Mali veliki panda

Veliki ali orjaški panda

Veliki ali orjaški panda je sesalec, ki ga navadno uvrščajo v družino medvedov. Danes živi samo v nekaj med seboj izoliranih populacijah v gorskih gozdovih osrednje Kitajske in je najbolj dragocen sesalec na svetu. Kljub temu mu v sedanjosti ne grozi neposredna nevarnost, da bi izumrl, ker so bile za njegovo rešitev organizirane mnoge dejavnosti.

Življenje orjaškega pande ali bambusnega medveda v naravi ostaja še naprej velika uganka. Glavni razlog za njihovo ogroženost je uničevanje njihovega prvotnega življenjskega okolja. Na jugu in vzhodu Kitajske gozdove krčijo zaradi naseljevanja in pridobivanja obdelovalnih površin, pri čemer potiskajo pando v najbolj oddaljena področja. V teh predelih je potrebno območje njegove razširjenosti zaščititi in ustanoviti naraven rezervat. Ogrožene so tudi zaradi izsekavanja bambusovih gozdov, saj se hranijo z bambusom. Ob študiju kitajske literature ugotovimo, da so v zadnjih 500 letih pogosto opisovali bivališča orjaškega pande v gozdovih južne in osrednje Kitajske. Na žalost živi panda danes le še v izoliranih visokogorskih gozdovih. Čeprav tega ni mogoče natančno določiti, znanstveniki menijo, da v teh gozdovih živi največ 1.000 do 1.600 pand.

Panda ima postavo kot medved, a je po anatomski zgradbi telesa podoben rakunu. Zato se znanstveniki vse do danes ne morejo poenotiti o tem, v katero skupino bi ga uvrstili. Čeprav je po zgradbi zobovja mesojed, je postal izrazito rastlinojed. V svoji domovini, v gorah osrednje Kitajske, se hrani izključno z bambusovimi listi in mladimi vršički. Bambus je visoka trava, ki jo je z zobmi težko prežvečiti. Da se je panda lahko začel hraniti z bambusom, so se mu morale zaobliti krone sekalcev in razširiti grizne ploskve kočnikov. Samo tako lahko prežveči trda bambusova stebla in jih zmelje v kašo. Pandi za hrano ni treba hoditi daleč, ker bambus raste povsod v mrzlih in vlažnih gorah njegove domovine. Kot samotarska in plašna žival je panda najbolj aktiven ob jutranjem svitu in večernem mraku. Zaradi tega ga v zeleni polsenci bambusovih gozdov le težko opazimo. Znanstveniki morajo pogosto za opazovanje pande čakati cele tedne, preden jim ga uspe videti od blizu. Orjaški panda se podobno kot medved premika po tleh. Čeprav okorno, je sposoben teči zelo hitro in delati majhne skoke. Pri hoji po tleh je zanj značilno obračanje sprednjih šapic. Tako se prepoznavno razlikuje od medveda. Posebnost: na prednjih šapah je razvit nekakšen šesti prst, ki je dejansko podaljšek zapestnice in mu pomaga pri obiranju bambusnih vršičkov.

Panda v ljubljanskem živalskem vrtu

V ljubljanski živalski vrt so konec avgusta 2012 iz Salzburga pripeljali samico mačjega pande. Za simpatično zverinico so pripravili ogrado nasproti slona, v bližini perzijskih leopardov. Ograda je del naravnega gozda z mlako in visokimi drevesi, za samičko pa so pripravili tudi dodatna plezala in skrivališča. Panda je takoj ob prihodu začela raziskovati, kmalu pa se je lotila tudi bambusovih listov, ki so njena poglavitna hrana. Samička je sicer stara dobro leto, letos pa ji bodo pripeljali še mladega samca za parjenje.

Mačje pande so prehranski specialist. Ima preprost želodec in kratko črevo, hrani pa se pretežno z listi in poganjki bambusa. Parijo se od januarja do marca. Po 145-dnevni brejosti samica skoti do štiri mladiče v drevesnem duplu. Mladiči že imajo dlako, vendar so slepi in nebogljeni. Prvikrat zapustijo brlog, ko so stari tri mesece. Pet mesecev stari mladiči so samostojni. Spolno dozorijo 18 do 20 mesecev stari. Odrasle mačje pande plenijo snežni leopardi, rumenogrla kuna pa pleni njihove mladiče. Pande se oglašajo z nekakšnim smrčanjem in godenjem, kadar pa se preplašijo, pihajo kot mačke, še pojasnjujejo v ljubljanskem živalskem vrtu.

Slovenska sinhronizacija