Nepričakovano očka

POGOVOR S HUGOM GÉLINOM

Ta filmska dogodivščina se verjetno ni začela nepričakovano?

Ravno sem bil dokončal svoj drugi film, ko sta mi Stéphane Célérier in Philippe Rousselet ponudila scenarij Jean-Andréa Yerlèsa, prosto prirejen po mehiški komediji. Pritegnilo me je predvsem različno dogajanje na jugu Francije in v Londonu. Gre za izjemno mesto, ki ponuja vrsto raznolikih okolij, kar v francoski kinematografiji ne izkoriščamo dovolj. Predvsem pa mi je bilo že od vsega začetka jasno, da Omar Sy sanja o takšni vlogi: upodobiti je moral karizmatičnega in sodobnega fanta z juga, ki živi brezbrižno iz dneva v dan, kot kakšen otrok, in ki vse, ki jih sreča, očara s svojo edinstvenostjo. Zamisel, da tak lik primerjamo s povsem drugačnim svetom, v katerega ga pahnejo okoliščine, zaradi katerih mora z Azurne obale v angleško prestolnico, me je takoj navdušila. Omarjev lik je pravi žurer, poln življenja, potem pa se znajde v mestu, kjer domala vsak dan dežuje. Prevzela me je zgodba možakarja, ki se odloči, da bo svoje življenje le posvetil mali deklici. Po malem me je spominjala La vita è bella Roberta Benignija ali The Pursuit of Happyness Gabriela Muccina, ki odlično prikazujeta odnos med odraslim in otrokom. Poleg tega sem odkril, da se lahko med tem nepričakovanim očetom, prijateljem z dobrim srcem in materjo, ki se vrne po otroka, česar si ne želi nihče, naplete krasna humorna in ganljiva zgodba.

Kako se lotiti zgodbe, ki se je niste domislili sami?

Sodeloval sem s scenaristom Mathieujem Oullionom, ki mi je kot nekakšen mladi oče. Z Jean-Andréom smo predelali dialoge, se domislili časopisa, ki ga delata Samuel in Gloria, da se še bolj zbližata, in predvsem povsem predelali lik Kristin. Sprva je bila to ženska, ki pusti svojega trimesečnega dojenčka, kar je težko sprejeti, zato smo jo skušali narediti bolj človeško. Pokazati njene pomanjkljivosti, njeno kesanje, razpetost. In ko se po osmih letih vrne po hčerko, si s Samuelom lahko marsikaj razložita. Ne iščemo izgovorov zanjo, temveč jo skušamo razumeti. Sama dojame, da je bilo njeno dejanje neoprostljivo. A na koncu koncev je tudi sama le človek.

Pa Samuel? Pravzaprav je kot velik otrok, ki se znajde iz oči v oči z dekletcem, ki je precej bolj odraslo kot ona.

Obnaša se kot muhast najstnik, ki kar naprej žurira. A je tudi precej luciden, ko Kristin zabrusi, da otroku pač ne narediš še enega otroka. Njegova hči se dejansko obnaša bolj odraslo kot on: ona je tista, ki ga opozarja na njegove obveznosti. Ta otrok ima veliko osebnost v nenavadni družini, kjer jo vzgaja oče sam.

Film govori tudi o tem, kako nas lahko doleti dogodek, zaradi katerega moramo spremeniti življenje.

V filmu nas lik Samuela povsem prevzame. Zdi se kot nekdo, ki se zlahka prilagodi življenju, saj mu drugega ne preostane, ko po spletu naključij pristane v Londonu, kjer zgubi vse dokumente, za nameček pa še dežuje! Znajde se v težkem položaju, a zaupa sam vase in vedno najde rešitev.

Usoda udari kar nekajkrat: najprej s Kristin, ki pusti svojega otroka, nato z naselitvijo v Londonu in na koncu ob srečanju z Berniejem. Vedno poskrbim, da v scenariju ni nepričakovanih in neobvladljivih položajev; je pa ta scenarij poln nenehnih naključij, zaradi česar se novi zapleti odvijajo v enakomernem ritmu. Na ta način dobimo lep vpogled v like. V Samuelovem življenju ni dolgočasnega trenutka; polno je preobratov.

POGOVOR Z OMARJEM SYJEM

K temu projektu ste pristopili že zelo zgodaj.

Tako je. Pritegnil me je odnos med očetom in hčerko, in povsem sem se prepustil svojemu neodgovornemu liku, ki tej svoji neodgovornosti naposled najde smisel. Zelo me je ganila tema očetovstva, ki je v sodobni kinematografiji ne obravnavamo na tak način.

Kako bi opisali Samuela?

To je otrok, ki ne želi sprejeti nobene odgovornosti, saj se ima lepo tako, kot je, in v tem uživa. Nobene želje nima, da bi se odpovedal svojemu načinu življenja. To mu niti na pamet ne pade. Pa ga usoda prisili, da ubere novo pot. Po mojem v resničnem življenju ni nihče pripravljen na to, da postane očka, dokler dejansko to ne postane. In natanko v tistem trenutku – niti hip prej – postane odgovoren. Vsi se z življenjem spopadamo, kot se vemo in znamo. Imamo svoj arzenal orodij in orožja. Prilagajamo se. V tem filmu najdem prelepo sporočilo: nobenega priročnika ni za starševstvo. Nihče ne ve vsega, in dobro je, da si to priznamo. Nekateri se celo sprašujejo, če so sploh sposobni vzgajati otroka. Natanko to se zgodi v našem filmu – in to prinese kup smešnih zapletov.

Torej vam je Samuelova otroška oziroma otročja plat znana?

Seveda! Tudi sam sem tak, le da se tega bolj in bolje zavedam kot on. Pri Samuelu to ni zavedno, je pa bistvenega pomena. Kar se tiče mene, ta otročji del ohranjam in ga negujem, vendar ne na račun svojih obveznosti kot odrasel. Skušam biti odgovoren, ne da bi se jemal preveč resno. In moj poklic mi pri tem zelo pomaga – skorajda izgovor mi daje, dovoljenje.

Kakšen tip očeta je vaš lik?

Očka kokoš. Svoj podmladek ščiti in ga noče spustiti izpred oči, kar postane jasno že kmalu v filmu. Dokaz: ko po osmih letih hči spi daleč od njega, to težko prenaša. Ne zna več funkcionirati brez nje, le zanjo še živi.

Kako ste se ujeli z malo Glorio?

Ni nama bilo težko vzpostaviti odnosa, saj je krasna, izredno brihtna in razume življenje. Z otroki ni najlažje delati, toda Gloria je svojevrstna. Vajena je odra, že pri svojih rosnih letih je umetnica. Takoj mi je bilo jasno, da je vajena garati, zaradi česar sem se počutil kar nekoliko nesposoben. Ves čas sva bila prava partnerja.

S Clémence Poésy imata neverjetno kemijo, zaradi česar je vaša jeza do njenega lika zelo verodostojna.

Po prvem scenariju Kristin, torej matere, nisem prebavljal. Nisem ji mogel odpustiti. A zahvaljujoč  Clémence, ki je vrhunska igralka, zdaj do nje čutimo sočutje. Vlogo je prikrojila in ji dala, kar je potrebovala; prava zaščitnica svojega lika je. Kristin je vdihnila poglobljene nagibe, zaradi česar sem dojel nekatere reči, ki jim v scenariju nisem našel odgovora.

Kateri del snemanja vam je povzročal največje preglavice?

Dojenčki! Z nekaterimi je šlo vse gladko, z drugimi pa ne ravno…. Otrok je moral zajokati v točno določenem trenutku ali biti na robu solz. Izdelati smo morali celo napravico, da smo pritegnili njihov pogled. Vsakdo v ekipi je imel svoj pristop, saj ima večina njih otroke. A tudi če si izkušen oče, ni rečeno, da bo tvoj pristop vžgal. Zabavno je bilo izmenjevati nasvete, kot to sicer počno matere.

POGOVOR S CLÉMENCE POÉSY

Kaj vas je pri scenariju najbolj pritegnilo?

Odnos med očetom in hčerko, ki je res zabaven in ljubek. Poleg tega mi je bil zelo všeč prejšnji film Huga Gélina Comme des frères, ki je združeval elemente komedije z občutljivo tematiko.

Kako bi razložili Kristinino dejanje? Čeprav v filmu ni natanko razloženo, se vam je zdelo, da hočete vedeti, zakaj je storila, kar je?

Res, sama pri sebi sem si skušala razložiti, zakaj je bilo v njenih očeh to dejanje neizogibno, kot tudi vrtinec, ki ga je povzročilo in iz katerega se je nazadnje izkopala.

Vseeno dostikrat pravimo, da je treba dejanja in obnašanje likov zagovarjati, četudi so neopravičljiva. Ste v sebi našli olajševalne okoliščine zanjo?

Našla sem jih. Sama sem jo skušala razumeti, kot sem vedela in znala – pa ni bilo vedno lahko. Velikokrat sem govorila Hugu, da mi ni povsem jasno, kakšno je moje mesto v tem ali onem prizoru, on pa mi je še večkrat govoril, da je natanko to moje mesto: v takšnem napol stalnem nelagodju.

Ste se obotavljali sprejeti vlogo? Ste imeli pomisleke, strahove?

Precej strahov, ja. Vloga je zapletena, bore malo stvari jo opravičuje, jo opredeljuje. Včasih sem jo morala pogledati z zelo metaforične plati, saj se je bilo težko opreti na kaj konkretnega. A zame je bila to nova izkušnja, no pristop k igri.

Kako ste obogatili lik, mu dodali svoje? Kakšne spremembe ste predlagali?

S Hugom in Mathieujem Oullionom smo se skušali znebiti njene »vloge« kot nekoga, ki predstavlja lekcijo, kar je bilo v scenariju, ko sem prišla k projektu. Poskrbeti sem tudi skušala, da določeni zapleti liku pustijo še manj izbire, kar vodi k obnašanju, ki bi ga v nasprotnem primeru bilo težje razumeti.

Kako ste se med snemanjem razumeli z Omarjem Syjem?

Prizorov nisva ravno veliko ponavljala. Malo sva se vnaprej pogovorila, sicer pa je bilo bolje, da se pred snemanjem uvodih prizorov filma ne poznava preveč. Nato pa ga je bilo naravnost neverjetno gledati pri delu: sijajen igralec je, trdo dela in je skromen in hkrati igriv.

Snemali ste tudi v Londonu, ki ga dobro poznate. Vam je to pomagalo izoblikovati lik?

Ne vem, če mi je ravno pomagalo pri tem; je pa res, da smo snemali v četrti, ki je dobro poznam, saj v njej živim, kar mi je omogočilo, da podam še en delček Kristinine osebnosti.

Je bilo snemanje za vas težavno?

Vsekakor nenavadno. Hkrati čudovito, saj sem spoznala prečudovite nove ljudi, in zapleteno, ker nisem vedno natanko vedela, kako se poistovetiti z likom.