Nasmeh Mone Lise

Nasmeh Mone Lise je zgodba o ženskah, ki skušajo najti same sebe v svetu, ki jim je vloge v njem že vnaprej določil.

Katherine Watson (Roberts) jeseni leta 1953 iz Kalifornije pride na univerzo Wellesley v Novi Angliji poučevat umetnostno zgodovino. V povojnem časov od študentk, najbistrejših in najboljših v državi, pričakuje, da bodo izkoristile priložnosti, ki se jim ponujajo. A kmalu po prihodu Katherine spozna, da se prestižna univerza strogo drži uveljavljenih norm. Po mnenju profesorice Nancy Abbey (Marcia Gay Harden) je zaročni prstan na prstancu mlade ženske večja nagrada kot dobra izobrazba.

Katherine svoje študentke spodbuja, naj mislijo s svojo glavo, zato se zameri konzervativnemu vodstu fakultete, kot tudi nekaterim nekdanjim študentkam, na primer bogati Betty Warren (Dunst). Pred kratkim poročena Betty postane nevarna nasprotnica, ko Katherine prepriča njeno najboljšo prijateljico Joan Brandwyn (Stiles), naj se prijavi na pravno fakulteto na Yaleu - čeprav Joan čaka, da jo bo fant zaprosil za roko.

Bistri in izzivalni Giselle Levy (Gyllenhaal) Katherine postane vzornica, ki jo je nujno potrebovala, in mentorica. Ljubka in plaha Connie Baker (Goodwin) pa s pomočjo Katherine najde samozavest in premaga negotovost.

V svetu, ki jim je zapovedal, kako naj živijo, jih Katherine uči ubirati lastna pota. Po drugačni, kot je pričakovala, pa se poda tudi sama.

Navdihujoča generacija

Pred leti sta scenaristična partnerja Lawrence Konner in Mark Rosenthal (Dragulj z Nila, Planet opic) prebrala članek o letih, ki jih je Hillary Rodham Clinton v šestdesetih preživela na Wellesleyju. "V šestedesetih je bil urnik Wellesleyja že posodobljen in študentkam so se njihove izbire zdele nekaj samo po sebi umevnega," pravi Rosenthal. "A spraševala sva se, kako bi bilo, če bi se pomaknila za eno generacijo nazaj, preden so ženskam izročili slovar feminizma."

V tej poprejšnji generaciji, sta odkrila scenarista, je bil urnik precej drugačen. "Dopoldne so se učile o francoski književnosti in fiziki, popoldne pa, kako moževemu šefu postreči s čajem," pravi Konner.

Scenarista sta se še bolj poglobljeno lotila preučevanja ženskih kolidžev v letih po vojni. Celo napredne izobraževalne ustanove se niso izognile konzervativnemu valu, ki je zajel državo po strahotah vojne. Od žensk, ki so prav tako sodelovale v vojni in opravljale fizično zahtevna dela, medtem ko so možje, bratje in sinovi branili državo, so pričakovali, da se bodo odrekle službam, se vrnile domov in skrbele za družino.

Konner in Rosenthal sta obiskala tudi Wellesley, ki velja za akademsko enega najzahtevnejših in prestižnih ženskih kolidžev, ki jim pravijo Sedem sester. Poleg Rodham Clintonove so ga obiskovale Madeleine Albright, Diane Sawyer, Ali McGraw, Cokie Roberts in gospa Čankajšek.

V knjižnici Wellesleyja sta Rosenthal in Konner odkrila fotografijo iz šolskega časopisa iz leta 1956, ki je sijajno ujela dilemo, s katero so se soočale ženske tiste ere. To je bila fotografija mlade ženske v lepi oblekici in z biserno ogrlico, ki je v eni roki držala ponev, v drugi pa knjigo. "Naslov se je glasil približno takole: Raziskava pokazala, da so poročene ženske najboljše študentke," se smeje Rosenthal. "Kakšno nasprotujoče si sporočilo. Po eni strani je šola sporočala, da se po akademski plati lahko primerja z moškimi inštitucijami, kot je na primer Harvard. A temu je sledil P.S.: ‘Glavni cilj ženske v življenju je, da se poroči.'"

Dramatičnemu trenju med tistim, kar so v tisti eri pričakovali od žensk, in sanjami, ki so tlele v njih, je bilo nekaj, čemur se Konner in Rosenthal nista mogla upreti. Wellesley College je bilo idealno prizorišče dogajanja, posebej med obdobjem Eisenhowerja, ko so se ukresale prve iskrice tistega, kar je kasneje postalo znano kot feministična revolucija. Zgodbo sta osredotočila na Katherine Watson, mlado žensko, ki pride na Wellesley z idealističnimi predstavami o tem, kako bo poučevati najpametnejše ženske v Ameriki.

"Od nekdaj naju je fascinirala možnost, da je nekdo "prezgodaj razsvetljen" - o nekom, ki je pred časom. Katherine je takšna junakinja," pravi Rosenthal.

Katherine prihaja iz revnejše družine in je obiskovala naprednejšo UCLA. "Še pred petdesetimi leti je bila Nova Anglija samo podaljšek Starega sveta, medtem ko je Kalifornija dejansko bila Novi svet," pravi Konner. "Zato se nama je zdela idealen kraj, kjer je Katherine odrasla tako v smislu manj rigidnih razrednih razlik kot tudi bolj svobodnih družbenih norm."

Naslov Nasmeh Mone Lise izvira iz dejstva, da Katherine poučuje umetnostno zgodovino in da je Leonardova mojstrovina ena najbolj fascinantnih - in skrivnostnih - umetniških del vseh časov. Kot pripomni eden filmskih likov o legendarnem Giocondinem nasmešku: "Pa je resnično srečna?"

"Tematsko je to središče filme. Gre za to, kaj vidimo na površju - o družbi, o življenjih teh žensk - in kaj se dejansko dogaja pod površjem," pravi Rosenthal. "Vsak ženski lik predstavlja fasado, a ko že mislimo, da smo jih spregledali, nas presenetijo, tudi Katherine. Meniva, da je Mona Lisa ikona za ženske. Večina ljudi se zahihita, ko jo zagleda. Vedo, da je zelo draga in dragocena, nekaj, kar je lažje imeti kot razumeti. In prav pred tem bi Katherine rada posvarila svoje študentke - naj se ne spremenijo v čeden, dragocen predmet ob boku kakšnega direktorja, dragocen kos premoženja."

Scenarista sta zgodbo Nasmeha Mone Lise posredovala Deborah Schindler, predsednici produkcijske hiše Julie Roberts Red Om Films in njeni producentski partnerki Elaine Goldsmith-Thomas iz Revolution Studios (ki je bila včasih Julijina agentka). "Z Julio delam že 15 let in mislila sem, da sem slišala že vse dobre zamisli, a ta je bila res nekaj posebnega," pravi Thomasova. "Zgodnja petdeseta so me vedno fascinirala, kako so se razvila iz druge svetovne vojne. V vojni so ženskam prvič povedali, da lahko opravljajo moška dela. Snele so životce in prevzele tovarne. Po vojni so si znova nadele životce in nadaljevale jasno predpisano vlogo podpirati može in vzgajati otroke. Na površju se je zdelo, da je vse v redu, a dejansko so bila takrat zasejana semena za prihodnje generacije."

Katherine Watson je dober primer ženske, ujete med izbruhom vojne in spremembo, ki se je zgodila kot posledica te. Ko je razmislila o svojih možnostih, je spoznala, da zmore več. Prav to spoznanje jo je navdihnilo, naj poučuje mlade ženske. Prepričana je, da če kdo zmore nekaj spremeniti v svetu, potem bo to ena od njih.

Režiserja Mika Newella je v zgodbi pritegnil prav analitični prikaz časa in prostora, ko so nad uporništvom in individualnostjo mrščili čelo, a seme sprememb je že vzklilo. "V zgodbi se veliko razpravlja o tem, kaj naj bi ženske delale in česa ne, o čemer se prej javno ni razpravljalo. A ko je bila tema enkrat načeta, je nazadnje pripeljala do seizmičnega družbenega premika. Želel sem se poglobiti v trenutek, ko se je sprememba začela."

Študentke na Katherine sprva gledajo kot na staro devico, saj ima več kot trideset let in ni poročena. Julia Roberts, ki je sama razmišljala o učiteljskem poklicu, preden se je zapisala igralstvu, pa pravi, da je

Katherine povsem zadovoljna s svojo odločitvijo. Nekatere študentke ta odločitev bega, drugim vliva moč. "Zato je to obdobje tako osupljivo. Je tik pred revolucijo ženskega glasu v družbi."

Vendar je film aktualen tudi za današnje razmere in ne samo za ženske, čeprav govori o njihovem pomenu, pravi Robertsova. "V bistvu film pripoveduje o boju posameznika - moškega ali ženske. Vsi se trudijo najti pravo mesto v življenju, kjer lahko najbolje služijo in so najboljši."

Poleg osrednjega lika Katherine v filmu kar mrgoli sijajnih ženskih vlog, kar za filme ni prav običajno. "Vsaka od teh vlog je dragulj. Liki so komični, žalostni in neutrudni. Vsi liki se med seboj prepletajo in tvorijo čudovito tapiserijo ženskosti tistega časa."

Da bi dobila celostno podobo tistega obdobja, sta se Konner in Rosenthal pogovarjala z diplomantkami, ki so uspele v svojih poklicih, kot tudi z ženskami, ki so šolanje pustile in se poročile. Prečesala sta arhive Wellesleyja. V neki publikaciji sta našla fotografije študentk, ki so nanju naredile tak vtis, da sta si jih skopirala in si jih pripela na steno za ustvarjalni navdih. "Za vsako od fotografij sva si izmislila zgodbo," pravi Rosenthal, "začenši z Betty Warren (Dunst), urednico šolskega časopisa, ki je zapustila šolo in se poročila, skratka storila prvi korak na poti v popolno življenje, ki ji ga je obljubljala mati."

Pred začetkom snemanja so se vse igralke nekaj tednov učile manir, govora in plesa, značilnega za tisto obdobje. Julia Stiles, diplomantka univerze Columbia, pravi: "Mami sem dejala: Ne vem, kako me bodo česa naučili, ko pa sem tako fantovska. A zdaj se znam resnično usesti kot dama. Učni proces manir petdesetih je bil zelo zanimiv."

Vse mlade igralke pa so v Juliji Robert videle starejšo sestro, vodjo in mentorico, po kateri so se vse zgledovale.

O igralkah

Julia Roberts (Katherine Watson) je prejela oskarja in zlati globus za Erin Brockovich. Posnela je filme Confessions of a Dangerous Mind, Closer, Ocean's Eleven (nastopila bo tudi v nadaljevanju, Ocean's Twelve), Notting Hill, Pobegla nevesta, Mehikanka, Ameriška ljubljenca, Mystic Pizza, Jeklene magnolije (prva oskarjevska nominacija), Čedno dekle (druga oskarjevska nominacija), Tanka linija smrti, V postelji s sovražnikom, Dying Young, Pelikanovo poročilo, Čenče, Michael Collins, Vsi pravijo: Ljubim te, Moj bivši se poroči, Teorija zarote, Z roko v roki.

Njeni filmi so po svetu skupaj zaslužili več kot 2,5 milijarde dolarjev.

Kirsten Dunst (Betty Warren) je posnela filme Spider-Man (nastopila bo tudi v drugem delu), Intervju z vampirjem (nominacija za zlati globus), Čas deklištva, Pasji dnevi, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, Wimbledon, The Cat's Meow, Levity, Bring It On, Virgin Suicides, Crazy/Beautiful, Drop Dead Gorgeous, Jumanji , Mother Night, Small Soldiers.

Nastopa že od tretjega leta, ko je začela v reklamah, ki jih je posnela več kot 100. Leta 1989 je presedlala k filmu v Newyorških zgodbah Woodyja Allena.

Na televiziji je nastopila v Urgenci,The Outer Limits, Devil's Arithmetic, Ruby Ridge: An American Tragedy, Wonderful World of Disney's Tower of Terror ter 15 and Pregnant.

Julia Stiles ( Joan Brandwyn) je posnela filme The Business of Strangers, O, Hamlet, Deset razlogov, zakaj te sovražim, Seme zla, Kdo je Bourne?, State & Main, Wicked, A Guy Thing, I Love You, I Love You Not, Wide Awake. Trenutno pripravlja Stekleni zvon po delu Sylvie Plath, v katerem bo ne le nastopila, ampak bo tudi producentka.

Njen scenarij za The Anarchist's Daughter so sprejeli na Inštitutu v Sundancu.

Na televiziji je nastopila v The Sixties, Before Women Had Wings, Bolnišnici upanja. Nastopa tudi v gledališču, kjer je začela igralsko kariero.

O režiserju

Mike Newell je režiral filme Pushing Tin, Donnie Brasco, Štiri poroke in pogreb, Enchanted April, Into the West, The Good Father. Spomladi bo začel snemati četrti del Harryja Potterja, Ognjeni kelih.

Po diplomi iz angleščine na univerzi Cambridge je začel kariero na televiziji. Tam je med drugim režiral Them Down There, Ready When You Are, Mr. McGill, Destiny, The Melancholy Hussar, Blood Feud, Common Ground.

Prvi celovečerec, ki ga je režiral, je bil Mož z železno masko, v katerem so igrali Louis Jourdan, Ralph Richardson, Richard Chamberlain in Jenny Agutter. Njegov ameriški režijski prvenec je bil film The Awakening s Charltonom Hestonom in Susannah York. Temu je sledil Bad Blood, televizijski film Birth of a Nation ter Dance with a Stranger z Mirando Richardson in Rupertom Everettom.

V njegovi filmografiji najdemo še filme Soursweet, Amazing Grace and Chuck, An Awfully Big Adventure.

Bil je izvršni producent Photographing Fairies z Benom Kingsleyjem ter Best Laid Plans v režiji Mikea Barkerja. Oba filma so producirali v okviru njegove produkcijske hiše Dogstar Films. Newell je bil tudi izvršni producent Ripley's Game, 200 Cigarettes, Zvestobe do groba in Preprodajalcev (Traffic).