Kolosej
Film distribucije Fivia

Ponarejevalci

vojna kriminalna drama
Dobitnik oskarja za tujejezični film
Podnapisi
Na sporedu od: 13.5.2008, Kino Komuna
29.5.2008, Kolosej Ljubljana
1h 38min / 98min
Leto: 2007
Država: Avstrija, Nemčija
Jezik: nemščina
Scenarij: Stefan Ruzowitsky po knjigi Adolfa Burgerja
Resnična zgodba z oskarjem za najboljši tujejezični film nagrajene drame nas popelje v privlačni svet najboljšega ponarejevalca denarja Sallyja, ki v času nacizma živi na veliki nogi. Nekega dne ga aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče, kjer pa opazijo njegov talent in ga prisilijo, da nadaljuje s ponarejevanjem. Čeprav je sprva ponosen na svoje delo, se Sally kmalu znajde pred dilemo sporne morale nudenja pomoči nacistom.
Projekcija je del Filmskega tedna Evrope, ki med 10. in 15. majem 2010 poteka v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Novi Gorici, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Črnomlju in Kočevju.

Vsebina

Film predstavi zgodbo resničnega Salomona Sorowitscha, izrednega ponarejevalca in boema. Leta 1944 je v koncentracijskem taborišču pristal, da bo Nemcem pomagal v organizirani ponarejevalski akciji. Nemci so s ponarejenimi devizami nameravali financirati vojno.

V Berlinu se l. 1936 Sorowitsch, kralj ponarejevalcev, giblje v svetu prevarantov, žigolov in lahkih žensk. Zanj je življenje igra, za katero potrebuješ denar, in denar, ki ga potrebuje, si natisne kar sam. Z veliko mero pragmatizma in še več ustvarjalnosti mu uspe lagodno živeti. Toda nasmeh prikupne Aglaie ga v Berlinu zadrži eno samo noč predolgo. Prihodnje jutro ga aretira inšpektor Herzog. Tako kot mnogo drugih kriminalcev ga pošljejo v koncentracijsko taborišče. Kmalu ugotovi, da Mauthausen ni običajen zapor. Tu zapornike sistematično pobijajo. Nagon po preživetju in umetniška žilica mu pomagata, da postane slikar SS. Toda premestijo ga v Sachsenhausen, kjer ga pozdravi stari znanec Herzog, ki je napredoval, in zdaj vodi posebni, skrivni oddelek. V dveh poslopjih, ločenih od preostalega taborišča, na veliko ponarejajo denar. Nacisti namreč potrebujejo denar. V primerjavi s preostalim taboriščem, je v "zlati kletki" naravnost nebeško. Čiste, organizirane delavnice z glasbo, mehkimi posteljami, dobro hrano. Herzog želi z dobrim odnosom strokovnjake, ki jih je izbral lastnoročno, vzpodbuditi h kar najboljšim rezultatom. Toda nekaj je vsem jasno: če ne bodo uspešni, bodo končali v plinski celici. Sorowitsch in njegovi tovariši taborišče izkusijo le posredno, ko na oblačilih najdejo listke z imeni lastnikov - židov, ki so jih zaplinili. Sorowitsch tako kot vedno, kadar ni moč narediti ničesar, raje pogleda stran. Po zaslugi njegovih spretnosti mu uspe odlično ponarediti funt. Herzog je navdušen in ponarejevalce nagradi z mizo za pingpong.

Toda Sorowitschev prijatelj Burger noče več financirati nacistov, zato začne sabotirati delo. Pride do spopada idealizma in pragmatizma. Na eni strani stoji Sorowitsch, ki je zadovoljen z vsakim dnem, ki ga preživi, tudi za ceno sodelovanja z nacisti, čeprav z njimi sodeluje tudi za to, da bi dobil zdravila za Koljo, ki je zbolel za tuberkulozo. Na drugi strani je Burger, ki sabotira njihovo delo in sam pri sebi načrtuje upor. Ko Koljo ubijejo, Sorowitsch dojame, da je v bitki z zlom izgubil. Konec vojne reši življenja zaprtih ponarejevalcev, nacisti čez noč zbežijo iz taborišča. Vrata v svobodo so odprta, toda privilegirani zaporniki se morajo soočiti z grozljivo realnostjo taborišča izven njihove »zlate kletke«. Preostali zaporniki ne morejo verjeti, da so tudi ti lepo oblečeni, dobro hranjeni ljudje taboriščniki. In Sorowitsch končno ne more več enostavno pogledati stran. Vidi sestradane, mučene žrtve, komaj kaj podobne ljudem, ki se opotekajo čez gore trupel.

V Monte Carlu Sorowitsch še zadnjič sede za ruleto in požene ves ponarejeni denar.

Operacija Bernhard v filmu in resnici

Prostori s pingpong mizo, kabaretne predstave in glasba, ti detajli so preveč groteskni, da bi si jih izmislil scenarist. To so resnični prizori iz ponarejevalske delavnice v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen.

Z operacijo Bernhard so začeli l. 1942, zasnovali so jo nacisti pod vodstvom takratnega inšpektorja oddelka za preprečevanje ponarejanja denarja Bernharda Krügerja. Cilj operacije je bil oslabiti gospodarstvo sovražnih držav s ponarejenimi britanskimi funti in ameriškimi dolarji. Nekateri trdijo celo, da so nacisti s ponarejenim denarjem nameravali financirati nakup orožja, toda temu zgodovinarji oporekajo.

Nacisti so delavce za projekt poiskali v koncentracijskih taboriščih. Zaprte strokovnjake, poklicne tiskarje, grafike, tipografe, same žide, ki so bili zgledni državljani in pošteni delavci, so pripeljali v Sachsenhausen, da bi uresničili njihove načrte. Odrezani od preostalega sveta so bili v Sachsenhausnu prisiljeni kot ponarejevalci sodelovati v tej strogo zaupni nacistični operaciji.

Glavna dejavnost "zlate kletke", kot so jetniki imenovali svoj oddelek, je bilo ponarejanje denarja, toda ponarejali so tudi izkaznice in potne liste za tajne službe. V Sachsenhausnu so ponaredili vsega skupaj 134 mio funt šterlingov, štirikrat več, kot so znašale britanske devizne rezerve. Med leti 1942 in 1945 je 140 jetnikov ponarejalo bankovce za 5, 10, 20 in 50 funtov. Ponarejeni bankovci so bili tako popolni, da se jih skoraj ni dalo ločiti od originalov.

Za razliko od "običajnih" jetnikov v Sachsenhausnu in drugih taboriščih, so imeli zaporniki iz stavb 18 in 19 veliko boljše življenjske pogoje. Imeli so dovolj hrane, vsak svojo posteljo in njihov komandant jim je celo priskrbel mizo za namizni tenis in od časa do časa priredil zabavo, da jih je razvedril. Ni jim bilo treba nositi zaporniških oblačil, toda vedeli so, da so njihove obleke last nesrečnežev, ki so končali v plinski celici. Grožnja s smrtjo je bila vedno prisotna: če niso bili dovolj uspešni ali če so sabotirali tiskanje denarja. Večina jih je tako ali tako sumila, da jih bodo odstranili, ko bo operacija uspešno zaključena.

Denar so tiskali v nenehnem strahu pred smrtjo, izmišljevali so si vedno nove strategije, da so zavlačevali proizvodnjo in tako kupovali čas, čeprav so se zavedali, da ne bodo mogli zavlačevati v nedogled, ne da bi ogrozili lastna življenja.

Ko jim je uspelo ponarediti funt, so se morali lotiti dolarja. V ta namen je Krüger l. 1944 pripeljal novega zapornika, Salomona Smolianoffa, ki so ga klicali Sally, ruskega umetnika židovskega porekla, ki je bil najbolj razvpit ponarejevalec umetnin in denarja v tistem času. Lik glavnega junaka v Ponarejevalcih, Salomona Sorowitscha temelji na njem. Tako kot Sorowitsch je tudi Smolianoff pristal v zaporu, še preden je izbruhnila vojna, ker ga je neka lepotica noč predolgo zadržala v Berlinu. Tako kot poveljnik taborišča Herzog, ki aretira Sorowitscha, je tudi v resnici Bernhard Krüger spravil za zapahe pravega "Sorowitscha".

Smolianoffa so l. 1939 poslali v Mauthausen, kjer se je udinjal kot portretist SS-ovcev. L. 1944 so ga premestili v ponarejevalnico v Sachsenhausnu, kamor je prišel lepo okrogel, kot se spominja Adolf Burger.

Toda minilo je leto in Smolianoff še ni uspel ponarediti dolarja. Skupina je več mesecev uspešno zavlačevala tiskanje. Smolianoff ni sodeloval pri sabotaži, na vso moč se je trudil. Toda njegovi kolegi so zavlačevali, kolikor se je dalo in namenoma uničevali želatino, potrebno za tiskanje. Toda zavlačevati niso mogli večno in na koncu so uspeli natisniti popolne dolarske bankovce. Toda ponarejevalci so vseeno dosegli svoj cilj. Zavezniki so bili na poti in Nemci niso mogli več natisniti večjih količin dolarjev.

Konec operacije Bernhard

V Ponarejevalcih Sorowitsch in njegovi tovariši svobodo dočakajo v Sachsenhausnu. V resnici pa so ponarejevalski oddelek razpustili, ko je zgodaj 1945 padla vzhodna fronta in so Rusi prečkali Odro ter korakali nad Berlin. Zapornike in delavnico so najprej prestavili v Alpe, nazadnje pa v koncentracijsko taborišče Ebensee v Avstriji, kjer jih je osvobodila ameriška vojska. Zaradi prihoda zaveznikov nacistom ni uspelo najti varnega skrivališča za ponarejeni denar, zato so SS-ovci maja 1945 pometali zaboje z britanskimi funti v jezero Toplitz.

Po vojni se je izgubila vsaka sled za mojstrskim ponarejevalcem Smolianoffom. Pravijo, da je šel takoj po vojni v Monte Carlo, kjer je v igralnici zaigral velike vsote denarja. Kmalu je bila za njim razpisana mednarodna tiralica zaradi ponarejanja denarja, menda pa je ponarejal tudi dokumente za žide, ki so poskušali priti v Palestino. Smolianoff je umrl v Argentini, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zadnja leta naj bi živel od denarja, ki ga je dobil za slike starih mojstrov, ki jih je "našel".

Spomini očividca Adolfa Burgerja

Adolfa Burgerja, poklicnega tiskarja iz slovaškega mesta Velka Lominca, in njegovo ženo, so iz političnih razlogov internirali l. 1942. Njegovo mlado ženo so umorili v Auschwitzu, njega pa so po letu in pol premestili v Sachsenhausen, da bi pomagal pri ponarejanju denarja.

5. maja 1945 ga je iz taborišča Ebensee osvobodila ameriška vojska. Vrnil se je na Češkoslovaško, kjer je spet delal kot tiskar. Svoje spomine je izdal pod naslovom "Hudičeva delavnica: Ponarejevalnica denarja v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen" (Hentrich & Hentrich, Berlin, 2006) Zadal si je, da bo posredoval svoje izkušnje iz tistega obdobja čim več ljudem. Še v 90-ih je Burger neumorno potoval, predaval po šolah in šolarjem pripovedoval o svojih doživetjih.

Zaklad v jezeru Toplitz

Revija Stern je l. 1959 poročala o senzacionalni najdbi ponarejenih britanskih funtov v jezeru Toplitz na avstrijskem Štajerskem. Našli so devet zabojev polnih ponarejenega denarja in skrivnih SS-ovskih arhivov. Po objavi članka se je začelo pojavljati vse več govoric o skrivnih zlatih rezervah Tretjega rajha in ukradenih umetninah na dnu jezera. Domačini so se spominjali, da so jih vojaki proti koncu vojne prisilili, da so odpluli daleč na jezero, kjer so v vodo odvrgli skrivnostne zaboje. Ni dolgo trajali in nastala je legenda o potopljenem zlatu in jezero je postalo Meka za iskalce zakladov s celega sveta.

Jezero Toplitz je približno dva kilometra dolgo in 103 m globoko, od globine 20 m naprej v vodi ni več kisika. Debla, ki so potonila v jezero, tako ne razpadejo in otežujejo delo potapljačem. Kljub temu je srečo poizkusilo mnogo lovcev na zaklade. Toda l. 1963 po več skrivnostnih nesrečah in smrti mladega potapljača so avstrijske oblasti izdale prepoved potapljanja. Da bi enkrat za vselej naredili konec nevarnim potapljaškim odpravam in mitu o nacističnem zlatu, je notranje ministrstvo izpeljalo temeljito raziskavo. Do 80-ih let so avstrijske oborožene sile našle ne le zaboje s ponarejenim denarjem in tiskarskimi ploščami, temveč tudi marsikaj drugega. Zaradi množice bomb, raket, min, eksploziva in drugega orožja je jezero postalo znano kot "odpad Tretjega rajha".

O scenaristu in režiserju

Stefan Ruzowitzky se je rodil na Dunaju l. 1961. Študiral je gledališče in zgodovino, se udeleževal filmskih predavanj in seminarjev mojstrov, kot so Syd Field, Zdenek Mahler in Vilmos Zsigmond. V osemdesetih letih je deloval kot gledališki režiser, pisal pa je tudi radijske igre. Od l. 1987 naprej deluje kot samostojni režiser in avtor televizijskih, reklamnih in glasbenih spotov. L. 1996 je posnel svoj režiserski prvenec "Tempo!.

Njegov drugi celovečerec Siebtelbauern so predvajali v 50 državah in prikazali na številnih festivalih po vsem svetu, kjer je prejel številne nagrade, med drugim nagrado tiger v Rotterdamu. Film je bil celo avstrijski predlog za nominacijo za najboljši tujejezični film l. 1999. Od takrat je posnel še uspešen triler "Anatomie" (2000), "All the Queens Men" (2001), "Anatomie 2" (2002) in se tako povzpel med najboljše evropske režiserje.

Intervju z režiserjem

G. Ruzowitzky, vsi vaši dosedanji filmi imajo skupen imenovalec: povsem različni so si. Tudi Ponarejevalci so povsem drugačni od predhodnikov.

Morda je na prvi pogled res videti tako, vendar se dejansko ves čas ukvarjam s svojo priljubljeno tematiko - idealizmom. V večini mojih filmov nastopajo mladi junaki, ki vstopijo v svet polni idealov, ta pa jih s svojo sprijenostjo prisili, da spremenijo pogled na življenje. V Ponarejevalcih je pristop nekoliko drugačen. Nikoli do sedaj nisem imel prilike obravnavati razkoraka med idealizmom in pragmatizmom v tako dramatičnem, eksistencialnem okviru.

Kako so nastali Ponarejevalci? Kje ima film svoje korenine?

Lahko bi rekel, da me je poiskal sam. V roku dveh tednov sta mi temo predlagali dve produkcijski družbi, neodvisno druga od druge. Kar sem vzel za znamenje.

Kakšen je bil vaš stik z Adolfom Burgerjem?

Najbolj ganljiv trenutek je bil, ko sta na prizorišče snemanja prišla zadnja preživela, Burger in Papler. Takrat sem dojel, da ne snemamo samo še enega filma, da gre za zgodovino, za nekaj, kar se je res zgodilo. Možaka sta res pretrpela vse to. Na poti na prizorišče sta se 90-letnika prepirala, ali je bil poveljnik ponarejevalnice morilec ali odrešenik. In natančno o tem govori ta film.

Kako bi opisali položaj, v katerem so se znašli ponarejevalci?

Gre za še vedno aktualno, univerzalno vprašanje. Ravno zato me je tematike prevzela. Je možno igrati namizni tenis v taborišču, medtem ko nekaj metrov stran ljudi mučijo do smrti? To ni nič drugače od vprašanja: Je mogoče iti na all-inclusive počitnice nekam, kjer ljudje ne daleč stran umirajo od lakote? Je mogoče uživati v bogatem, varnem življenju vsemu trpljenju na svetu navkljub?

Ponarejevalci v ljudeh nočejo vzbujati občutkov krivde. Zgodbo podaja skoraj tako, kot kakšen pustolovski film. Ste imeli kakšne zadržke glede prikaza zgodbe na tak način?

Za današnjo publiko jezni tako je bilo! ni dovolj. Naša moralna dolžnost je o holokavstu pripovedovati tako, da bo naša pripoved dosegla čim širše množice. Ja, filmi o holokavstu bi morali biti vznemirljivi in zabavni v najboljšem pomenu besede. Ponarejevalci je film, ki tudi zabava. Priznam pa, da si ne bi drznil prikazati resničnih grozot običajnega koncentracijskega taborišča.

Zakaj se vaš film konča tako spravljivo? Ste popustili okusu gledalcev?

Jasno je, da se bosta Burger in Sorowitsch, vključno z ostalimi preživelimi, do konca življenja spopadala s to bolečo izkušnjo, z dejstvom, da sta onadva preživela, mnogi so morali pa umreti, in vprašanjem, ali bi lahko naredila več. Kot filmski ustvarjalec Sorowitschu ne morem očitati, da je preživel šest let koncentracijskega taborišča, to bi bilo nadvse nemoralno. Zato se moramo zadovoljiti s srečnim koncem.

Vas obdobje nacizma še posebej zanima?

Ko živiš v Avstriji, kjer populistične stranke, ki močno spominjajo na naciste, na volitvah konstantno dobivajo 20 % glasov, čeprav je nedopustno že to, da jim je sploh dovoljeno sodelovati pri vodenju države, se je vsekakor treba od časa do časa spopasti s to temo.

Igralska zasedba

Karl Markovics (Salomon Sorowitsch). Milijoni ga poznajo iz serije Komisar Rex, ki je žela mednarodne uspehe, toda igral je tudi v 14 celovečernih filmih, med njimi so "Late Show" (1998) in "All the Queen's Men" (2001). Ni pa se ustavil le pri televizijskih in filmskih vlogah, redno namreč nastopa tudi v gledališču.

August Diehl (Burger) velja za enega najboljših nemških igralcev, tako v gledališču kot na velikem platnu. Navdušenje kritikov se kaže v več kot desetih nemških in mednarodnih nagradah, ki jih je prejel; na Berlinalu so ga razglasili za "vzhajajočo zvezdo evropskega filma", l. 2005 pa je prejel nagrado DIVA za igralca leta. Med filmi, ki so mu zagotovili ugled so "Luči v daljav"« Christiana Schmida (2003), "Ljubezen v mislih" (Was nützt die Liebe in Gedanken, 2004) Achima von Borriesa in "Deveti dan" (Der neunte Tag, 2004).

Devid Striesow (Friedrich Herzog). Zaslovel je s svojim prvencem "Kalt ist der Abendhauch" (2000), ki je nastal pod režisersko taktirko Rainerja Kaufmanna. Za tem je nastopil v "Lučeh v daljavi" (2003) ob Augustu Diehlu, Ganslovem filmu "NaPolA" (2004) in Grafovem "Der rote Kakadu", v katerem se je uveljavil na velikem platnu. L. 2004 je prejel nagrado Alfreda Kerra, "Theater heute" pa ga je razglasil za najboljšega mladega igralca leta.

Komentarji

21.4. 2008 ob 2:00 zvezdica

Film je res dober, 9/10
usi igralci zlo dobr odigrajo, pa ful dobra zgodba, če se ne motm je resnična zgodba in je res u redu film

Čudno mi je da tako pozno prihaja v naše kinematografe

— chufa
24.4. 2008 ob 2:01 zvezdica

Odličen film. Ko sem ga začel gledati se nisem zavedal da je film nemški, a potem me je tako hitro potegnil noter z svojo zgodbo, razgibanstjo, da me nemščina enostavno ni več motila. Resnično sem užival do zadnje sekunde filma. Priporočam ogled vsem, saj je film enostavno izvrsten, poleg vsega je pa še dobil oskarja. Lep pozdrav

— Gasper
15.5. 2008 ob 2:00

"Ko sem ga začel gledati se nisem zavedal da je film nemški"

Čestitam za double fail, film je avstrijski.

— Lulek
13.6. 2008 ob 2:00

toook beden film ,najbol beden film letaaa

— amy
20.6. 2008 ob 18:58

Dragi Gasper, ti si kreten svoje vrste, če misliš da je angleščina primernejša za film kot nemščina, in če se moraš na vsak film, ki ni v angleškem jeziku, posebej privajat!

— de la Motte
30.6. 2008 ob 18:21 zvezdica

Kaj naj rečem. Film, ki je res vreden oskarja in ga je predvsem škoda zamuditi. Hvala ustvarjalcem za izjemno delo, ki so ga opravili. To je pravo poslanstvo sedme umetnosti. Bravo. In če še pomislite, da se je vse resnično zgodilo.

Pejte v kino!

— taty
1.11. 2009 ob 19:32

Film pripoveduje o resničnem življenju jetnikov,ki so imeli le srečo,da so imeli takšen poklic, ki je koristil nacistom.Nihče jih ne more obsoditi,saj so se borili za svoje življenje in so imeli pogum dolgo časa naciste vleči za nos. Res vreden ogled filma, začutiš vsebino.

— Zdravko
24.12. 2010 ob 22:24

Gledala pol filma v šoli pri zgodovina, tako mi je bil všeč, da si ga moram pogledati do konca (žal v kinu to ni več mogoče..) Ogled filma pa iskreno priporočam.

— Sara

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.