Nepremagljiv

Prvi dan snemanja filma Nepremagljiv na severozahodnem delu Cape Towna. Clint Eastwood stoji ob kameri in opazuje, kako Morgan Freeman vadi prizor v vlogi Nelsona Mendele...

Film svojo zgodbo začne odvijati maja leta 1994, ko Nelsona Mandelo ravno izvolijo za predsednika Južnoafriške republike. Čeprav je apartheida konec, je dežela še vedno boleče razcepljena – tako rasno kot gospodarsko. Da bi združil svoje ljudstvo, se Mandela domisli drznega načrta: ljudi namerava prepričati, da podpre državno moštvo v ragbiju Springboks, saj bo država prihodnje leto gostila svetovni pokal v ragbiju. Naloga ni enostavna, kajti večina temnopoltega prebivalstva ima ragbi še vedno za rasističen šport, povezan z belopoltimi Južnoafričani. Sami imajo precej raje nogomet.

Pod vodstvom kapetana Françoisa Pienaarja rugbijsko moštvo proti vsem pričakovanjem 24. junija 1995 pred vzhičeno 62-tisočglavo množico na stadionu Ellis Park v Johannesburgu zmelje Novo Zelandijo, vrhunec pa je znamenita fotografija, ki je postala eden najpomembnejših trenutkov v zgodovini ne le športa, temveč celotnega naroda.

Natanko 20 let po snemanju filma White Hunter Black Heart v Zimbabveju se je Eastwood vrnil v Afriko, da posname svoj trideseti film. "Gre za sila očarljivo zgodbo; mislim, da je polna navdiha," pravi režiser. "Česa takšnega se nisem lotil še nikoli – da namreč ne snemam biografije, temveč se osredotočam na delček Mandelinega življenja, ki se ga ni dotaknil še nihče. Malokdo ve za njegove veze s športom ali za to, kako je to dotično tekmo izkoristil; kako je do zadnjega 'napumpal' celotno ekipo. To dokazuje, da je neverjetno ustvarjalen, da skuša najti različne načine, kako združiti deželo, in da ve, kako sprožiti dogodke."

Snemanje v Južnoafriški republiki je predstavljalo precejšen izziv. "Predvsem smo se spopadali z razumevanjem povsem drugačno kulturo in družbo, z njihovo prefinjenostjo in z dejstvom, da so tod vajeni delati povsem drugače," priznava Eastwoodov dolgoletni producent Rob Lorenz. Zanj in za mnoge v ekipi je bila to neverjetna učna ura in izkušnja, ki jim je spremenila življenje.

Brez Morgana Freemana se Nepremagljiv ne bi zgodil. Igralec Nelsona Mandelo pozna že od zgodnjih devetdesetih. Spoznala sta se, ko je Freeman leta 1992 posnel svoj režijski prvenec Bopha. Dve leti pozneje, nedolgo po izidu Mandeline avtobiografije A Long Walk to Freedom so aktivista pobarali, koga si želi videti na velikem platnu v svojih čevljih, in Mandela je navrgel Freemanovo ime. Freeman je dobil pravice do uporabe knjige in jo skušal brez uspeha prenesti na veliko platno. "Knjiga je obsežna, veste," pravi igralec. "Začelo se mi je dozdevati, da bo podvig povsem nemogoč. Pa je nepričakovano srečno naključje hotelo, da sem se v Mississippiju dobil z novinarjem Johnom Carlinom, ki mi je med večerjo povedal o tem dogodku in o knjigi, ki se jo je bil namenil napisati."

Knjiga Playing the Enemy: Nelson Mandela and the Game that Made a Nation je izšla lani, Freeman pa je kmalu po srečanju s Carlinom v roke dobil predlog za film na isto temo, ki jo je pripravil Južnoafričan Anthony Peckham. "Bilo je očitno, da se mora zgoditi. Ko je spisal scenarij, je bil popoln," pravi Freeman, ki je s partnerko Lori McCreary začel razmišljati o tem, kdo bi film lahko režiral. Nista razmišljala dolgo… "Potrebovala sva izjemnega režiserja," pravi Freeman, "takšnega, ki svoje delo opravi odlično, hitro in učinkovito. In edini takšen režiser, ki ga poznam, je Clint Eastwood."

Eastwooda je scenarij, takoj ko ga je prebral, povsem prevzel. "Tema je silno težka in zaobjema široko področje," se spominja režiser, a se ni obotavljal lotiti projekta. "Če imaš dober scenarij in dobre igralce, se vse drugo odvrti samo po sebi."

Morgan Freeman je kot Mandela naravnost hipnotičen. Podobnost med likom in igralcem je neverjetna: drugačen je od vseh drugih, ima karizmo in vleče pozornost – od tega, kako se premika, kako govori… kako se obnaša. Lika ne karikira, temveč ga prej pooseblja in tako njegovo bistvo izrisuje s pomočjo lastne intuicije in znanja, kar daje edinstveno kombinacijo. Rezultat je silovita igra, ki ni prenapihnjena ali afektirana. Gre za previdno uravnovešanje moči in volje, hkrati pa za pretanjeno upodabljanje široke palete čustev človeka, ki se v kritičnem trenutku sooča s svojo usodo. Človeka, ki se zaveda, da hodi po nevarnem robu, a vedno zaupa, da je naloga, ki si jo je bil zadal, prava… zanj in za njegovo deželo.

Freeman priznava, da z režiserjem ni preveč razglabljal o tem, kako se lika sploh lotiti. Mandelo je v vseh teh letih srečal kaj nekajkrat in ima ga za prijatelja. "Skušal sem se izogniti temu, da bi ga upodabljal," se nasmehne. "Temu, da bi se obnašal kot on. BITI moraš on, in to je tisto najbolj zapleteno. Pred snemanjem sem si ogledal nekaj kaset in DVD-jev, a nič nisem vadil. Glas je prišel sam od sebe…"

In kaj je pričakoval od Eastwooda kot režiserja? "Zgolj Clinta! To je najin tretji skupni film. Pridemo na snemanje in se lotimo dela."

Nepremagljiv Mandelino zgodbo osredišči v natanko določenem trenutku v zgodovini: na tekmi za svetovni pokal v ragbiju leta 1995 med Južnoafriško republiko in Novo Zelandijo. Ni veliko filmov, ki bi si za ozadje ali celo za poglavitno temo izbrali ta šport. Eastwood priznava, da o panogi ni vedel veliko, "čeprav sem imel strica, ki je igral v dvajsetih letih. Vedel pa sem, da gre za nasilen šport. Mislil sem si pač, da se naučim, kar se da. Kalifornijska univerza v Berkeleyu ima ragbijsko moštvo že od leta 1909. Odpravil sem se k njim in glavni trener Jack Clark, ki se je po naključju udeležil tudi prvenstva tu v Južni Afriki leta 1995, mi je opisal takratno razpoloženje na stadionu. Poleg tega, da me je naučil nekaj reči o igri, sem imel tudi priložnost opazovati njegove študente pri treningu."

Eastwood je z veseljem v ekipo kot tehničnega svetovalca sprejel Chesterja Williamsa, edinega temnopoltega igralca v moštvu Springboks leta 1995 in državnega junaka, ki je izbral in izuril športnike, ki v filmu igrajo ragbijaše.

Drugi ključni človek pa je seveda François Pienaar, tistega usodnega leta kapetan moštva Springboksov, ki ga v filmu igra Matt Damon. Njegov doprinos filmu je bil nadvse dragocen. Kot pravi Eastwood, so se "veliko dobivali z njim in Matu Damonu je bil v veliko pomoč."

Eastwood Damona pred tem filmom ni osebno poznal, je pa bil navdušen nad njegovo igro v filmih, kot so Good Will Hunting, The Good Shepherd in trilogija filmov o Bournu. Za zvezdnika, njegovo predanost in profesionalnost ima samo lepe besede: "Zelo je priljuden, tako kot je François Pienaar. Imata nekaj skupnih značajskih in fizičnih potez. Matt je dobro treniral in zgleda odlično."

Damon je nad izkušnjo z Eastwoodom navdušen. "Sleherni dan je bil pouk z mojstrom," se spominja. "Natanko veš, da delaš z najboljšim. Z njim je prijetno delati, sproščeno. Ne zahteva veliko ponovitev, kar pa ne pomeni, da jih ne bo zahteval natanko toliko, kolikor je potrebno. Dosegel je stopnjo, ki jo dosežejo redki filmarji: mojster je. Tako dobro obvlada govorico filma, da lahko prizor snema z mislijo na to, kako v danem trenutku najbolje in najbolj učinkovito podati zgodbo. Nobene panike, nobenega kričanja. Njegova ekipa ni le izurjena, temveč tudi na isti valovni dolžini. To dobro občutiš; del njih postaneš. Veš, da delaš v uravnovešenem okolju. Ljudje si podajajo šale, a so hkrati nadvse učinkoviti in profesionalni."

Igrati ob boku z Morganom Freemanom je bilo za Damona redek privilegij: "Biti v prizoru z Morganom kot Mandelo je izjemno. Seveda je to velika vloga in zanj tudi velika odgovornost. Zelo je podoben Clintu, ki je vzor in ameriški nacionalni zaklad. Tako da je bil ta film zame uresničene sanje."

Izvirni naslov filma, Invictus, prihaja iz latinščine, a je tudi slovita pesem, ki jo je leta 1875 spisal William Henley med okrevanjem po amputaciji stopala. Pesem je nekakšen izgon demonov; način, kako prebroditi bolečino in trpljenje. Postala je oda pogumu in nepremagljivi veri ter navdihnila Mandelo.

Vendar film, zagotavlja Eastwood, ni hagiografija Nobelovemu nagrajencu. Prav tako ga ne orisuje kot svetnika, brezmadežnega junaka ali brezhibno ikono. "Nikakor ne," je odločen režiser. Čeprav Mandela ni brez napak, "je bil velik na veliko večji ravni: usojeno mu je bilo, da naredi, kar je naredil. Največja uganka pa seveda je, kako po 27-ih letih prideš iz zapora in si še vedno prijazen do svojih ječarjev. Kot da je čakal na ta trenutek, a se mu še vedno upiral. Dosegel je raven čakanja, povsem pozabil na čas. Rad bi, da javnost razume, kako prebrisan je bil; da mu svet ni bil naklonjen zgolj zaradi apartheida. Doumel je, kaj je potrebno za združitev države, namesto da bi zgolj rekel, Naša stran je zmagala, pobrali bomo svoje in odšli. To je bila genialna odločitev."

Za Eastwooda je bil to še en odmik od filmov, ki jih je bil posnel prej. Z vsakim novim podvigom dokazuje, da se noče ponavljati in ostajati v varni formuli; sam sebe izziva v nove teme in nove filmske stile, a ostaja zvest neokinčanemu pristopu temu mediju, kar prinaša "nedojemljivo slast," kot sodelovanje s svojim starim prijateljem povzame Morgan Freeman.