Po poroki

Zgodba

Slovita režiserka Susanne Bier se vrača s svojim najodmevnejšim celovečercem doslej, nominirancem za oskarja za najboljši tujejezični film, Po Poroki.

Jacob Petersen pomaga sirotam v Indiji. V eni izmed najrevnejših regij vodi sirotišnico, ki ji grozi zaprtje. Obupan se po pomoč vrne na Dansko, kjer se sestane z Jorgenom, mogočnim poslovnežem in potencialnim donatorjem. Ponudba se zdi nenavadna, a povsem sprejemljiva. Jacob se mora v zameno za donacijo udeležiti poroke Jorgenove hčerke. Na prvi pogled prijateljska gesta se sprevrže v niz presenečenj, razodetij in priznanj, ki Jacobovo življenje obrnejo na glavo. Po poroki je pretresljiva upodobitev družine, ki se spopada z minljivostjo življenja, zgodba o iskanju bližine, celjenju ran in odpuščanju.

“Po poroki je film o skrivnostih, o skupnem življenju, ljubezni, družini, o brezsramnem prikrivanju resnice pred bližnjimi.” (Susanne Bier, režiserka)

Igralska zasedba

Mads Mikkelsen se je na Danskem kot igralec uveljavil z vlogo Tonnyja v celovečercu Nicolasa Windinga, Pusher (1996). Sledile so vloge v raznolikih filmih, kot so Flickering Lights (2000), Mona's World (2001), Shake It (2001), I am Dina (2002), Open Hearts (2002), The Green Butchers (2003), King Arthur (2004), Adam's Apples (2005) in nazadnje Casino Royale (2006). Ob številnih gledaliških vlogah v gledališčih Aveny-T, Dr. Dante in Řstre Gasvćrk se lahko pohvali z vlogo Fischerja v televizijski seriji Unit One, ki je bila nagrajena tudi z emmyjem.

Rolf Lassgĺrd je najbolj znan kot detektiv Gunvald Larsson v nizu filmov, posnetih po detektivskih romanih piscev Sjöwalla in Wahlööja, ter nadzornik Kurt Wallander v filmskih uprizoritvah detektivskih zgodb Henninga Mankella. Preizkusil se je tudi v filmih The Hunters (1996), Such Is Life (1996), Under the Sun (1998) in Magnetist's Fifth Winter (1999)

Na gledaliških odrih je med drugim nastopal v igrah Three Sisters in Henry IV.

Sidse Babett Knudsen je od začetka 90-ih let prejšnjega stoletja nepogrešljiva v danskem gledališču in na filmski sceni. Zaigrala je v filmu Let's Get Lost (1997), s čimer si je prislužila nagradi Robert in Bodil za najboljšo žensko vlogo, nato pa še v Mifune's Last Song (1999), The One and Only (1999), ki ji je prinesel še drugo nagrado Bodil, Mona's world (2001), Chop Chop (2001), Villa Paranoia (2004) in The Fakir (2004).

Christian Tafdrup je svojo prvo igralsko vlogo zabeležil v filmu Pretty Boy (2003). Leta 2005 je bil prepričljiv v filmih Girlfriends in The Big Day. Lani je zaigral v uspešnici Princess. Pohvali se lahko z dvema kratkima zgodbama, The Coper (1999) in The debutante (2002), pod katerima se je podpisal kot scenarist, režiser in igralec. Leta 2003 je trojno vlogo prevzel tudi za igro Gaytown v gledališču Plan B.

Stine Fischer Christensen se je na velikih platnih predstavila v celovečercih Young Andersen (2004), Princess in nedavno v novem filmu Andersa Morgenthalera, Echo. Zaigrala je tudi v projektih Danske filmske šole, in sicer v filmih Bella (2005), Evening Land (2002) in India (2000) ter v kratkih zgodbah Tifanfaya (1997), The Girl Named sister (1996) in Poetry Album (1995).

Filmska ekipa

Susanne Bier (režiserka)
Režirala je filme Freud’s Leaving Home (1990), Family Matters (1993), Like It Never Was Before (1995), Credo (1997) in The One and Only (1999), ki so bili večkrat nagrajeni z nagradama Robert in Bodil. Slednji film je na Danskem postal najbolj gledani celovečerec leta in se uvrstil med pet najuspešnejših vseh časov. Susanne Bier je nato kritike prepričala s filmom Once in a Lifetime (2000), mojstrovino Open Hearts (2002), ki si jo je ogledalo več kot milijon gledalcev, pa so nagradili s petimi nagradami Robert in tremi nagradami Bodil, med drugim tudi za najboljši danski film. Nov uspeh je doživela leta 2004, ko je s filmom Brothers v kinematografe privabila 430.000 Dancev. Zavrtel se je tudi po svetu, med drugim v Ameriki, Veliki Britaniji, Nemčiji in Franciji, na filmskih festivalih Sundance in San Sebastian ter na festivalih v Torontu in Londonu. Sledile so številne mednarodne nagrade in nominacije, tudi šest nominacij za evropske filmske nagrade.

Anders Thomas Jensen (scenarist)
S svojo izvirnostjo in pogosto zabavnimi scenariji je v zadnjem času poskrbel za številne danske uspešnice. Kot scenarist je začel leta 1996, ko je napisal kratke zgodbe Cafe Hector, David's Book in Ernst and the Light. Slednjo je tudi režiral in prejel nominacijo za oskarja. Leto kasneje je bil za oskarja nominiran že drugič, tokrat za kratko zgodbo Wolfgang, za katero je napisal scenarij in jo režiral. Leta 1999 mu je kratka zgodba Election Night (1998) prinesla oskarja. Prvi celovečerec, Flickering Lights, je režiral leta 2000, tri leta kasneje The Green Butchers, predlani pa je napisal scenarij in režiral svoj tretji celovečerec Adam's Apples, s katerim se je potegoval za oskarja za najboljši tujejezični film. Za režiserja Thomasa Willuma Jensena je napisal scenarij za film The Sun King, za režiserja Jannika Johansena pa za film Murk. Pred kratkim je napisal scenarij za Clash of Egos in spet sodeloval s Thomasom Willumom Jensenom. Med uspešnicami, za katere je Jensen napisal scenarij, so tudi: In China They Eat Dogs (1999), Mifune’s Last Song (1999), Open Hearts (2002), Wilbur Wants to Kill Himself (2002), Skagerrak (2003) in Stealing Rembrandt (2003).