti.

Delo pri filmu Traffic je potekalo veliko hitreje zaradi odločitve Stevena Soderbergha, da bo tudi direktor fotografije. Ker mu sindikat ni dovolil, da na filmu piše "režiral in snemal", se je podpisal s psevdonimom Peter Andrews.

"Ko sem začel delati kratkometražne filme, sem jih vedno snemal sam," poudari Soderbergh. "Snemanje filmov me je vedno privlačevalo, in ker je slog kamere za Traffic zelo pomemben, sem se odločil film posneti sam. Želel sem doseči, da ima vsaka od treh zgodb v filmu drugačen videz. Za to sem uporabil kombinacijo barv, filtracije, saturacije in kontraste posebej za vsako zgodbo. Tako gledalec že ob prvi sceni ve, za katero zgodbo gre."

Soderbergh je večino filma Traffic posnel s kamero iz roke, ker je želel, da ima publika občutek, da se vse dogaja pred njo, da je vključena v dogajanje, da kamera snema resnično dogajanje in da ne gre za igranje. Kjer je bilo le mogoče, je Soderbergh pri snemanju uporabljal naravno svetlobo.

Njegov način dela, pri katerem je prevzel tudi delo snemalca, je omogočal, da je delo teklo veliko hitreje in igralcem ni bilo potrebno čakati na naslednjo sceno. To jim je omogočalo, da so ves čas ostali v stiku s svojimi liki.

Soderbergh želi pri svojem delu doseči stanje ko, kot sam pravi "se popolnoma prepustiš instinktu. Energija, ki ob tem nastane, je pomembnejša od perfektnosti. Perfekcija je dolgočasna: vznemirjajoče je tisti, kar je živo. In stvari, ki so žive, žarijo."

Da bi gledalcem še povečali vtis, da se film dogaja pred njimi, so snemali na resničnih lokacijah in ne v studiih. Film so začeli snemati aprila v San Diegu. Nato se je karavana preselila v obmejno mesto Nogales v Mehiki, v puščavo Las Cruces v Novi Mehiki, na sedež EPIC v El Pasu v Texasu, v vladno stavbo v Columbusu v Ohiu in v številne predele Cincinnatija, v Belo hišo v Washingtonu in nazadnje v Los Angels.

Soderberghu sta mesta snemanja pomagala dodelati scenograf Philip Messina in kostrumografinja Luise Frogley. Messina pripoveduje: "Moje delo je, da ustvarim to, kar režiser želi. Rad delam s Stevenom, ker je nekonvencionalen in ima rad izzive, ki mi pomagajo, da izpopolnjujem svode delo. Delo z njim zahteva drugačen pristop od tistega, ki sem ga navajen in kot ponavadi delam, in mi daje možnost raznolikega kreativnega izražanja. Traffic ima zelo realističen, celo dokumentarni videz, dogaja se na resničnih lokacijah, za katere ni potreben stiliriziran videz."

Luise Frogley je bila postavljena pred izziv, da si za film Traffic izmisli kostume za 110 ljudi. To delo je morala opraviti zelo hitro, kar ji je bilo všeč "ker je bilo spontano in vznemirjajoče in je bil končni rezultat zelo originalen. Vsak lik je imel lastni slog, tako da je moč na prvi pogled razbrati, s čim se ukvarja."

O igralcih

Michael Douglas (Robert Wakefield)

Michael Douglas je dvakratni dobitnik oskarja, producent in igralec, ki ima nos za izbiranje projektov, ki obravnavajo sodobno problematiko in vzbujajo zanimanje javnosti.

Med njegovimi zgodnejšimi uspehi je vloga v televizijski seriji "The Streets of San Francisco", kjer je igral skupaj z Karlom Maldenom in ki mu je prinesla tri nominacije za nagrado Emmy. Dve epizodi je tudi režiral.

Ker si je dolgo časa želel posneti film po knjigi Kena Keseya "One Flew Over the Cuckoo's Nest", je od svojega očeta Kirka odkupil pravice, se povezal s producentom Saulom Zaentzom in leta 1975 posnel film z istim naslovom. Film, ki ga je režiral Miloš Forman, je osvojil oskarje za najboljši film (nagrado sta prejela Douglas in Zaentz), najboljšega režiserja, najboljši scenarij po literarni predlogi, najboljšega igralca ter najboljšo igralko in je zaslužil preko 180 milijonov dolarjev.

Douglasov naslednji producentki projekt, v katerem je igral skupaj z Jane Fondo in Jackom Lemmonom je kontroverzni triler The China Syndrome (1979) režiserja Jamesa Bridgesa, ki je bil nominiral za tri oskarje in je dosegel velik uspeh pri gledalcih in kritikih.

Douglas je bil igralec in producent v uspešnici leta 1984, Romancing the Stone, ki ga je režiral Robert Zemeckis. Istega leta je bil imenovan za producenta leta Nacionalnega združenja lastnikov kinodvoran (NATO). Naslednje leto je ponovno združil igralce uspešnice Romancing the Stone, Kathleen Turner in Dannyja De Vita, v filmu The Jewel of the Nile Lewisa Teaguea.

Starman, božična uspešnica leta 1984, ki ga je režiral John Carpenter, je prinesel nominacijo za glavno moško vlogo igralcu Jeffu Bridgesu. Douglas se je pod film podpisal kot izvršni producent.

Iz leta 1987 se Douglasa spominjamo po dveh vlogah: skupaj z Glenn Close je igral v uspešnici Fatal Attraction in v filmu Olivera Sonea Wall Street. Vloga mu je prinesla oskarja za najboljšega igralca.

Potem je Douglas produciral uspešnico Flatliners Joela Schumacherja in igral v filmu Ridleya Scotta Black Rain. Kasneje se je ponovno združil s Kathleen Turner in Dannyjem DeVitom v črni komediji, ki jo je režiral DeVito, The War of the Roses.

Basic Instinct, v katerem je Douglas igral skupaj s Sharon Stone in ga je režiral Paul Verhoeven, je bil eden od najuspešnejših filmov leta 1992. Naslednje leto je Douglas odigral eno svojih najmočnejših vlog v kontroverzni drami Falling Down (režiser Joel Schumacher). Tega leta je tudi produciral uspešno komedijo Made in America (režija Richard Benjamin). Sledijo vloge v filmih Disclosure in The American President.

Leta 1994 je ustanovil Douglas/Reuther Productions skupaj s Stevenom Reutherom.

Podjetje je produciralo hit režiserja Johna Wooja, triler Face/Off in film Francisa Forda Coppole The Rainmaker. Douglas je nato igral v filmu režiserja Davida Fincherja Igra, Andrewa Davisona A Perfect Murder in v lanskoletnem filmu Wonder Boys, ki ga je režiral Curtis Hanson.

Leta 1998 je ustanovil Furthur Films, katerega prvi film je bil One Night at McCool's, v katerem igrajo Liv Tyler, Matt Dillon, John Goodman, Paul Reiser and Douglas. Douglas je bil pripovedovalec v filmu One Day in September, ki je dobil oskarja za najboljši dolgometražni dokumentarec. Naslednji film, v katerem bo igral, je film režisreja Garyja Flederja Don't Say A Word.

Leta 1998 je Kofi Annan, generalni sekretar Združenih narodov, proglasil Michaela Douglasa za glasnika miru.

Benicio Del Toro (Javier Rodriguez)

Benicio Del Toro je dobil dve nagradi Independent Spirit kot najboljši stranski igralec za vlogo v filmih The Usual Suspects (1995) in Basquiat (1996)

Rojen v Santurcu, Puerto Rico, je odraščal v Pennsylvaniji. Na University of California v San Diegu je obiskoval ure slikanja in igranja. Igral je v številnih študentskih predstavah in zahvaljujoč eni od njih nastopil na dramskem festivalu v gledališču Lafayette v New Yorku.

Ostal je v New Yorku, na študiju igralstva v The Circleju, in dobil štipendijo za konzervatorij Stella Adler. Kasneje se je preselil v Los Angeles, kjer se je učil v Actors Circle Theatreju, kar mu je omogočilo, da je dobil občasne vloge v različnih televizijskih serijah, npr. "Drug Wars: The Camarena Story" in "Miami Vice".

Svojo prvo filmsko vlogo je dobil v filmu Licence to Kill. Igral je v filmih Fearless, Swimming with Sharks, The Funeral, Excess Baggage, Fear and Loathing in Las Vegas in The Way of the Gun.

Kmalu ga bomo lahko gledali v filmih Snatch, The Pledge in Basic.

Don Cheadle (Montel Gordon)

Don Cheadle je prvič sodeloval z režiserjem Soderberghom pri filmu Daleč od oči. Cheadle dosledno ustvarja močne vloge pri različnih medijih. Združenje filmskih kritikov Los Angelesa ga je leta 1995 proglasilo za najboljšega stranskega igralca za vlogo v filmu Devil in a Blue Dress. Istočasno je bil nominiran za nagrado NAACP Image za izvedbo v filmih Rosewood in Bulworth.

Nastopil je tudi v filmih: Boogie Nights, Volcano, Robert Townsend's, The Meteoran, Colors, Hamburger Hill.

Novejši filmi, v katerih je igral, so: Mission to Mars, The Family Man, Swordfisch.

Rojen je v Kansas Cityju. Živel je v Lincolnu, Nebraska, v Denveru in se na koncu ustalil v Los Angelesu. Diplomiral je iz umetnosti na prestižni Cal Arts v Valenciji. Na pritisk študentskega prijatelja se je prijavil na avdicije za filmske in televizijske vloge in osvojil tisto v seriji "Fame".

Na televiziji je nastopal še v serijah "The Fresh Prince of BelAir", "The Golden Palace", "Picket Fences" in drugih.

Za izvedbo Sammyja Davisa, Jr. v televizijskem filmu "The Rat Pack" je osvojil zlati globus in bil predlagan za nagrado Emmy. Ponovno je bil predlagan za to nagrado za glavno vlogo v televizijskem filmu "A Lesson Before Dying". Njegova zadnja televizijska vloga je bila v živo emitiranem programu "Kritična točka".

Cheadle igra tudi v gledališču, kjer je nekatere predstave tudi režiral. Ukvarja se s pisanjem scenarijev in je nadarjeni glasbenik, ki igra saksofon, sklada in poje.

Catherine Zeta-Jones (Helena Ayala)

Catherine Zeta-Jones je lepa in nadarjena igralska zvezda nekaterih zelo uspešnih filmov. Med novejšimi omenimo psihološki triler The Haunting in Entrapment, kjer je zaigrala skupaj s Seanom Conneryjem.

Svetovno slavo je dosegla z vlogo v filmu The Mask of Zorro, kjer je zaigrala skupaj z Antoniom Banderasom in Anthonyjem Hopkinsom.

Ameriški gledalci so si jo zapomnili po glavni ženski vlogi v miniseriji "Titanic" režiserja Roberta Liebermana. S to vlogo je vzbudila radovednost režiserja Stevena Spielberga, ki ji je ponudil glavno vlogo v filmu The Mask of Zorro, ki ga je produciral njegov studio.

Rojena v Walesu, je Catherine začela svojo igralsko kariero z nastopom v gledališču, v produkciji West Enda "42nd Street" in, kasneje v odlični televizijski seriji "The Darling Buds of May".

Luis Guzman (Ray Castro)

Je igral v dveh filmih režiserja Soderbergha: The Limey (ki mu je prinesel nominacijo za nagrado Independent Spirit) in Out of Sight.

Nekdanji socialni delavec je postal znan igralec, ki je nastopil v več kot dvajsetih filmih. Diplomiral je na City Collegeu, potem je delal kot mlajši svetovalec in hkrati nastopal v uličnih gledališčih in neodvisnih filmih. Njegova prva večja vloga je bila v seriji "Miami Vice". Od tedaj je Guzman nastopil v številnih televizijskih programih, vključno z "NYPD Blue", "Law & Order" in "Oz".

Igral je v treh filmih režiserja Sidneya Lumeta: Guilty As Sin, Family Business in Q & A; v dveh filmih Briana De Palme: Snake Eyes in Carloto's Way; in v dveh filmih Paula Thomasa Andersona: Magnolia in Boogie Nights. Igraj je še v filmih: Mr. Wonderful, The Hard Way, Cadillac Man, Black Rain, True Beliver, Crocodile' Dundee II.

V letošnjem letu bodo dokončali naslednji filmi, v katerih je igral: Pluto Nash, Double Whammy, The Salton Sea, The Count of Monte Cristo in Table One.

Dennis Quaid (Arnie Metzger)

Dennis Quaid, eden najbolj karizmatičnih ameriških igralcev, je svoje zadnje vloge ustvaril v filmski priredbi z Pulitzerjevo nagrado nagrajene drame Donalda Marguilesa Dinner with Friends in v filmu The Rookie, ki temelji na resnični zgodbi o Jimu Morrisu, igralcu baseballa in njegovi življenjski poti.

Quaid se je poskušal tudi kot režiser v drami Everything That Rises, v kateri je tudi zaigral.

Igral je v številnih filmih: The Parent Trap, Switchback, Gang Related, Dragonheart, Something to Talk About, Wyatt Earp, Steve Kloves, Flesh and Bone, Come See the Paradise, Great Balls of Fire!, The Big Easy, Everybody's All-American, D.O.A., Suspect in Breaking Away, Innerspace, Enemy Mine in drugih. Njegovi novejši filmi so: Frequency, Any Given Sunday, Playng by Heart in Savior.

Z Mickeem Rooneyijem je igral v televizijskem filmu "Bill" in njegovem nadaljevanju "Bill: On His Own".

Steven Bauer (Carlos Ayala)

Steven Bauer je prejel številne pohvale kritikov za interpretacijo Mannyja, v filmu Briana De Plame Scarface (1983), za katero je bil nominiran za nagrado zlati globus.

Ko je bil star tri leta, sta njegova starša skupaj z njim in njegovim mlajšim bratom pobegnila s Kube v ZDA in se naselila v Miamiju. Tu je hodil v šolo in nadaljeval šolanje v University Of Miami, kjer je študiral gledališko umetnost. Po lokalnih uspehih v Miamiju je odšel v Hollywood. Začel je igrati v televizijskih serijah in TV filmih, potem pa še na filmu in v gledališču. Filmografija: Thief of Hearts, Running Scared, The Beast, Raising Cain, Primal Fear.

Erika Christensen (Caroline Wakefield)

Erika je začela igrati kot enajstletnica. Igrala je glavne vloge v predstavah številnih gledaliških skupin. Kot dvanajstletnica je postavila svoje starše pred dejstvo, da je njen življenjski cilj postati igralka. Starši so ji našli agenta.

Nastopila je v glasbenem spotu Michaela Jacksona "Childhood" in pela spremljajoči vokal na albumu Neila Diamonda "The Christmas Album".

Igrala je v številnih televizijskih serijah, npr. "Fraiser", "3rd Rock From the Sun" in drugih. Na velik platnu se je prvič pojavila v filmu Leave It to Beaver.

Topher Grace (Seth Abrahms)

Topher Grace je svojo prvo filmsko vlogo zaigral prav v filmu Traffic.

Na televiziji se je prvič pojavil leta 1998 kot Eric Forman v showu "That '70s Show", potem ko so ga producenti videli v šolski predstavi.

Rojen v New Yorku, je odraščal v Darienu. Enaindvajsetletni igralec študira na University of Southern California, a živi v Los Angelesu.

Tomas Milian (General Arturo Salazar)

Tomas Milian je prišel v New York s Kube ter s sanjami, da bo sprejet v Actors Studio. Njegove sanje so se leta 1957 tudi uresničile.

Dve leti pozneje je ob svoji prvi izvedbi izven Broadwaya spoznal Jeana Cocteauja in Giana Carla Menottija. Povabila sta ga na festival v Spoletu v Italiji, da bi nastopil v igri "The Poet and the Muse", z vlogo, ki je bila napisana posebej zanj. Tako je Milian začel kariero v Italiji, kjer je ustvaril svoje glavne vloge v več kot stotih filmih, med njimi v filmu režiserja Antoniona Indification of a Woman. Za vlogo v filmu Bernarda Bertoluccija Luna je osvojil italijanskega oskarja, nagrado Nastro D'Argento.

V Italiji je postal še posebej popularen z vlogo v filmu Monezza, v katerem igra navihanega klošarja, ki verjame, da je policist na skrivni nalogi. Film je bil izjemno uspešen in je za seboj potegnil številna nadaljevanja, ter Milianu prinesel mnoge filmske nagrade in priznanja.

Po vrnitvi v ZDA leta 1980 je Milian igral v številnih gledališčih v New Yorku, Bostonu, Los Angelesu in Miamiu.

Filmografija: Havana, JFK, The Burning Season, Amistad, The Yards,...

Amy Irving (Barbara Wakefield)

Rojena je v Palu Altou. Je hčerka gledališkega režiserja Julesa Irvinga in igralke Priscille Pointer. Hodila je na American Conservatory Theater v San Franciscu in londonsko Akademijo za glasbo in dramske umetnosti. Z igro je začela v gledališču. Svojo prvo filmsko vlogo je ustvarila v filmu Carrie.

Filmografija: The Fury, Voices, Honeysuckle Rose, The Competition, Yentl, za katerega je bila nominirana za oskarja za stransko žensko vlogo, Deconstrucking Harry, The Confession.

O filmskih ustvarjalcih

Steven Soderbergh - režiser (in direktor fotografije)

Steven Soderbergh je avtor desetih igranih filmov: Seks, laži in video trakovi, Kafka, King of the Hill, The Underneath, Schizopolis, Gray's Anatomy, Daleč od oči, The Limey, Erin Brockovich in Traffic.

Rojen v Georgiji, je odraščal v Baton Rougeu, Luisiana. Kot trinajstletnik je začel svojo kariero s snemanjem kratkometražnih filmov. Po srednji šoli je odpotoval v Los Angeles. Tu je bil svobodni montažer, potem pa se je vrnil v Baton Rouge in nadaljeval s snemanjem filmov in pisanjem scenarijev.

Potem ko je posnel kratki dokumentarec o glasbeni skupini Yes, so mu ponudili, da režira dolgometražni dokumentarec o njih. Rezultat je film 9012LIVE, ki je bil leta 1986 nominiran za nagrado Gramy kot najboljši dolgometražni glasbeni video.

Soderbergh je dve leti pisal naročeni scenarij za film, ki ga je kasneje tudi režiral in ki je postal njegov prvenec. Film Seks, laži in video trakovi je bil posnet v Baton Rougeu s Jamesom Spaderom, Andie MacDowell, Petrom Gallagherom in Lauro San Giacomo v glavnih vlogah. Svetovno premiero je film doživel na festivalu v Sundanceu, štiri mesece kasneje pa je že osvojil zlato palmo na festivalu v Cannesu.

Njegov naslednji film Kafka (1991) je črno-beli triler, ki se dogaja v Pragi, po prvi svetovni vojni. Je kombinacija življenjepisa Franza Kafke in pisem z njegovimi razmišljanji. V filmu je naslovno vlogo odigral Jeremy Irons.

Spomini A. E. Hotchnerja so temelj naslednjega Soderberghovega filma King of the Hill (1993), v katerem so opisani poskusi dvanajstletnika, da v času velike recesije obdrži družino skupaj. Filmski časopisi so film označili za najboljšega tistega leta.

Soderbergh je ponovno združil moči s Petrom Gallagherjom pri filmu The Undreneath (1995), mračni zgodbi o obcesiji in prevari, ki se dogaja v sedanjosti, v Austinu, v državi Texas.

Poleti leta 1997 je Soderbergh prestavil dva filma: Schizopolis, eksperimentalno, nizko proračunsko komedijo v duhu filmov Richarda Lesterja in Luisa Bunuela, in Gray's Anatomy, filmsko priredbo Spalding Gryevega monologa, v katerem Gray opisuje svoje izkušnje v svetu medicine potem ko so mu odkrili zelo redko bolezen oči.

Sledi kriminalka Daleč od oči, v kateri sta zaigrala George Clooney in Jennifer Lopez in ki temelji na istoimenski noveli Elmora Leonarda. Film je med drugim prejel tudi nominaciji za oskarja za najboljši prevzeti scenarij in montažo.

The Limey (1999) je akcijska drama, v kateri igrajo Terence Stamp, Peter Fonda in Lesley Ann Warren in je bila petkrat nominirana za nagrado Independent Spirit.

Leta 2000 sledi film Erin Brockovich, v katerem igrajo Julia Roberts, Albert Finney ter Aaron Eckart in je nastal po resnični zgodbi o samohranilki, ki se v pravdi loti močne korporacije in jo spravi na kolena. Film je bil med drugim nominiral za pet oskarjev, med drugim za najboljši film, najboljši scenarij in najboljšo režijo (Soderbergh). Julija Robert je za vlogo Erin dobila svojega prvega oskarja.

Kot producent se je Soderbergh podpisal pod filme The Daytrippers, Pleasantville, Suture in kot soscenarist pod film Nočni čuvaj, ki ga je režiral Ole Bornedal.

Trenutno snema film Ocean's Elevan, remake istoimenskega filma iz leta 1960, v katerem igrajo Alan Arkin, George Clooney, Matt Damon, Brad Pitt in Julia Roberts.

Stephen Gaghan (scenarist)

Je napisal scenarij za film Rules of Engagement, ki ga je režiral William Friedkin in v katerem sta nastopila Tommy Lee Jones in Samuel L. Jackons.

Za televizijo je napisal: "The Practise", "American Gothic" in "NYPD Blue", za katerega je leta 1997 prejel nagrado Emmy za najboljši dramski scenarij.

V "The Iowa Review" objavlja kratke zgodbe. Svoj naslednji scenarij je napisal za film Abandon, ki ga bo za Paramount Pictures v februarju začel snemati režiser Edward Zwicv.

Philip Messina (Scenograf)

Je bil scenograf dveh Soderberghovih filmov: Erin Brockovich in Daleč od oči.

Rojen je bil in odraščal je v Lawrenceu, Massachusetts, diplomiral je arhitekturo na Cornell University. Pripravil je scenografijo za filme Sirene, Richarda Benjamina, School Ties, Roberta Mandela, in HouseSitter, Franka Oza.

Potem ko se je preselil v Los Angeles, je delal scenografijo za filme: Hard Target, režiserja Johna Wooja, The Neon Bible, Terenca Daviesa, Reckless, Normana Reneja, The Associate, Donalda Petrieja, Trial and Error, Jonathana Lynna in The Sixth Sense M. Night Shyamalana.

Prav tako dela tudi scenografijo za televizijo.

Louise Frogley (kostumografinja)

Je že sodelovala z režiserjem Soderberghom pri filmu The Limey.

Svojo kariero je začela v Londonu in Parizu kot kostumografinja in oblikovalka scene. Prvi film, pri katerem je bila zadolžena za kostume, je oskarjev nagrajenec Ognjene kočije, režiserja Hugha Hudsona. Louise je delala že pri več kot dvajsetih filmih, med njimi: Mona Lisa, Bull Durgham, Breaking In Three Man and a Little Lady, The Cure, War of the Buttons, U.S. Marshals, Stigmata.

Po dokončanem delu na filmu Traffic je odšla v rodno Anglijo, kjer je delala pri filmu Spy Game režiserja Tonyja Scotta, z Robert Redfordom in Bradom Pittom v glavnih vlogah.

Delala je tudi za televizijo.

Cliff Martinez (Glasba)

Je napisal glasbo za osem filmov režiserja Soderbergha: Seks, laži in video trakovi, Kafka, King of the Hill, The Underneath, Schizopolis, Gray's Anatomy, Daleč od oči in Traffic.

Rojen v New Yorku, je odraščal v Colimbusu, Ohio. Njegovo prvo skladateljsko delo je bilo za epizodo "Pee Wee's Playhouse". Napisal je glasbo za filme: Pump Up the Volume, Black Magic in Wicked.

Že v mladosti je Martinez igral bobne v rock skupinah. Snemal in igral je s skupinami Captain Beefheart, The Red Hot Chili Peppers, The Dickies, The Weirdos in s številnimi drugimi.