Kristusov pasijon
Zgodba
Film prikazuje zadnjih dvanajst ur življenja Jezusa iz Nazareta. Uvodni prizor prikazuje vrt oljk (Getsemani), kamor se je Jezus zatekel po zadnji večerji, da bi molil. Jezus se upira hudičevim skušnjavam. Juda Iškarijot ga je izdal, Jezusa primejo in da odpeljejo v Jeruzalem, kjer ga obtožijo bogokletstva, zato je obsojen na smrt.
Pripeljejo ga pred Poncija Pilata, kateremu povedo za obsodbo. Ker se je zbal političnih konfliktov, je zadevo prepustil kralju Herodu. Herod nato vrne Jezusa Pilatu, ki da ljudstvu možnost, da izberejo med Jezusom in razbojnikom Barabo. Množica se odloči, da izpustijo slednjega.
Jezusa prepustijo na nemilost rimskim vojakom, ki ga bičajo. Nerazpoznavnega ga zopet pripeljejo pred Pilata, ki ga obrne proti množici, kot bi želel reči: "Ali ni dovolj?" Ni bilo. Pilat ukaže svojim možem, da storijo, kot želi množica.
Jezusu na hrbet položijo križ, ki ga mora nositi po ulicah Jeruzalema na "goro" Kalvarija (Golgota). Tam ga pribijejo na križ, kjer je podvržen zadnji skušnjavi - strahu, da ga je zapustil Oče. Strah premaga, pogleda Marijo, mati božjo, in izreče stavek, ki ga lahko razume le ona: "Izpolnjeno je." Nato umre. Nagnil je glavo in izročil duha.
Ozadje filma
Viri:
Scenarij Kristusov pasijon je priredil režiser/producent Mel Gibson skupaj z Benedictom Fitzgerladom (Wise Blood, In Cold Blood, Heart of Darkness, Zelda) in opisuje zadnjih dvanajst ur Kristusovega življenja na Zemlji. Zgodba je povzeta iz štirih svetopisemskih evangelijev: po Mateju, Marku, Luku in Janezu.
Jeziki:
Vsi liki iz filma govorijo jezike, ki so jih govorili v tistih časih. Aramejščino govorijo Judje, vključno s Kristusom in njegovi apostoli, nekakšno "ulično latinščino" pa Rimljani. Grščina, ki so jo takrat govorili predvsem intelektualci, v zgodbi ni prišla v poštev.
Kraji:
Film so snemali izključno v Italiji, in sicer na dveh lokacijah:
MATERA
Prizore križanja so snemali v prekrasnem mestu Matera na jugu Italije, blizu kraja, kjer je leta 1965 Pier Paolo Pasolini posnel Evangelij po Mateju.
CINECITTA STUDIOS
Ulice Jeruzalema so zgradili v znamenitih studiih Cinecitta Studios na obrobju Rima.
Ekipa ustvarjalcev:
Gibson je poklical Caleba Deschanela (The Patriot, The Right Stuff), ki je videz filma spremenil tako, da je videti kot slike italijanskega baročnega slikarja Caravaggia, katerega slike so znane po tem, da zaradi ostrih kontrastov svetlobe in teme izžarevajo življenjski sij.
"Njegova dela so čudovita," pravi Gibson za Caravaggia. "So zelo silovita, temačna, duhovna in tudi nekoliko nenavadna."
Skoraj polovico filma so posneli ponoči ali pa v temnih prostorih, tako da človek dobi občutek, kot da hoče svetloba premagati temo.
Kostume je do potankosti raziskal in na roke izdelal z oskarjem nagrajeni oblikovalec Maurizio Millenotti (Hamlet, Importance of Being Earnest) in se lepo podajo barvnim odtenkom rjave, črne in oker, ki prevladujejo na slikah Caravaggia.
Čeprav je večina ekipe iz Italije (večina igralcev je iz Italije in vzhodne Evrope), pa so strokovnjaki za masko prišli naravnost iz Hollywooda. Gibson si je želel najboljše sodelavce, da je lahko prikazal kruto resničnost križanja.
Igralec James Caviezel je moral vsak dan sedem ur sedeti na stolu za masko, ko so snemali zadnje prizore.
O produkciji
"Moji prijatelji ste in največja ljubezen, ki jo lahko človek izkaže prijateljem, je, da za njih žrtvuje življenje."
Rim se je v času snemanja filma Kristusov pasijon ponovno prerodil v starodavni svet. Režiserju Melu Gibsonu, oskarjevemu nagrajencu, je uspelo prepričljivo poustvariti tako prizorišče kot vzdušje v mestu Jeruzalem ob zadnjem dnevu življenja Jezusa Kristusa. V sodelovanju z vrhunsko igralsko zasedbo in izurjeno ekipo rokodelcev, je Gibsonu s pomočjo tehnike prikazovanja surovih čustev, ki jo omogoča sodobna kinematografija, uspelo obuditi večno zgodbo, podano na brezkompromisno realističen način.
Še nikdar do sedaj noben od filmskih ustvarjalcev ni poskušal tako intenzivno, nadrobno in stvarno prikazati zgodbe o Kristusovem trpljenju in velikem žrtvovanju. V Melu Gibsonu so sanje o tem filmu dozorevale dolgo časa. Vrsto let je namreč trajalo, da je zbral dovolj energije in poguma za uresničitev svoje močne, globoko zakoreninjene želje. Pri tem mu je stalo ob strani mnogo ljudi, še posebej pa Bruce Devey in Steve McEveety, partnerja iz produkcijske hiše Icon.
"S filmom sem želel ustvariti trajno umetniško delo, spodbuditi skrbno razmišljanje in zrelo presojanje med raznolikim občinstvom, prihajajočim iz vseh družbenih okolij", pravi Gibson in nadaljuje z besedami: "Moj najvišji cilj in obenem največji up je, da bi globoko sporočilo zgodbe o silnem pogumu in žrtvovanju pri ljudeh zbudilo čut za strpnost, ljubezen in odpuščanje, česar današnjemu svetu močno primanjkuje."
Z raziskovanjem biblije, spremljajočih dogodkov ter opisov Kristusovega trpljenja je Gibson začel pred 12 leti, na razpotju življenja, ko se je znašel v veliki duševni stiski, ki ga je preko globokih razmišljanj o sami naravi trpljenja, bolečini, odpuščanju in osvoboditvi, vodila do ponovnega odkritja lastne vere. Gibson, ki je pred Kristusovim pasijonom režiral film Pogumno srce in prikazal Škotsko v 13. stoletju, je uvidel, da se mu ob tem ponuja enkratna priložnost za izražanje svoje umetniške ustvarjalnosti, ki jo je črpal iz svojega srca.
Scenarij je Gibson na podlagi svetopisemskih evangelijev po Mateju, Marku, Luku in Janezu
napisal skupaj z Benedictom Fitzgeraldom (Wise Blood). Kljub temu se je vseskozi zavedal, da se podaja na neznano in ne dovolj raziskano umetniško področje - ko se združi umetnost pripovedovanja s človekovim osebnim čustvovanjem. "Ko se lotiš tako obče znane zgodbe in se soočaš s povsem različnimi doumevanji stvari, je edino, kar lahko narediš, da jo prikažeš kolikor se le da resnicoljubno in jo na svojevrsten način čimbolj ustvarjalno izraziš," meni Gibson. "To sem želel doseči tudi sam."
Film sloni na povsem realističnem, grobem prikazovanju telesnega trpljenja, kar Gibson komentira z naslednjimi besedami: "Objektivno sem želel izraziti veličino žrtvovanja, kakor tudi, da ljudje občutijo grozo ob tem. Toda ravno tako sem hotel, da film nagovarja k pristnemu čustvovanju, lepoti in odrešitvi z ljubeznijo, kajti to je zgodba, ki govori o veri, upanju in ljubezni. Kot menim sam, gre za najplemenitejšo zgodbo vseh časov."
Kristusov Pasijon je režiral Mel Gibson, producirali pa so ga z njegovo pomočjo tudi Bruce Davey in Steve McEvety. Izvršni producent je bil Enzo Sisti. Uspešni producentski ekipi so se pridružili tudi: štirikratni oskarjevi nominiranec Caleb Deschanel kot direktor fotografije, večkratni nagrajenec Francesco Frigeri, oskarjevi nominiranec Maurizio Millenotti kot kostumograf, Keith VanderLaan in Greg Cannon, dvakratni oskarjevi nagrajenec, skupaj z vrhunsko ekipo maskerjev in oskarjevi nominiranec John Wright v montaži.
O igralcih
James Caviezel (Jezus) se je rodil v okrožju Skagitt, država Washington. Ker je izhajal iz družine športnikov, se je na začetku bolj nagibal k igranju košarke. Toda poškodovana noga mu je prekrižala načrte in kaj kmalu se je začel zanimati za druge stvari. V zgodnjih osemdesetih letih se je preselil v Los Angeles, kjer je delal kot natakar in pridno hodil na avdicije.
Sprva je dobival manjše vloge, recimo v nanizankah Umor, je napisala in Čudežna leta. Svoj celovečerni prvenec pa je doživel v filmu Gusa Van Santa Moj mali Idaho (1991). Nato je zopet igral v manjših vlogah, in sicer v Diggstown (1992), Wyatt Earp (1994), vendar je že počasi začel stopati v ospredje. Leta 1997 je igral ob Demi Moore v filmu G.I.Jane.
Končno pa je bil opažen naslednje leto, ko je zaigral v še enem vojaškem filmu Tanka rdeča linija, kjer se je kar trlo zvezdniških imen - Sean Penn, Nick Nolte, Adrien Brody. V naslednjih letih je igral še v filmih, kot so Ride With the Devil (1999), Frequency (2000), Angel Eyes (2001), High Crimes (2002), kjer sta igrala tudi Morgan Freeman in Ashley Judd.
V letu 2004 bo igral kar v dveh filmih, in sicer v Final Cut z Robinom Williamsom in Miro Sorvino ter Stroke of Genius s Claire Forlani in Jeremyjem Northamom.
Maia Morgenstern (Marija)
Je ena izmed velikih gledaliških igralk, ki prihaja iz Romunije. Študij je zaključila na svetovno znani akademiji za filmsko in gledališko umetnost v Bukarešti. Bila je članica regeneracijskega združenja treh pomembnih romunskih gledališč, narodnega gledališča Piatra Neamt (1985- 1988) in državnega judovskega gledališča (1988-1990), od leta 1990 vse do danes pa je aktivna v narodnem gledališču.
Za svoje delo na odrskih deskah je prejela dve veliki nagradi in sicer leta 1992 nagrado 'zvezda jutrišnjega dne' in nagrado felix v kategoriji najboljše igralke leta 1993. Leta 1983 je debitirala v filmu režiserke Marie Callas Dinescu Prea cald pentru luna mai, zatem pa so se vrstile vloge še v mnogih romunskih filmih. Kmalu je prodrla tudi v svetovno kinematografijo, videli smo jo filmih Nostradamus (1994) režiserja Rogerja Christiana, The Seventh Room (1995) režiserke Marte Meszaros, Ulysess Gaze (1995) režiserja Thea Angelopoulosa, kjer je igrala skupaj s Harveyem Keitelom.
Pojavila se je tudi v posebni televizijski oddaji Dark Prince: The True Story of Dracula (2000).
Po njenem mnenju je svoje delo, poleg Kristusovega pasijona, najbolje opravila v filmih Balanta (The Oak Tree, 1992) režiserja Luciana Pintelle in The Witman Boys (Witman fiuk, 1997) režiserja Janosa Szasza.
Monica Bellucci (Marija Magdalena)
Belluccijeva je začela svojo poklicno pot kot manekenka med študijem prava in je kmalu postala ena najbolj iskanih žensk v mednarodnem merilu. Gledalcem je najbolj ostala v spominu kot lepa vdova v filmu Malena (2000) režiserja Giuseppeja Tornatoreja.
Njena igralska kariera se je začela leta 1990, ko jo je Dino Risi izbral za svojo TV serijo Vita Coi Figli, njen prvi film, v katerem se je pojavila pa je bil film La Riffa (1991) režiserja Francesca Laudadija. Leta 1996 si je z vlogo v francoskem trilerju The Appartment prislužila prestižno nominacijo za cesarja in tako postala ikona evropskega filma. Kmalu pa je prodrla v tudi v svetovno kinematografijo.
Francis Ford Coppola ji je dal majhno vlogo v Draculi (1992) Brama Stokerja, kasneje smo jo videli še v filmih Osumljen z Genom Hackmanom in Morganom Freemanom, Volčja bratovščina producenta Luca Bessona, Nepovratno (2003) režiserja Gasparja Noeja, Sončeve solze režiserja Antoina Fuque, v katerem je igrala ob Brucu Willisu. Leta 2003 smo jo kot cyber boginjo Persephono spremljali v vrhunskem filmu Matrica Reloaded, režiserjev bratov Wachowski.
Trenutno je zaposlena s snemanjem filma She Hate Me v režiji Spikea Leeja, kmalu pa jo bomo videli tudi v filmu The Grimm Brothers režiserja Terryja Gilliama.
O ustvarjalcih
Mel Gibson (režiser, producent, ko-scenarist) se je rodil v New Yorku in sicer kot šesti izmed sedmih otrok v družini. Pri njegovih 12 letih se je družina preselila v Avstralijo, v Sydney.
Obiskoval je Nacionalni inštitut dramskih umetnosti na Univerzi Novega Južnega Walesa v Sydneyu. Med njegovimi odrskimi nastopi velja omeniti Smrt trgovskega potnika.
Gibson je pritegnil pozornost režiserja Georgeja Millerja, ki mu je dodelil vlogo v Pobesnelem Maxu (1979), s katerim je javnost prvič opozoril nase. Kmalu zatem je upodobil naslovnega junaka v filmu Tim. Vloga umsko zaostalega fanta mu je prinesla nagrado Avstralskega filmskega inštituta za najboljšega igralca. Vloga v nadaljevanjih Pobesnelega Maxa (1981, 1985) je njegovo filmsko pot še bolj utrdila, ravno tako film Galipolli Petra Weira, ki mu je prinesel drugo nagrado Avstralskega filmskega inštituta za najboljšega igralca. Nekaj let kasneje sta Weir in Gibson sodelovala tudi pri Letu nevarnega življenja (1983). Serija uspešnic Smrtonosno orožje (1987) pa ga je dokončno izstrelila med zvezde svetovne kinematografije.
Njegov prvi ameriški film je bil Reka (1984), kjer je igral ob Sissy Spacek, sledili pa so še Bounty (1984), Gospa Soffel (1984), Tequila Sunrise (1988), Ptič na žici (1990), Air America (1990), Teorija zarote (1997) in Hamlet (1990). Hamlet v režiji Franca Zeffirellija je bil prvi film, ki je nastal v okviru njegove produkcijske hiše Icon Productions, ki jo je ustanovil skupaj s partnerjem Bruceom Daveyem. Vloga mu je prinesla nagrado Williama Shakespearja gledališča Folger v Washingtonu. V okviru Icon Production so posneli še filmeVečno mlad (1992), Maverick (1994), Mašečvanje (1999), Kar ženske ljubijo režiserke Nancy Meyers (2000) in Hotel za milijon dolarjev režiserja Wima Wendersa. Kot režiser je Mel debitiral v filmu Mož z dvema obrazoma (1993), zopet v produciji Icon.
Leta 1995 je dokazal, da ni le eden najboljših igralcev na svetu, temveč tudi cenjen producent in režiser. Z upodobitvijo zgodovinskega epa Pogumno srce je poleg ostalih prestižnih nagrad (zlati globus za režijo, posebni filmski dosežki mednarodnega združenja novinarjev...) osvojil pet oskarjev in deset nominacij. Zmagal je v kategorijah za najboljšega režiserja in za najboljši film.
Leta 2000 je igral naslovne vloge v treh filmskih uspešnicah, v vojaškem filmu Patriot režiserja Rolanda Emmericha, v vrhunski romantični komediji Kaj ženske ljubijo, kjer je ob Helen Hunt odkrival in doživljal skrivnosti ženskih čarov in bil obenem nominiran za zlati globus kot najboljši igralec v kategoriji romantične komedije, občudovali pa smo ga lahko tudi v animiranem filmu Kokoške na begu, kjer je posodil glas glavnemu junaka.
Leta 2002 je upodobil resničnega vietnamskega veterana Gena v filmu We Were Soldiers, kasneje pa smo ga videli tudi v filmu Znamenja režiserja M. Nighta Shymalana, kjer se je soočal z vdorom vesoljcev na Zemljo.
Komentarji
Čuj, meni je toti film vrei, samo nea bi ga dal kakemu staremu dedu za gledat ker bi se mu želodec obrnu, čuj.
Film, ob katerem se je razjokal celo Bog. Ko je Mel Gibson nekaj časa nazaj svečano objavil, da bo posnel film o Kristusu, kjer bodo govorili latinsko in armensko, se mu je smejal celo Kristus sam, vse ameriške in avstralske umobolnice pa so ga prijazno povabile na zdravljenje. Ideja je bila namreč preveč drzna, nemogoča in neumna. Še posebej zato, ker je dal Mel na mizo svojih 30 milijonov dolarjev in ker je dejal, da film sploh ne bo imel podnapisov. In potem se je zgodil čudež. Večji kot pred 2000 leti, ko je božji sin (igra ga Jim Caviezel) vstal od mrtvih in se spremenil v zombija. V živega mrtveca z luknjami v dlaneh. V odrešenika vseh Zemljanov, ki so lahko po njegovi tragični smrti grešili sto na uro. Njegovo dvanajsturno trpljenje je bilo namreč odkup za vse naše grehe. Za tiste, ki smo jih in tiste, ki jih še bomo storili. Jezus je bil torej možakar, ki je legaliziral greh, idealist, ki je bil pripravljen umreti za svoje najboljše prijatelje in Bogov edinec, ki se je spremenil v največjo zvezdo vseh časov. V preroka, ki si je izmislil kanibalizem in vampirje. Ki nam je serviral zvrhan koš večnih enovrstičnic. In v mesija, v maziljenega, ki bi ga v današnjem času zagotovo zaprli v Vojnik ali bolnišnico Polje. Tip je bil namreč prepričan, da dela čudeže. Da ga je rodila devica. Da se lahko pogovarja z vsemogočnim. Da bo preživel križanje. In da mora moliti za svoje največje sovražnike. In ljudje so mu tako kot vedno sledili. Pa četudi je govoril armensko. Pa čeprav so morali brati podnapise. In sledili so mu bolj kot Papežu. Sledili so mu tako močno, da so samo v ameriških kinih pustili 365 milijonov dolarjev. Da so med gledanjem padali v nezavest in priznavali svoje največje grehe. Tudi skoke čez plot in celo umore. Jezus je znova postal hit številka ena. Večji od Gospodarja prstanov, Harryja Potterja, Troje in Poslednjega samuraja. Večji od Georgea Busha, Eminema in Billa Gatesa. Večji od samega sebe, večji od Gospoda, svetega duha in Device Marije. In Gibson ga je razmesaril. Od nog do glave. Od glave do nog. Celih 120 minut. Brez filozofije, brez posebnih efektov, brez premora. Dobili smo čisti snuff, perverzno mučenje, mesarjenje, trganje, paranje, cefranje in uničevanje njegovega telesa. Dobili smo njegovo kri in njegov meso. Dobili smo to, kar nam je v prenesenem pomenu podaril sam. Dobili smo najbolj direkten film vseh časov. Še enega Vojaka Ryana, the best of studio Troma, studio, ki nam je dal najbolj ogabne, divje in umazane grozljivke na svetu. Dobilo smo rimejk klasike The Passion of Joan of Arc iz leta 1928, kjer so mučili, mesarili, trgali, parali, cefrali in uničevali enako nesrečno, trmasto in ponosno Ivano Orleansko. Dobili smo tisto, kar je v svoji Poslednji Kristusovi skušnjavi zamolčal celo Martin Scorsese in tisto, kar ni upala pokazati niti francoska mojstrovina Golgotha, ki jo je davnega leta 1935 posnel Julien Duvivier. Dobili smo tisto, kar so hoteli filmi The Robe, Ben Hur in King of Kings. In celo tisto, kar ni mogla odmevna tv serija Jezus iz Nazareta, ki nam jo je poklonil Franco Zeffirelli. Mel Gibson je šel do konca in čez. Do roba dobrega okusa, naših živcev, želodca in našega srca. Do zgornjega praga tolerance, ki se je premaknila do vrelišča. Do točke, kjer je nehal v Boga verjeti celo sam Jezus. Do točke, ko je začel jokati celo sam vsemogočni. Mučenje in perverzno uživanje vojakov bi bilo namreč prehudo celo za Hudiča. Natančneje, za Hudičevko, ki na koncu zatuli od groze. Ki ne more razumeti, da je Jezus zavrnil kačo. Da jo je odločno ubil in se podal na pot najhujšega trpljenja v človeški zgodovini. Na pot očiščenja vseh človeških grehov. In ker je bilo grehov resnično veliko, je bilo udarcev z bičem še več. Veliko več. Preveč. Celo za mazohiste, sadiste in sadomazohiste. Marginalno trojko, ki ji je bil zapisan tudi božji sin. Le kako bi drugače preživel vse tiste udarce, vsa tista ponižanja, nošenje orjaškega križa in srhljivo nabijanje na križ. Vse to mu je moralo vsaj malo pasati. Če mu ne bi, ne bi zdržal do konca. Če ne bi zdržal do konca, pa ne bi vstal od mrtvih. Če
Končno je prišel tudi v Slovenijo! Film, ki je buril duhove že odkar je padla prva klapa. Pravzaprav že odkar je Mel Gibson rekel, da bo posnel film o Kristusovem križanju. Jasno, Kristus je pač verska ikona, cerkveni trademark, večni komercialni hit in neizčrpna snov filozofskih debat. Dovolj bi bilo že, če bi Gibson posnel film, v katerem bi Kristus dve uri povsem negibno meditiral in takoj bi se na eni strani znašli tisti, ki bi v tem našli bistvo krščanstva in vere nasploh, na drugi strani pa bi bili tisti, ki bi tak film razumeli kot kontraverzno zaroto cerkve in njenih institucij. Kristusov pasijon je seveda vse kaj drugega kot meditacija, a bistvo je, da film vsekakor ne bi bil deležen take pozornosti, če bi se naslov glasil npr. Križanje Janeza Novaka. Kristusov pasijon je film, ki mu vsekakor ne moremo očitati pretiravanja. Zgodba je poznana praktično vsakomur in kogar ni preveč strah biblije, se v njej lahko prepriča, da v filmu ni prikazano praktično nič takega, kar bi bilo v nasprotju z že dosedaj znanim. Tisto, kar film dela drugačen, pa je njegova človečnost (predvsem v negativnem smislu besede). V filmu sta tako (poleg simbolnega prikazovanja satana) le dva prizora, na katera bi lahko direktno navezali boga, namreč Kristusova smrt (oziroma takojšnja posledica le te) in Kristusovo vstajanje od mrtvih. Vse preostale verske navezave na film, pa so odvisne od vsakega posameznika in njegovega (ne)verovanja v (ne)obstoj oziroma (ne)avtentičnost Kristusa kot božjega sina. A tisto, kar je ljudi najbolj šokiralo v filmu, je nasilje. Nasilje? Ja, res je, film je nasilen, vse od nečloveškega izživljanja nad Jezusom, preko krvavega bičanja z zelo pestro izbiro korobačev, bičev, buzdovanov in podobnih mučilnih naprav, pa vse do hreščečega, kosti lomečega zabijanja žebljev in križanja. Toda hkrati z zgražanjem nad takim prikazom nasilja, se je potrebno vprašati, če je to res pretiravanje? Ne, to v nobenem pogledu ni pretiravanje, temveč zgolj prikaz dejanskega poteka mučenja in križanja, ki je v človeški zgodovini doletelo na deset tisoče, morda celo sto tisoče ljudi. A v tem je tudi problem človeštva, namreč v zanikanju in olepševanju svoje krute zgodovine. Tako ob misli na Jezusovo križanje pri večini ljudi vlada neka romantična predstava, kako so ga preprosto obsodili, mu naložili križ, ga spodili na Golgoto, ga pribili na križ, kjer je izdihnil in nas s tem odrešil. Toda ob tem se pozablja človeški faktor sadizma in krutosti, kajti četudi je bil Jezus božji sin, so ga križali ljudje in (na žalost) človeška domišljija pri mučenju drugih ljudi praktično ne pozna meja. Če se torej zgražamo nad nasiljem v filmu, se dejansko zgražamo nad človeštvom samim, oziroma z drugimi besedami, ne ubij sla (v tem primeru film), če ti ni všeč sporočilo, ki ga prinaša in ki je dejstvo (vsaj kar se tiče nasilja). Obstaja tudi druga možnost, namreč da si zatiskamo oči in si rečemo, da tako nasilje že ni obstajalo, ali pa da vsaj ne obstaja več. Ampak če pogledamo v Irak, na Bližnji vzhod ali pa kakšno drugo krizno žarišče, postane jasno, da je nasilje še vedno del človeštva in to v nič manj kruti obliki, kot je prikazano v Kristusovem pasijonu. Z zatiskanjem oči pred problemom nasilnosti človeštva tako zgolj tvegamo, da se nasilje ponovi, kajti največja zaveznika nasilja sta ravno brezbrižnost in zanikanje. Film bo tako kljub vsej svoji krutosti zares šokiral le popolne idealiste, prepričane v dobroto človeške rase, kakšnega velikega porasta umrljivosti med gledalci pa ni za pričakovati, kljub nekaterim smrtnim primerom v ZDA, kjer pa se seveda pozabi omeniti, da lahko to razložimo že s statistično verjetnostjo naravne smrti (glede na veliko število obiskovalcev).
Če ne bi vstal od mrtvih, pa bi bilo njegovo trpljenje seveda povsem zaman. Tu je šlo za strast, za čistokrvni pasijon, za seks na poseben način, za orgazem brez orgazma, za edino pravo tantro, ki je trajala dvanajst ur. In še vedno traja. Zakaj čista petka? Samo zato, ker je trpel tudi za moje grehe.
ok mr. gartner, sick mind... :/ božji orgazem... ma dej ne delej se norca. sicer pa mi je film ušeč. posebno za to ker ni holywoodski... ker je film in samo film... ne politični loby, ne pocukrana češka nadaljevanka... no vsaj jz si tko predstavljam resnično Kristusovo trplenje. zato mi je bil film zelo ušeč! lp, pa brez zamere
FILM JE ZELO V REDU.
men se je zdel film zelo tragičn zato mi ni bil ušeč beybika
Take svinjarije kot je prikazana v tem filmu še nisem vidla. Kaj so hotl dosečt s 15 minutnim mesarjenjem?
hudo!ko sm hodla k verouku si nism mogla predstavljat kristusovega trpljenja, zej si ga pa se kako! Jim Caviezel je res prepricljivo odigral nasega odresenika.Ne priporocam ga tistim ki ne prenasajo krvi.Lp
Ta film je bil čisti "piarovski" čudež kakršnega v tej industriji še ni blo. Brez "jamranja" židov in ene par folka k je med ogledom umrlo ne bi nabral niti desetine publike in dnarja kukr ga je. 370 milijonov samo v ZDA! Halooo! Še Jurski park se mu lahko sam skrije. Še Gibsonu po mojem ni nč jasn. Ampak enga "normalnga" filma o Jezusu Kristusu folk nikol ne bi šu gledat. Živ dokaz zato je film 7 Jezusovih čudežev, k je šel mimo folka k NIČ! Sam film se mi tud ni zdel kej posebnga. Preprosto povedano se mi je zdel preveč razvlečen in morast. Nisem užival. In nito približno ni bil vredn tazga odziva. Nobena reklama na svetu mu ne bi prnesla tazga uspeha ampak samo PR mu ga lahko. Folk je že mjčkn nehu nasedat "trailerjem". Zdej so tuki druge fore. Oziroma zdej običajno trženje filma očitno ne zaleže več.
za tiste, ki majo dobr želodec!!res!
Vceri sm ga gledla.vem mal pozn sam vseen.in jokala sm se zravn res!!!Ko so ga bical me je kr spreletavu srh, pa ko so pluval pa tepel ga skos, res hudo!No in prav zarad tega nism ravno uzivala.Me je pa prepricu.Caviezel je full dobr igrau, res, k taksno vlogo je po moje full tezko odigrat.no anyway film ni za slabe zelodce in tiste mal bol obcutljive.ciao
klanje.hehe!! čeprav ni smešno takrat pa so itak bli taki cajti se ni biu edini. zakaj se ni ob mojem rojstvu začelo nivo štetje?!
O tem filmu sem prebrala kar nekaj komentarjev. Veliko jih je bilo mnenja, da je v slednjem preveč pretiravanja in krvi. Moje osebno mnenje pa je, da film ne bi moral biti bolj realističen. Ljudje kako pa si vi predstavljate križanje? V rokavicah? Priznam, da me je Kristusov pasijon šokiral in med gledanjem sem jokala kot dež. Vendar zaradi tega, ker se je vsa stvar resnično dogajala. Nisem verski fanatik. In o teh zadnjih 12 urih Jezusa imajo dokaze. Mislim ,da se bolj nazorno ne da prikazati Jezusovega trpljenja kot je prikazan. Vreden je ogleda. Priporočam ga vsem, ki želijo poglobiti svojo vero. Kajti jaz sem jo.
Men se zdi da so tok pretiraval s tistim mesarjenjem pa mučenjem,da je že kr preveč,no sej drgač so pumojm hotl film sam zlo realistično prkazat,samo lahk bi pa tut pomisll na folk s slabim želodcom. Drgač je biu pa še kr uredu!**
Film priporočam vsem ,ki še ne verujejo v Jezusa !!
ta film je men ušeč saj so res ful hudi brizori. Svaka ti čast MEL GIPSON! FILM JST UCENM ZA 5!
po eni strani brezveze po drugi pa za razjokat!! papa:))
ka ta iztok gartner zmeri naklada, čuj film si zasluži čisto +6
res da jekao ˝grozen˝ ampak glup
fak, "jaz" kako lahko rečeš, da je film glup??!!k da bi se norčvov iz jezusa!dj rajš mau pomisl, da ot kar si vidu u filmu je ta človk za ns res naredu ane!!zdj se pa mau zamisl!!
Film Kristusov pasijon je odličen film, ki prikazuje zgodovino natančno tako, kot je v resnici bila. Za to gre vsa pohvala režiserju, ki se je v film resnično poglobil. Enkratno in vredno ogleda!
Pozdravljeni. Ko sem prvič gledal filem mi je bil zelo všeč, zato vse pohvale.
Uh...film prikazan kar se da realistično.Pove nam kako pokvarjena je lahko človeška duša.A po 2.strani,Jezusovi strani.o,le kako so lahko eni tako nečloveško ravnali.Pa križan je bil za njih!Za njihove grehe..! Absolutno film,ob katerem ne moreš ostati brezbrižen. jas sem jokala celi film...smr,smrk..
ja js mislim o filmu le naj saj je režiser predstavil dogodke iz jezusovega zivljenja. prvi visi po filmu... kruto. ne razumem kako so lahko pred 2000 leti tam stale mnozice in to gledale z svojimi očmi in ne s očmi kamere.
ja tale filem pa je res nekaj posebnega do srca ti pride s svojo krutostjo in groznim prikazom jezusove smrti. nikoli si nisem prestavljala da je sploh zmozno narediti taksen film. a vidim da je tehnologija na vrhu. no nazaj k filmu,...zaradi njega nisem mogla spati 3 tedne. moji vtisi.kako je lahko jezus za nas pretrpel toliko gorja. še na krizu je odpuscal. vso človeštvo ga je poznalo piotem ko je umrl. kaj pa prej?! ali se mora res zgoditi nekaj hudega da potem razumemo kaj smo naredili, ali ne znamo več zaupati? kako je lahko tam pred križem stalo toliko ljudi pa jim je to bilo samo zaradi klanja, mrcvanjenja in ne zaradi Njegove ljubezni in ponižanja jaz se z očmi kamere nisem mogla gledati vsega. pa vem, da je to samo film,ki se je vrtel že 2000 let nazaj.
ja tale film je pa res uriginal
film sm si ogledal zdajle, na pop tv. definitivno mi je žou, da si ga nism ogledal v kinu. absolutno pretresljiv, pusti vtis!
groza, koliko krutosti in nasilja, izživljanja. Na trenutke filma nisem mogla več gledati.Film, po katerem res ne moreš ostati ravnodušen.
Zgražamo se nad grafičnim prikazom mučenja (v filmu Kristusov pasijon), ki ga je moral Kristus (in še marsikdo drug) dejansko preživeti in v najhujših nam nepredstavljivih mukah umreti. Pa vendar ga častimo, ravno to isto nasilje in mučenje, ki ga potrebujemo, saj naj bi bilo Kristusovo trpljenje in križanje edina pot k očiščenju naših grehov. Človek, kako krut in brezčuten si, da grešiš in si prepričan, da se lahko opereš vseh svojih malih in velikih grehov tako, da moraš mučiti drugega človeka/boga! In zdaj, ko si to trpljenje videl na filmu, tako resnično, boleče in prepričljivo, da je še tebe bolelo, človek ali grešiš kaj manj?
ful dober film in je vreden pohvale!!
Ful dober film. Vse pohvale Jamesu Caviezlu ki je zares dobro odigral in Melu Gibsonu ki mu je uspelu posneti ta film. Priporočam ateistom. Celo oni ne bojo ostali ravnodušni.
ful dobr film sam preveč krvavih scen.je kar mene bolelo
Men SE Film Sploh NI zdel Grozen.Mogoče Me Bote Meli Za .Newem Kaj Ampak Jaz Med Filmom Nisem Niti TRznila Sej So Samo Naredili Grozno...Kaj Te Vete Če Jezus Pa Bog Sploh Obstajata...!
pravi krvav film. Že na začetku sem si začela zatiskat oči...
Včeri sme gledu film. Res hudo. Kako sej je žrtvoval za nas. Res ne morem verjet.
to je pa tk grozen film ko sem ga gledala prvič mi ni bil tko grozen pa pol ko sem ga že večkrat gledla sm dans sm se pa tok prejokala da ne morem vrjet
Po mojem bi se vsi morali potruditi in se vzgledovat po Mel Gibsonu.Njega ni bilo sram priznati, da verjame v Boga.Še sam je priznal, da mu je vera pomagala prestati duševne stiske.Saj vendar to ni izmišljotina o čem film govori,ampak čista resnica.Mnogim se zdi kako je kruti film,a prikazuje, kako je Jezus bil pripravljeni vzeti grehe celega sveta na svoja ramena in se za nas žrtvovati za odpuščanje naših grehov.Zakaj?Ker nas ima rad in je vedno z nami.
Prznati,da verjamemo v Boga ni sramota, kak mnogi trdijo.A obstaja spoh razlog zakaj nebi verjeli?Po mojem ne.Še sama sem doživela marsikaj, zaradi česa je moja vera vedno bolj močna.Ste že čuli pregovor "NE DELAJ TISTO DRUGIM,KAJ NOČEŠ,DA BI TEBI DELALI, KER SE TI BO NEKEGA DNE VRNILO"prej ali slej"!Saj vendar ni tak težko biti prijazen do drugih ,pomagati, če nas kdo prosi za pomoč. Jezus ja nekoč rekel"LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA,KAKOR SAMEGA SEBE"! vsi smo enaki na tem svetu,ne glede na to kaj smo ali kaj delamo,nihče ni nad nami razen Boga.
Priporočam vam, da si preberete Biblijo in resnično razmislite o tem,kaj piše.Ne samo o Jezusu Kristusu,ampak o vsem.Resnično vam bo pomagalo!!!
(informacija za tiste, ki mislijo, da je to nuna napisala, ni res! sem mati dveh otrok in živim srečno z svojo družino)
FILM KRISTUSOV PASIJON JE ODLIČEN EDEN NAJBOLJŠIH FILMOV KAR SEM JIH KDAJ GLEDAL. PRPOROČAM.
Izobilje hrane, obleke, užitkov nam ne omogoča stika z Bogom. Šele ob kakršnikoli izgubi imamo možnost poklekniti, ga prositi odpuščanja in približal nas bo k sebi.
Tedaj bomo razumeli vsebino realistično prikazanega filma Jezusovega trpljenja za nas. Namenoma se je dal križati, lahko bi se rešil, a božja volja za odrešenje naših grehov je bila vnaprej predvidena. Dragi Iztok Gartner, si razumel moje besede?
D BEST FILM!!!!!
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Ja to je samo za une k majo dobr želodec. Ajde mejte se pa upam da bom izžreban