Poslednji klic

Bom kr tk'le reku. Pohvale režiserju, producentu in igralski zasedbi. Od prve minute pa do kraja, se na polno dogaja. Urca pa pol tko mine k bi reku šus :)

Film je ravno prav dolg, da se ne vleče, akcija se začne takoj in traja do konca filma, tako da zgodba ne zgublja časa z nategovanjem, podobno kot pred leti v filmu SPEED. Nekje sem prebral, da je film podoben lanskemu TELEFONSKA GOVORILNICA, ampak nima skupnega nič razen telefon in realen čas dogajanja in človeka, ki si je izmislil zgodbo. Sicer malo pretiravajo, ampak tega smo navajeni, zgodba je edino malce predvidljiva, pomoje bi bilo bolše če bi bil konec drugačen, lahko bi kdo umrl, od tistih ko ponavadi preživijo. Film je predvsem VELIKA reklama za tel. nokia.

Film je vsaj za moje pojme daleč od trilerja. Pravzaprav sploh več ne vem, kaj se smatra za triler. Meni je to odličen akcijski film, pisan na kožo tehnološkim navdušencem. Ker tudi humorja ne manjka je zadeva toliko bolj gledljiva in simpatična. Napetost akcije te drži pokonci čez cel film, zato teh 95 minut mine ne da bi se zavedel kdaj. Skratka, jaz sem ob tem filmu zelo uživala.

Ni mi žal, da sem se odločila it gledat tale film, ker je res super, cel čas napetost, ima smisel, kar je najbolj pomembno in pojavljaja se tudi humor, kar je v tako napetem stanju dobrodošlo! Res, film te popelje v svet resničnosti, namreč bistvo je lahko to kar se dogaja v filmu, čisto res, kar me je še bolj pritegnilo! Res!!

Film, ki bi ga moral režirati Alfred Hitchcock. Se spomnite tretjega Jurskega parka, kjer je mobilni telefon deloval celo v želodcu dinozavra? No, tokrat je mobilec, natančneje Nokia 6600, še večja zvezda. Mister Cellular, napravica, ki dela čudeže in rešuje življenja. Poslednji vdih ugrabljene Kim Basinger, ki jo zaprejo v neko sobo in ji pustijo samo razbit stacionarni telefon. In gospa kliče, kliče in kliče. Po naključju in na blef. Dokler ne prikliče mladeniča Chrisa Evansa, ki dvigne in seveda ne trzne, saj je prepričan, da ga vlečejo za nos. Da ga nekdo zajebava, da so si ga privoščili prijatelji. Toda potem kmalu zašteka, da gre zares. Da gre za življenje in smrt, kjer se zveza ne sme prekiniti. Kjer mora baterija delovati v nedogled, kjer je potrebno imeti polnilec vedno pri roki in kjer se moraš izogibati prostorov, ki kradejo signal. Če bi vedel, da ga kliče Kim Basinger, zvezda klasike Devet tednov in pol, bi prevzel tudi stroške, ker nima pojma kdo ga kliče in zakaj ga kliče, pa k zadevi pristopi počasi in umirjeno. Vse dokler ne dobi hitrega avtomobila in pištole, ki mu dasta adrenalin. Ki ga spremenita v mobilni telefon z najnovejšimi funkcijami. Tudi tistimi, ki z enim udarcem na tla pospravijo glavnega negativca. Cellular, sicer Phone Both brez žice, resda teče kot telefonski impulzi, toda kaj, ko ga režira amater. Režiser brez pravih izkušenj, režiser, ki ni bil kos zahtevni nalogi. Okej, ko na sceno vkoraka policist William H. Macy, resda pademo noter in začnemo gledati vrhunsko igralsko kreacijo ter zvrhan koš presenetljivo učinkovitega črnega humorja, ki pa ga venomer kvari neprepričljivi Chris Evans, rezervna inačica Colina Farrella, ki na koncu izgleda kot najstnik, kateri si ga pravkar vrgel na roko ob gledanju Devetih tednov in pol.

Ne vem, kako da je film dejansko vsem všeč. Meni osebno akcijski prizori, ki so prekinjeni z scmerjeno Kim Basinger (ki sicer odlično igra) ne ležijo pri srcu. Ob prekinitvah akcij dobim ošpice. Kot bi tik pred golom na fuzbal tekmi dali reklame. Slaba režija pač.

V svetu sodobnih komunikacij vse več interakcij med ljudmi poteka preko takšnih ali drugačnih elektronskih naprav in če smo s tem pridobili na mobilnosti in lagodnosti življenja, vse bolj izgubljamo na področju navezave iskrenih osebnih stikov z drugimi ljudmi. Toda prenosni telefon je skupaj z večjo svobodo gibanja prinesel tudi večje obveze, saj praktično ni več kraja, kjer ne bi mogli biti dosegljivi. Poslednji klic pa dokazuje, da v sodobnem svetu ni več možnosti za brezskrbnost. Poslednji klic je dokaj nenavadna mešanica psihološke grozljivke in akcijskega trilerja, prvo predvsem s pomočjo posrečene, četudi občasno malce pretirane, igre Kim Basinger, drugo pa s pomočjo mačističnega mladca Chrisa Evansa, ki pa je hkrati tudi najšibkejši člen filma. Evans je preprosto preveč brezskrbno komičen, tako da v končni fazi celoten film izzveni kot neke vrste moralni nauk, da se vsakdo slej ko prej mora zresniti, če ne drugače, tudi na silo. Film tako sovpada s splošnimi sporočili ameriške filmske industrije, da nihče ni povsem varen, kajti kdor je preveč brezskrben, bo hitro dobil telefonski klic, ki ga bo zresnil. Tako mora na žalost tudi Kim Basinger zapustiti svojo Sobo za paniko in se, kot vsaka "poštena" učiteljica biologije, spremeni v pravi morilski stroj, ki s koščkom stekla reže življenjsko pomembne brahialne arterije in z lisicami davi ugrabitelje. Slednji pa so tudi sami psihopati, z anemičnim Jasonom Stathamom na čelu, ki seveda, kot vsi filmski banditi, trpijo za kompleksom nezmožnosti zadevanja nasprotnikov ob streljanju. In vse samo za to, da naučimo brezskrbnega frajerja, da življenje ni zgolj igra! Celoten vtis zgodbe vsaj malce dvigne vedno enkratni William H. Macy, ki s svojo nezgrešljivo mimiko znova odlično prikaže dilemo človeka na razpotju življenjske odločitve, dokler seveda ni tudi on pahnjen v vrtinec pregonov kriminalcev. Sama ideja filma je sicer zelo zanimiva, pa vendar preveč komplicirana in predvsem preveč prozorna, še posebej kar se tiče razlogov za ugrabitev in posledičnega preobrata. Poslednji klic navdušuje predvsem v posameznih elementih, kot celota pa izgubi svojo ostrino in izgleda kot malce obupano, toda neumorno klicanje številke, ki pravzaprav sploh ne obstaja. Lep živopisan pozdrav :-)

nemaram akcijskih filmov še manj pa streljanja v njih.vendar me je ta film prepričal, res je dober in zelllo zanimiv nikoli se ne konča tista napetost v telesu..na koncu pa se počutiš kot da si šel na bandži jumping:)