Ne pozabi

Ostarelega Zeva (Christopher Plummer) po ženini smrti vedno bolj preganjajo mučni spomini na mladost in trpljenje v koncentracijskem taborišču. Ko mu nekdanji sotrpin Max (Martin Landau) izroči pisemsko ovojnico z denarjem in dolgim pismom, se Zev odloči, da bo našel Rudyja Kurlanderja, nekdanjega vodjo taborišča, in ga pripeljal pred roko pravice. Prebegli zločinec naj bi pod drugim imenom živel nekje v Ameriki ali Kanadi, zato se Zev odpravi raziskat štiri osebe, ki bi lahko ustrezale opisu nekdanjega krvnika. Težavno iskanje dodatno zapletajo boleči spomini na preteklost in šibko zdravje. Kljub vsemu se vztrajno bliža resnici, vendar odgovori morda niso taki, kot bi jih želel slišati, in dolga pot, na katero se je odpravil z mislijo na maščevanje, se bo na cilju sprevrgla v nekaj povsem drugega.

Film se je v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala potegoval za zlatega leva.

Christopher Plummer (Zev Guttman) ima za seboj 50 let uspešne gledališke in filmske kariere (nastopil je v več kot 100 filmih). Za svoje gledališke nastope je dobil številne nagrade, na filmu pa se je prvič pojavil v filmu Sidneyja Lumeta Stage Struck. Sodeloval je v filmih Mož, ki je hotel biti kralj, Bitka za Anglijo, Padec rimskega cesarstva, Waterloo, Zvezdne steze 6, 12 opic, Moje pesmi, moje sanje, Prebujena vest (nominacija za oskarja), Čudoviti um, Rad mora imeti pse, Zaklad pozabljenih, Syriana, Insajder, V višave, 9,... Na televiziji je med drugim nastopil v Pesem ptic trnovk, Hamlet at Elsinore, Nuremberg, Little Moon of Alban. Napisal je avtobiografijo In Spite of Myself.

Martin Landau (Max Zucker) , dobitnik oskarja za najboljšo moško stransko vlogo v filmu Tima Burtona Ed Wood, je bil dvakrat nominiran za oskarja - leta 1988 za svojo vlogo Abea Karatza v filmu Francisa Forda Coppole Tucker ter za film Woodyja Allena Crimes and Misdemeanors. Landau je v svoji karieri sodeloval z nadvse nadarjenimi in kultnimi režiserji, kot Hitchcock (North By Northwest), Stevens (The Greatest Story Ever Told), Milestone (Pork Chop Hill), John Sturges (The Hallelujah Trail), Henry Hathaway (Nevada Smith) in Joseph L Mankiewicz (Cleopatra). V tem filmu igra ob Elizabeth Taylor in Richarda Burtonu. Tako lahko rečemo, da je Landau v več kot 75 filmih praktično sodeloval z vsemi pomembnimi igralci in režiserji. Med njih lahko štejemo Caryja Granta, Seana Conneryja, Natalie Wood, Richarda Gerea, Sharon Stone, Jeffa Bridgesa, Roberta De Nira, Barbaro Stanwyck, Gregoryja Pecka, Stevena Spielberga, Francisa Forda Coppolo in Woodyja Allena. Letos je igral v komediji Entourage z Jeremyjem Pivnem.

Bruno Ganz (Rudy Kurlander #1) je kot eden najbolj znanih švicarskih igralcev nastopal tako v evropskih kot angleško govorečih filmih ter prejel številne nagrade, začenši z nemško zlato nagrado za izjemne dosežke leta 1976 za vlogo v filmu The Marquis of O. Za vlogo Hitlerja v Hirschbieglovem filmu Propad je dobil mnoge mednarodne nagrade, vključno z nagrado londonskih filmskih kritikov za igralca leta in posebno nagrado žirije na mednarodnem filmskem festivalu v Santa Barbari. Leta 2000 je igral glavno vlogo v Soldinijevi komediji Kruh in tulipani, italijanski finančni uspešnici, ki je prejela devet Donnatellovih davidov, vključno z nagrado za najboljšega igralca, ki jo je Ganz dodal k še dvema za isto vlogo – švicarski filmski nagradi ter nagradi puljskega festivala.

Atom Egoyan (režiser) je v Torontu študiral mednarodne odnose in klasično kitaro. Prav tam je začel raziskovati sedmo umetnost. Začel je snemati filme, ki so prerasli v mojstrovine, ki so odsevale njegove zelo osebne tematske obsesije. Raziskoval je predvsem teme intimnosti, odtujenosti ter vplivov tehnologije in medijev na sodobno življenje. Njegov prvi celovečerni film Next of Kin (1984) je bil nominiran za nagrado genie (kanadska filmska akademija) za najboljšega režiserja in nagrado Gold Ducat Mednarodnega filmskega tedna v Manheimu, ki mu je prinesla tudi kino distribucijo po vsem svetu. Film Family Viewing (1987) je v Locarnu osvojil mednarodno nagrado žirije, poleg tega pa je bil nominiran za osem nagrad genie, tudi za najboljši film. Film je še širše zaslovel na filmskem festivalu v Montrealu, ko je Wim Wenders zavrnil nagrado žirije za svoj film Wings of Desire in jo predal Egoyanu, svojemu »kanadskemu kolegu«. Sledil je film Speaking Parts (1989), prva Egoyanova premiera v Cannesu (Quinzaine des Realisateurs), ki je avtorju prinesel še večje mednarodno priznanje. Širše občinstvo je Egoyan navdušil z mračnim in skrivnostnim filmom Exotica (1994). Prvi angleško-kanadski film po skoraj desetletju, ki so ga v Cannesu povabili v tekmovalni program, je dobil nagrado mednarodne kritike za najboljši film. Egoyanovi filmi so bili predstavljeni na številnih pomembnih retrospektivah po svetu. Deležen je bil številnih izjemnih časti. Bil je predsednik žirije na Berlinskem filmskem festivalu 2003 in član festivalskih žirij v Cannesu, Torontu in na festivalu Sundance.