Kung fu panda (podnapisi)

Na sporedu tudi sinhronizirana različica

Zgodba

Zagnani, malce obilni in še malo bolj nerodni Po (Jack Black) je največji oboževalec kung fuja daleč naokrog. Kar pa seveda ni ravno praktično in uporabno, če vse dni delaš v družinski restavraciji in strežeš juho z rezanci. Ko ga nepričakovano izberejo, da bi izpolnil starodavno prerokbo, se mu sanje uresničijo in v svetu kung fuja se pridruži svojim dolgoletnim idolom, legendarnim junakom, znanim pod imenom Predrznih pet: Tigrici (Angelina Jolie), Žerjavu (David Cross), Bogomolki (Seth Rogen), Kači (Lucy Liu) in Opici (Jackie Chan), ki jih vodi in uri njihov guru mojster Shifu (Dustin Hoffman). Vendar ne mine veliko časa, ko se proti njim napoti maščevalni, zahrbtni in nevarni snežni leopard Tai Lung (Ian McShane), ki ga ne more ustaviti nihče, niti Predrznih pet. Poju ne preostane drugega, kot da skuša dolino in njene prebivalce sam obvarovati pred nevarnostjo. Lahko uresniči svoje sanje in postane pravi mojster kung fuja? V nalogo vloži vso svojo voljo in srce, nazadnje pa ugotovi, da je njegova največja slabost v resnici njegova največja prednost.

O produkciji

Ni pomembno, ali si grdobec, ki si hoče priboriti to, kar mu pripada, ali skupina izgubljenih živali iz živalskega vrta, ki se skuša vrniti domov, gledalci vseh starosti radi navijajo za junaka, ki mu na prvi pogled sreča ni preveč naklonjena. Vsak, ki se je kdaj znašel pred (pre)težko nalogo, sočustvuje z junaki teh zabavnih in vzgojnih zgodb.

Kaj pa pravite na pando, ki sanja, da bo postal mojster kung fuja? Tako je, okrogli, počasni, ljubki črno-beli medo iz naše zgodbe ima samo eno velikansko željo - postati mojster borilne veščine, za katero so nujno potrebni okretnost, čvrstost značaja in kot blisk hitri refleksi. Nekateri bi rekli, da je taka želja nora. Ampak v vsakem junaštvu je tudi kanček norosti, kajne?

Ko sta režiserja John Stevenson in Mark Osborne ter producentka Melissa Cobb prvič slišali predlog za nevsakdanjo zgodbo, jih je takoj očarala.

John Stevenson pravi, "Vsi smo starši. Jaz imam dve hčeri, pa tudi Mark in Melissa imata otroke. To pa je film, od katerega lahko naši otroci veliko odnesejo. "Bodi sam svoj junak," kar pomeni, da ne išči odgovorov nekje drugje, ne pričakuj, da bodo vse težave rešili drugi. V tebi je moč, da lahko dosežeš, kar hočeš, če se trdno odločiš. Iz sebe potegni najboljše."

Sama zgodba o nastanku filma rahlo spominja na Pojevo zgodbo. Film je nastajal leta in ni zbujal pretiranega zanimanja, dokler s pomočjo izjemne zagretosti avtorjev ni nastalo celo preveč materiala in se je zgodba izgubila v obilici prizorov. Ko je postalo jasno, da bi se nekega dne lahko prelila na veliko platno, sta v ekipo vstopila izkušena in nadarjena pisca Jonathan Aibel in Glenn Berger, ki sta morala odlične zamisli postaviti v kontekst močnejše zgodbe. Vse, kar je zgodbo podprlo in jo obogatilo, sta ohranila, vse ostalo, pa naj je bilo še tako smešno, je moralo odpasti, če s samo zgodbo ni imelo nobene ali premalo zveze.

Film je s počasnimi koraki napredoval, dokler niso za glavno vlogo pridobili Jacka Blacka in nekaj njegovih vrstic besedila poskusno animirali. Ko je Po oživel, je produkcija dobila silovit zagon.

Že od samega začetka so vztrajali, da morajo biti navdih za film prečudovita kitajska pokrajina, umetnost, arhitektura. Temelji filma so morali biti resnični, da bo gledalec imel občutek, da ni opeharjen in da je res za poldrugo uro obiskal kitajsko. Številnih podrobnosti mogoče sploh ni opaziti, toda skupaj ustvarjajo podobo, ki je pristna in vidi se, da je rezultat večmesečnega trdega raziskovanja Kitajske. Sicer v filmu ni upodobljen točno določen kraj, ujeli pa so duha dežele. Pokrajina je precej podobna dolini reke Li, mesto pa spominja na Guilin na njenem zahodnem bregu. Vendar so dejansko podobo obogatili, jo poudarili in naredili pristno, a mogočno okolje. Zanimiva je tudi zasnova likovne podobe - ko je dogajanje umirjeno, so oblike zaobljene, ko pa postane napeto, so tudi oblike ostrejše, bolj zašiljene. Da bi dosegli čim pristnejšo podobo, so si pomagali tudi s slikami na stari kitajski lončevini.

Po ogledu številnih akcijskih, starih in sodobnih, kung fu filmov oziroma filmov z borilnimi veščinami, so ustvarjalci filma, ki so večinoma vsi z zahoda, dobili boljši občutek za vzhodno filozofijo in razmišljanje. Temu primerno so uporabili barve v filmu - zlata je cesarska, rdeča je za srečo, zelena pomeni dobro, modra je hladna ... In ne smemo pozabiti, da so za imena petih mojstrov kung fuja uporabili nazive (in izvirni videz) pravih slogov kung fuja - tiger, opica, kača, žerjav, bogomolka.

Film je poseben še zaradi nečesa. Snovalec likov Nicolas Marlet je doživel nevsakdanjo čast in priznanje, ker se za razliko od običajnega postopka, ko animirani liki doživljajo vrsto sprememb in popravkov, dokler ne dobijo dokončne oblike, noben od njegovih tokrat ni spremenil - kakor si jih je zamislil na samem začetku, taki so tudi ostali. Seveda je pri tem do neke mere upošteval tudi želje igralcev. Dustin Hoffman je recimo prosil, naj mu ne nariše velikega nosu, saj ima tako ali tako že prevelikega in bi enkrat za spremembo rad imel majhen nosek.

Ker se kung fu močno razlikuje od drugih borilnih veščin, so se morali ustvarjalci o njem najprej temeljito poučiti, da ne bi naredili nepopravljivih napak in vanj vključili elemente, ki ne sodijo zraven, ali pa da bi junaki na platnu kar tja v tri dni klatili z rokami in brcali v prazno. Nekateri med ustvarjalci so v mladosti vsaj za nekaj časa trenirali druge veščine, na primer tai či, karate ali judo, zato je bilo zelo pomembno, da so izvedeli, kaj je kung fu in kaj ni. Pri tem jim je pomagal Eric Chen, učitelj vušuja, ki jim ni samo pokazal, kaj je kung fu, temveč so morali z njim tudi sami vaditi. Trije animatorji, ki imajo izkušnje z borilnimi veščinami, so nato izvajali redne ure pouka za ostale, ki izkušenj niso imeli. In da bi bili gibi res avtentični, so jih najprej animirali dvodimenzionalno, preverili, izpilili, nato pa prestavili v 3D.

Prizore bojev so najprej poskusno pokazali lastnikom kinodvoran v Hongkongu in na Kitajskem, ki so bili navdušeni. To je ustvarjalcem dalo vedeti, da so na pravi poti in da niso delali napak. Najbolj pa so se bali komentarja Jackieja Chana. A kaj kmalu so si lahko oddahnili, kajti veliki mojster in zvezda akcijskih filmov je lahko rekel le: "Film mi je jemal dih. Občutek imaš, da so scenaristi pravi mojstri, da se znajo boriti. Ne vem, kje so to vzeli. Mogoče so posnemali mene. In kdo ve, mogoče bom v naslednjem filmu jaz posnemal te like."

O ustvarjalcih

John Stevenson in Mark Osborne (režija) imata že dolgoletne izkušnje z različnimi vrstami animacije, za oba pa je to prva režija celovečernega animiranega filma.

Jonathan Aibel in Glenn Berger (scenarij): "Sleeper Cell" (2005-2006), Bulletproof Monk (2003), "Brimstone" (1998), Men of War (1994), Under Surveillance (1991)