Moulin Rouge

Opis:

Moulin Rouge je slavje resnice, lepote, svobode, predvsem pa ljubezni. Dogajanje je postavljeno v razvpiti, bleščavi nočni klub ob prelomu stoletja. Režiser Baz Luhrmann (Strictly Ballroom, Romeo in Julija) je posnel razkošno kostumsko dramo, prepredeno s sodobnimi pop skladbami in ustvaril enkratno tragi-komično filmsko doživetje. Nicole Kidman igra Satine, Bleščeči diamant, zvezdo Moulin Rouga in najbolj slavno mestno kurtizano. Satine je ujeta v mrežo ljubezni mladega pisatelja in obsesijo drugega moškega. Ewan McGregor igra mladega pisatelja Christiana, ki ga potegne v vrtinec dekadentnega sveta, kjer je dovoljeno vse - razen zaljubiti se.

Luhrmann je evforično vizijo vrhunskega sloga tragi-komičnega bleščavega podzemlja ujel skozi zelo sodobno oko kamere. Za današnje občinstvo je poustvaril dih jemajoča, dekadentna vznemirjenja, s katerimi so se naslajali pokrovitelji Moulin Rouga pred dobrim stoletjem.

Zgodba Moulin Rouga izvira iz orfejevega mita o mladem pesniku-glasbeniku, ki zabrede v podzemlje v iskanju popolne ljubezni. "Gre za mit o idealizmu, zrelosti in spoznanju, da nam življenje prinaša stvari, zoper katere ne moremo nič; smrt ljubljenih, odnose, ki niso večni," razlaga Luhrmann. "Po orfejevem mitu te to bodisi pogubi ali pa odideš v podzemlje, se s tem soočiš in se povrneš, bogatejši za še eno izkušnjo."

Orfejevski junak Moulin Rouga je Christian Ewana McGregorja, čigar ljubezensko razmerje s kurtizano Satine se tragično konča.

V Moulin Rougu je orfejev mit ključnega pomena za - kot temu pravi Luhrmann - Rdečo zaveso, slog, ki ga je uporabil pri svojih treh filmih.

Luhrmann razlaga: "Začeli smo s preprosto zgodbo, ki temelji na prepoznavnem osnovnem mitu in dogajanje postavili v poudarjeni svet, ki je hkrati eksotičen in prepoznaven. STRICTLY BALLROOM se je dogajal v svetu plesnih dvoran, ROMEO IN JULIJA v poudarjenem svetu Verone Beach. V našem tretjem filmu je to podzemlje Moulin Rouga leta 1899. Večina kinematografskega naturalizma gledalca zaziba v nekakšno zamaknjeno, sanjsko stanje, tako da lahko opazujejo realnost; če želite, skozi ključavnico. Mi pa stalno uporabljamo pripomoček, ki prebudi občinstvo in ga opozarja, da vseskozi gleda film, pri katerem mora sodelovati. Pri STRICTLY BALLROOM ves čas opozarjamo na to z uporabo plesa; pri ROMEU IN JULIJI je to uporaba štiristo let starega jezika. Pri MOULIN ROUGU je naša pogodba z občinstvom, naš pripomoček za prebujanje doživetje glasbe ali preprosteje pesmi. Da, Moulin Rouge je v svoji osnovi musical, morda opera, a konec koncev je to zgodba, povedana skozi pesem."

Začetek/scenogragija/izbor igralcev

Ko se je Luhrmann odločil, da bo njegov naslednji projekt filmski musical, se je takoj lotil razvojne faze s sodelavci Bazmarka. S koscenaristom Craigom Pearcom ter scenografko Catherine Martin (med prijatelji in sodelavci znano kot CM) je odpotoval v Pariz, da bi napisal sinopsis in se lotil natančnega proučevanja Mortmarta ob koncu stoletja. Da bi našli način za prikaz Pariza in Moulin Rouga 19.stoletja, kot sta ju dojemala takratno občinstvo - drzno središče seksa, glasbe, plesa, gledališča in naprednih misli - so se filmski ustvarjalci poglobili v soseske, uličice in kulturo zgodbe. Proučevali so vse, od kankana, Toulousa-Lautreca (ki ima v zgodbi pomembno mesto), do pisateljev in novinarjev, ki so iz prve roke beležili to dih jemajočo pripoved o samem nočnem klubu poznega devetnajstega stoletja.

Zelo dobro so spoznali v bistvu sodobne možnosti, ki jih je prineslo soočenje do tedaj rigidno ločenih razredov iz oči v oči: aristokratov in premožnežev ter delavcev, umetnikov, bohemov, plesalk in delovnih deklet. "Moulin Rouge je bil ekvivalent Studia 54 v New Yorku konec sedemdesetih, kraj, kjer so se bogati in mogočni pomešali z mladimi, lepimi in siromašnimi," pravi Craig Pearce. "In prav ta misel je gnala impresarija Moulin Rouga Zidlerja. On in Joseph Oller sta zgradila Palačo žensk na temelju sle po plesu, kankana, ki je bil s spolnostjo nabit striptiz."

Medtem ko sta Luhrmann in Pearce nadaljevala s pisanjem zgodbe, se je CM na podlagi vseh informacij in izkušenj iz Pariza lotila vizualne podobe filma. Namesto da bi suženjsko poustvarila zgodovinska dejstva, je CM izhajala iz Luhrmannove zahteve, da ustvarijo nekakšen poudarjen svet. "Vedno začnemo zelo pedantno, natančno poustvarimo, nato pa prilagajamo in spreminjamo v korist zgodbe," razlaga CM. "Bistvo je v manipuliranju elementov iz njihovega sveta, ki naj bi s tem postali dostopnejši današnjemu občinstvu. Baz je hotel ustvariti svet v slogu, ki ga je poimenoval realna izumetničenost. Želel si je Pariz, v kakršnem bi bil njegov musical prepričljiv. Kraj, kjer bi se zdelo povsem naravno, da ljudje v nekem trenutku še govorijo, v drugem pa pojejo."

Pri oblikovanju tega sveta so uporabili t.i.slog rdeče zavese. Luhrmann: "Ena od značilnosti tega sloga je uporaba referenc klasičnih filmov. V Moulin Rougu so to pričeske in kostumske silhuete velikih div štiridesetih in petdesetih. Marlene Dietrich (Modri angel) s kančkom Kabareta in ščepcem Rite Hayworth iz Gilde. Prav s pomočjo nenehne uporabe teh referenc naj bi sodobno občinstvo dešifriralo zgodovinsko ozdaje. Bistvena je lahkota, s katero mora občinstvo razumeti zgodbo. V tem musicalu likov in zgodbe ne razvijamo počasi in nevpadljivo, ampak hitro in očitno."

Zares so glasba in skladbe ključne za zgodbo. Ampak posneti Moulin Rouge kot musical je bil za Luhrmanna vseeno zahteven izziv. Musicli so že dolgo iz mode, zato je moral oblikovati nov način, da bi pritegnil sodobno občinstvo. Rešitev je videl v tem, da igralci sami pojejo skladbe. Koscenarist Craig Pearce razlaga: "Najin namen je bil, da skladbe ne bi bile le okrasek, ampak sestavni del pripovedi; da bi dejansko zgodbe ne mogli podati na noben drug način kot prav s pesmijo. Zato smo morali prizore oblikovati tako, da so liki začeli kar pokali od energije in jim ni preostalo drugega, kot da jo sprostijo s petjem."

Producent Fred Baron ugotavlja, da je Luhrmann ustvaril pravzaprav novo vrsto musicla. "Baz je naredil nov koktajl z remiksom klasične forme. V tradicionalnih hollywoodskih musiclih je gledalec vedel, da je pesem vnaprej posneta. Naši igralci pa počnejo nekaj zelo drznega: pojejo v živo pred kamero. Baz skuša zbujati občutek, da je petje igranje, da ne zapuščamo sveta zgodbe. Baz vas skuša povleči v like, da njihov notranjih glas postane glas glasbe."

Čeprav njegovi liki pojejo zgodbo, se je Luhrmann že na začetku odločil, da v filmu ne bo v ospredju glas, liki pa bi bili drugotnega pomena, ampak da so bistveni igralci, ki svoj lik razkrivajo z glasom.

"Najti smo morali dva človeka, ki sta v prvi vrsti igralca, a ki znata peti," nadaljuje Luhrmann. Ronno Kress, ki je z njim na začetku leta 1998 začela izbirati igralce, je s svojimi metodami takoj navdušil. "Pri Bazu je zanimivo to, da je zanj bistven proces," razlaga Kressova. "Gre za proces dela z igralci in odkrivanje, kako se igralci ujamejo z njim. Mislim, da to izhaja iz njegova dela v gledališču in operi; pri snemanju filmov je to nekaj izjemnega."

Ko sta Luhrmann in Kressova videla broadwayski nastop Nicole Kidman v The Blue Room, sta bila prepričana, da sta našla Satine. Vlogo je dobila na začetku nastajanja filma, tako da je vplivala na oblikovanje svojega lika in obratno.

"Satine je kurtizana, ki dela v Moulin Rougu," razlaga Kidmanova. "Bila je izredno revna, Zidler pa je iz nje naredil to, kar je. A Satine si ne želi vse življenje biti plesalka kankana. Sanja, da bi postala igralka. Je pa precej otrdela in izurjena v pretvarjanju, zlahka si nadene različne maske, pri svojem delu poraja različne fantazije. A Christian jo s pomočjo pesmi očara in jo prepriča, da lahko ima kaj drugega, iz nje izbeza na plano njene sanje in prav zaradi tega ji tako zmeša glavo."

Luhrmann si je že dolgo želel delati z Ewanom McGregorjem in ker je tudi presenetljiv pevski talent, je dobil vlogo Christiana. Izziv je Ewan sprejel z obema rokama. "Vse življenje sem si želel peti in plesati," pravi. "V šoli sem imel rad glasbo in sem kot otrok veliko plesal. Moja strast so bili že od nekdaj musicli štiridesetih. Na snemanju Moulin Rouga sem vse spravljal ob pamet s svojim pretiranim navdušenjem, a imel sem občutek, da tega že dolgo ni nihče počel. Vsaj ne na tak način. Še nikoli v življenju nisem igral lik, ki bi mu ljubezen toliko pomenila. Ni ga sram, da ga žene ljubezen; ko sreča Satine, govori samo še o njej. Njemu je pomembna samo ljubezen in nič drugega."

Kemija med obema likoma je bila bistvena, a ker je Kidmanova nastopala na odrskih deskah v New Yorku, McGregor pa v Londonu, Luhrmann z njima ni mogel opraviti poskusnih posnetkov: "A ko smo ju končno spravili skupaj, sta se takoj prečudovito ujela. Ona je zelo elegantna, on pa tako živahen."

Takoj ko sta začela snemati, sta Nicole in Ewan sklenila dogovor. "Sklenila sva, da bova drug drugemo v oporo, skupaj tvegala in se bila pripravljena popolnoma osmešiti pred vsemi," pravi Nicole. "Pri tem filmu je krasno to, da ljudje ves čas govorijo: Poskusimo kaj drugačnega. To me je povsem prevzelo - zaradi tega je bil ta projekt tako prečudovita izkušnja, ki me je zadovoljila v vseh pogledih. Delam z ljudmi, ki verjamejo v ta projekt."

Za Kidmanovo, McGregorja in ostale igralce je Luhrmann pripravil več delavnic in vaj, ki so potekale v House of Iona, razkošni viktorijanski graščini, kjer nastajajo vsi njegovi projekti. "Štiri mesece je bilo potrebno, da smo zaplavali v tisti svet in z glasbo in skladbami povedali zgodbo. Morda je bil največji dosežek vaj ta, da si do začetka snemanja s petjem sploh nismo več belili glave. Če bi to poskusil po dveh tednih vaj, bi si rekel: Počakajte no, kaj počnem? Pojem? S pomočjo vaj pa je bilo petje nekaj samo po sebi umevnega," pojasnjuje McGregor.

Snemanje/scenografija

Čeprav se Moulin Rouge v celoti dogaja v Parizu, je bil posnet v petih različnih studiih Foxa v Avstraliji. "Na določeni točki smo se odločili, da bomo vse posneli v studiu," pravi producent Martin Brown. "Na nek način film tako spominja na studijske filme iz štiridesetih, kjer so v vesternih fantje sedeli pred lažnjim tabornim ognjem in kulisami. Moulin Rouge je namenoma gledališki. Nejevero morate pustiti pred vrati. Prepričljivost je v celoti odvisna od ljubezenske zgodbe med glavnima likoma: z njeno pomočjo film v vas zbudi določena čustva. Baz temu reče predramljeni kino."

Razkošna prizorišča so poustvarila in reinterpretirala Moulin Rouge. Scenografka Catherine Martin, dekoraterka Brigitte Broch in umetniški supervizor Ian Gracie so nadzorovali številne oblikovalce, kiparje, grafične dizajnerje, izdelovalce modelov in scenske umetnike, ki so natančno izdelali scene.

Kamera

Prekaljeni kamerman Donald M.McAlpine, ki je z Luhrmannom sodeloval že pri Romeu in Juliji, je tudi tokrat tesno sodeloval z režiserjem in scenografko CM. "Tega filma ne smete uporabljati kot zgodovinske reference," pravi McAlpine. "Vse, vključno s kostumi, je seveda kar najbolj blizu zgodovinski točnosti, a jih je kljub temu obdobje samo navdihnilo."

Elektrika je bila ob prelomu stoletja v Parizu nekaj novega in za to noviteto je skušal McAlpine najti sodobni ekvivalent. "Predvidevamo, da se je ljudem takrat elektrika zdela najsijajnejša, najbolj bleščeča reč, kar jih je kdaj bilo. Ta čas interpretiramo po svoje. Kar zadeva osvetlitve, ni z ničemer moč pretiravati. Poudarjena razsvetljava je za Moulin Rouge najprimernejša: za ves njegov glamur." McAlpinu je bil všeč tudi izziv omejenih snemalnih lokacij: na razpolago je imel le nekaj prizorišč in maket. "Ker za vsak prizor nimaš novega prizorišča - kar je všeč vsakemu snemalcu - moraš vsako prizorišče mnogokrat obiskati. Da bi poudarili zgodbo, je bilo naše vodilo vsakokrat, ko se v zgodbi zgodi preobrat, drugače posneti isto prizorišče."

Kostumi

Kostumografa CM in Angus Strathie sta oblikovala preko 400 kostumov ga glavne igralce, plesalce in statiste. Sprva se je CM zdelo, da bo imela veliko težav z oblikovanjem kostumov za film z naslovom Moulin Rouge. Spominja se, kako se je neke noči zbudila in vzkliknila svojemu sodelavcu in možu: "Moj bog, saj snemava film o kankanu, Baz! To je grozno, pregrozno! Le kako bova to storila?"

A njune oblikovalske strategije in koncepti so kmalu odpravili vse te skrbi. Kostumov se je lotila na podoben način kot scenografije: odražali naj bi senzacionalnost in šokantnost Moulin Rouga, ampak za današnje občinstvo. Cilj CM in Strathieja je bil ujeti temeljno napetost resničnosti obdobja in ustvariti svet, ki je zapeljiv, seksi in celo malce šokanten za sodobno oko.

"Nicolinega videza nismo žrtvovali na račun ohranjanja zvestobe tistemu obdobju," pravi CM. "Želeli smo, da bi spominjala na klasične dive, kot so bile Dietrich, Garbo in Joan Crawford. Če bi bila oblečena v volnene nogavice, bi se s tem povsem po nepotrebnem držali zgodovinske pravilnosti. Upoštevati pa smo morali tudi njen prirojeni glamur, kajti glamur je v svetu, ki smo ga ustvarili, ključnega pomena."

Pri kostumih plesalcev sta izhajala iz zamisli, da je bil kankan neverjetno šokanten in seksi in je "razkrival svet zabave pod ženskimi oblačili." Da bi ga predstavila, sta oblikovala celo vrsto erotičnih stereotipov za vsako plesalko, od francoske služkinje, šolarke, dominante, transvestita in punčke. Kankan je razkrival tudi spodnje perilo deklet - oziroma njegovo pomanjkanje (zaradi česar so bile plesalke še bolj priljubljene in škandalozne). Oblikovala sta cel kup spodnjih kril in hlač, ki so bila zelo, a ne preveč izzivalna. To telesno perilo je včasih tehtalo tudi po 15 kilogramov, zato so plesalke nosile posebne opornice na ramenih, ki so jih razbremenile teže.

Kostume Zidlerja, Christiana, Vojvode in Toulouse-Lautreca so ročno izdelovali ves mesec, večino v Foxovih avstralskih studiih, nekatere podobnosti pa v Indiji.

Pričeske in ličenje

Glavni oblikovalec pričesk Aldo Signoretti in masker Maurizio Slivi sta sodelovala že z Bertoluccijem, Fellinijem in Viscontijem. Signoretti je začel s kričečo barvno paleto Toulouse-Lautreca. Med snemanjem sta s svojim delom še poudarila nenavadnost scenografije in kostumov. "Zidlerjevi lasje so denimo čudaško oranžno-rdeči in na določenih delih skoraj lisičji," razlaga Signoretti. "Audreyevi so temno modri. Pri Satine se nismo odločili za videz kurtizane 19.stoletja, ampak za videz glamurozne dive štiridesetih s temno rdečimi valovitimi lasmi in biserno kožo. Če bi se držali obdobja, v katerem se dogaja film, bi naličenost in pričeske, ki niso bile tako vpadljive, med razkošnimi prizorišči in kostumu ne bi prišle do izraza. V oči bi padli kostumi in scena in zdelo bi se, kot bi bili ljudje brez glav."

Signoretti, ki je tako kot Silvi z Luhrmannom sodeloval že pri Romeu in Juliji, je oblikoval 85 drznih lasulj, ki so jih izdelali v Rimu. Z izjemo dveh likov - Christiana Ewana McGregorja in Toulouse-Lautreca Johna Leguizama - so vsi nosili lasulje.

Vizualni učinki

Kot pravi supervizor vizualnih učinkov Chris Godfrey, je nekaj čez 300 teh učinkov pri Moulin Rougu poudarilo zgodbo, Luhrmannov nenavadni svet, ne pa ustvarilo svojega.

Luhrmann dodaja: "Živimo v svetu, v katerem se občinstvo ne le zaveda, ampak se globoko dolgočasi zaradi popolnosti digitalne čarovnije. Kamere se brezhibno premikajo pod najbolj nemogočimi koti, realnost je nerealno ostra. S CM sva Chrisu in njegovi ekipi dala navodila, naj z digitalno močjo ne ustvarijo popolnosti, ampak nepopolnost, reproducirajo tresljaje kamere, izničijo podobe in zbudijo videz, da je bil ta film posnet z ročno kamero. Pri tem projektu smo zapravili ogromno denarja, da bi bile stvari videti nepopolne."

Pariz Moulin Rouga je skoraj v celoti digitalna kreacija. Že na začetku nastajanja filma je CM izdelala kolaž fotografij Pariza s konca stoletja. Potem je na podlagi tega Chris s svojo ekipo izdelal digitalni Pariz.

Glasba

Glasba Moulin Rouga je poklon številnim krasnim pop skladbam 20. stoletja, od Rodgersa in Hammersteina do Lennona in McCartneya, Stinga, Eltona Johna, Dolly Parton in Davida Bowieja.

Luhrmann se je navdihoval pri metodah iz musiclov iz zlatega hollywoodskega obdobja. "Ko je bil musical na višku, je bila uporaba sodobne glasbe nekaj vsakdanjega, tudi kadar se je zgodba dogajala v preteklosti. Čeprav se film Meet me in St.Louis denimo dogaja leta 1900, Judy Garland prepeva skladbo The Trolley Song, ki je bila v štiridesetih radijska uspešnica. Običajno so bile skladbe občinstvu že znane na tak ali drugačen način in so jim omogočile takojšen čustven stik z zgodbo.

Christian je bil zelo nadarjen pesnik, zato sva se s Craigom Pearcom že zgodaj odločila, da bo prav on prepeval številne priljubljene skladbe 20.stoletja. V zgodnejših osnutkih je denimo dejal The times are a changing ali We can't go on together with suspicious mind; od tod sva začela uporabljati številne druge skladbe kot pomoč pri pripovedovanju zgodbe, recimo Roxanne ali Diamonds are a girl's best friends."

Za Moulin Rouge si je Luhrmann želel eklektični mix opere, popa, rocka, tehna, želel je vključiti dela številnih skladateljev, producentov, aranažerjev in glasbenikov.

Marius DeVries, glasbeni vodja, pravi: "Resnično nismo imeli nikakršnih omejitev. Naš cilj je bil biti kar je le mogoče nepredvidljiv." Skladatelj Craig Armstrong dodaja: "Skoraj nič ni tako, kot se zdi na začetku. Pesmi se razblinijo in postanejo del glasbe ter se nato znova pojavijo v drugi obliki. Mislim, da je to zelo "Baz Luhrmannsko." Tako DeVries kot Armstrong sta z Luhrmannom sodelovala že pri Romeu in Juliji.

Ker so skladbe ključne pri pripovedovanju zgodbe, sta glasbeni supervizor in izvršni glasbeni producent Anton Monsted ter glasbeni programer/glasbeni urednik Josh G.Abrahams Luhrmanna in Pearca med pisanjem scenarija založila s skladbami. Monsted se spominja: "Skladbe naj bi po njunem mnenju služile tistemu, kar sta imenovala STAF, scenes that are fundamental (ključni prizori). Vsak STAF je zahteval glasbeno iztočnico, ki naj bi ponazorila zgodbo na način, kot je dialog ali običajna akcija ne bi."

Koreografija

Baz Luhrmann že zelo dolgo sodeluje s koreografom Johnom O'Connellom - pri filmih, glasbenih spotih in odrskih postavitvah. Pri Moulin Rouge se je izognil običajnim točkam, ko nastopajoči prekinejo sceno in začno plesati. Namesto tega so točke, kot je denimo Tango, ki ga odplešeta Jacek Koman in Caroline O'Connor, gibalo zgodbe un jo hkrati poudarijo.

O'Connell se je odločil uporabiti pestro mešanico plesov in gibov, začenši seveda s kankanom. "Začel sem tako, da sem se poglobil v klasične musicle in umetnike, denimo Ritz Brothers, nekakšno plešočo inačico bratov Marx, pa prvi hollywoodski musical Maurica Chevalierja Folies Bergere," se spominja O'Connell. "Ko gledate te stare filme, se vam zdi, da so pod vplivom nečesa, kot nori so. Navdihnila me je duhovitost in domišljija, igrivost in radost, ki sta iz kasnejših musiclov izginila. Ogledal sem si tudi na stotine bollywoodskih filmov (musiclov iz Indije), ki so po mojem mnenju ujeli bistvo hollywoodskih musiclov štiridesetih in petdesetih, zabavnost. In seveda sem se poglobil v kankan. Ker smo ga videli že v tolikih filmih, smo mu morali dati svežino in energijo. Izvedeli smo, da je bilo pri kankanu v Moulin Rougu bolj šokantno to, da so se plesalke med njim svobodno gibale, kot pa to, da so dvigale krila in to nas je navdihnilo. "

O'Connellovo delo je tako kot številni drugi vidiki Moulin Rouga polno filmskih referenc;, na točko Spectacular Spectacular so vplivali bollywoodski filmi, Your Song spominja na Busbyja Berkeleya, Like a virgin pa je navdihnil slog starega Hollywooda.

Montaža

Montaža Jill Bilcock je bila ključnega pomena pri skoraj dih jemajočem tempu filma. "Moulin Rouge vas popelje na vožnjo, kot bi bili na vlakcu hrib in dol, osvetlitev in hitrost se spreminjata takrat, ko to najmanj pričakujete. Zame in Baza je bila mantra: hitro, hitro, hitro. Takoj pa, ko se zgodba osredotoči na Christiana in Satine - na njuno ljubezen, na njeno tragičnost - tempo upočasnimo," pravi Bilcockova. Izognila se je tudi običajnim pastem musiclov. "Ker igralci nikoli ne postanejo, da bi zapeli pesem, smo pesmi vključili v pripoved samo, tako da ni nobene razlike. Petje je samo drugačen pripomoček za pripovedovanje zgodbe."

Sklepne misli

Baz Luhrmann je za izoblikovanje izvirnega koncepta Moulin Rouga v končno formo v okviru svoje firme Bazmark potreboval kar štiri leta. V predgovoru h knjigi o snemanju filma Moulin Rouge (v kateri so fotografije vodilnih svetovnih fotografov) Luhrmann povzema izkušnjo, ki se ji je z ekipo povsem predal:

"Film je dejansko popotovanje od mladostnega idealizna do duhovne rasti, za katero si vsak prizadeva v zrelosti. Gre za spreminjajoči se odnos posameznika do resnice, lepote, svobode in predvsem do ljubezni."

O filmskih ustvarjalcih

Baz Luhrmann (režiser, koscenarist, producent) vnema domišljijo kritikov in občinstva po vsem svetu s svojo vsestranskostjo, ki jo je dokazal pri uspešnih filmskih projektih, v operi, gledališču, glasbi in pri pripravi različnih dogodkov. Je ustanovitelj in direktor Bazmark. Inq ter podružnic Bazmark Live in Bazmark Music. Pri vseh svojih projektih je znal instinktivno ujeti duh časa.

Pred MOULIN ROUGOM je posnel ROMEA IN JULIJO, pri katerih je bil koscenarist, koproducent in režiser. Film se je v ZDA premierno zavihtel na prvo mesto in po svetu prislužil več kot 140 milijonov dolarjev. Dobil je tudi mnogo priznanj: denimo nagrado BAFTA (za najboljšo režijo in prirejen scenarij), dve nagradi na berlinskem festivalu (za režijo, Leonardo DiCaprio pa je dobil zlatega medveda za najboljšega igralca), Catherine Martin pa je bila nominirana za oskarja za najbojšo umetniško režijo. Album z glasbo je v ZDA postal trikrat platinast.

ROMEO IN JULIJA je bil posnet po mednarodnem uspehu Luhrmannovega režijskega prvenca STRICTLY BALLROOM. Prislužil je več kot 80 milijonov dolarjev, premierno pa so ga prikazali na Canneskem festivalu, kjer je dobil Prix de la Jeuness in posebno omembo za Camera D'Or, nato pa je dobil še številna druga mednarodna priznanja, med drugim tri Bafte in osem nagrad AFI (Avstralskega filmskega inštituta). Film STRICTLY BALLROOM je nastal na podlagi igre, ki si jo je Luhrmann zamislil, bil pri njej koscenarist, jo uprizoril in režiral, medtem ko je študiral igro na Sydneyskem National Institute of Drama. Igra, ki je tudi začetek Luhrmannovega izjemno uspešnega sodelovanja s Craigom Pearcom, je doživela številne z nagradami ovenčane odrske inkarnacije, preden je leta 1992 postala izjemno uspešen film.

Med posameznimi inkarnacijami STRICTLY BALLROOM je Luhrmann produciral svojo prvo opero, LAKE LOST, ki je navdušila kritike in ki jo je ustvaril s skladateljem Felixom Meagherjem. Ta produkcija pomeni začetek sodelovanja z oblikovalko Catherine Martin. LAKE LOST je sledila DANCE HALL, razkošen glasbeni dogodek, ki sta ga ustvarila Luhrmann in Martinova v Sydney Town Hall. Sledile so številne izvirne in klasične opere, med drugim izjemno uspešna postavitev Puccinijeve La Boheme leta 1990 v Avstralski operi. V La Boheme sta Luhrmann in Martinova razvila nov prodoren slog, ki je sedaj po svetu uveljavljen kot Bazmarkov ustvarjalni pečat. La Boheme je dobila nagrado MO za operno predstavo leta in so jo predvajali po vsem svetu.

Potem je Luhrmann v Sydneyski operi uprizoril Sen kresne noči, kakšrnega si je zamislil Benjamin Britten. Dogajanje je bilo postavljeno v kolonialni Indiji. Po uspešnih sezonah v Sydneyu in Melbournu je postavitev dobila nagrado kritikov na Edinburghškem festivalu. Tistega leta sta Luhrmann, Martinova in njun stari prijatelj Bill Murron gostovala kot urednika avstralskega Voguea, v katerem sta bili v ospredju Nicole Kidman in Kylie Minogue.

Po Romeu in Juliji je Luhrmann v Sydneyu ustanovil podjetje Bazmark Inq in začel oblikovati koncept za album Something for Everybody. Album, na katerem je navdihujoča Everybody's Free to Wear Sunscreen je v Avstraliji postal platinast. Pod vodstvom Catherine Martin so v okviru Bazmarka leta 1998 v Louvru v Parizu producirali kolekcijo jesen/zima priznane avstralske oblikovalke Collette Dinnigan.

Bazmark Inq. ima s News Corp. sklenjeno ekskluzivno pogodbo, ki Luhrmannu in njegovi ekipi omogoča razvijanje projektov v kateremkoli mediju, meddrugim filme, glasbo in gledališke predstave.

Catherine Martin (scenografija, kostumi): njena izvrina in svojstvena estetika je bila ključna sestavina vseh Luhrmannovih filmov, oper in iger. Je partnerka pri Bazmark Inq., za katerega velja, da ima najbolj inovativne producente filmov, gledališča in drugih oblik zabave na svetu.

Za svoje delo pri Roemu in Juliji je dobila nagrado Bafta na scenografija in oskarjevsko nominacijo za umetniško režijo. Tri leta prej, leta 1993, je debitirala s svojo scenografijo pri Luhrmannovem režijskem prvencu Strictly Ballroom. Zanjo je prejela nagradi BAFTA in AFI.

Z Luhrmannom je začela sodelovati, ko je študirala na National Institut of Dramatic Art v Sydneyu (NIDA). V zadnjem letniku je oblikovala scenografijo za njegov Lake Lost v Sydneyski operi. S kolegom Angusom Strathiejem (s katerim sta sodelovala tudi pri Moulin Rouge) sta za scenografijo dobila nagrado Victorian Green Room. Martinova je bila oblikovalka pri vseh naslednjih Luhrmannovih produkcijah, meddrugim pri razširjeni odrski postavitvi Strictly Ballroom, Puccinijevi operi La Boheme, ki se dogaja leta 1957 ter Senu Kresne noči Benjamina Brittena, za katerega je dobila nagrado Sydneyskih gledaliških kritikov za najboljši operni dizajn (scenografija in kostumi so bili zanimovo enobarvni).

Bila je tudi scenografka pri gledališki postavitvi Diary of a Madman, v katerem je nastopil Geoffrey Rush in pri katerem Luhrmann ni sodeloval. CM trenutno pripravlja dizajn za Luhrmannovo broadwaysko postavitev La Boheme.

Craig Pearce (kocenarist) je igral v avstralskih gledališčih in na televiziji, s prijateljem iz otroštva Bazom Luhrmannom pa se je začel ukvarjati s pisanjem, ko sta oba študirala igro pri NIDA. Leta 1991 je bil koscenarist Strictly Ballroom; scenarij je dobil nagrade BAFTA, AFI in New South Wales Premier's Literary Award. Tudi za scenarij Romea in Julije, ki sta ga napisala z Luhrmannom, je prejel nagrado BAFTA.

Martin Brown (producent) je z Martinovo in Luhrmannom začel sodelovati leta 1988. Bil je umetniški vodja pri Strictly Ballroom, koproducent Romea in Julije, produkcijo Moulin Rouga pa je nadziral vsa štiri leta, od zasnove do konca.

Zadnjih dvajset let je delal na vseh področjih zabavne industrije, od filma, gledališča do televizije in sicer kot producent, oblikovalec, scenarist in menedžer produkcije. Umetniški vodja je bil pri filmih Resistance, Billy's Holiday, Julian Clary Down uder in Mary. Bil je scenograf in koscenarist kultnega Mad Bomber in Love.

Donald McAlpine (kamera) je posnel Romea in Julijo, Z roko v roki, Očka v krilu, Na robu divjine, Devet mesecev, Neposredna nevarnost, Patriotske igre, Mož brez obraza, Stanley in Iris ter Fatherhood. Nase je prvič opozoril z delom pri avstralskih filmih My brilliant career Gillian Armnstrong ter Breaker Morant Bruca Beresforda, za katera je dobil nagradi AFI za kamero.

Jill Bilcock (montaža) je bila nominirana za Bafto za Romea in Julijo, z Luhrmannom je najprej sodelovala pri Strictly Ballroom. Za montažo slednjega filma je dobila nagrado AFI in nominacijo za BAFTA. Med njenimi novejšimi filmi so še Elizabeth (nominacija za BAFTA), The Dish, How to make an american quilt in IQ. Bila je tudi montažerka Muriel se poroči, Head on (zanj je dobila nagrado AFI), A cry in the dark, Erotique: Wonton soup ter Tempation of the monk.

Leta 1995 je dobila nagrado Byron Kennedy Avstralskega filmskega inštituta za neumoren in strasten prispevek pri vseh svojih projektih, posebej pri filmih režiserjev - debitantov.

O igralcih

Nicole Kidman (Satine) je nastopila v naslednjih filmih: Nevarno morje, Ženska za umret (zlati globus), Eyes Wide Shut, Čarovnije za vsak dan, Batman za vse čase, Mirovnik, Portret dame, Dnevi grmenja, Billy Bathgate, Zloba, Moje življenje in Oddaljena obzorja.

Leta 1998 je navdušila najprej londonsko in kasneje ameriško občinstvo z nastopom v igri The Blue Room.

Njena naslednja dva projekta sta Birthday Girl in The Others.

V rodni Avstraliji je na filmu debitirala pri 14-tih v Bush Christmas. Med njenimi zgodnejšimi projekti so še Winners, Five mile creek, Vietnam (pri sedemnajstih ji je nastop v tej nadaljevanki prinesel nagrado za avstralsko igralko leta), Bankok Hilton, Emerald City in Flitring. Nastopala je tudi v avstralskih gledališčih.

Ewan McGregor (Christian) je nastopil v Odštekanem življenju, Plitkem grobu, Trainspottingu, Skozi oči zasledovalca, Vojni zvezd: grozeči prikazni, Žametnih nočeh, Tihem glasu, Brassed Off, Emmi, The Pillow Book, Blue Juice in Being Human, ki predstavlja njegov filmski prvenec.

Z Johnnyjem Leejem Millerjem, Judom Lawjem in Seanom Pertweejem so partnerji v produkcijskem podjetju Natural Nylon.

Med njegovimi projekti so še Lipstick on your collar, Scarlet and Black in Kavangh QC. Nastop v Urgenci mu je prinesel nominacijo za emmyja.

John Leguizamo (Toulouse-Lautrec) je kot Tybalt nastopil že v Romeu in Juliji. Za upodobitev čustvenega travestita Chi Chi Rodrigez v Hvala za vse, Julie Newmar prislužil nominacijo za zlati globus v kategoriji najboljši igralec v stranski vlogi. Leguizamo se je v svojih naslednjih filmih uspešno znebil podobe Chi Chi in je nastopil na primer v Kritični točk, trilerju Oboževalec, komediji The Pest, akcijskem Spawn. Leguizamo se je uveljavil z nastopom v latinski komediji/varietejskem televizijskem showu House of Buggin. Serija, za katero je Leguizamo prejel nominacijo za emmyja in tri nagrade Monitor, je poudarila igralčeve komične sposobnosti, ki jih je razkazoval pred tem že v gledališču in kasneje na televiziji.

Rodil se je v Bogoti v Kolumbiji. Odrasel je v New Yorku. Leta 1991 je postal prava off-broadwayska senzacija z monodramo Mambo Mouth, ki jo je sam tudi napisal. Zanjo je prejel nagrado Obie, nagradi Outer Critics Circle in Banguardi. V tej igri je igral več latinskih osebnosti. Mambo Mouth so predvajali tudi na televiziji in je zanjo prejel nagrado ACE.

Njegova druga monodrama Spic-O-Rama je bila dolgo časa na sporedu v Chicagu in jo je vedno igral pred razprodano dvorano, nato pa je z igro uspešno nastopal tudi v New Yorku. Igra je prejela številne nagrade, meddrugim Dramatists' Guil-Hull Warriner za najboljšo ameriško igro in nagrado Drama Desk za najboljši solistični nastop.

Njegova tretja monodrama Freak se je lani uspešno iztekla na Broadwayu. Označil jo je za semi-demi-kvazi-psevdo avtobiografijo in je zanjo napisal tudi scenarij. Zanjo je dobil nagrado Drama Desk za najboljši solistični nastop in več nominacij za tonyje. Posebna uprizoritev Freaka v režiji Spikea Leeja, ki so jo predvajali na HBO, mu je prinesla emmyja za najboljši nastop v varietejskih in glasbenih programih

Nastopil je tudi v nadaljevanki Arabske noči.

Leguizamo je igro študiral na newyorški univerzi. Najprej se je pojavil na televiziji kot Calderone jr. v priljubljeni nadaljevanki Miami Vice. Med njegovimi filmi so še Carlitov zakon, Žrtve vojne, Revenge, Hangin' with the Homeboys, Regarding Henry, Whispers in the Dark, Super Mario Bros, Summer of Sam, Dr.Dollitle, A Brother's Kiss, Revenge, Body Count, Whispers in the Dark in A Pyromaniac's Love Story. V New Yorku je na odru nastopil denimo v Senu kresne noči in La Puta Vida, obakrat na Newyorškem Shakespearjevem festivalu.

Med njegovimi najnovejšimi projekti so What's the worst thing that could happen, Collateral Damage, Zigzag, Empire, Joe the king, in King of the Jungle.

Od letošnjega 25.junija do 4.septembra se je mudil na turneji po 22 ameriškuh mestih z najnovejšo monodramo, v kateri je še več šal na račun njegovega družinskega življenja in v katero je vključil tudi nov lik svojega očeta.

"Dejansko sem se med snemanjem počutil kot Toulouse. Imam pripravo, na kateri klečim skozi skoraj ves film na kolenih na lažnih gležnjih, ki so jih oblikovali in tehtatjo vsak kakšnih dvajset kilogramov. Nekako sem moral na njih ves čas iskati ravnovesje. Enkrat sem se znašel v položaju, ko sem se komaj lahko premikal, noge sem imel odrevenele in tako sem moral ostati 40 minut. In tu sem jaz, vsi so začeli igrati in se zabavati, jaz pa sem samo gledal, povsem izključen. Povsem razumem, kako se je počutil Toulouse.

Baz skuša ujeti njegovo žalost, ga narediti humornega in odbitega, in potem temu klovnu sneti masko. Toulouse je izjemno strastna oseba, vedno napet, katalistična figura filma. Je tudi, tako kot pravi Toulouse, nori alkoholik, velik ljubitelj abstinta. Pooseblja duh bohemskega gibanja, način, kako so bohemi življenje polno živeli. Je zelo lepa vloga."