Lulu na mostu

Vsebina

Izzy Maurer je jazz saksofonist, ki se mu življenje obrne na glavo, ko ga pomotoma ustrelijo med njegovim nastopom v newyorškem nočnem klubu. Ko pride iz bolnice, naleti na truplo neznanega moškega in mu vzame aktovko. V njej najde prtiček s telefonsko številko in škatlico s skrivnostnim kamnom. Številka pripada mladi igralki, Celiji Burns, s katero se kasneje - zaradi kamnovega magičnega vpliva - nesmrtno zaljubita. Ko Celia dobi vlogo Lulu v Pandorini škatlici, se z Izzyjem ločita za nekaj dni. Vsaj tako mislita onadva. Kamen bi rado imelo več ljudi, zato Izzyja ugrabi skrivnostni dr. Van Horn. Takrat se zgodba obrne v popolnoma drugo smer - temačno in nenavadno - v Pandorino skrinjico Izzyjeve duše.

Snemanje filma

LULU NA MOSTU je film o ljubezni. LULU je Austerjev režiserski prvenec, ki združuje mite in realizem v preprosto in hkrati kompleksno zgodbo - tako kot njegovi romani. V LULU je glavna tema človekova odrešitev.

Pred tremi leti smo lahko videli dva filma, ki so ju posneli po Austerjevi literarni predlogi: DIM in MODER V OBRAZ. DIM, režiral ga je Wayne Wang, temelji na božični zgodbi, ki so jo prvič objavili v New York Timesu. Pri režiranju MODER V OBRAZ se je Wangu pridružil tudi Auster. Oba filma sta osvojila srce publike s svojo človečnostjo in humorjem.

Auster sprva ni mislil režirati LULU NA MOSTU. Hotel je napisati samo scenarij, režijo pa prepustiti prijatelju Wimu Wendersu, vendar ga je le-ta prepričal, naj se zadeve loti sam. Ker je Auster že sodeloval pri snemanju DIMA in MODER V OBRAZ, je dobro vedel, kako se lotiti režije, vendar se je zavedal, da bo moral okoli sebe zbrati najboljšo ekipo.

Produkcijo je prepustil Petru Newmanu in Gregu Johnsonu, ki sta sodelovala tudi pri prvih dveh Austerjevih filmih. Newman pravi, da je bila LULU "pravi božji dar, saj je tako dobil priložnost za ponovno sodelovanje s Paulom (Austerjem). Scenarij je deloval neverjetno sveže in spodbujajoče. Ljubezenska zgodba med Celio in Izzyjem je zelo ganljiva."

Auster se spominja: "Ko sem pisal scenarij, najprej nisem mislil na Harveya Keitela v vlogi Izzyja, vendar se mi je na koncu ta zdel neizbežen." V DIMU Keitel igra glavni lik, moža, ki vodi kiosk v razgibanem Brooklynu. Keitelov lik v LULU NA MOSTU je bolj umetniški, vendar se je oddaljil od svojega poklica in je celo nagnjen k nasilnemu vedenju. "Harvey je odličen igralec. V sebi uteleša nekaj več. Način, kako se premika, njegov obraz... Vse to najdemo v nas samih. Ko je sprejel vlogo Izzyja, sem vedel, da bova zelo dobro sodelovala. In res je bilo tako."

Maja meseca so Paula Austerja prosili, tako kot Miro Sorvino, ki je bila leto poprej nagrajena z oskarjem za vlogo v MOGOČNI AFRODITI, če bi na cannskem festivalu sodeloval kot sodnik: "Tistih štirinajst dni sva se vsak dan videvala in se tudi spoprijateljila."

Po festivalu je Auster začel bolj resno razmišljati o igralski zasedbi za LULU: "Niti malo se nisem obotavljal, ko sem vprašal Miro, če bi igrala Celio. Izkazalo se je, da je bila to moja najpametnejša poteza. Vedel sem, da bo svojo vlogo izvrstno odigrala, niti v sanjah pa si nisem predstavljal, da bo presegla samo sebe. Mira je zelo pogumna punca in je zelo dovzetna za dogajanje okoli sebe. Izvrstno se zlije z okoljem. Težko je najti tako kombinacijo moči in ranljivosti v eni osebi."

Film so začeli snemati poleti. Auster je vlogo bivše Izzyjeve žene namenil Gini Gershon; Mandy Patinkin (vloga Nasha v Philip Haasovem filmu, ki je bil posnet po Austerjevem romanu THE MUSIC OF CHANCE) igra Philipa Kleinmana, producenta Pandorine skrinjice; Vanessa Redgrave je zaigrala Catherine Moore, znano igralko; Willemu Dafoeu pa je bila zaupana vloga skrivnostnega dr. Van Horna.

Ostale vloge so pripadle Austerjevim stalnim igralcem, ki so z njim sodelovali pri DIMU in MODREM V OBRAZ: Victor Argo (Pierre), Peggy Gormley (terapevtka), Harold Perrineau in Stockard Channing (vloga pantomimika).

Scenografinja Kalina Ivanov in kostumografinja Adele "Bonny" Lutz sta združili moči pri scenski postavitvi in filmski garderobi. LULU je bila obema umetniški izziv, ker združuje magičnost in realizem. Austerjev scenarij je - po besedah Ivanove - zelo slikovit: "Začela sem iskati navdih. Najbolj mi je bil všeč Francis Bacon, njegove barve, podobe in razpoloženja. Na eni strani je portretist in je tako povezan s tradicijo ter določenimi formami, na drugi pa eksperimentalen in zelo čustven slikar. Izzy Maurer je na nek način podoben Francisu Baconu. Živi v mračnem svetu, iz katerega se želi na vsak način rešiti. Ženska, ki pride v njegovo življenje, vzbudi novo upanje, nov pogled na svet. Ona ga reši iz globoke depresije, v katero je zapadel. Čeprav Bacon uporablja temne barve, vedno vnese svetle tone - kot kontrast. V film sem želela vnesti to isto kombinacijo preprostosti in formalnosti, ekspresionizma in čustvenosti."

Adelle Lutz se je lotila izdelovanja garderobe iz časovnega vidika: "Izzy predstavlja preteklost. Še pred streljanjem je njegovega življenja konec, ker ne vidi prihodnosti. Zato sem izdelala temu primerna oblačila. Najbolje se počuti v starih, oguljenih srajcah, iste barve kot cigareti in viski. Celia predstavlja prihodnost. Njen videz je čist in moderen. Kljub temu sem želela prikazati njeno drugačnost, eksotičnost, zato sem skreirala mandarinsko jakno, v modrem. Ravno zaradi Celijine povezanosti s kamnom sem uporabila bolj hladne barve."

Paul Auster je vedel, da bo najtežja izbira vodje snemanja. Potreboval je izkušenega, hitrega, nadarjenega in, kar je bilo najbolj pomembno, človeka, ki bi ta projekt razumel:" Dobro sem vedel, da bo snemanje zelo naporno, zato sem hotel nekoga mlajšega z veliko energije, ki se še mora dokazati." Alik Sakharov ni bil na Austerjevi prednostni listi in režiser si je bil že skoraj izbral nekoga drugega, ko mu je Kalina Ivanova predlagala mladega direktorja fotografije ruskega rodu. Čez nekaj dni je Alik Sakharov dobil delo.

Pozno poleti in zgodaj jeseni sta bila polno zaposlena s sestavljanjem snemalnega urnika in analiziranjem zgodbe. Ti pogovori so bili osnova za film, pravi Auster: "Videla sva, da si lahko zaupava in se zanašava drug na drugega. Do začetka filma sva postala že zelo dobra sodelavca, kar mi je med snemanjem veliko pomenilo."

Sodelovanje med Austerjem in Sakharovom je temeljilo na medsebojni harmoniji. Sakhar pravi: "Ko sem prebral scenarij, mi je zgodba segla do srca. Bila je zelo poetična in poetičnost je tisto, kar iščem v filmu. Pri tem mislim na transcendenco, možnost prehajanja iz enega sveta v drugega. Slike niso stilizirane, luč ni preveč natančna in podobe niso geometrijsko natančne."

Sakharov je občudoval in razumel Austerjev način pripovedovanja: "Občudoval sem kompleksnost filmske notranje zgradbe. Obstaja rdeča nit, ki poveže prizore skupaj, vendar pa določene stvari ostanejo nepojasnene. Film lahko gledaš kot linearno pripoved, vendar te bo to pripeljalo v težave, ker deluje na več nivojih. Ko enkrat razumeš zgradbo, vidiš, da je zelo preprosta. Za to je potreben določen intelektualen proces. LULU ima odprt konec. Čeprav je filma konec, še vedno razmišljaš o njem in to je zame uspešen film."

"LULU NA MOSTU ni uganka ali šifra, ki bi jo bilo potrebno razvozlati," razlaga Auster. "Upam, da bodo gledalci uživali v zgodbi, ki govori o globokih in zelo intenzivnih čustvih. Poleg tega se stvari, ki se Izzyju dogajajo, dogajajo v resnici. Sanje niso samo prazna fantazija. Ko Izzy na koncu filma umre, je drugačen človek kot na začetku. Uspelo mu je, da se je spreobrnil. Le kako bi lahko drugače pojasnili Celijino prisotnost na ulici? Kakor da bi tudi ona v resnici vse doživela. Ko vidi rešilec, ve, kdo je notri, čeprav tega ne bi mogla vedeti. Čuti neko povezanost. Globoko je ganjena in v sebi čuti sočutje do umrlega. Če mene vprašate, se cel film strne v ta zadnji