Mož brez preteklosti

Zbadljiva ter nekoliko absurdna komična drama imenitnega režiserja in scenarista Akija Kaurismäkija je v Cannesu prejela veliko nagrado žirije, nagrajena pa je bila tudi senzacionalna glavna igralka Kati Outinen. Preprosta zgodba s smešnimi in nepričakovanimi zapleti pa nam bo ob fantastični glasbi predstavila še očarljive življenjske ljudi z dna družbene lestvice in tudi nadvse domiselno romanco.

Zgodba

Drugi del "finske" trilogije Akija Kaurismäkija...

Mož brez preteklosti je zgodbi dodal novo ostrino, ki je že v prvem delu pretresla občinstvo po vsem svetu.

Na začetku tega novega filma je moški (Markku Peltola) pripotoval v Helsinke, da bi si poiskal službo, vendar ga že prvi večer trije neznanci oropajo in hudo pretepejo. V bolnišnici ugotovi, da je brez dokumentov in spomina. Odpravi se v pristanišče, kjer bi rad našel delo in začel znova. Enako revni in osamljeni ljudje mu pomagajo najti zatočišče in Moški si zasilno bivališče uredi v razsuti baraki. Tja si pripelje odvrženi juke-box, ga usposobi ter prične kompletirati zbirko rokenrol in blues plošč. Spozna Irmo (Kati Outinen), pripadnico dobrodelne organizacije, ter ustanovi glasbeno skupino, ki ob večerih zabava delavce. Čez čas Moški spozna, da je bil nekoč poročen.

Zgodba govori o malih ljudeh, ki še vedno vedo, kaj pomeni biti nežen.

Zgodba je prežeta z neverjetno lepoto, ki jo narekuje režija. Kar se tiče izražanja, pa je avtor veliko tvegal, toda na koncu vendarle premagal oviro. Aki je redka vrsta prikazovalca mejnih območij, med urbanostjo in podeželskim svetom.

Aki je ustvaril film, ki s svojo drznostjo, barvami in izrazjem razgalja tradicijo tako finske kot evropske kinematografije.

Režiser - Aki Kaurismäki

Aki Kaurismäki je v življenju počel marsikaj, med drugim je bil tudi poštar, pomivalec posode in filmski kritik. Potem je skupaj s svojim bratom Miko Kaurismäkijem, ki je prav tako filmar, ustanovil produkcijsko in distribucijsko hišo, Villealfa (poklon filmu Jean-Lucu Godarju in njegovemu filmu Alphaville).

Oba brata sta zelo plodna filmarja. Skupaj sta zaslužna za eno petino celotne finske filmske produkcije od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub temu je Aki v tujini doživel večji uspeh.

Njegovi filmi so zelo kratki (pravi, da film ne bi smel biti nikoli daljši od 90 minut- večina njegovih je dolgih okoli 70 minut), čudaške parodije različnih žanrov ("road movies", film noir, rock muzikali), v katerih se pojavljajo pijani Finci, glasba pa je rokenrol iz petdesetih.

V devetdesetih je snemal filme v Veliki Britaniji (I Hired A Contract Killer (1990) in Franciji (La Vie de bohčme (1992)). Svoje filme izjemno podcenjuje - za svoj verjetno najbolj znan film (Leningrad Cowboys Go America (1989)) pravi, da je "najslabši film v zgodovini filma, če ne upoštevamo filmov s Sylvestrom Stallonejem".