Philomena

Bivši BBC-jev novinar Martin Sixsmith, ki je nedavno izgubil službo pri laburistični vladi, razmišlja, kako bi spet spravil na noge svojo kariero. Na neki zabavi mu natakarica pove o svoji materi Philomeni, ki so ji katoliške nune pred petdesetimi leti kot 'padli ženski' vzele otroka in ga dale v posvojitev. Sixsmith sprva pokaže le malo zanimanja za to na prvi pogled trivialno tabloidno zgodbo. A ker mu ne preostane nič drugega, se cinični časnikar odloči za srečanje s Philomeno. Ko ga očarljiva stara gospa, ki rada prebira Readers Digest in gleda TV-serije, zaprosi za pomoč pri iskanju svojega sina, je Sixsmith preprosto ne more zavrniti ...

Philomena pripoveduje resnično zgodbo skeptičnega BBC-jevega novinarja in simpatične starejše gospe o iskanju njenega davno izgubljenega sina. Ta topla in duhovita različica Sester Magdalenk, v kateri blestita Judi Dench in Steve Coogan, je z Beneškega filmskega festivala odnesla nagrado za najboljši scenarij.

Zanimivosti

Film je posnet po raziskovalni knjigi BBC-jevega dopisnika Martina Sixsmitha »The Lost Child of Philomena Lee«. Knjiga, ki je izšla leta 2009, je spodbudila številne posvojene irske otroke in njihove matere, da so razkrili svoje zgodbe. Mnogi od njih še vedno iščejo izgubljeno družino.

Iz prve roke

»To je film o neobičajnem paru; nenavadno potovanje, na katerega se odpravita pronicljivi novinar in starejša gospa. /…/ Resnična zgodba je zelo tragična, zato je bil humor pomemben. Omogočil nam je, da smo ustvarili bolj sproščeno vzdušje in lažje spregovorili o težkih temah. S komičnimi dialogi zgodbe nismo želeli zbanalizirati, ampak smo jo hoteli narediti bolj dostopno in ganljivo. To smo storili z velikim spoštovanjem, saj je Philomena izjemna oseba, ki je veliko pretrpela in si zasluži veliko pozornosti. Poleg tega ima kljub svoji starosti kar presenetljiv smisel za humor. Cinizem in kritika sta uperjena proti cerkvi. Rad bi, da bi si film ogledal papež. Rad bi slišal njegovo mnenje. /…/ Všeč so mi večplastne zgodbe. Dramatična plast za osnovo, plast romantične komedije, in bolj kritična plast … To je moj način pripovedovanja zgodb.« - Stephen Frears, režiser

O režiserju

Stephen Frears je po študiju prava na univerzi Cambridge začel filmsko kariero kot pomočnik režiserja v filmih Karla Reisza in Lindsayja Andersona. V poznih šestdesetih in v sedemdesetih je delal kot televizijski režiser, leta 1971 pa debitiral s komično detektivko Gumshoe. Mednarodni uspeh mu je nepričakovano prinesel peti celovečerec, nizkoproračunska Moja lepa pralnica (My Beautiful Laundrette), posneta po scenariju Hanifa Kureishija (nominacija za oskarja za najboljši izvirni scenarij). S Kureishijem je ponovno sodeloval že leta 1987 pri filmu Sammy in Rosie kavsata. Istega leta je posnel Prick Up Your Ears, hollywoodski debi pa doživel s filmom Nevarna razmerja, priredbo slovitega Laclosovega romana Les Liaisons Dangereuses: ta je požela velik uspeh na podelitvi oskarjev leta 1989 in Frearsu prinesla nagrado BAFTA za najboljšega režiserja. Že leto kasneje je bil nominiran za oskarja za najboljšo režijo stilsko izpiljenih Goljufov (1990). Sledili so filmi Naključni junak (1992), Mary Reilly (1996) ter nizkoproračunski adaptaciji romanov Roddyja Doyla The Snapper (1993) in Kombi (1996). Po elegičnem sodobnem vesternu Hi-lo ranč (The Hi-Lo Country, 1998) z Woodyjem Harrelsonom, Penelope Cruz in Patricio Arquette se je vrnil na bolj domač teren s filmom Zvestoba do groba (2000), posnetem po priljubljenem romanu Nicka Hornbyja. Leta 2000 je sodeloval s cenjenim televizijskim scenaristom Jimmyjem McGovernom pri drami Liam o življenju delavskega razreda v Liverpoolu. Sledila je festivalska uspešnica Umazane lepe stvari (2002), triler o ilegalnih priseljencih v Londonu, ki je prejel številne nagrade, med drugim nagrado British Independent Film Awards za najboljšega režiserja in nominacijo za oskarja za scenarista Stephena Knighta. Leta 2003 je za britansko televizijo posnel politično dramo The Deal, film o ključnem trenutku v odnosu med Gordonom Brownom in Tonyjem Blairom, ki je utrl pot njegovi biografski drami Kraljica (2006), dobitnici številnih nagrad, med drugim oskarja za glavno igralko, nagrado za najboljši scenarij in najboljšo igralko v Benetkah ter nagrado BAFTA za najboljši film. Leta 2009 je sledila romantična drama Chéri, posneta po romanu francoske pisateljice Sidonie-Gabrielle Colette, leto kasneje pa Tamara Drewe (2010), filmska upodobitev priljubljenega stripa Posy Simmonds.

Na letošnjem festivalu v Cannesu je bil predvajan Frearsov televizijski film Muhammad Ali's Greatest Fight, ki dokumentira boksarjevo zgodovinsko bitko z ameriškim vrhovnim sodiščem v času vietnamske vojne. Philomena predstavlja režiserjevo prvo sodelovanje z igralko Judi Dench po letu 2005, ko sta skupaj posnela komedijo iz sveta šov biznisa Gospa Henderson predstavlja (Mrs. Henderson Presents).

V skladu z izvornim etosom Londonskega kraljevega gledališča je Frearsov režijski stil vedno v službi literarne predloge ali izvornega scenarija. Za razliko od svojih skrajno skrupuloznih filmskih mentorjev pa se je Frears pripravljen spoprijeti s tako raznolikimi tematikami in žanri kot nekoč veliki studijski profesionalci hollywoodske zlate dobe, režiserji kova Michael Curtiz in Henry Hathaway. Vendar lahko v na videz še tako različnih filmih, kot so Moja lepa pralnica, Nevarna razmerja in Umazane lepe stvari, razberemo režiserjeve izbrane, ponavljajoče se tematike: sprejemanje moralnih odločitev v negotovih situacijah, skrivno manipuliranje z življenji drugih ter ironične, nenamerne posledice naših vsakdanjih dejanj.