Med Državno in Glavno

Kratka vsebina

V precej čudni vasici v Novi Angliji se znajde filmska ekipa, ki naj bi tam posnela visoko proračunski film. Preden bo padla prva klapa, pa bomo tako ekipa kot mi spoznali človeško pokvarjenost, nečimrnost in požrešnost. Denar bo večkrat zamenjal lastnika, kariere bodo v nevarnosti in vendar bo v vsej tej zmedi prostor tudi za čisto ljubezen.

Ker so ekipo pregnali s prvotnega kraja snemanja (New Hampshire), se znajde režiser Walt Price (William H. Macy) v težavah. Vsako minuto film izgublja denar, snemanje pa je pred vrati. Treba bo najti nov kraj snemanja. Kraj, kjer ne bo predrago, in ki bo dajal vtis kraja iz 19. stoletja, časa, v katerem se odvija zgodba. Po kratkem premisleku se odloči za zaspano mestece Waterford, v Vermontu. Zdi se primerno, saj ima celo gasilski dom, prebivalci pa so voljni sodelovati s hollywoodskimi zvezdami, celo star mlin ima. Vsaj tako piše v brošuri.

Na žalost pa to ni res. Mlin je pogorel v času, ko so se v kraju pojavljali prav sumljivi požari. Tako mora mlin iz naslova, to pa ni edina sprememba, ki se je mora lotiti scenarist Joe White (Philip Seymour Hoffman), obetajoč mlad pisec, za katerega je prav ta film odskočna deska v svet filmskih podob. Preden se loti dela, mora najti še pisalni stroj, kajti njegov dragocen primerek se je izgubil na poti v Waterford. Iz zagate ga bo rešila lastnica knjigarne in tudi vodja lokalnega gledališča, Ann Black (Rebecca Pidgeon), ki ima ne le pisalne stroje, ampak tudi nekaj prav koristnih nasvetov v zvezi s scenarijem. Med obema se splete globoko čustvo, čeprav se ga nihče z besedami ne upa izraziti. Niti idealistični Joe, niti bistra in sposobna Ann, ki je sicer zaročena z ambicioznim lokalnim politikom Dougom MacKenziejem (Clark Gregg).

Ko prideta v mesto še glavni zvezdi, Bob Barrenger (Alec Baldwin) in Claire Wellesley (Sarah Jessica Parker), se snemanje prične, na žalost pa se pričnejo tudi težave. Bob rad gleda za mladoletnicami, o čemer izve tudi lokalna lepotica Carla Taylor (Julia Stiles) in ga omreži. Claire pa se nenadoma premisli pokazati svoje oprsje, čeprav se je s podpisom pogodbe zavezala, da bo to storila. Na koncu se na film spravi še Doug Mac Kenzie, ki bi rad ekipo enostavno spravil iz mesta.

V tem trenutku se pojavi agresivni producent Marty Rossen (David Paymer), da bi rešil situacijo s pomočjo svoje izredne sposobnosti prepričevanja. Marty igra tako imenovanega "slabega fanta", režiser v filmu pa "dobrega fanta". S skupno strategijo se lotita glavne zvezdnice in njenega agenta, pazita na Boba, obvladujeta Douga in uspevata prepričevati Joea, da lahko sproti uspešno piše spremembe v scenariju. Marty obišče tudi župana, Georgea Baileya (Charles Durning) in njegovo čudovito ženo Sherry (Patti LuPonte), ki bi dala vse, da večerja v čast imenitnih filmskih gostov uspe.

Joe v nekem trenutku Martyjeve jeze odlično brani Claire, tako da se ta odpravi k njemu v hotel, da bi se mu zahvalila. Ravno takrat pa nepričakovano pride na obisk tudi Ann. Kljub kočljivi sceni pa verjame Joejevi razlagi, še več, zaupa mu, da je zaroko z Dougom razdrla.

Ko se Joe bliža križišču Državne in Glavne ulice, vidi, kako se Bobov avto prevrne in podere ulično svetilko. Ko pride bliže, da bi pomagal, zagleda v avtu mladoletno Carlo, ki ji Bob ukaže, naj zapusti prizorišče, da je ne bi kdo videl, sam pa se odpravi nazaj v hotel.

V hotelu pa Marty in Walt že seštevata škodo in preigravata razne variante zgodbe o tem, kaj se je zgodilo. Nazadnje se odločijo, da mora Bob govoriti, da je bil v avtu sam.

Doug seveda zelo hitro izve o nesreči. Besen, ker je izgubil Ann zaradi člana filmske ekipe, se odloči, da bo privil Boba in poskusil preprečiti nadaljevanje snemanja.

Joe je edini očividec dogodka, zato ga pokličejo na zaslišanje. Ann mu prigovarja, naj govori resnico, Walt in Marty pa pritiskata nanj, naj misli na film in se odpove svojemu prepričanju, v imenu kariere. Usoda kolegov in filma je v njegovih rokah, odločiti se mora ali bo deloval po srcu ali naj upa, da bo dobil še eno priložnost.

O produkciji

Film Med državno in Glavno je s svojim staromodnim ritmom in vsesplošnim pogledom na človeško pokvarljivost, po drugi strani pa s klasično ljubezensko zgodbo primerljiv s filmi režiserja Prestona Sturgesa. In res, režiser in pisec scenarija David Mamet občuduje Sturgesov ansambelski odnos do komedije, ki ponuja enkratno galerijo posebnežev, čudakov in sleparjev. Ko je nekoč razmišljal o filmu, v katerem bi prikazal človekovo naravo, mu je Billy Macy citiral Sturgesa in resnico, da se ljudje želijo zabavati. Tako je film Med Državno in Glavno ne toliko priklon temu režiserju, kot poskus približati se njegovemu stilu, ameriškemu stilu gangsterskih komedij.

Režiser v filmu se srečuje s številnimi težavami, vendar se zna tako spretno prilagajati, da bi mu zavidal sam kameleon. Ima le en cilj, posneti film, cena ni pomembna, pravi William Macy. Vse gre narobe, ljudje ga preklinjajo, a on ničesar ne vidi in ne sliši. Smehlja se, da bi dobil posnetek, maščeval se bo kasneje.

Walt in Marty sta odličen par. Eden igra dobrega, drug slabega človeka. Vse zato, da bi dosegla cilj, premagala težave in prepričala npr. igralko Claire, da se sleče. Vseeno bo to producenta stalo še dodatnih 800. 000 dolarjev. Kar počne Bob Barrenger, pa jih lahko stane več, lahko so ob film, on pa se tako in tako že ves čas giblje blizu zaporniških vrat. V njegovi glavi je vse preprosto, greha sploh ni, vse se pozabi in zbledi. Prav zares misli, da je nedolžen, ne pa človek, ki manipulira z drugimi bitji. Išče intimnost, ki jo je težko obdržati, ko si enkrat slaven.

Igralka Stiles se strinja, da Clara ni prav nič bedasta, Boba se loti prav študiozno in spretno, s stilom. O njem je lahko prebrala že toliko zapisanega, da ve, kaj mora reči in storiti.

V filmu Med Državno in Glavno je seveda edini, za katerega lahko rečemo, da je nedolžen, le Joe White, pisec scenarija za film Stari mlin. Ker se je v filmskem svetu znašel prvič, se mu seveda niti ne sanja o ustvarjalnih mukah in kompromisih, ki ga čakajo. Seveda je najhujši šok zanj, da mora žrtvovati simboliko starega mlina. V borbi za scenarij se prične spraševati tudi o sebi. Podtekst prvotnega scenarija je iskanje čistosti. Tudi sam želi biti pošten in pravičen, a meni, da ni. Hoffman, ki ga igra, pravi, da skuša Joe verjeti v reči, o katerih sicer piše. Potem pa se sreča s konkretno moralno dilemo. Kot očividec avtomobilske nesreče se mora odločiti med kariero in svojo vestjo.

Joe se sicer spotakne, a dobi, enako kot njegovi junaki v "Starem mlinu", še eno priložnost. Paymer je prepričan, da je to koncept, ki gane prav vse ljudi. Vsakdo izmed nas bi rad imel še kakšno priložnost v življenju, ko bi se kakšne reči lotil še enkrat.

Zanimivo je, da navadno človek prav dobro ve, kaj je prav, a to stori šele v drugem poskusu.

Sicer pa Mamet trdi, da "druga priložnost" ni rezervirana le za film. Tudi v tem filmu je ogromno črpal iz lastne izkušnje in dogodivščin, ki jih je okusil na lastni koži kot režiser v Hollywodu. Tako je režiser Walt v tem filmu v marsičem podoben njemu, prav tako pa tudi lik scenarista Joeja Whita.

Mamet je tudi v tem filmu v družbi mnogih stalnih sodelavcev. Igralci ga nasploh obožujejo, saj je možno njegova besedila igrati na več načinov, pravi Alec Baldwin, ki je že igral v enem njegovih kultnih filmov, Glengarry Glen Ross.

Macy, ki igra režiserja sodeluje z Mametom že 35 let. "Dave je odličen pripovedovalec. Je tudi pogumen. Njegovo pisanje zadene žebljiček na glavico, je oster in kritičen, pri vsem tem pa tudi liričen. Obvlada ritem verza", rad pove o režiserju.

Paymer, ki igra producenta, pa pohvali Mameta z besedami: "Ne sili te v igranje tistega, kar je že napisano. Ve, da je vloga producenta,da pomaga posneti film, da mora biti pri tem prijazen in krut, a ne načrtno krut. Zna biti širokopotezen, njegova največja prednost pa je, da najde tisto, kar ni očitno na prvi pogled, nekaj, česar nihče ne pričakuje."

Igralci

Alec Baldwin: Bob Barrenger je v zadnjem času presenetljivo veliko igral v gledališču: Macbetha v New York Shakespeare Festivalu, v kultni igri Tramvaj poželjenja (imenovan je bil za nagrado Tony), v Plenu, v katerem je za vlogo prejel nagrado Theatre World Award, pa še v igri Resnost denarja. Obe nagradi je prejel za vlogo v igri Uvod v poljub, igral pa je tudi v Mametovem delu Življenje v gledališču.

Zadnje čase je tudi producent. Poleg tega se ukvarja s številnimi javnimi deli, povezanimi z miroljubnimi akcijami in ekologijo voda, pa z radioaktivnostjo in je s svojo ženo, igralko Kim Basinger, velik zaščitnik živali.

Philip Seymour Hoffman: Joseph Turner White. Videli smo ga v filmu Almost Famous, kot vplivnega kritika rok glasbe. Zadnje pol leta je prebil na Broadwayu in igral v Pravem zahodu, igri Sama Sheparda. Kandidiral je za nagrado Tony. Izredno so ga pohvalili tudi za film Flawless, kjer se je pojavil ob strani Roberta de Nira. Tudi v Nadarjenem gospodu Ripleyu je igral, skupaj z Mattom Damonom in Gwyneth Paltrow. V Magnoliji pa sta bila njegova soigralca Tom Cruise in Jason Robards. Za zadnja dva filma je dobil nagrado domače kritike kot najboljši igralec v epizodni vlogi. Igral je tudi v igri Shopping and Fucking, ki smo jo pri nas lahko videli letos kot študentsko produkcijo ljubljanske Akademije za gledališče, film in televizijo.

William H. Macy: Walt Price. Z Mametom se že dolgo poznata. Srečala ste se na Goddard Collegeu. Po študiju je Macy odšel v Chicago in ustanovil St. Nicolas Theatre. Igral je v številnih Mametovih igrah, pri nas dobro poznamo npr. Oleanno. Videli smo ga tudi v enem prvih Mametovih filmov, Hiši iger. Morda je še najbolj znan po vlogi v filmu bratov Coen, Fargo. Za to vlogo je kandidiral za oskarja in prejel številne domače nagrade kritikov različnih združenj.

Sarah Jessica Parker: Claire Wellesley. Trenutno igra in producira serijo Seks v mestu na HBO. Za vlogo je dobila nagrado Zlati globus. V svoji biografiji ima tudi lepo zbirko gledaliških vlog, za vlogo v Once Upon Mattress (nekoč na žimnici) je kandidirala za gledališko nagrado Tony. Večkrat igra tudi z možem, igralcem Mathtthewjem Broderickom.

Kariero je pričela na televiziji, ko ji je bilo osem let. Študirala je balet in ples in pela celo v Metropolitanski operi. Je tudi ambasadorka UNICEFA. Za prostovoljna dela je leta 1995 prejela ameriško nagrado Civil Liberties Union Award.

David Paymer: Marty Rossen. Eden njegovih večjih uspehov je vloga v filmu G. Saturday Night. Igral je z režiserji kot so: Norman Jewison, Lawrence Kasdan, Steven Spielberg, Oliver Stone, Robert Redford. Igralsko kariero je pričel v glasbeni komediji Grease, filmsko pa v klasični komediji The In-Laws.

Rebecca Pidgeon: Ann Black. Igrala je že v Mametovem filmu Španski zapornik. Pri filmu se je prvič pojavila leta 1991, v filmu Umor. Poročena je z Mametom, zato ni čudno, da je imela velik uspeh z Oleanno. V Londonu je igrala v Narodnem gledališču. Igra tudi v televizijskih produkcijah, npr. v Stričku Vanji. Je tudi pevka in glasbenica. Dve plošči je posnela z britansko skupino ljudske glasbe Ruby Blue in štiri samostojne plošče. Za film Oleanna je napisala celo glasbo. Diplomirala je na Royal Academy of Dramatic Arts.

David Mamet - režiser in scenarist - je eden najvplivnejših in najpomembnejših ameriških piscev zgodb o vdanosti in prevari. Pravijo mu tudi ameriški Harold Pinter, a bolj zabaven, s še bolj izostrenim posluhom za značilnosti časa in prostora.

Rodil se je v Chicagu, starši so bili ruski Židje. Šole je obiskoval v Vermontu, kjer je kasneje tudi učil igro. Kmalu je ustanovil St. Nicolas Company s še dvema sošolcema. Potem se je preselil v Chicago. Pri 24 je že zbujal pozornost s svojim posebnim stilom pisanja dialogov. V življenju je počel vse mogoče, zanimivo pa je, da je ljubil dela Theodorja Dreiserja. Nanj je močno vplival tudi Samuel Beckett s svojo redkobesedno poetiko. In seveda Harold Pinter, pri katerem se je učil natančnosti in učinkovitosti pavze.

Njegov prvenec je bila igra Seksualna perverzija v Chicagu. Za svoj prispevek ameriškemu gledališču je bil večkrat nagrajen.

Pisal je tudi za druge režiserje. Njegovi so scenariji Sodba (Lumet), Poštar vedno zvoni dvakrat (Rafelson), Nedotakljivi (DePalma), Nismo angeli (Jordan), Wag the Dog (Levinson). Njegovo pisanje zajema širšo paleto, kot je sicer poznano. V glavnem so njegovi liki marginalci, gostobesedneži. Napisal je tudi precej knjig za otroke, več knjig esejev in dva romana.

Med Državno in Glavno je njegov sedmi film, ki ga je režiral in napisal scenarij, potem ko je opazno stopil v filmski prostor s Hišo iger na filmskem festivalu v New Yorku leta 1987. Zagotovo je eden najvplivnejših in najpomembnejših neodvisnih filmskih ustvarjalcev.