Masaker

Kratka vsebina

Prepir in pretep med enajstletnima fantoma na okrajnem igrišču. Otekle ustnice, odkrušeni zobje... Starša ‘’žrtve’’ povabita starša ‘’nasilneža’’ k sebi na dom, da bi neprijetni položaj rešili umirjeno in civilizirano. Ljubeznivo druženje se začne zlagoma sprevračati v ostro in surovo izzivanje, ko vsi štirje vpleteni razkrivajo svoja smešna nasprotja in groteskne predsodke. Prav nihče ne bo ubežal svojemu lastnemu čustvenemu in besednemu masakru.

Produkcija

Ko je Yasmina Reza izvedela, da želi njeno igro »Bog Masakra« (God of Carnage) prirediti za film Roman Polanski, se mu je pridružila pri pisanju scenarija. Said Ben Said (The Witnesses, Love Crime) je kot producent zagotovil sredstva za snemanje prek produkcijske hiše SBS Productions. Masaker je nastal v koprodukciji s Constantin Film Productions in SPI Poland. Kamero je vodil Pawel Edelman (Pisatelj v senci, Pianist), z oskarjem nagrajeni Dean Tavoularis (Boter, Apokalipsa zdaj) je sodeloval kot scenograf; kostume ja zasnovala Milena Canonero, ki je prejela oskarja za Marijo Antoinetto, Barryja Lyndna in Ognjene kočije; oskarjevec Didier Lavergne (Življenje v rožnatem, Pisatelj v senci,) je odgovoren za ličenje in masko, montiral pa je Hervé de Luze (Pisatelj v senci, Pianist).

Masaker je grenko smešna satira o dveh družinah, ki se zapleteta v ''odrasel obračun'', potem ko se njuna sinova spreta in obračunata s pestmi na okrajnem igrišču. Je izvrsten ''osebni'' film avtorja, ki spretno razkriva nasprotja in nedoumljive predsodke v na videz vzornih odnosih med štirimi zelo premožnimi ameriškimi starši. Igro God of Carnage so hvalili tako kritiki kot občinstvo, na razprodanih predstavah pa so si jo po premieri na Broadwayu leta 2006 ogledali gledališki navdušenci v Parizu, Londonu in doma, v New Yorku. Avtorica je zanjo prejela več nagrad Olivier in Tony. Roman Polanski je takoj po prvem ogledu vedel, da jo lahko priredi v izjemen film, saj ima s samo štirimi igralci izvrsten ritem in psihološki naboj.

Zbral je odlično igralsko ekipo, ki je znala pokazati ves sijaj in bedo premožnega ameriškega malomeščanstva moderne dobe. Zaigrali so oskarjevca Kate Winslet in Christoph Waltz, kot zakonca Nancy in Alan, njima nasproti pa oskarjevka Jodie kot Penelope in nominiranec za oskarja John C. Reilly kot Michael.

Pred in za kamero

Kate Winslet je svoj lik svetovalke za investicije Nancy Cowan opisala kot “zelo zaposleno delovno mamo, ki se neprestano bori s krivdo, ker ni dovolj prisotna v sinovem življenju, obenem pa ima zelo napredno mišljenje o materinstvu, vendar se z njim pravzaprav oprijema slamice. Čeprav ljubi svojega otroka, pa nemalokrat o nekaterih problemih sploh nima pojma”. Najtežji prizor zanjo je bila pijanska scena, ko Nancy v loku pobruha dragocene knjige o umetniških čajnih mizicah gostiteljice Penelope (Jodie Foster). Dobitnica oskarja je izvrstno in zelo prepričljivo odigrala tudi to vlogo; nič manj kot vse izjemne vloge v zadnjih dveh desetletjih. V nepozabnih Nebeških bitjih Petra Jacksona so 17-letno Kate opazili mnogi. Sledila jim je kostumska drama Razsodnost in rahločutnost v režiji Anga Leeja; za upodobitev Marianne Dashwood je bila prvič nominirana za oskarja in zlati globus, nagradili pa so jo z nagradami BAFTA in Screen Actors Guild. Po tej nominaciji se jih je zvrstilo še več, dokler leta 2008 le ni osvojila zlatega kipca za vlogo Hanne Schmidtz v Bralcu Stephena Daldryja. Pred kratkim smo jo videli v izjemnem Contagion Stevena Soderbergha.

Jodie Foster, oskarjevka in nepozabna agentka FBI Clarise v psihološki srhljivki Ko jagenjčki obmolknejo, je o liku Penelope Longstreet povedala, da jo je v filmu pritegnila predvsem nezlagana družinska psihologija, na kateri so grajeni odnosi med štirimi junaki - kako komunicirajo, kako drug drugega spravljajo ob pamet in kako drug drugemu vedno znova zabadajo nož v hrbet. ''Vsi smo, vsak na svoj način, male pošasti drug do drugega in do sebe in če bi se tega zavedali in bi za to prevzeli odgovornost, bi nam bilo vsem veliko lepše ali vsaj znosnejše,'' trdi Jodie Foster. Kariero je začela že zelo zgodaj, saj se je po številnih televizijskih reklamah z osmimi leti prvič pojavila na velikem platnu v filmu Napoleon in Samantha. Z dramo Alice ne živi več tukaj je pritegnila pozornost gledalcev in kritikov; slednje pa je povsem omrežila z vlogo najstniške prostitutke v Taksistu Martina Scorseseja. Od novejših filmov naj omenimo le odmevnejše The Brave One Neila Jordana, Inside Man ob Denzelu Washingtonu in Clivu Owenu ter Flightplan; od tistih malo starejšega datuma pa Sobo za paniko Davida Fincherja, Anna in kralj Andyja Tenanta, Stik Roberta Zemeckisa in številne druge. Trenutno snema v Kanadi v okolici Vancouvra film Elysium s soigralcem Mattom Damonom pod vodstvom režiserja Neilla Blomkampa.

Christoph Waltz je za vlogo nacističnega polkovnika Lande v Tarantinovih Neslavnih barabah prejel številne nagrade: SAG, BAFTA, zlati globus, zlato palmo v Cannesu in oskarja. Snemanje Masakra mu je bilo v velik užitek, predvsem vaje. Ne le zato, da so se štirje izjemni igralci privadili drug drugemu, temveč predvsem zato, da so lahko eksperimentirali s podajanjem različnih čustvenih razpoloženj in reakcij. ''Poskusili smo marsikaj in se s tem ogromno naučili. Ko kamera steče, nimaš nikoli pravega časa za to,'' je zatrdil. Pravkar spet snema s Quentinom Tarantinom Django Unchained ob Jamieju Foxxu, Leonardu DiCapriu in Samuelom L. Jacksonom. Premiera bo predvidoma decembra 2012.

John C Reilly, večkratni nominiranec za zlati globus in oskarja, je s svojim delom pustil neizbrisen pečat v filmski komediji in drami. Nepozaben je bil kot Amos Hart v z oskarjem nagrajenem Chicagu. Istega leta je igral še v dveh filmih, nominiranih za oskarja; v Tolpah New Yorka Martina Scorseseja in v Urah do večnosti Stephena Daldryja. V kratkem ga bomo videli ob Tildi Swinton v pretresljivi drami Lynne Ramsey We Need to Talk About Kevin.

Roman Polanski (režiser/scenarist/koproducent) se je 18. avgusta 1933 rodil v Parizu staršema Poljakoma. Družina se je po treh letih preselila v Krakov. Očeta so nacisti deportirali v Mauthausen v Avstriji, mater pa v Auschwitz, od koder se ni več vrnila. Prav zaradi tega grozljivega življenjskega obdobja je film postal njegova večna strast; z njim je ubežal takratnemu obupu in brezdanji stiski. Pri 14. letih je začel igrati, sprva v radijskih igrah, nato v gledališču, pozneje pa ga je film povsem prevzel. Med šolanjem za filmsko režijo v Lodzu je posnel svoj prvi film Rower (Kolo, 1955). S kratkim enominutnim filmom Umor je pritegnil zanimanje in dvignil veliko prahu. Kljub temu, da nikoli ni napisal diplome, ki jo je šola zahtevala, in ni uradno diplomiral, so ga zaposlili kot pomožnega režiserja v produkcijskem podjetju Kamera - predvsem zaradi tega, ker je tekoče govoril francosko. Leta 1962 je posnel svojo prvo celovečerno uspešnico Nož v vodi. Takratna prosovjetska oblast je močno okrnila predvajanje doma, toda na tujem je imel film izjemen uspeh in je bil leta 1963 nominiran za oskarja za najboljši tuji film. Sledil je priznani Repulsion, njegov prvi angleško govoreči film, s katerim je osvojil srebrnega medveda v Berlinu. Odprl mu je vrata do dela na zahodu in pozneje v ZDA. Sledili so Ples vampirjev, Rosemaryjin otrok, Macbeth, Kitajska četrt in številni drugi. Kitajsko četrt so nominirali za 11 oskarjev.