Pevec

Na kratko:

Sedanjost. Pevec v plesni dvorani sreča mlado žensko ...

Intervju z režiserjem Xavierjem Giannolijem

Kje ste dobili idejo za Pevca?
Če bi lahko to artikuliral, verjetno ne bi posnel filma. V tem primeru je šlo za glasbo, pesmi. Kaj se zgodi, ko poslušam pesem, zakaj se me dotakne, zakaj je to pomembno - tisti trenutek. Mislim, da je že vsak kdaj to čutil. Je kar univerzalno.

Nekatere pesmi me spravijo na noge, tako kot nekateri filmi. Nekatere pesmi postanejo lastni svetovi. Glasbeni producent Phil Spector je delal ‘žepne simfonije’. Ta izraz mi je zelo všeč. Seveda mi je všeč poezija besedil šansonov, še bolj pa poezija popevk, ki je bolj čudaška. Čeprav bi morali po svoje definirati, kaj je v resnici ‘pop’.

Podobno kot otrok je kinematografija spregovorila s pesmijo - s filmom Jazz Singer - kar ni brez pomena. Petje je del človeške narave in tudi narave kina.

Kakšen pa je bil povod za nastanek filma?
Najprej se spomnim svojega očeta, ki je stal v kuhinji ter pel opere in korziške ljudske pesmi. Moj oče je ves čas prepeval, od jutra do noči. Potem je tu Christophe, ki je napisal album Les paradis perdus; poznam ga že od otroštva. Na film je vplivalo vse to.

Izhajali ste torej iz ideje o pevcu ...
To ni zgodba o pevcu, temveč o moškem, ki je pevec, in njegovem srečanju z mlado žensko. Na tej stopnji mojega življenja je navdih za pisanje prišel v obliki tega lika, ki mu je bolj pomembno, da ga imajo ljudje radi in ga spoštujejo, kot pa da bi ga občudovali. To ga dela nespoštljivega. Vprašanje dostojanstva se je med samim ustvarjanjem pokazalo kot ključna tema tega filma. Dostojanstvo v ljubezni, v njegovem delu, skratka v njegovem življenju ... Toda to je le nota, akord ...

Pesmi z besedami, ki so pogosto zelo preproste, in s skrivnostno čarovnijo melodije, razpoloženjem, izražajo globoke in zapletene eksistencialne probleme. To je lahko razumeti in nemogoče razložiti. Po mojem mnenju gre v kinematografiji prav za to ...

Pesmi so torej intimno povezane z zgodbo filma. So notranji glas. Idejo o pevcu v plesni dvorani sem dobil med poslušanjem pesmi Michela Delpecha Quand j'étais chanteur.

Kot sem navajen že vse od svojih prvih kratkih filmov, sem idejo predebatiral s prijateljem Yvesom Stavridesom. Z njim se pogosto posvetujem in vedno mi pomaga najti pravi ton, potrebno distanco ali manjkajočo podrobnost, da film lahko teče naprej.

Iz teh sestavin je torej nastal scenarij?
Stvar je bolj zapletena. V plesni dvorani, kjer pevec izvaja svojo čarovnijo, sem hotel prikazati ples vseh teh barv: bel suknjič, otrok v njem, dostojanstvo in posmeh. Še več, logično se je zdelo pogledati na film kot na kroglo iz ogledal. Na tej točki sem si izmislil Gérardove besede, ki jih pove na začetku filma: “Prepričan sem, da bi veliko bolje razumeli ljudi in svet, če bi preučevali gibe plesalcev.” Na srečo se smehlja, ko igra filozofa.

Ste dobro poznali svet plesne dvorane?
Niti ne. Skozi blede spomine z družinskih počitnic - nič posebej razburljivega. Bil sem nekoliko podoben Jacquesu Brelu, ko poje: “Ne morem več prenašati orkestrov, valčka in harmonike.” Skratka, imel sem veliko snobovskih predsodkov. Hkrati pa so me privlačili ti ljudje, ki živijo od pesmi. V kakšnem svetu živijo? Ali lahko posnamem film v tem svetu?

Verjetno je bilo najtežje izogibati se zdrsu v karikaturo?
Zato sem se izogibal slikovitosti, posmehovanju in samovšečnosti. Najprej sem malo raziskoval, posnel sem majhen dokumentarec, in naletel na Alaina Chanoneja, pevca v plesni dvorani v Clermont-Ferrandu. Poje na plesih, poslovnih srečanjih in zabavah. Prej je delal v Michelinovi tovarni, danes pa se rad pohvali, da je “v Clermont-Ferrandu svetovno znan.” Zna se torej šaliti na svoj račun, predvsem pa je iskren in pošten.

Kliše o bridkosti je bil takoj ovržen. Alaina verjetno muči skrita bolečina - to slišite v njegovem glasu. Lepem glasu, nič več, nič manj. Kak najstnik bi rekel: “Ne misli, da je nekaj, kar ni.” Spomnim se novinarja, ki je prišel na snemanje, nato pa Chanoneja v časopisnem članku opisal kot „drugorazrednega pevca”. Izbrano, kajne?! Alaina je to zelo prizadelo in potožil je: „Zakaj ne napišejo preprosto pevec v plesni dvorani? Nikoli nisem trdil, da sem kaj drugega kot to ...” V filmu sem se želel izogibati tovrstnega cinizma in površnosti.

To vaše srečanje je bilo torej ključnega pomena ...
S Chanonejem in njegovo skupino sem odkril svet z lastnimi rituali, prizorišči, glasovi in javnostjo. Videl sem, da smo kilometre daleč od “orkestrov”, o katerih je pel Jacques Brel. Nastopajo v elegantnih prostorih in igrajo elegantnim ljudem. Imajo svoj slog.

Nekateri pridejo samo plesat, drugi pa prihajajo v upanju, da bodo srečali nekoga posebnega. Kot mi je povedal Chanone: “Ko si star 40, ne greš v nočni klub plesat na tehno z gručo otrok. Zato samskim dajem nekaj, na kar lahko plešejo. Dajem jim malo sreče.” Spremljal sem njegovo skupino (ki je v filmu postala Gérardova), nekaj časa sem živel na Chanonejevi kmetiji (ki je postala Gérardov dom) in vse se je sestavilo samo od sebe.

Kdo izbira pesmi za to vrsto plesa?
Pevec v plesni dvorani mora izvajati vse klasike in najbolj priljubljene zimzelene pesmi - da napravi šov, da 'si pridobi' občinstvo. Kasneje zvečer lahko tvega s prepevanjem manj znanega materiala, toda ljudje pridejo na ples, ne poslušat pevca. Chanone na primer ne bi nikoli pel pesmi Barbare, Jacquesa Brela ali Gérarda Manseta. Najprej zato, ker ga spravljajo v nelagodje, pa tudi zato, ker je težko plesati na Les marquises.

Tudi lastnih pesmi ne poje, le uspešnice. Tu je glavo dvignila nostalgija - s to težavo se vedno znova soočam. Ta tema je preveč solzava in preveč obdelana. Hotel sem kaj bolj nekonvencionalnega. Zato sem si zamislil pevca v kimonu z lučko za sončenje, Bobbyjem Solo na džuboksu in širokozaslonskim televizorjem, na katerem se z ugasnjenim zvokom vrti videospot tipično razpuščenega R'n'B benda. Ta pevec ni nostalgičen, on je v drugem svetu.

Ste zvesto sledili tistemu, kar ste videli v Clermont-Ferrandu?
Film sem posnel tam, na dejanskih prizoriščih z dejanskimi ljudmi, Chanone na primer igra Marianija, tekmeca Alaina Moreauja. Celotni univerzum plesne dvorane me je dobesedno obsedel. Fotografiral in snemal sem precej moderen in prefinjen svet, sploh ne v skladu s stereotipom o staromodni plesni dvorani. Tam sem se počutil kot doma ...

Chanoneju sem pokazal svoja prejšnja filma, Les corps impatients in Une aventure. S preprostostjo, ki me je razorožila, je pripomnil, da imava podoben repertoar: občutke. Ta film ni bil mišljen kot celovečerni dokumentarec o svetu plesnih dvoran, temveč kot ljubezenska zgodba, upam da brez sentimentalizma. Zgodba o nepričakovanem, razburljivem srečanju dveh človeških bitij, upodobljena s preprostostjo pesmi. Podobno kot Marion sem potreboval lik, ki je večji od življenja - kot Alain Moreau. Dobro mi je delo, da sem ga ustvaril.

Povejte nam kaj o srečanju Alaina in Marion ...
To bi raje zapel, a žal ne znam peti. V eni izmed novejših Christophovih pesmi je verz, ki mi je zelo všeč: “Najlepše stvari v globini vedno le brbotajo pod površjem.” Pravzaprav ne govorim rad o psiholoških značilnostih likov. Ko pišem, ne zavzamem nobene teoretske pozicije nasproti likom. Iščem dogodke, dejanja in trenutke, ki bi na platnu povedali tisto, česar besede ne morejo. Izhajam iz dejanskega, iz trdnega: bolje je pokazati kot povedati.

Alain Moreau živi potopljen v luči plesnih dvoran, glasbo in srečanja. Je osamljen moški, ki poje o ljubezni, a je ne živi več, ali pa le še slabo. Marion je mlada, lepa in zahtevna. Kot nepremičninska agentka mu razkazuje tihe, prazne hiše. Ta ‘pogodba’ med njima je neke vrste prolog. Podobna je plesu - gre za oddaljenost, bežne dotike, poglede in ščepec humorja. Medtem ko ima Alain veliko povedati, ima ona veliko stvari, ki jih želi obdržati zase, in on s svojo naravno eleganco to spoštuje.

Kar ju združuje, je tudi poseben pristop k ljubezni - ne zniževati svojih meril, zavračati strahopetnost. Globoko zakoreninjen čut, da so občutki ljubezni nekako življenjskega pomena in neizbežni, hkrati pa tudi nujno nepopolni. Nekaj pomembnega, kar je merilo življenja v celoti: poželenje in samota. Drug na drugega delujeta kot zdravilna injekcija, srečanje naredi njuni življenji polnejši, čutnejši in bolj muzikalični. To me spominja na vosek, s katerim podmažejo plesišče, da bi noge plesalcev lepše drsele. In na prosojen oblak nad plesno dvorano, ki je resničen, pa hkrati neoprijemljiv, četudi se ga trudim ujeti ...

V središču zgodbe je torej Marion?
Brez nje ne bi bilo filma. Zaradi nje to ni le preprosta zgodba. Ona narekuje ton, vodi ples. Igralka Cécile de France je bila samoumevna izbira, saj je zame čarobna. Res, ženska je čarobna. Večinoma sem jo videval v vlogah zelo mladih žensk v komedijah - nikoli pa v vlogi ženske z zahtevnim, zapletenim odnosom do življenja. Navadno je v filmih mlajša kot v resnici, toda pod površjem sem začutil nekaj posebnega. Nekaj je čakalo na zavzetje, neka senca. V samoto Marion je prinesla prefinjenost in neverjetno svežino. Za povrh pa ima še to neverjetno telo, brez kakršne koli vulgarnosti, obraz zvezde, odličen smisel za humor in mladostno uporništvo. Z vsem tem je popolnoma kos petdesetletnemu Alainu Moreauju.

Gérard, Mathieu in jaz smo srečneži, da smo doživeli to izkušnjo s Cécile. Izjemno je nadarjena. Ona je znamenje življenja, hkrati resna in zabavna, sposobna je brez vsakršnega patosa izpolniti pričakovanja drugih. Ob njej se spomnim na pesem Charlesa Treneta, o kateri sva se nekajkrat pogovarjala z Gérardom, La folle complainte, v kateri je omenjeno ‘maščevanje nevihte’. Cécile je zame ‘maščevanje nevihte’ ... karkoli že to pomeni.

Ste imeli med pisanjem scenarija v mislih Gérarda Depardieuja?
Da. Njega sem si želel za igralca v svojem filmu že, ko sem bil še zelo mlad. On je bil moj David Bowie ali Mick Jagger. Čeprav zveni naivno, nikoli nisem dvomil, da bom sodeloval z njim. Poslal sem mu scenarij. Prebral ga je in privolil. Preprosto. Vedel je, da ne iščem zvezdnika, temveč igralca. Temu primerno se je tudi obnašal. Razumel je, da vloga zahteva zadržanost. Sicer pa tako ali tako vse razume ...

Ljudem nisem hotel dati Depardieuja, kakršnega so vajeni in kakršen jim je predstavljen - hotel sem, da odkrijejo nov obraz njegovega igralskega genija. Na snemanju je bil čudovit, predan in hkrati domiseln. Čutil je, da Cécile, Mathieu in jaz od njega pričakujemo vse, da ga bomo požrli, ne vem ... Nekaj se je zgodilo. Razumel je, da je ta trenutek z njim v naših življenjih pomemben. Upam, da se to vidi na platnu. Nisem se mogel nehati smejati, ko mi je med snemanjem rekel: “O, ne! Ne psihologije!” Večkrat je tudi rekel, kot Clint Eastwood: “Preprosto naredim to, to je vse.”

V resnici je Depardieu zgradil obsežen opus s pomočjo različnih režiserjev, in ne obratno. Zame je Gérard svetu prinesel moderno kinamatografijo, jaz pa sem hotel, da mi s svojo neodvisnostjo pomaga izraziti stvari, ki so mi drage, na moj način. Pripombe glede zvezdnika, ki igra neznano osebo, so zame povsem brez pomena. Nisem šel v tej smeri.

In Gérard Depardieu zna peti!
Nikoli nisem pomislil, da bi pesmi odpel kdo drug. Saj nisem hotel, da bi pel kot Pavarotti, pričakoval sem le dober, profesionalen pevski glas. To je del teme filma. Šla sva v studio in preizkusila nekaj pesmi znotraj razpona njegovega glasu. Nekatere pesmi so bile samoumevna izbira. Ko poje Save The Last Dance For Me Morta Shumana ali L'anamour Serga Gainsbourga, naseli pesem, okupira njen prostor. Zdelo se je, da mu je to pisano na kožo. Toda tega nisem hotel preveč poudarjati, saj bi s tem zgrešil bistvo. Prosil sem ga, naj poje kot pevec v plesni dvorani, naj ne izvaja predstave. Bil je krasen, s tistimi blond prameni in edinstvenim glasom. Menim, da je bil tudi malo živčen. Čutil je, da ga poslušamo.

Mathieuja Amalrica ste že dobro poznali ...
Z njim sem sodeloval pri kratkem filmu L’interview. Ko sem imel idejo za film, je bil takoj zraven. Je najboljši igralec v svoji generaciji. V njem je nekaj bleščečega - nekaj zelo fizičnega, podobno kot pri Gérardu, v smislu domiselnosti in svobode. Zanimivo ga je bilo postaviti v vlogo človeka, ki se z Depardieujem bori za žensko. Nista iz iste generacije, na pogled sta skrajno različna in Mathieu je dovolj briljanten, da vznemiri Gérarda. Med njima je neko posebno ravnotežje, podobno tistemu med Christine Citti in Patrickom Pineaujem.

Je ta zgodba zahtevala poseben pristop k režiji?
Kakšen smisel bi imeli ambiciozni gibi kamere pri snemanju človeka, ki je nezaupljiv do ambicij? Zame gre pri filmskem ustvarjanju za lovljenje trenutkov, to pa združuje prostor, svetlobo, igralce, vzdušje in seveda scenarij. Če bi moral strniti v nekaj besed, bi rekel, da si prizadevam za preprostost, natančnost in svobodo. Brez sistema, brez formule, le skrbno, v vseh smislih besede. Nerad usmerjam - raje nadzorujem. Ugotovil sem na primer, da mi način, kako se dva pogledata, pomata najti pravi kot snemanja. Depardieu mi je pogosto zastavljal ključno vprašanje: “Je živo?” Ne gre za snemanje življenja, temveč za vdihovanje življenja filmu. Grobi naturalizem me ne zanima. Film, ki je oseben, je po definiciji stiliziran.

Kako ste film producirali?
Pevca sta producirala Edouard Weil iz družbe Rectangle (s katero sem sodeloval tudi pri mojih prvih dveh celovečercih) in Pierre-Ange Le Pogam iz družbe EuropaCorp (ki skrbi tudi za distribucijo). Vse je šlo gladko, z vzajemnim spoštovanjem in stalno skrbjo za to, kar je najboljše za moj film. Obema bi se rad zahvalil za to.

Kaj vam pomeni to, da se je film uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu?
Zelo sem počaščen in seveda hvaležen direktorju festivala Thierryju Frémauxu. To je največji festival na svetu, največji kulturni dogodek. Naravno je biti živčen, je pa dober občutek, ko si predstavljam silhuete mojih igralcev in ekipe na rdeči preprogi. Na srečo bomo vsi oblečeni kot za na ples, tako da se ne bom počutil popolnoma izgubljenega.

Kako ste pesmi prevedli v angleščino?
Podnapisov ne poješ, temveč jih bereš. Rime, stopice ipd. torej niso problem. Prevod je po definiciji interpretacija. Edini resen problem je pesem L'anamour, ki je neprevedljiva.

Intervju z igralcem Gerardom Depardieujem

Kako Vam je Xavier Giannoli predstavil to vlogo?
Presenečenje je bilo v tem poslu srečali nekoga, ki ima jasno vizijo in oster razum, ki ve, o čem govori ter ga preveva brezmejna ljubezen do filma in glasbe. Xavier se odlično spozna na filme. S tem mislim, da je eklektičen in odprt za vse žanre, pri tem pa je kritičen in polemičen, kar cenim. Je temperamenten mlad moški z značajem, ki se zdi težak, v resnici pa je le posledica njegovega perfekcionizma. Zvest je samemu sebi. Zato sem takoj pristal, ko mi je poslal scenarij za Pevca. Film ne prenaša nobenega drugega sporočila kot tistega o mladem in neodvisnem režiserju, ki ima dobro zgodbo. Vse drugo je slučajno.

Kakšen je bil Vaš prvi vtis glede zgodbe?
Da je zelo lepa in da jo je napisal nekdo, ki ve, o čem govori. Avtentičnost dialogov me je spomnila na filme, ki jih imam rad. Zaznamovana je z zelo poetičnim spoštovanjem do pevcev v plesnih dvoranah v Clermont-Ferrandu in povsod drugje. V tem nisem videl vzvišenega metropolitanskega odnosa, kakršnega bi pokazal marsikateri pretenciozen mlad režiser. Nato sem videl Xavierja voditi ekipo, pri kateri se je videlo, da je vajen sodelovanja z njo. Od vseh je zahteval najboljše, ne da bi bil pri tem preveč ukazovalen.

V kakšnem smislu najboljše?
Nadarjeni režiserji pogosto slovijo po tem, da vzbujajo strah. Tudi za Giannolija sem slišal, da je oster in brezkompromisen ... V resnici Xavier ni oster. Je zelo pošten. Je težaven, a hkrati očarljiv, saj je zelo inteligenten in ima izjemen občutek. Ljudje ga imajo radi, predvsem pa je diskreten, z močno osebnostjo in neko obsesijo v sebi. To pomeni, da nikoli sproti ne spreminja scenarija, saj je ta dovolj premišljen že vnaprej. Razvil je lasten način filmskega ustvarjanja, tako da pri delu ostaja zelo neodvisen. Ima tudi odličen smisel za humor, velikokrat sva se smejala istim stvarem.

Vas je bilo strah igrati pevca?
Alain Moreau je človek, ki ima rad glasbo in pesmi in ljudi preprosto pripravi do plesa. V tem smislu ni bilo nič težje izvajati Gainsbourgovih pesmi kot Christophovih ali kogar koli drugega. Bistvo ni bilo v oponašanju originalov, temveč v igranju Alaina Moreauja, ki pesmi poje na svoj način. Hvala bogu, saj je težje biti Michel Delpech kot Alain Moreau, ki poje pesmi Michela Delpecha. Pravi šansoni so poezija. V filmu Françoisa Truffauta Femme d'ŕ côté Mathilde reče: "Pesmi povedo resnico." Da bi znal ceniti njihovo pravo vrednost, moraš biti zelo rahločuten. Alain Moreau je takšen.

Ali ste spoznali Alaina Chanoneja, Xavierjevo referenco za Alaina Moreauja?
Seveda. In poznam še več podobnih ljudi. On je človek, ki ga žene strast. Dober človek. Prijetno ga je bilo imeti v bližini, tako kot ostale ljudi iz sveta plesnih dvoran.

Sta se s Xavierjem pogovarjala o pesmih, ki jih pojete v filmu?
Seveda, vse sem dobro poznal. Barbara mi je vedno govorila, da je petje šansonov edinstvena umetnost. Pevec na turneji se poda na izčrpljujočo pustolovščino. Včasih se je težko spustiti nazaj na zemljo. Alain Moreau je bolj zanimiv. Ta svet pozna, toda raje ima svoj mali svet ljudi, ki prihajajo plesat k njemu. Ve, da nikoli ne bo zvezda. Si to sploh želi postati? Ali ni prav zaradi tega tako drugačen, tako človeški? Živi s svojo kozo, lučko za sončenje in melanholijo. Edino, kar lahko vznemiri njegovo samoto, je ljubezen. Čutite, da je imel nekoga, a nekaj je neprestano na robu konca. Dokaz pride v srečanjih z njegovo bivšo ženo, ki jo igra Christine Citti. Z Marion je drugače. Ona pripada drugi generaciji. Pobegne mu. Je bolj lucidna, zahtevnejša, ostra ... Popolno nasprotje Cécile de France! Ona je tako sladka, odprta in občutljiva! Čudovita ženska, radostna in svobodna, optimistična in neverjetno zbrana. Mogoče zato, ker je po rodu Belgijka. Želim ji veliko sreče.

Občutek imamo, da ste se v tem filmu odprli kot že dolgo v nobenem ...
Na neki način gotovo. Nekateri ljudje se prestrašijo, drugi pa izkoristijo tisto, kar je na mizi. Jaz nisem strahopeten. Le na bedake je mogoče tako vplivati. Ko so ljudje takšni kot v resnici, se ni česa bati. Giannoli na nobeni točki ne sodi likov v svojem filmu. Rad jih ima na isti način, kot bi jih imel rad Jean Renoir. Iz vsega tega prideš večji, pokončnejši. Pri tem filmu uživaš, deloma zaradi pesmi, katerih pomen je takoj razviden, pa tudi zaradi identitete avtorskega filma, ki ceni občinstvo. Navsezadnje gre za zgodbo o moškem, ki hoče osrečevati ljudi. Nič ni večje kot to. Ko sem prvič videl film, sem bil enako ganjen kot takrat, ko sem prvič prebral scenarij. Predvsem zaradi inteligentne režije in nevsiljive doslednosti pri dramski strukturi. Ko je film močan, ni nobene potrebe po posebnih učinkih.

Zdi se, kot da bi bil verz "Ko vsi mislijo, da je z mano konec, se vsakič spet pojavim" napisan prav za vas ...
To je preprost in močan verz. Ne preživiš zato, da bi se zahvalil drugim ljudem, temveč s pomočjo energije, ki jo vlagaš v delo. Nadarjenost vidiš šele, ko ti pobegne. Isto je z režiserjem: če v tisto, kar želi doseči, ne vlaga ljubezni, potem zanj ni upanja.

Intervju z igralko Cécile De France

Kako Vam je Xavier Giannoli opisal Marion?
Življenje jo je naredilo krhko. Zapustila je moža in sina ne vidi prav pogosto. Kot da bi se iskala. In ko se iščeš, vedno srečaš ljudi. Tako sreča Alaina Moreauja, za katerega se zdi, kot da je prišel z drugega planeta. Pri njem zazna čustva, svežino in izvirnost, ki si jih želi. Mislim, da se je dotakneta Alainova rahločutnost in diskretnost. Vlogo je bilo treba odigrati zadržano, niansirano, brez odvečnih besed, s tihim razumevanjem. Že od prvih prizorov je Xavier zadrževal in upočasnjeval moje gibe. Ostati so morali čim preprostejši.

To je ljubezenska zgodba ...
Nenavadna, da ... Alain in Marion drug drugemu pomagata in drug drugega preoblikujeta. Po njunem odnosu, ki se zgodi prezgodaj, ali pa morda prepozno, nič več ne more biti takšno, kakršno je bilo. To je poseben trenutek v njunih življenjih, ki ga ne bosta nikoli pozabila. Vesta, da ne bo trajalo, in nista pragmatična. Znajdeta se v zmešnjavi ...

Xavier ni po naključju napravil Marion za nepremičninsko agentko ...
Seveda ne. To ji omogoči, da se z Alainom, ki išče novo hišo, srečuje v praznih domovih, v nevtralnih okoljih. Tam skuša deloma iz poklicnih razlogov in deloma iz radovednosti izvedeti več o njem. Ali ima otroke, živi sam, je bil poročen ... Čutite, kako se Marion razvija od obiska do obiska. Kmalu pravzaprav ne vidimo več zunanjščine hiš. To ni več pomembno. Znotraj so prazni prostori in srci, ki ju je treba napolniti. On je eleganten v tem, da samega sebe ne jemlje resno. Za žensko ni nič bolj zapeljivo kot resnicoljubnost.

In pesmi ...
Všeč mi je poetičnost, s katero se Xavier poteva sveta popularne glasbe, ki je mojemu liku popolnoma tuje ozemlje. Umetnost šansona pomeni ukvarjati se z zapletenimi stvarmi na preprost način. Kako pojasniti dejstvo, da zaradi določene glasbe začutiš mravljince ali da te neka druga pripravi do plesa? Teh svari ni mogoče racionalno pojasniti. Ravnaš se po instinktu. Ni naključje, da se Xavier navdušuje nad tem univerzumom, saj je zelo instiktiven.

Ste bili pred snemanjem ljubiteljica te vrste glasbe?
Ne posebno. Nekoč sem seveda poslušala Gainsbourga, toda Christophe, Michel Delpech ... Ne! Podobna sem Marion. Tako kot ona sem se razvijala med snemanjem. Album Les paradis perdus mi je prirasel k srcu med prvim poslušanjem. Za poslušanje pesmi si moraš vzeti čas, dovoliti jim moraš, da te preplavijo. L'anamour na primer nastopi že zelo zgodaj v filmu. Za snemanje prizora, ki predstavlja preobrat v življenjih Marion in Alaina, smo si vzeli čas. Ko on poje in ona pleše, se zgodi nekaj ključnega. Tam vstopi v njegov svet in se mu dovoli zapeljati. Preseže lastne predsodke in se pomakne naprej. In prav zato, ker nič ni mogoče, se vse zgodi. Natanko tako kot v resničnem življenju ...

Ste k vlogi pristopili na poseben način, ker je moško glavno vlogo igral Depardieu?
Podobno kot se Marion prepusti ob Alainu, sem se jaz prepustila ob Gérardu. Prijel me je za roko in me vodil. Lahko bi se obnašal kot ‘Gérard in njegov veliki orkester’, a se ni! Zelo sem uživala. Nič nisva vadila, kar vrgla sva se v snemanje. Xavier je iskal tiste redke trenutke, ko se zlijejo igralec, lik, fikcija in realnost. Trenutke veličine ...

Toda Gérarda ste srečali že pred snemanjem?
V bistvu ne. Prvič sva se srečala med snemanjem prvega prizora, ko se Marion in Alain srečata v igralnici. Bila sem malo prestrašena, a sem imela dober občutek. Po pogovoru s Xavierjem smo vedeli, da bo to eksperiment. Gérard ne bi mogel biti bolj predan svojemu delu. Že od začetka snemanja je bilo čarobno. Rekla sem si, da bo to čudovita izkušnja, če se bodo svari tako nadaljevale. In so se.

Ko Alain prvič sreča Marion, se namiguje, da je ona v nekakšnem odnosu z Brunom, ki ga igra Mathieu Amalric ...
Med Marion in Brunom je odnos zapeljevanja in erotičnosti. Mathieu je neverjeten. Občudovala sem ga vsaj toliko kot Gérarda. Ne pretiravam, če rečem, da sem se med nastajanjem tega filma naučila ogromno o svojem poklicu.

Prvič ste igrali žensko, ki jo vidimo v trenutkih obupa ...
Marion v trenutkih, ko se zlomi, ni obupana. Še vedno je borka, tudi ko je popolnoma izgubljena. Xavier me je verjetno izbral tudi zaradi moje neposrednosti, moje belgijske strani, moje ‘tujosti’. Zelo pomemben pri Marion je njen videz. Nosi veliko rdečih oblačil, živih barv ognja, ki gori v vulkanih. Tolikšno natančnost v podrobnostih le redko vidite. Ponosna sem, da sem nastopila v lepem filmu, ki ima tako v zvoku kot v sliki veliko iskrene poezije.