Malena

Trinajst let mi je bilo. Konec pomladi 1941 sem prvič uzrl njen obraz...
Zelo dobro se spominjam, kajti tisti dan, ko je Mussolini
napovedal vojno Franciji in Veliki Britaniji, sem dobil prvo kolo.

- Renato Amoroso

Oskarjevec Giuseppe Tornatore se vrne v mestece v Italiji, da bi razkril grenko-sladko, nepozabno zgodbo o Maléni, lepi mladi vdovi, ki daje dečku navdih za samostojnost, pogum in neutrudno iskanje nemogočega sredi vojnega kaosa.

Maléna je ganljiva pripoved o moči domišljije in o nevarnostih odraščanja. Še en boleč spomin na najbolj čarobne trenutke otroštva, ki ga Tornatore preplete z lepoto, spolnostjo, maščevanjem, norostjo vojne in hrepenenjem po romantičnem, skozi katere otrok postane dojemljiv za razumevanje ljubezni in odgovornosti.

Maléna je očarljiva lepotica v Castelcutu, zaspani vasici na sončni sicilijanski obali. Njen mož je v vojni, ona pa je v vasici nov obraz: vsak njen korak postane predstava, ki jo spremljajo poželjivi pogledi moških in neodobravajoče opravljanje njihovih zavistnih žena. Povsod ji je za petami cela vojska najstnikov, da lahko občudujejo njeno neverjetno lepoto. Med njimi je tudi Renato Amoroso, 13-letnik z bujno domišljijo, katerega poželenje se požene v nedojemljive višine fantazije, ki meji na obsedenost.

Renato Amoroso, ki ga ženejo sanje o romantičnem razmerju, postane Malénina skrivna senca, vohun iz ljubezni, ki natančno spremlja vsak njen prelesten gib. Posamezni trenutki njenega življenja so prikazani skozi deški erotizem. Celo ko skušata njegova starša na komičen način preprečiti njegovo "grešno" in "nezdravo" obnašanje - zabijeta mu okna, odpeljeta ga k duhovniku, k izganjalcu in nato še k prostitutki - Renato vztrajno, vojeristično zasleduje Maléno. Gleda celo, ko jo sreča zapusti, ko postane mlada vdova in nato nevaren predmet mestnega poželenja, ljubosumja in jeze, torej središče čustvene in erotične nevihte, ki se vlije na Castelcuto.

Ko je Maléna na dnu, ko jo oče razdedini, na sodišču, ko ostane brez prebite pare, je Renato izpostavljen socialnemu vplivu provincialnega življenja. Ko se zdi vse izgubljeno, najde pogum in ukrepa, prevzame odgovornost in tako pomaga Maléna na najbolj nepričakovane načine.

O produkciji

Maléno je režiral in zanjo napisal scenarij Giuseppe Tornatore po noveli Luciana Vincenzonija. Producenta sta Carlo Bernasconi in Harvey Weinstein, izvršni producenti pa so Bob Weinstein, Teresa Moneo, Fabrizio Lombardo in Mario Spedaletti.

Maléna je vzklila v viziji Giuseppeja Tornatoreja kmalu potem, ko je končal “Cinema Paradiso,” svojo hvalnico odraščanju v kinematografih, ki je dobila oskarja za najboljši tuji film. Malenino in Renatovo presunljivo zgodbo je našel v noveli Luciana Vincenzonija, ki je napisal več kot 100 scenarijev, vključno z nekaj klasiki Sergia Leoneja. Vincenzoni je zgodbo o MALÉNI napisal po svojih spominih na žensko, ki je njegovo majhno italijansko mesto med 2. svetovno vojno obrnila na glavo in katere uničujoče očarljivosti in učinka ni mogel nikoli pozabiti.

Tornatoreja je tema takoj pritegnila. Malénina zgodba je nepozabna, zlasti, če jo gledamo z očmi dečka, ki jo opazuje in pri tem začenja razumevati ljubezen, sanje in odgovornost. In medtem se tudi sam spreminja.

"Maléna je preprosta zgodba o dvojnem odraščanju: otrok postane moški, dekle postane ženska. Konec koncev gre za večno nasprotje med erosom in tanatosom, med dobrim in zlim," pravi Tornatore.

Tornatore je napisal Maléno kot hvalnico Lepote, njene moči, ki navdihuje in meče iz tira, ki zbudi najslabše in najboljše v človeku. Njegova Maléna postane tisto, kar drugi naredijo iz nje: enkrat jo obožujejo, drugič zlorabljajo in včasih, kot v Renatovih očeh, resnično ljubijo. V času fašizma postane nemočni kmet na šahovnici, v miru pa za Renata simbol upanja in ozdravitve.

“Zgodba je taka, kot smo je pri Giuseppeju Tornatoreju vajeni: izpolnila je vsa naša upanja,” pravi Harvey Weinstein o scenariju. “Igrivi humor, sanjava čutnost, zgodba Maléne in Renata ter saga o učinkih, ki jih je imela vojna na vas, so brezhibno prepleteni med seboj v epsko zgodbo z občutkom za intimno.

Precej pred začetkom produkcije filma je Giuseppe Tornatore vedel, da bo Monica Bellucci njegova Maléna, popolno utelešenje strasti in predmet čustev in fantazij majhnega italijanskega mesta. Čutnost, ki jo izraža njen obraz, njena ponosna drža in njena osebna izkušnja odraščanja lepotice v majhnem mestu so navdihnili Tornatoreja.

Iskanje igralca, ki bi bil Renato, se je končalo, ko je Tornatore končno naletel na Giuseppeja Sulfara, 15-letnega dijaka iz severne Sicilije: njegova teta je poslal njegovo sliko. "Nedvomno je bil pravi. Izkazalo se je, da je mladenič izrednega značaja in nenavadne zrelosti," pravi Tornatore.

Ko je imel oba glavna igralca, se je posvetil iskanju drugih sodelavcev in jih tudi našel: Francesca Frigerija, Lajosa Koltaija, Maurizija Millenottija in Bruna Cesarija.

Francesco Frigeri in Domenico Sica sta se odpravila iskat idealno izmišljeno mesto Castelcuto: edino,ki mu je ustrezalo, je bila Siracuza. Ker Renato neprestano vohuni za Maléno, ji sledi na kolesu, so potrebovali veliko gibanja, lepe zunanje prizore, za kar je bila prelepa baročna Siracuza kot naročena.

Tornatore in Lajos Koltai sta tesno sodelovala, da bi na platno ujela liriko mesteca in Renatove blazne sanje. "Ko popoldanska svetloba preplavi fasade kamnitih zgradb, daje mehak poletni občutek kot sanje o otroštvu in preteklosti," pravi Koltai. Snemali so tudi v baročnem Notu, 30 km vzhodno od Sicilije. Zaradi bližajoče se italijanske zime so zadnje dneve snemali v Maroku, kjer je bilo poletno vreme zagotovljeno.

Tornatore je poudarjal, da bodo najmanjše podrobnosti sestavile mešanico začaranega in resničnosti, ki je bila njegov namen. Sodelavci so pregledali na stotine fotografij Sicilije v 40-ih letih, v času siromaštva in boja, ki sta ga prevevala močan duh in odpornost.

Mešanica realizma in fantazije je bila pomembna tudi pri oblačilih obeh glavnih junakov. Maurizio Millenotti pravi, da je bilo njeno čudovito telo, ki ima značaj že samo po sebi, navdih pri oblikovanju oblačil. Pokazati ga je bilo treba kar največ, vendar je Millenotti pri tem upošteval vojno, čas, ko je prevladovala revščina: izredno čutnost glavne junakinje je upodobil z dejanskimi oblačili tistega časa.

Pri Renatu sta se Tornatore in Millenotti odločila za prehod od kratkih hlač k dolgim, ki upodablja junakovo odraščanje. "Lepota in odraščanje sta temi filma, zato sta bila vedno središče našega oblikovanja," pravi Millenotti.

Še en sestavni del Tornatorejevega epa je zvonka glasba, ki jo je napisal dolgoletni režiserjev sodelavec Ennio Morricone. Tornatore je vztrajal, da mora biti glasba napisana pred začetkom snemanja, da so jo lahko igralci poslušali med snemanjem, kar "omogoča razumevanje vloge".

"Moja glasba je odsev zgodbe o dečku, ki je zaljubljen v prelepo žensko in njegovo dozorevanje v siciljanskem mestecu. Ko sem prebral scenarij, sem skušal napisati glasbo, ki pomaga filmu v prehodu od komičnega in ironičnega vse do dramatičnega."

O igralcih

Monica Bellucci (Maléna)

Belluccijeva je začela svojo poklicno pot kot manekenka med študijem prava in je kmalu postala ena najbolj iskanih žensk v mednarodnem merilu. Leta 1990 jo je Dino Risi izbral za svojo TV serijo Vita Coi Figli in začel se je njen hiter prehod v svet zabavništva. Njen filmski debi je film Francesca Laudadija La Riffa.

Francis Ford Coppola ji je dal majhno vlogo Draculi Brama Stokerja. Njen zadnji film je Under Suspicion z Genom Hackmanom in Morganom Freemanom.

Giuseppe Sulfaro (Renato)

Giuseppe Sulfaro igra 13-letnika, ki ga obsede ljubezen do najbolj zapeljive lepotice, mlade vdove, ki za vedno spremeni njegov pogled na svet. Maléna je filmski debi Giuseppeja Sulfara.

Zdaj, pri šestnajstih, obiskuje srednjo šolo v Messini na Siciliji. Njegov oče je profesor in mama gospodinja. Družina do sedaj ni bila povezana s filmom. Giuseppejeva teta je poslala njegovo sliko kot odgovor na oglas producentov, da iščejo "vitkega dečka iz Sicilije, 12 do 15 let, prijaznega in odprtega značaja". Tornatoreju je zadostoval samo pogled na fotografijo in že je vedel, da je Guiseppe njegov Renato.

O filmskih ustvarjalcih

Giuseppe Tornatore (scenarist/režiser)

Tornatore se je rodil 27. maja 1956 v Bagheriji, majhnem mestu blizu Palerma na Siciliji. Če kot dijak je režiral dve odrski deli: “Bella Vita” Luigija Pirandella in“L’Arte della Commedia” Edoarda De Filippa.

Franco Cristaldi, producent nekaterih Fellinijevih nepozabnih filmov, je Tornatoreja opazil že pti njegovem prvem filmu. Vzpodbujal ga je in se zanimal za njegovo delo, kar je privedlo do njunega sodelovanja pri filmu Cinema Paradiso, ki so ga posneli na Siciliji, glavnih vlogah pa so igrali Philippe Noiret, Jacques Perrin, Salvatore Cascio in Enzo Cannavale. Tokrat je s Tornatorejem tudi prvič sodeloval Ennio Morricone.

Cinema Paradiso je dobil posebno nagrado žirije v Cannesu 1989, zlati globus, ki ga dodeljujejo tuji časnikarji v Hollywoodu 1989, in oskarja za najboljši tuji film 1990.

Tornatorejev tretji film, Everybody’s Fine, z Marcellom Mastroiannijem, Michele Morgan in Salvatorejem Cascijem v glavnih vlogah, mu je v Italiji prinesel nagrado za najboljšo izvirno zgodbo.

Leta 1990 je Tornatore postal eden izmed ustanoviteljev Philip Morris Cinema Projecta, ki se je posvetil obnovitvi klasičnih filmov italijanske kinematografije. Tornatore je sodeloval pri obnovitvi filmov, kot so La Terra Trema Luchina Viscontija, De Sicovega Shoeshine, Il Cappotto Alberta Lattuadata in Il Bell’Antonio Maura Bologninija.

Tornatorejev četrti film je zagledal luč sveta leta 1994: Una Pura Formalita (A Pure Formality), z Gerardom Depardieujem, Romanom Polanskim in Sergiom Rubinijem bv glavnih vlogah. Leta 1995 je Tornatore posnel film L’Uomo delle Stelle (The Star Maker) s Sergiom Castellittom, Tiziano Lodato, Leopoldo Trieste in Nicolo Di Pinto v glavnih vlogah. Film mu je v Italiji prinesel številne srebrne trakove: za najboljšega igralca, najboljšega stranskega igralca, za najboljšo fotografijo in za najboljšo scenografijo, kakor tudi tri nagrade Donatello.

Istega leta je za svojo družbo Sciarlo in za Inštitut Luce posnel filmsko antologijo z naslovom Lo Schermo a Tre Punte, zbirko filmskih referenc Sicilije. V sekciji “Finestra sulle Immagini” na 52. Beneškem festivalu so jo toplo sprejeli.

Najnovejši Tornatorejev film je The Legend of 1900, zgodba o pianistu, ki je vse življenje preživel na morju, s Timom Rothom v glavni vlogi. In 1998 je dobil Tornatore eno najvišjih italijanskih državnih priznanj za svoj prispevek h kinematografiji.

Lajos Koltai (snemalec)

Lajos Koltai je že prej sodeloval s Tornatorejem pri The Legend of 1900.

Koltai je na svoji poklicni poti prehodil Evropo in Hollywood, kar mu je prineslo mednarodno slavo. V rojstni Madžarski je dobil sloves najljubšega filmskega ustvarjalca Istvana Szaba, človeka za kamero pri skoraj vseh delih velikega režiserja, vključno z Mephistom, ki je dobil oskarja, in z nominirancema za oskarja, Confidence in Colonel Redl. Najnovejše Koltaijevo in Szabovo skupno delo je epska zgodba o treh rodovih neke židovske družine z naslovom Sunshine z Ralphom Fiennesom v glavni vlogi.

Maurizio Millenotti (kostumograf)

Maurizio Millenotti, oblikovalec zaradi vojne ponošenih oblačil prebivalcev siciljanske vasi in osupljivo lepih oblek najbolj zaželene ženske v njej, Maléne, je že prej sodeloval s Tornatroejem pri The Legend of 1900. Millenottijev debi je bil film And the Ship Sails On Federica Fellinija leta 1984.

Millenotti je pogosto sodeloval s Francom Zeffirellijem v gledališču, na opernem odru in v filmu. njegovo delo so kostumi za Otela Placida Dominga in Hamleta Mela Gibsona. Sodeloval je še s filmskimi režiserji, kot so Peter Greenaway, Bernard Rose, Steve Baron, Ermanno Olmi in Sergio Rubini. Razen pri filmu je vedno sodeloval pri gledališču, baletu in zlasti operi.

Ennio Morricone (skladatelj)

Ennio Morricone se ponovno pridruži Tornatoreju pri Maléni, prej pa je že napisal glasbo za njegov z oskarjem nagrajeni film Cinema Paradiso in za The Legend of 1900.

Morricone je napisal glasbo za skoraj 400 filmov. Štirikrat je bil nominiran za oskarja s filmi Bugsy, The Untouchables, The Mission in Days of Heaven.

Morricone je zaslovel v Ameriki s klasičnimi vesterni Clinta Eastwooda in Sergia Leoneja, kot so A Fistful of Dollars, For A Few Dollars More in The Good, the Bad, and the Ugly. Njegovi novejši uspehi pa so: Frantic Romana Polanskega, In the Line of Fire Wolfganga Petersona, Phila Joanouja State of Grace, Tie Me Up! Tie Me Down! Pedra Almodovarja, Everybody"s Fine Giuseppeja Tornatoreja, Volk Mika Nicholsa ter Mesto radosti in Fat Man and Little Boy Rolanda Joffa.

Morricone se je rodil v Rimu in je študiral kompozicijo na Akademiji Sv. Cecilije. Prvo delo pri filmu je dobil leta 1961, Il Federale. Marca 1994 mu je Društvo za ohranitev filmske glasbe podelilo nagrado za življenjsko delo.