Prelomnica

Marko izve za stare grehe mlajšega brata Denisa in zakaj se je v resnici vrnil nazaj v domače okolje. Soočen je z neizbežno odločitvijo: ali pomagati bratu ali pa ogroziti še ostale bližnje. In vedno bolj, ko skuša in upa, da bodo zadeve prišle do konca, ga niz dogodkov neustavljivo vleče v negativno smer. Pot gre z vsakim njegovim korakom vedno bolj strmo navzdol, vrnitev nazaj se zdi nemogoča.

Producent, režiser, scenarist: Mišo Šušak

Direktor fotografije, montaža: Irenej Vid Bošnjak

Zvok: Jernej Rozenberger

Snemalec: Matic Matija Mrak

Skladatelj: Bernard Pintar

Mišo Šušak: Projekt PRELOMNICA

Scenarij za film sem napisal pred leti, nekje leta 2001 in je nekaj let ležal v zaprašenem predalu, kot verjetno še marsikateri scenarij, po katerem so pozneje posneli film. Vztrajnost, trdna volja in ljubezen do filma že od malih nog so pripeljale do tega, da se je film leta 2006 začel snemati v Mariboru, pri katerem sem sodeloval le kot scenarist, žal pa je film nekje na neznani točki obstal in projekt se ni izpeljal do konca.

Po dolgih letih slovenske filmske kinematografije, mukotrpnih dramskih tematik, sem se odločil, da je zdaj čas, da v slovensko kinematografijo vstopi nek nov žanr, kriminalna drama z današnjo tematiko v Sloveniji in elementi ameriške filmske produkcije, ki drži ves potek zgodbe v napetosti vse do konca filma. Prelomnica je začinjena s prizori specialcev, pregonom z avtomobili, nočnim klubom, striptizom, denarjem, seveda pa ni vse »standardno dramatično«, so tudi sproščujoči komični trenutki.

Sam začetek projekta se je začel sredi julija 2010, ko sva se s prijateljem sestala in se z enakimi pogledi na slovenski film odločila, da začneva projekt znova. Irenej je pri filmu prevzel tehnične zadeve, jaz pa vso ostalo produkcijsko delo, ki je potrebno za snemanje filma. V oktobru 2010 je sledila avdicija, pred tem pa sem za pomoč prosil tudi Dramsko šolo Barice Blenkuš, casting agencijo Avdicija.com in Šentjakobsko gledališče, kateri so svoje člane obvestili o avdiciji. Čeprav film ni imel nobenega proračuna ali katere koli druge finančne pomoči, se je avdicije udeležilo ogromno število kandidatov in izbira igralcev ni bila lahka.

Po tridnevni avdiciji se je pričelo dogovarjanje administracijskimi delavci podjetij, ki so imeli v lasti objekte, ki bi služili za filmske lokacije. Ker celoten projekt ni imel nobenega proračuna, je snemanje potekalo med vikendom in v času, ko so bile lokacije »zaprte«. Vsi sodelujoči imamo redne službe, zato je bilo snemanje med vikendi najboljša opcija, kar pa smo včasih tudi prilagajali.

Film je bil posnet z dobro voljo in prostovoljnim sodelovanjem vseh igralcev, statistov, ekipe, sponzorjev. Dejansko je tako, da če nisi pri »koritu«, je proračun za film težko dobiti, zato sem se odločil posneti film na svojo roko. Vse lokacije, avtomobile, rekvizite in kostume so prispevali prijatelji in znanci. Dobili smo vse potrebno, da smo lahko posneli določeno sceno, npr. prizore na pošti smo snemali v nedeljo, ko so pošte zaprte, s tem nismo ovirali njihovega dela in oni ne našega. Prav tako je bilo z vsem ostalimi lokacijami. Z namenom da bi bilo vse skupaj posneto v tridesetih snemalnih dneh, sem se pripravljal dobrih šest mesecev pred snemanjem. Veliko ljudi me sprašuje, kako mi je uspelo? Zasluge, da sem film posnel, gredo vsem, ki so pri projektu sodelovali (celotni tehnični ekipi, igralcem, statistom, voznikom), zato to ni le moj film ampak film vseh nas. Vsak je prispeval nek delež in tako nam je tudi uspelo.

Vsem mladim, ki si želijo ustvarjati filme ali narediti kaj podobnega, bi rad povedal, da je s trdno voljo in pozitivizmom, mogoče projekt pripeljati do konca. Pri velikih svetovnih filmih so prav tako potrebni predhodni dogovori, če ustvarjalci želijo snemati na določeni lokaciji. Na razpolago imajo proračun, ki jim to omogoča, če pa se lotiš manjše zadeve kot smo se mi, na svojo roko in brez proračuna, pa je zadeva povsem enaka. Vse je v dogovoru, in če te zavrnejo na prvi stopnji, iščeš rešitev naprej. Pomembno je, da ne odnehaš in da vztrajaš.

Glede opreme se je porajalo veliko vprašanj: kaj in kako se bo snemalo, na kaj se bo snemalo, kam se bodo prenašali podatki, itd. V začetku sta bili na razpolago dve video kameri Canon xl2, vendar se je postavljalo vprašanje koliko mini DVD-jev bomo porabili tekom celotnega snemanja. Drugo vprašanje pa je bilo, kako se bo z dvema kamerama snemala vožnja po avtocesti, kjer so udeleženi štirje avtomobili? Čeprav je vse ostalo potekalo po načrtu, prvi dan snemanja pa se je vse bolj približeval, do zadnjega trenutka ni bilo jasno, s čim se bo snemalo. Večina naših mladih režiserjev, ki se danes ukvarja s snemanjem glasbenih videospotov z različnimi fotoaparati in objektivi, zato se je porodila ideja »zakaj pa ne bi celoten film posneli s fotoaparati? Če se lahko posname video spot, zakaj pa ne tudi celovečerni film?« Vse bolj, tudi drugod po svetu, se enake tehnike poslužujejo tudi že uveljavljeni režiserji in verjetno je čas, da v naše okolje pride tudi nova doba slovenskega filma, da filmski trak zamenja digitalizacija. Ne potrebuješ ogromnih kamer z vsemi možnimi priključki, da posnameš celovečerni film, kot to počnejo velike produkcije ampak le idejo, zanesljivo ekipo, dinamiko in to je to. Čas je, da se izognemo izprani tematiki slovenskega filma in vpeljemo nekaj novega. Da se ne držimo več tistih starih tirnic, po katerih je tekel slovenski film do zdaj. Živimo v 21. stoletju in kot sam temu pravim je čas, da »old school« zapelje na stranski tir in pot prepusti novi dobi, »new age« slovenskega filma. Film Prelomnica je eden takšnih.

Prvi snemalni dan

Prvi snemalni dan se je pričel na soboto 19.02.2011 ob 22.00 uri in sicer snemanje prizora na Petrolu v Hrastniku. Na sami lokaciji in pred začetkom snemanja prizora je bila živčnost in nekakšen strah pred neznanim vsekakor prisoten, ker so bile vse oči in vsa ušesa uprta vame. Rekel sem si »Ok, vse, kar rabim za danes, je tukaj. Ekipa, igralci, avtomobili in seveda sama lokacija, ki jo je potrebno v tej noči izkoristiti. Samo postaviti jih moram kot šahovske figure«.

Živčnost in strah pred neznanim sta v trenutku izginila in začelo se je. Postavili smo avtomobile, kamere, koordiniral sem igralce in padla je prva klapa »Rola 1, take 1. Akcija!«

V obeh osebnih avtomobilih, ki sta predstavljala kriminaliste, je bila nameščena modra rotacijska luč, ob avtomobilih pa so stali igralci z usmerjenimi pištolami proti osebi na vhodu v Petrol. Prizor smo nekajkrat ponovili, saj smo imeli težave z avtomobili, ki so se ustavljali ob cesti in gledali, kaj se dogaja. Nekaj minut za tem so se na lokacijo pripeljali tudi dežurni policisti s kombijem, ki so z radovednostjo prišli pogledati dogajanje. Ker so bili o vsem nekaj dni pred snemanjem tudi uradno obveščeni, težav nisem imel. Snemanje se je nadaljevalo in se zavleklo do 4.ure zjutraj.

Po končanem prvem snemalnem dnevu, sem vedel da se bodo tudi na bodočih snemanjih pojavljale težave, ampak nič me ni moglo ustaviti, da projekta ne posnel do konca. Vse kar sem potreboval za film, sem s pomočjo prijateljev, znancev in njihovi prijateljev tudi dobil.

Če samo pomislim na sam začetek: zadal sem si nekaj čisto nemogočega in nekaj, v kar je potrebno vložiti precej truda, da se izpelje do konca. Vsak detajl, oprema, lokacija, rekviziti, kostumi, zaporedje kadrov, itd, vse sem imel v glavi. Za film smo potrebovali 30 snemalnih dni, poleg samega snemanja sem imel težave tudi z lokacijami, ki jih je bilo potrebno v zadnjem trenutku prestaviti oz. zamenjati. Večkrat smo nekatere nedorečene zadeve dorekli kar tisti trenutek na snemanju in zadevo posneli, kar se je pozneje izkazalo celo za boljšo rešitev.

Festival Slovenskega filma

Tisti, ki so sodelovali pri filmu in tiste, ki so se udeležili avdicije, je na začetku prav gotovo pritegnilo tudi to, da sodelujejo pri čisto drugačnem slovenskem filmu. Ko je potekalo snemanje, je vse več ljudi govorilo o Prelomnici in zato je imel film toliko zanimanja za ogled na Festivalu slovenskega filma. Film se je uvrstil v spremljevalni krog festivala, predvajan pa je bil v Zeleni dvorani, ki sprejme 80 gledalcev. Ker je bilo zanimanje za ogled filma ogromno še preden je sploh bil znan program festivala, sem vedel, da se bodo pojavile težave glede ogleda in da verjetno prav vsi sodelujoči in naključni obiskovalci festivala, ne bodo imeli možnosti, da si film pogledajo. Vstopnice so bile na voljo nekaj dni po objavi programa festivala, vendar so bile v pičle pol ure vse vstopnice že rezervirane, od tega pa jih še polovica sodelujočih ni imela. Ker so se zainteresirani gledalci razpisali na Facebook-u, da vstopnic sploh ni več mogoče dobiti, sem se obrnil na Filmski center, kjer so zaradi tolikšnega zanimanja uredili še dodatno projekcijo ob 13.00. Po rednem programu festivala je film bil na sporedu ob 15.00. Obe projekciji sta bili dobro zapolnjeni in odziv gledalcev po koncu ogleda je bil zelo pozitiven, nekateri celo začudeni, da je brez proračuna nastal takšen film. Tudi tisti, ki so pri filmu sodelovali, so bili pozitivno presenečeni, ko so videli vse svoje odigrane scene zmontirane v en film. Film ni presenetil le sodelujočih ampak tudi nekatere slovenske filmarje, ki so mi z začudenjem večkrat postavljali vprašanje »Kako?«

Da pa je film sploh prišel na Festival slovenskega filma, je bilo potrebno vložiti največ truda, energije in živcev. Spomnim se, da smo film prijavili oz. poslali na Filmski center zadnji dan. Dober teden pred oddajo, pa je vsa tehnična ekipa, s postprodukcijo in popravljanjem detajlov, garala 24 ur na dan in to celo v času dopusta, kar na plaži.

O meni

To je prvi film, ki sem ga posnel. Nikoli nisem pomislil, da bom kdaj režiral film. Čeprav sem velik ljubitelj filma, sem v začetku želel biti samo scenarist, tisti z idejo, ki jo potem nekdo drug realizira. Ker te pa pri 18-h še nihče ne jemlje resno, sem tudi jaz ostal v »ozadju«. Kot sem rekel, če nisi »pri koritu«, se ne premakneš nikamor, enostavno moraš imeti veze in poznanstva. Trudil sem se nekaj let, da bi vsaj nekdo prebral scenarij, ampak zanimanja ni bilo veliko, ker pri nas nismo navajeni snemati akcije. Ko gledam nazaj z vidika proračuna, bi za snemanje tega potrebovali kar dober proračun, ampak pač zanimanja ni bilo. Potem sem skušal scenarij prilagoditi, da ne bo toliko finančno zahteven za snemanje, ampak spet neuspešno. Od vsega tega prebijanja skozi sestanke, prilagajanja, dogovarjanja, srečanj itd, na koncu dejansko nekaj le odneseš. Vidiš, kako vse stvari okrog slovenskega filma funkcionirajo, na koncu pa sem odločil, da izpeljem vse na svojo roko. Film Prelomnica je zame vsekakor bila ena dobra in zelo naporna preizkušnja v življenju.

Star sem 29 let, želja po filmu se razvija že nekje od šestega leta starosti, nikoli pa nisem imel določenih vzornikov, ker pač gledam filme vseh žanrov. Že nekaj časa me navdušuje balkanska in francoska filmska produkcija, tako da, mogoče v bližnji prihodnosti zaidem tudi tja. Slovenski film podpiram že nekaj časa, saj jih imamo premalo oz. se jih letno žal posname zelo malo. Premalo pozornosti je namenjeno mladim režiserjem in ustvarjalcem, nas je pa veliko, ki bi v slovensko kinematografijo pripeljali filme z zanimivimi in gledljivimi temami, kar pa se spet ustavi pri proračunu. Stalnica so težke, mukotrpne teme in dogajanja, kar je velik razlog, da se večina ne odloča za ogled slovenskih filmov. Želel sem narediti gledljiv film, z današnjo tematiko, kjer se nekaj zanimivega dogaja in se vsak najde v zgodbi. Mogoče pa je projekt Prelomnica tisti prelom, da se bodo mladi režiserji odločali za lastne projekte in proračun za film iskali drugje, ker se z dobro organizacijo in trdo voljo da posneti zanimiv projekt. Pred kratkim me je ustavil neznanec in me vprašal:

»Ej, a si ti tisti Mišo, ki je posnel ta film Prelomnica? Videl sem napovednik na Youtube-u. Svaka čast. Kje se ga da videti?«

Odgovoril sem: »Po vsej verjetnosti v kinu,» in takoj dodal, »Ampak daj naštej mi 5 slovenskih filmov.« Ustavilo se mu je že pri številki 3.

O igralcih

Samo Ravnikar

Z igro se je prvič srečal že v osnovni šoli, kjer je nastopal v dramskem krožku. Kljub temu, da so ga učiteljice ter socialna delavka v šoli prepričevale, da naj se vpiše na gimnazijo, od tam pa na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, se je odločil za vpis na Srednjo policijsko šolo. Po končanem šolanju se je zaposlil kot policist, po devetih letih pa je policijske vrste zapustil in se zaposlil v gospodarstvu. Samo Ravnikar trenutno vodi svoje podjetje, ljudem pa svetuje glede njihove finančne in socialne varnosti.

Ves čas pa ga je zanimalo vse, kar je povezano z igro. V začetku leta 2000 je izvedel za Šentjakobsko gledališče, prišel na avdicijo za predstavo Veronika Deseniška v režiji Diega de Breje in bil na njej tudi sprejet. Sledile so številne druge vloge v predstavah: Antigona, Matiček se ženi, Kranjski komedijanti, Ana Migrena, Brianovo življenje, Kronika Zločina, Briljantina, Prebrisana Vdova in Kean IV. Trenutno ga lahko gledate v predstavah Zbudi se Katka, Tičja kletka in Zaigraj še enkrat, Sam. V več kot desetih letih gledališkega ustvarjanja je odigral že preko 350 predstav.

S filmom se je srečal že večkrat, vendar zgolj kot statist, resneje pa šele pri projektu Prelomnica. Producent Mišo Šušak se je pri iskanju igralcev med drugimi obrnil tudi na Šentjakobsko gledališče. Samo Ravnikar je odšel na avdicijo in producenta oz. režiserja tako prepričal s svojim nastopom, da mu je zaupal glavno vlogo Marka v omenjenem filmu.

Samo Ravnikar se sicer poleg gledališke in filmske igre, ukvarja tudi s sinhronizacijo risank, saj posoja glas številnim risanim junakom.

Anja Prušnik

Je 21- letnica, ki se je z dramsko igro prvič srečala v amaterski gledališki skupini Metulji, katere posebnost je bila, da so v predstavah igrali tudi gluhi in naglušni otroci. Prav kreativnost in domišljija otrok in njihovih mentoric sta bili zasluženi, da so ti otroci s svojimi predstavami nastopali na svetovnih festivalih otroškega gledališča na Kubi, Nemčiji, Italiji ipd.

Vendar pa do svojega osemnajstega leta ni resno razmišljala o tem, da bi se z igro ukvarjala profesionalno, saj je bila njena prva ljubezen glasba.

Šele z vpisom in »treningom« v Dramski šoli Barice Blenkuš je ugotovila, da je igra tisto, kar jo mogoče še malce bolj vznemirja ter ji požene kri po žilah kot glasba in od takrat naprej je to njen način življenja. Zanimivost je tudi to, da je enako dramsko šolo obiskoval tudi režiser tega filma.

Od tistega trenutka dalje hodi na različne »classe« in delavnice, med drugim tudi v Actor's Studio bratov Vajevec.

V sklopu Dramske šole Barice Blenkuš je igrala v dveh produkcijah Susn in Pleše z luno, se pojavila v RTV dokumentarcu Kriza spolov, marca 2012 je uspešno opravila avdicijo za mednarodno senzorialno predstavo Between Us, s katero je v juliju in avgustu 2012 nastopala v Belgiji, Franciji, na Danskem, v Sloveniji pa ste si predstavo lahko ogledali v Mariboru v sklopu Evropske prestolnice kulture. O samem procesu in turneji je RTV Slovenija posnela tudi dokumentarni film z naslovom Izgubljene vezi, ki je premiero doživel na božični večer prejšnjega leta.

Prav v Dramski šoli Barice Blenkuš je izvedela za avdicijo filma Prelomnica in jo tudi uspešno opravila. Med snemanjem je uživala, saj je bila atmosfera vedno sproščena, v ekipi pa so se odlično ujeli in razumeli.

Kljub temu, da se zadnje štiri leta močno posveča igri na glasbo ni pozabila, saj je ustvarjanje glasbe in pisanje pesmi za njo tako, kot bi pisala dnevnik.

Anja pa ni edina hči iz družine Prusnik, ki jo navdušuje umetnost, saj sta slovenski glasbeni sceni dobro znani energični dvojčici Eva in Nika Prusnik.