Kolosej
Film distribucije A.G. Market

Pot v Guantanamo

dokumentarna drama
Svoboda je samo beseda. Dokler je ne izgubiš.
Na sporedu od: 4.1.2007, Kino Komuna
11.1.2007, Kolosej Ljubljana
1.3.2007, Kolosej DeLuxe Kranj
1h 35min / 95min
Leto: 2006
Pot v Guantanamo je resnična zgodba o štirih mladih britanskih muslimanih, ki se konec leta 2001 odpravijo v Pakistan na praznovanje poroke, a jih v Afganistanu zaustavi ameriški protiteroristični napad na talibanski režim. Tri prijatelje ujamejo, osumijo sodelovanja s teroristi in po nekaj tednih prepeljejo v zloglasno ameriško vojno oporišče Guantanamo na Kubo, kjer jih tri leta zaslišujejo, ustrahujejo in mučijo. Film je bil prikazan tudi na zadnjem LIFFu.

... Kar je bilo v zgodbi najbolj zanimivega je, da govori o treh čisto povprečnih, normalnih ljudeh, ki jih je doletela zelo nenavadna izkušnja. Opisovali so jo na zelo živ način, kot da bi nam nekdo govoril o svojih počitnicah... počitnicah v peklu...
Michael Winterbottom

Sinopsis

Pot v Guantanamo je zgodba štirih prijateljev - Angležev pakistanskega rodu, ki so septembra 2001 odšli iz Tiptona (VB) v Pakistan poiskati zaročenko za enega izmed njih tako, kot to narekujejo konzervativna pakistanska pravila. Dve leti in pol kasneje so se trije od njih vrnili domov. Njihova zgodba je prikazana z kombinirano tehniko intervjujev, montažo arhivskih posnetkov in obnovo njihove kalvarije.

Pot jih je vodila iz Tiptona v Karači, Kandahar, Kabul in Konduz, kjer so jih zajeli ameriški vojaki. Zaprti so bili v Šeberganu, od koder jih je ameriška vojska prepeljala v Kandahar.

Od tam so jih poslali v Guantanamski zaliv na Kubo, kjer so bili več kot dve leti zaprti v taboriščih X- Ray in Delta. Američani so jih obtožili, da so mednarodni teroristi, ki delujejo pod vodstvom Osame Bin Ladna in Mohameda Atta. Oproščeni so bili šele, ko so dokazali, da je eden od njih v tem času delal v trgovini Curry’s, druga dva pa sta bila na pogojnem izpustu v Tiptonu in sta se dnevno javljala na svojo policijsko postajo.

Film je gostoval na 17. LIFFE FESTIVALU, na katerem so bile vse projekcije razprodane.

Ob sodelovanju Cankarjevega doma in Amnesty International, sta se gostom predstavila dva akterja filma, po katerih resničnih zgodbah je bil film posnet.

10. septembra 2001 je mati Asifa Ikbala prišla domov iz Pakistana. Našla mu je ženo za poroko. Čez devet dni se je Asif odpravil proti majhni vasici blizu Faisalabada v Punjabu, kjer naj bi živela njegova nevesta. Medtem, ko je bil v vasi, ga je poklical prijatelj, ki naj bi mu bil priča, in povedal, da se poroke ne bo mogel udeležiti. Tako je Asif poklical drugega prijatelja iz Tiptona - Ruhela Ahmeda, ki se je strinjal, da postane njegova poročna priča. Čez nekaj dni je prišel v spremstvu dveh prijateljev, Šafika Rasula in Monira Alija.

Vsi skupaj se sestanejo v Karakiju. Po nekaj dneh uživanja na plaži in sprehajališčih s Šafikejevim pakistanskim bratrancem Zahidom obiščejo mošejo. Verski voditelj jih pokliče v Afganistan, da gredo pomagati ljudem. Cena potovanja je le Ł2.50, vsi trije se ponudijo, da plačajo vozovnice. Naslednji dan se z avtobusom odpravijo na pot proti Kandaharju. Po nočni vožnji konvoj prispe v Kveto na severozahodu Pakistana, kjer avtobus do smrti povozi človeka, voznik pa zbeži. Drug avtobus jih odpelje do meje kjer prečkajo Afganistan. S taksijem se nato odpeljejo v Kandahar, kamor prispejo okrog polnoči, ravno ko se v daljavi začnejo prvi ameriški bombni napadi.

Naslednji dan konvoj odpotuje v prestolnico Kabul. Asif hudo zboli in obišče zdravnika. Prosti čas izkoristijo za sprehod po mestu. Zaradi nepoznavanja lokalnih jezikov jim komunikacija povzroča veliko težavo. V okoliških gorah se bombardiranje nadaljuje. Komaj čakajo povratek v Pakistan, zato plačajo minibus, ki naj bi jih skupaj s peščico drugih ljudi odpeljal nazaj. A odpeljejo jih na sever, čez gorovje, v Konduz. Tam so ujeti v enem zadnjih preostalih talibanskih oporišč na severu, obkoljeni s četami zavezniških sil pod vodstvom generala Dostuma. Odpeljejo jih v hribe izven mesta, kjer se vsi močno zastrupijo z vodo, nato pa v Konduz. Mesto dnevno bombardirajo ameriška letala, talibanske sile drejo v mesto, a čez dva tedna Združeni Narodi uspejo doseči premirje. Talibani se strinjajo, da mesto najprej zapustijo tujci. Monir je sam, ko dobijo ukaz, da se s tovornjakom odpelje iz mesta. Nikdar več ne slišijo zanj.

Ostalim trem rečejo, da je bil tujcem omogočen varen odhod, tako da se ponoči vkrcajo na tovornjak namenjen v Kandahar. Konvoj tovornjakov bombardirajo ameriška vojaška letala, pri čemer je večina potnikov ubitih ali ranjenih. Zahid je na tovornjaku, ki ga zadene bomba. Najdejo ga v luži krvi, vendar še vedno živega.

Četverico zajamejo zavezniške sile. Tako kot stotine drugih zapornikov jih zavežejo in stlačijo v zabojnike. Ruhel Šafik in Zahid imata srečo, saj ima njihov zabojnik platnene stene. Asif te sreče nima, saj je njegov zabojnik železen in nepredušno zaprt, zato se začnejo zaporniki dušiti. Asif izgubi zavest. Ko pride k zavesti so v stenah zabojnika luknje od krogel. Veliko zapornikov je umrlo - zaradi krogel ali zadušitve. Asifa je ranila krogla. Da bi preživel, liže vlažne stene železnega zabojnika, po katerih se cedi mešanica krvi in vode.

Trojico 10 dni zadržijo v Šeberganskem zaporu, kjer jih obiščejo predstavniki rdečega križa, ki obvestijo britansko ambasado v Karakiju. 28. decembra ameriške sile, ki nadzorujejo zapor, odpeljejo tri Britance in jih pošljejo v center za pripor v zračni bazi v Kandaharju, kjer jih pretepejo in izprašajo tako ameriški vojaki, kot člani britanske vojaške obveščevalne službe - SAS.

13. januarja 2002 Asifa in Šafika odpeljejo v Guantanamski zaliv na Kubo, kjer postanejo priporniki v zunanjih kletkah v taborišču X-Ray. Ruhel se jim pridruži 10. februarja. Čez nekaj mesecev jih premestijo v na novo zgrajeno taborišče Delta, zapor z železnimi zabojniki. Med priporom vse tri izprašajo ameriške sile in britanski MI5. Neštetokrat jih mučijo in jih obtožijo na stotine zločinov. Maja 2003 pride na dan video posnetek zbora, na katerem sta bila prisotna Osama Bin Laden in Mohamed Atta, voditelj ugrabiteljev letal 11. septembra, na katerem so po besedah FBI prisotni vsi trije. V resnici pa je Šafik takrat delal v trgovini Curry's, Asif in Ruhel pa sta bila na pogojnem izpustu v Tiptonu.

Na koncu 5. marca 2004, po več kot dveh letih fizičnega in psihičnega mučenja ter nehumanega ravnanja v Guantanamu, Šafika, Asifa in Ruhela odpeljejo nazaj v Anglijo, kjer jih v Londonu zaslišijo na protiterorističnem oddelku. Naslednji dan jih izpustijo brez tožbe.

Festivali, nagrade

  1. Berlin 2006 ( srebrni medved: najboljši režiser)
  2. Sarajevo 2006 ( nagrada občinstva za najboljši film)
  3. Seattle 2006
  4. Las Palmas 2006
  5. British Independent Film Award ( nagrada za najboljši dokumentarni film )
  6. European Film Award ( dve nominaciji Evropske filmske akademije za najboljši film in najboljšo režijo )

Filmografija - Michael Winterbottom, režiser

A Cock and Bull Story (2005)
9 Songs (2004)
Code 46 (2003)
In This World (2002)
24 Hour Party People (2002)
The Claim (2000)
With or Without You (1999)
Wonderland (1999)
I Want You (1998/I)
Welcome to Sarajevo (1997)
Jude (1996)
"Cinema Europe: The Other Hollywood" (1996) (mini) TV serija
Go Now (1995)
Butterfly Kiss (1995)
Family (1994) (TV)
"Cracker" (1 epizoda, 1993)
Love Lies Bleeding (1993) (TV)

Intervju z režiserjem Michaelom Winterbottomom

Vaši filmi vključujejo neverjetno veliko tematskega gradiva. Kaj vas je pritegnilo k temu projektu?
V poročilih smo izvedeli za tiptonsko trojico in o njej brali v časopisih. Tako smo stopili v stik z njihovo odvetnico Gareth Pierce in se dogovorili za srečanje. Istočasno smo se srečali z Gareth in fanti. K sreči jim je bila zamisel, da bi nam povedali svojo zgodbo, zanimiva.

Kako je bilo z njimi govoriti o tej izkušnji, je bilo travmatično?
Najbolj osupljivo pri načinu, kako so opisali izkušnjo, je bilo, da sta bila, ko so odrinili na pot, dva izmed njih še najstnika, eden pa 21 let star, nihče ni bil pretirano veren ali politično usmerjen, niti ko so po dogodku govorili z nami. Kar je bilo v zgodbi najbolj zanimivega je, da govori o treh čisto povprečnih, normalnih ljudeh, ki jih je doletela zelo nenavadna izkušnja. Opisovali so jo na zelo živ način, kot da bi nam nekdo govoril o svojih počitnicah, počitnicah v peklu.

Zakaj ste se odločili, da v filmu prepletete njihove intervjuje z dramo?
Glavni način, kako smo izvedeli za njihovo zgodbo, je bil, da so nam jo oni sami povedali v intervjuju. In, kot pravim, eno izmed najbolj osupljivih dejstev o njih, ki smo ga hoteli tudi predstaviti ljudem, je, da so čisto navadni britanski najstniki, ki so jih doleteli ti dogodki. Vsem nam so govorili, da so ljudje v Guantanamu najnevarnejši teroristi na svetu in da je to razlog, zakaj mora Amerika ustanoviti ta čuden, nelegalni zapor, a ko smo jih srečali, so bili tako običajni ljudje. Pokazati smo želeli prepad med tem, kako smo si ljudi v Guantanamu predstavljali, in tem, kakšni v resnici so. Najlažji in najbolj učinkovit način, kako povedati njihovo zgodbo, je preko filma.

Ste kdaj podvomili o njihovi različici dogodkov?
Ko se enkrat vživiš v glavno zgodbo filma, se zdijo dogodki, tako kot jih oni opisujejo, glede na to, kaj se jim je zgodilo od Afganistana naprej, nesporni. Njihovo zgodbo pripovedujemo z njihovimi besedami, predstaviti želimo njihovo različico dogodkov, zato nismo poskušali preveriti njihovih besed še v drugih virih.

Zakaj so sploh šli v Afganistan?
Tako kot razložijo v filmu, so šli v mošejo v Pakistanu, kjer jim je verski voditelj rekel, da bi morali poskušati pomagati ljudem v Afganistanu kakorkoli bi le mogli in on je tudi organiziral skupino ljudi, ki naj bi odšla na delo v Afganistan. Naslednji dan so tako sedli na avtobus in se odpeljali. Kakšni so bili njihovi motivi? Ko opisujejo dogodke, ki so jih doživeli, je kot da bi slišal ljudi, ki bi pripovedovali o letu, ki so ga preživeli v tujini. Na nek način je bila to njihova dogodivščina. Mislim, da je bila prav to njihova glavna motivacija - želeli so videti Afganistan. A težko je govoriti o motivih ljudi. Če me vprašate, zakaj sem posnel ta film, vam bom sedaj najbrž dal en odgovor, naslednjič pa drugačnega.

Jih je bilo težko prepričati za sodelovanje pri projektu? Kako ste si pridobili njihovo zaupanje?
Najprej smo imeli dva ali tri pogovore z njimi in njihovo odvetnico, na podlagi česar smo sklenili dogovor o projektu. Najprej je Mat Whitecross preživel približno en mesec v hiši z njimi in jih izpraševal. Na koncu so Mata precej dobro poznali, mi pa smo imeli 650 strani transkripcije intervjujev. Ko smo začeli resno delati na projektu, se je Asif že šel v Afganistan poročit, mi in Ruhel ter Šafik pa smo dan za tem odpotovali za njim. Na nek način smo se v projekt počasi potopili. Nočem komentirati, kaj morda čutijo ali ne, a rekli smo jim, naj zgodbo povejo sami, saj to storijo zelo učinkovito.

Tako kot v Dobrodošli v Sarajevu, ste v film vključili tudi izseke iz poročil. Zakaj ste čutili, da je bilo to potrebno storiti?
Razlogov je več. Delno da bi pomagal pri pripovedi, saj smo preko poročil vsi videli, kaj se je dogajalo v Afganistanu, da bi torej spomnili ljudi, kaj se je dogajalo. Delno da bi vzpostavili kontrast med njihovo izkušnjo na licu mesta in našim videnje dogodkov od zunaj, med njimi, ki so bili žrtve bombnih napadov ter tistimi, ki so bombardiranje izvajali in novinarji, ki so te ljudi spremljali. Prav tako nam je napovedovalec pomagal, da smo zgodbo povedali kar se da hitro.

Zakaj ste izbrali igralce, ki nikdar prej niso igrali?
Poskušali smo izbrati ljudi, ki so imeli čim bolj podobno ozadje kot trojica, dva od njih po možnosti najstnika, zato smo bili obsojeni, da končamo z ljudmi, ki prej niso veliko igrali.

Njihovo igranje je zelo resnično in prvinsko. Je bilo veliko stvari improviziranih?
Poskušali smo zanje ustvariti situacije in jim pustiti, da jih doživijo, tako da je v tem smislu vse improvizirano. A tesno smo se morali držati zgodbe, ki so nam jo povedali fantje, zato so se naši igralci srečali z resničnimi fanti in se z njimi veliko pogovarjali, prav tako so prebrali velik del transkripcije intervjujev z njimi. Ker so jim precej podobni, so se lahko brez večjih težav vživeli v vloge Ruhela, Šafika in Asifa.

Komentarji

15.12. 2006 ob 19:36

zadevo sem si ogledal in je res vredna ogleda. še en dokumentarec posnet po resnični zgodbi, kaj v resnici se dogaja na ameriških tleh oz. najprej v afganistanu, pakistanu in kasneje v guantanamu na Kubi, kjer so znani ti ameriški zapori.

— goran
6.1. 2007 ob 18:57

Film je odličn z dobro zgodbo in posnetki. Priporočam ga vsem, ki jih moti Bush ali pa za gvantanamo ne vejo ter za tiste ki imajo radi dokumentarce.

— Jakob
13.1. 2007 ob 17:07

Zako film si zasluži vse nagrade. 10/10

— Super
16.1. 2007 ob 10:04

Film, ki te spravi na rob solza in hkrati se ti obrača želodec. Spoznaš, kako krut je svet in kako si zatiskamo oči. Tisti, ki že sedaj ne marate Američanov, se vam bodo še bolj zagabili.

— felix
27.1. 2007 ob 22:56

Slabo zrežirano. A ni model dobil nagrade za režijo v Berlinu? Te festivali postajajo totalno odfuzlani. Film je preračunljiv in izkorišča aktualno temo, da bi se bolje prodajal. Škoda vsakega centa za tak kino.

— i
22.2. 2007 ob 2:54 zvezdica

Kruta resnica zapornikov iz Guantanama. 'To so nevarni ubijalci Al Kaide,' pove ameriški predsednik Geoge Bush, ko ga vprašajo po zapornikih v Guantanamu. Morda so bili in so. Toda trije zagotovo niso. Trije nesrečni angleški muslimani so se tam znašli po nesreči. Po naključju. V nepravem času so bili na napačnem mestu in padli v pekel. V trde metode ameriških zasliševalcev, ki jih imajo za Talibane. Ki jih zanima le priznanje krivde, potrditev sodelovanja z Osama Bin Ladom. Shafiq, Ruhel in Monir so žrtvena jagnja, ki jih čaka Kristusov pasijon. Neznosne razmere ujetnikov v Guantanamu, ki izgledajo kot Christopher Lloyd v Back to the Future. Čudno, smešno in ponižano. Celi dve leti. Dve leti pekla preden so jih spustili domov. Jasno, ko so se igralci, ki jih igrajo, vračali iz Berlina, kjer so sneli srebrnega medveda, so jih na letališču zadržali in poslali na zasliševanje. Tak je ta svet, svet, kjer ni važno kdo je kriv, ampak koga bodo izbrali za krivega.

— iztok gartner
26.2. 2007 ob 9:26

A lahko kdo pojasni, kako se lahko Anglež pakistanskega porekla "po naključju" ali "po nesreči" znajde v afganistanski vojni vihri, šel pa je na poroko v Pakistan??? A ni to pribljižno tako kot bi se gospod Gartner peljal iz Vranskega v Celje (po avtocesti) pristal pa v Trbovljah???

— gustl
9.4. 2007 ob 0:46

Lepo! Sem zagovornik odprtja se kaksnega gvantanama, tudi v Sloveniji. Film je dober, upam da so nekateri spoznali da niso dobrodosli v krscanskem svetu. Pozdrav!

— slovenec

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.