Nesrečniki

L. 1815, Toulon/Digne: Po 19 letih na prisilnem delu policist Javert končno izpusti zapornika 24601 - Jeana Valjeana, zaprtega zato, ker je ukradel kos kruha za sestradanega sestrinega otroka. Valjean skuša priti v Digne, toda zaradi preteklosti ne dobi ne hrane ne prenočišča ne dela. Obupani nekdanji zapornik zato ukrade srebrnino edinemu človeku, ki z njim lepo ravna, škofu Myrielu. Toda ta ga stražnikom ne izda in mu celo pusti srebrnino, da se Valjean lahko postavi na noge.

L. 1823, Montreuil-sur-Mer: Minilo je osem let in Valjean, ki je prekršil pogojni izpust in se predstavlja z drugim imenom - g. Madeleine, je ugleden meščan, tovarnar, celo župan mesta. V mestu pa se pojavi Javert, zdaj povišan v policijskega inšpektorja. G. Madeleine se mu zdi sumljiv in ga celo prijavi, da je Valjean, vendar si pozneje premisli. Medtem Fantine, ena od delavk iz Valjeanove tovarne, izgubi službo. Ker mora skrbeti za nezakonsko hčerko, ji ne preostane drugega, kot da proda lase in zobe in začne prodajati tudi telo. Ko se spre z eno od strank, jo Javert hoče zapreti, toda župan zahteva, da jo odpeljejo v bolnišnico. Javert pove Valjeanu, da ga je zmotno imel za pobeglega zapornika, in mu pojasni, da so pravega krivca že prijeli. Valjeanu vest ne pusti, da bi za njegove grehe plačal nedolžen mož, zato na sodišču prizna, kdo je, nato pa se vrne v bolnišnico k Fantine. Fantine tam umre, še prej pa Valjeana prosi, naj skrbi za njeno hčer. Ta pobegne pred Javertom in odide po deklico. Cosette živi v krčmi pri zakoncih Thénardier, ki z njo ravnata kot z deklo, medtem ko svojo hčer Éponine neizmerno razvajata. Valjean jima plača za otroka in ga odpelje v Pariz, pri tem pa komaj pobegne Javertu, ki mu je za petami. Pogoltna zakonca Thénardier pa ugotovita, da bi za deklico lahko iztržila veliko več.

L. 1832, Pariz: Mine še devet let in v mestu vse bolj vrši. Revščina je neizmerna, edini človek, ki ima razumevanje za reveže, general Lamarque, pa je na smrtni postelji. Skupina študentov pod vodstvom Mariusa in Enjolrasa, ki se jim pridruži še nabriti mali potepuh Gavroche, naklepa vstajo. Med njimi je tudi prikupna Éponine, zdaj odrasla in nič več razvajena smrklja, ki je nesrečno zaljubljena v Mariusa. Toda Marius se zagleda v prikupno Cosette, ki jo po naključju sreča na ulici. Med njima vzplamti ljubezen na prvi pogled. V Parizu je zdaj tudi Javert, ki sreča Valjeana, vendar ga ne prepozna takoj. Éponine Mariusu obljubi, da mu bo pomagala poiskati lepotico, ki mu je ukradla srce, čeprav se njeno ob tem para. V Pariz pa ni prišla samo Éponine, temveč cela družina Thénardier, ki se zdaj preživlja na ulici z goljufijami in krajami. Oče Thénardier hoče oropati Valjeanovo hišo, ta pa, prepričan, da ga je Javert spet našel, začne kovati načrt, da bo s Cosette pobegnil v Anglijo.

Medtem general Lamarque umre in študentje odidejo na barikade. Javert je med njimi pod krinko, predstavlja se za enega od upornikov, toda Gavroche ga prepozna in Javertu so štete ure. Uporniki bi ga zagotovo ubili, če mednje ne bi prišel Valjean, ki je spoznal, da je Marius Cosettina velika ljubezen, zato hoče fanta obvarovati na barikadah. S pretvezo, da bo Javerta ubil, ga izpusti. Medtem ponesrečen strel sproži spopade, v katerih že na začetku padeta Gavroche in Éponine. Upor je zatrt, le Valjeanu uspe rešiti ranjenega Mariusa. Med begom naleti na Thénardiera, ki Mariusu ukrade prstan, in na Javerta, ki je razklan - po eni strani ga žene dolžnost, po drugi pa ga pekli, da mu je nekdanji kaznjenec rešil življenje. Dilema je pretežka, da bi jo prenesel ali razrešil, zato si raje vzame življenje.

Marius počasi okreva, ne ve pa, kdo ga je rešil. Njegova zveza s Cosette je vse trdnejša in ko Valjean vidi, da je dekle v dobrih rokah, Mariusu zaupa svojo preteklost in izgine, da Cosette ne bi bila osramočena, če bi ga končno ujeli. Marius in Cosette se poročita, na svatbi pa se pojavita zakonca Thénardier, ki vesta, kje se skriva Valjean, toda podatek sta pripravljena le drago prodati. Marius zagleda svoj prstan, ki ga je izgubil na noč pokola, in spozna, da mu je življenje takrat rešil Valjean. S Cosette odhitita v samostan, kjer v samoti preživlja zadnje dneve, in sta ob njem, ko umre.

Veliko let pozneje se Parižani končno množično vzdignejo in rodi se nova republika. Na ogromnih barikadah je na tisoče ljudi, med njimi pa zmagoslavno prepevajo tudi duhovi Enjolrasa in študentov, Gavrocha, Eponine, Fantine in Valjeana.

Iz knjige na oder in platno

Roman Victorja Hugoja je prvič izšel l. 1862. Zgodba je umeščena v prvo polovico 19. stoletja, začne se l. 1815, vrhunec pa doživi med pariško vstajo l. 1832. Pri tem spremlja življenjske zgodbe več likov, večinoma tragičnih. Roman velja za eno najboljših knjižnih del 19. stoletja.

Zgodba muzikala se je začela l. 1978, ko sta se francoska skladatelja Alain Boublil in Claude-Michel Schönberg lotila glasbene priredbe Hugojevega opusa. Boublil je med obiskom Londona in ogledom Oliverja, ki ga je na oder postavil producent Cameron Mackintosh, spoznal, da je lik Artfula Dodgerja zelo podoben Gavrochu. To je bil prvi zametek muzikala Nesrečniki. Konceptni album Boublila in Schönberga je izšel l. 1980 in prodali so 260.000 izvodov. Septembra istega leta je režiser Robert Hossein njuno glasbo postavil na oder, predstavo pa si je v Parizu ogledalo več kot pol milijona ljudi.

Dve leti pozneje je madžarski režiser Peter Farago album predstavil Mackintoshu in predlagal, naj postavi muzikal v angleškem jeziku. Mackintosh sam zatrjuje, da je že po štirih pesmih vedel, da hoče producirati to predstavo. Povezal se je z avtorjema in k projektu povabil še režiserja Trevorja Nunna in Johna Cairda ter tekstopisca Jamesa Fentona, ki ga je potem zamenjal Herbert Kretzmer.

Nesrečnike so v Londonu premierno izvedli 8. oktobra 1985. L. 2006 je predstava podrla rekord, ki so ga prej imele Mačke. Postala je najdlje neprekinjeno izvajan muzikal na svetu. Januarja 2010 je porušila še enega - 10.000 predstav. Muzikal si je doslej ogledalo več kot 60 milijonov ljudi v 42 državah in 21 jezikih.

Ves ta čas je več filmskih ustvarjalcev hotelo odkupiti pravice za film. Mackintosh jih je pred 25 leti po izjemnem uspehu predstave na Broadwayu tudi pridal, vendar pa se iz tega ni izcimilo nič, pogodba je potekla in pravice je spet dobil nazaj. Naposled se je odločil sodelovati z najbolj cenjeno britansko produkcijsko hišo Working Title Films. Producenta Tim Bevan in Eric Fellner sta imela že nekaj časa v načrtu snemanje muzikala. Kmalu po srečanju z Mackintoshem pa se je projekt začel zares. Vsi trije so se strinjali, da mora pri projektu sodelovati prvotna ekipa, ki je zasnovala muzikal, zato so Boublil, Schönberg, Mackintosh in Kretzmer produkcijo spremljali že od vsega začetka.

Prvi zunanji sodelavec, ki se jim je pridružil, je bil scenarist William Nicholson. Ker Mackintosh ni hotel samo prenesti predstave na platno, ampak narediti samostojen izdelek, je bilo treba dopisati določene dele, ki v gledališču niso potrebni, film pa brez njih ne bi dobro tekel.

Tom Hooper, ki se je proslavil s Kraljevim govorim, je bil prva izbira za režiserja in tudi edini, ki so mu ponudili scenarij. Ta je bil takrat še kombinacija petja in govora. Po temeljitem razmisleku se je režiser odločil, da hoče posneti pretežno pet film, zato so k priredbi scenarija povabili izvirno avtorsko trojico, ki je dopisala glasbo in napisala eno novo pesem.

Igralci, ki pojejo

Zaradi zahtevnosti projekta niti ene vloge niso zapolnili brez avdicije. Vsaka avdicija je trajala okoli tri ure, ne glede na to, kako znano igralsko ime se je potegovalo za vlogo. Hugh Jackman jo je opravil že okoli devet mesecev pred začetkom snemanja. Nad predstavo je bil navdušen že prej, videl jo je trikrat, eno od pesmi je celo pel na avdiciji takoj po zaključku dramske šole. In že nekaj časa je iskal projekt, v katerem bi lahko pel.

Javert bi po mnenju filmskih ustvarjalcev moral biti Russell Crowe, vendar nihče ni vedel, da je zares tako dober pevec in da je kariero začel z muzikali. Crowe je iz čiste vraževernosti sklenil na avdicijo oditi peš, čeprav je bilo do tam 28 križišč in zunaj je lilo kot iz škafa. Na avdicijo je prišel premočen do kože.

Anne Hathaway je z Nesrečniki živela že dolgo prej, preden so jo povabili k sodelovanju. Ko je bila stara sedem let, je njena mama igrala delavko, občasno pa tudi Fantine na ameriški turneji muzikala. Delu se je predala z vsem srcem. Dovolila je, da so v prizoru striženja postrigli njene lase in da bi bila bolna Fantine čim bolj verjetna, je že sicer vitka igralka še dodatno shujšala. V petih tednih je izgubila več kot 15 kg.

Amanda Seyfried se je z izjemnim glasom izkazala že v muzikalu Mamma Mia! Nesrečnike je poznala že od prej. Pri 11 letih je videla odrsko uprizoritev, potem pa je pri 15 letih igrala Cosette v šolski predstavi.

Eddie Redmayne, ki igra Mariusa, je bil že star Hooperjev znanec. Ko je izvedel, da bo slednji režiral Nesrečnike, se je med odmorom na snemanju drugega filma na iPhone posnel, kako poje “Empty Chairs and Empty Tables”, ter mu poslal posnetek. Tudi on je predstavo poznal že iz otroštva. In takrat si je srčno želel igrati Gavrocha.

Lepo in tragično Éponine igra britanska igralka Samantha Barks, ki se na velikem platnu tokrat pojavlja prvič, vendar je eno leto igrala Éponine v londonski produkciji.

Za komične vložke v sicer tragični zgodbi poskrbita Sacha Baron Cohen in Helena Bonham Carter, zasedbo pa zaokrožujejo mladi in obetavni broadwajski igralec Aaron Tveit, ki igra Enjolrasa, Daniel Huttlestone v vlogi Gavrocha, ki jo je igral tudi na West Endu, Isabelle Allen, ki ponavlja svojo londonsko vlogo mlade Cosette, Natalya Wallace kot mlada Éponine, prvotni Jean Valjean iz premierne uprizoritve muzikala Colm Wilkinson, ki tokrat igra škofa, nekdanja Éponine Frances Ruffelle, ki je za vlogo dobila tudi tonyja, zdaj pa igra eno od prostitutk, in še vrsta igralcev, od katerih je večina doslej na tem ali onem odru že igrala eno od vlog v Nesrečnikih.

Drobne zanimivosti

• Vse petje so posneli v živo, na samem snemanju, ne v studiu.
• Tovarna in bolnišnica sta posneti v vrvarni, zgrajeni konec 18. stoletja, ki je še edina tovrstna zgradba na svetu in v kateri so izdelali vrvi za Nelsonovo ladjo. Tokrat so oblasti tudi prvič dovolile snemati v njej.
• Rdečo četrt, kraj Fantininega propada, so izdelovali osem tednov in jo popackali z devetimi tonami morske trave, desetimi tonami peska in blata ter številnimi žaklji odpadkov z londonske tržnice.
• Za zaključno barikado so pokupili na stotine kosov starega pohištva iz Walesa in celo Belgije.
• Ker v Parizu večine zgradb iz sredine 19. stoletja, niso več tako vidne, da bi jih lahko verodostojno posneli, so pariške ulice zgradili v studiu. Okoli 200 tesarjev je delalo skoraj deset tednov.
• Za statiste so morali izdelati okoli 2200 kostumov, ki so jih potem načrtno uničili - trgali, rezali, parali in celo zažigali, da so dosegli zaželeni učinek bede.
• Pozoren pogled razkrije, da barvna paleta oblačil skozi ves film poudarja barve francoske zastave - rdečo, belo in modro.