Morje v meni

2 nominaciji za oskarja: za najboljši tuji film in najboljši make-up!

Morje v meni

Ramón Sampedro je pri 25-ih letih med kopanjem na čereh blizu svojega doma doživel nesrečo, ko je skočil v plitvino in ostal popolnoma paraliziran. Čeprav ga družina rada neguje, je zanj takšno življenje suženjstvo. Bolj ko čas mineva, bolj je Ramón prepričan, da ne more več živeti kot ujetnik nekoristnega telesa. Zato si sklene vzeti življenje in pet let brezuspešno poskuša dobiti zakonito pomoč pri tem.

Sam si lahko življenje vzame le tako, da preneha jesti, vendar ne želi, da bi med dolgotrajnim umiranjem skupaj z njim trpela tudi družina. Kmalu po tem, ko ga prijatelji preselijo z družinskega posestva in prevzamejo skrb zanj, pride novica o Ramónovi smrti. Pri obdukciji odkrijejo sledi cianida, kar gotovo pomeni, da mu je nekdo pomagal pri samomoru. Bo njegova družina vložila obtožnico zoper storilca ali pa bo spoštovala Ramónovo željo po dostojanstveni smrti?

***

"Povsem logično se mi zdi, da sem prav jaz posnel ta film, saj govori o ljudeh in smrti. To je od nekdaj prisotno v mojih filmih. Zanimajo me ljudje, tisto, kar bivanju daje smisel ali pa mu ga jemlje: smrt. Morje v nas je v prvi vrsti - vsaj upal sem, da bo - potovanje. Potovanje v življenje in smrt. Potovanje v Galicijo, potovanje na morje in v notranji svet Ramóna Sampedra."

- Alejandro Amenábar

O produkciji

Projekt "Morje v nas" se je začel s pripovedjo, ki jo je Alejandro Amenábar prebral v knjigi "Razglednice iz pekla" Ramóna Sampedra, objavljeni leta 1996. "Ko mi je Alejandro omenil možnost snemanja filma, navdihnjenega z Ramónom Sampedrom, sem bil sprva šokiran. Vendar je bilo od samega začetka jasno, da gre za zgodbo, ki mora biti povedana," se spominja producent Fernando Boivara.

"Zgodba temelji na resničnih dogodkih, a je napisana za mojo dušo," je izjavil Amenábar. "V osnovi nisem želel povedati Ramónove zgodbe. Zdelo se mi je, da jo je treba dobro raziskati, poiskati najzanimivejše dele in jih vkomponirati v ta film. Morje v nas je zgodba, ki temelji na resničnosti, vendar ni dokumentarična. Nikoli se nisem želel slepo držati resničnosti brez vpletanja fikcije."

Pri pisanju scenarija se je Alejandro obrnil na svojega sodelavca iz prejšnjih filmov, Matea Gila, tudi scenarista in režiserja. "Tako kot pisanje glasbe je tudi faza pisanja scenarija najbolj mukotrpna, v Mateu pa imam zaveznika. Nisva vedno pisala skupaj. Za film Tesis sva se dogovorila za zgodbo, jaz pa sem napisal scenarij. Scenarij za Odpri oči je skupen, Vsiljivce pa sem napisal sam.

Mislim, da je bilo Morje v nas priložnost, da sva se ponovno dobila, saj se imava pri skupnem delu zmeraj dobro. Zelo dobra prijatelja sva, zato se mi je zdel prava oseba, ki bo znala ta bogati svet vtkati v filmsko zgodbo."

Medtem ko se je Alejandro posvetil resničnemu življenju in izkušnjam Ramóna Sampedra, je bil Mateo zadolžen za fikcijo. "Eden je moral biti odmaknjen od Ramónove zgodbe, da bi ostal nepristranski in odločal, zlasti o resničnih osebah in načinu, kako bodo prikazane v filmu," je izjavil Gil. "Všeč mi je, da je zgodba odmaknjena od resničnosti, vseeno pa predstavlja sliko, kakršno bi Ramón želel prikazati. Bil je pravi igralec in zelo kompleksna osebnost."

S stališča produkcije je pomenila kombinacija fikcije in resničnosti določene zaplete. "Kadar filmski liki temeljijo na resničnih osebah, je potrebna njihova avtorizacija," pojasnjuje Fernando Bovaira. "Mislim pa, da smo vse osebe prikazali dovolj obzirno in rahločutno ter da ne bo nihče užaljen."

"Če bi Mateo sam pisal scenarij za film, bi dobili zelo fragmentarno zgodbo z veliko časovnimi preskoki," je dejal Amenábar. "Zanj obstaja Ramón pred nesrečo, njegova potovanja in ženske ter tisto, kar je preživljal po nesreči. Mene pa je bolj zanimal prav Ramón po nesreči, oseba, ki je vse doživljala filozofsko. Ničemur se nisva odpovedala, ker je Ramónova sedanjost izpolnjena z njegovo preteklostjo."

Tisto, čemur sta se scenarista odpovedala, je podroben prikaz kronologije Ramónove pravne borbe. "Ko sva raziskovala primer, je Matea zelo razjezil način, kako so z Ramónom ravnali v sodni dvorani," se spominja Amenábar. "Zdelo se mi je logično, da bo ta tema nekoč pravno določena in normalizirana ter da se na to ni treba preveč osredotočati, ker bi bil film v tem primeru prekratek. Pomembneje se mi je zdelo prikazati pot človeka, ki se je vrsto let ukvarjal izključno z mislimi o življenju in smrti."

O iskanju igralcev

Potem ko je dobila avtorizacijo, se je predprodukcijska ekipa posvetila iskanju igralcev. "Menim, da je interpretacija likov os filma," pojasnjuje Amenábar. "Imel sem namen prikazati like skozi dialog, da pa bi gledalca vključili v to interpretacijo, je morala biti le-ta popolnoma realistična. V tem filmu smo iskali resnico."

"Cilj iskanja prave igralske zasedbe je bila prepričljivost. Logično, začeli smo z Ramónom. Alejandro je želel igralca določenih let in začeli smo iskati med gledališkimi igralci. Iskali smo celovito osebnost, ki ima sposobnost samoopazovanja, kar je med igralci redka lastnost. Hkrati naj bi imela tudi določeno čutnost, zato je bil Javier logičen izbor. Potem smo izbor igralcev prepustili Luisu San Narcisu, ki je sijajno opravil delo. Našel je manj znane igralce, ki so se v tem filmu izvrstno odrezali."

"Želeli smo dati priložnost novim ljudem, ki prej niso igrali v filmih," je dejal Amenábar. "Belén Ruedo sem videl po televiziji. Takoj mi je bilo jasno, da ima čustva, domišljijo in sposobnost improvizacije, kar ji bo omogočilo, da bo dobro delovala ob Bardemu. Ko jo vidite na zaslonu, vidite osebo, ki prekipeva od življenja."

Za drugo ključno žensko vlogo, Roso, je Alejandro Amenábar izbral Lolo Dueñas. "Lola je neustrašna, polna moči, ima čudovit smisel za humor. Ko se pojavi na zaslonu, je takoj jasno, da bo nekdo ali zajokal ali se zasmejal. Rosa je na začetku filma antijunakinja, vendar se postopoma spreminja v junakinjo zgodbe. Takšni protislovni liki so ponavadi poraženci, ampak Rosa nekaj izgubi, da bi dobila kaj drugega, in to mi je všeč. Lola je bila sijajna," je povedal režiser.

Produkcija filma je stala deset milijonov evrov. "Morje v nas je scenografsko podoben Vsiljivcem; posnet je bil na omejenem prostoru, z veliko interierji, medtem ko so bili zunanji prizori posneti na območju Ramónovega rojstnega mesta Xuña, ki je prekrasno. Zmeraj smo se gibali v bližini krajev, kjer je Ramón preživel vse svoje življenje," je dejal Fernando Bovaira. Galicija, Madrid, Barcelona so lokacije, na katerih je bil posnet cel film.

Pogovor z režiserjem

Zakaj po filmu"Vsiljivci" zdaj "Morje v nas"?

Vedno snemam filme, ki bi jih sam rad videl v kinu, ne glede na tematiko. Pred enim letom sem prebral knjigo Ramóna Sampedra in ne vem, ali zato, ker govori o smrti, ali pa zaradi načina, kako je napisana, toda globoko me je ganila. Malce sem raziskoval in ugotovil, da še vedno obstajajo številni razlogi, zaradi katerih je potrebno to zgodbo povedati. Kadar se odločam, ali bom posnel neki film, je zame najbolj odločilna zgodba in ne zaslužek ali igralska zasedba.

Do katere točke je ta film fikcija?

Za namen dramaturgije in strnitve Ramónovega življenja v dve uri filma smo nekatere like dodali, druge pa izpustili. Na primer lik Julie predstavlja kombinacijo več različnih žensk. Ena od stvari, ki me je pri Ramónu presenetila, je bila, da je bil zmeraj obdan z ženskami. Julia predstavlja vse ženske, ki so se vanj zaljubile po tem, ko je postal tetraplegik. Po drugi strani je njegov nečak Javi resnična oseba.

Kako ste dosegli, da film, ki se v bistvu ukvarja s smrtjo, sploh ni temačen, temveč ravno nasprotno?

Za to se lahko v veliki meri zahvalimo osebnosti in karizmi samega Ramóna kot tudi igralca, ki ga igra - Javierja Bardema. Prav v tem je Ramónovo protislovje: da namreč človek, ki je tako poln življenja in se tako dobro razume z ljudmi, želi umreti.

Prej ste omenili ženske, ki so bile zaljubljene v Ramóna. Ali je tudi ljubezen pomembna tema tega filma?

Morje v nas je v veliki meri ljubezenska zgodba ali splet več ljubezenskih zgodb. Prikazuje nam različne vrste ljubezni. Tu je zaščitniška ljubezen Rose, ki tako kot druge ženske želi rešiti Ramónove težave. V odnosu z Julio je prisotna neka intelektualna skladnost; tu najdemo skoraj identična razmišljanja, toda popolnoma nasprotne poglede na življenje in smrt. Potem imamo očetovsko ljubezen do nečaka Javija in materinski odnos njegove svakinje. Zelo pomembna je tudi bratovska tekmovalnost med Ramónom in njegovim bratom Josejém.

Presenetljiv je tudi humor, ki, kljub resnosti zgodbe, prevladuje v celem filmu.

Ljudje, ki so Ramóna poznali, so mi vedno pripovedovali o njegovem izrazitem smislu za humor. Zmožen se je bil smejati lastni situaciji, ironizirati svet; nenehno se je šalil z ženskami, ki so bile v njegovi bližini. Javier mi je veliko pomagal, da sem dal filmu realističen ton, vendar ima tudi on sijajen smisel za humor in se je popolno prilagodil Ramónovi osebnosti.

Kakšen je pomen morja v tem filmu?

"Morje v nas" je eden od verzov v Ramónovi pesmi. V filmu je trenutek, ko Ramón reče, da mu je morje dalo življenje in mu ga vzelo, saj se mu je tam zgodila nesreča, zaradi katere je postal tetraplegik. Morje poleg tega predstavlja tudi pobeg. Črto obzorja, ki se nikoli ne konča in predstavlja neskončnost. V Ramónovi zgodbi obstaja nekaj, kar želi pobegniti, odpotovati; nekaj, kar se lahko prenese tudi v kino. Prijatelje, ki so mi pomagali pri pripravljanju tega projekta, sem pogosto spraševal, kam nas vodi to potovanje. Zdaj ko je evropsko kinematografijo utopila ameriška, svet filma pa je poln piratov in novih formatov, menim, da mora kino narediti nov korak, poiskati novo pot. Mislim, da je ta v čustvenem potovanju, v nečem, kar nas prisili, da zapustimo lastno realnost in vstopimo v tujo.

Zakaj ste izbrali Javierja Bardema za vlogo petdesetletnika?

Javier se morda zdi presenetljiv izbor za to vlogo, ker nima ne videza ne let lika, ki ga igra, po vrhu pa še ne govori v galicijskem narečju. Izbral sem ga, ker menim, da je mojster interpretacije in ne le eden najboljših, temveč najboljši igralec v naši deželi. To je pravi razlog. Razen tega je bil zelo zainteresiran za projekt, saj je, kot pravi, iskal zelo, zelo realistično vlogo, zaradi katere bi ljudje pozabili vse, kar je delal prej. Mislim, da je sijajno odigral petdesetletnika, tetraplegika, ki govori galicijsko. Le s pomočjo glasu in pogleda je opravil izvrstno delo..

Javier, s tem pa tudi vsa ekipa, se je soočil s precejšnjimi tehničnimi problemi. Kako je potekalo snemanje?

Javierju sem nekajkrat povedal, da bi mu morali postaviti spomenik. Bil je duša tega filma. Vedno je bil dobre volje in razen velikega talenta mi je pokazal, da je tudi čudovit človek, kar je pri takšnem projektu zelo pomembno. Vsakodnevno je brez besede protesta prenašal peturno pripravo maske, da sploh ne omenjam, da se ni smel med snemanjem po več ur premakniti ter da je moral vso kompleksnost svoje vloge pričarati zgolj s pogledom in z glasom. Toda nikoli se ni pritoževal. Vsi igralci se med snemanjem radi zabavajo, Javier pa je bil za ustvarjanje takšnega vzdušja edinstven.

Ramón Sampedro

Ramón Sampedro se je rodil leta 1943 v Xuñu v Coruñi. Z 19 leti se je vkrcal na norveško ladjo, da bi prepotoval in spoznal svet. Pri 25 letih je pri plavanju doživel nesrečo, ko je skočil v preplitvo vodo in si ob udarcu na morsko dno zlomil vrat. Ostal je paraliziran od vratu navzdol in ostanek življenja preživel privezan na posteljo. Živel je s svojo družino. Hotel je umreti, vendar mu je popolna ohromelost onemogočala, da bi uresničil svojo odločitev. Sklenil je ustvariti zakonski precedens, da bi izvršil svoj namen. Njegova zahteva se je leta vlekla po sodiščih in bila pogosta tema časopisnih člankov tako doma kot v tujini, vendar ni prinesla želenih rezultatov.

Ramón je leta 1996 objavil zbirko pripovedi in pesmi v knjigi z naslovom "Razglednice iz pekla" (Cartas desde el infierno), posmrtno pa je izšla tudi njegova druga knjiga poezije "Cando eu Caia". Leta 1998 je sklenil uresničiti svoj načrt, s katerim mu je, da ne bi nikogar inkriminiral, peščica prijateljev pomagala končati živlenje. Umrl je 12. januarja leta 1998.