Kraljica

Kraljica je poučen, intimen in razkrivajoč portret kraljice Elizabete II. in angleške kraljevske družine v dneh takoj po smrti princese Diane.

Ko med šokirano in nejeverno britansko javnostjo odjekne novica o smrti princese Diane, brez dvoma najslavnejše ženske na svetu, se njeno veličanstvo kraljica Elizabeta II. z družino umakne za zidove podeželskega dvorca na Škotskem, saj ne more razumeti odziva javnosti na tragedijo. Tony Blair, priljubljeni novoizvoljeni ministrski predsednik, pa veliko bolje razume potrebo ljudi po zagotavljanju varnosti in podpore s strani njihovih voditeljev.

Ko čustva, kakršnih še ni bilo, postajajo vse močnejša, mora Blair najti način, kako ponovno povezati kraljico z britansko javnostjo.

1. september 1997. Svet se prebudi s tragično novico, da je v avtomobilski nesreči umrla princesa Diana, bivša žena naslednika britanske krone in najslavnejša ženska na svetu. Dogodek pretrese javnost po vsem svetu. Do naslednjega dne se pred Buckhingamsko palačo nabere gora rož, posvečenih mladi princesi.

Toda Buckhingamska palača je prazna. Kraljevska družina, ki se je nastanila v dvorcu Balmoral na Škotskem, v odzivih na tragedijo ostaja stoična. Svet teh ljudi je svet tradicije, v katerem vlada protokol, javno izražanje čustev pa ni zaželeno.

Družina žaluje v zasebnosti, princesina mladoletna sinova William in Harry pa sta v zavetju škotskega doma zaščitena pred radovednostjo medijev. Kraljica meni, da je primerno, da je to zasebna zadeva. Diana ni bila več članica kraljevske družine, torej ne gre za državno zadevo. Celo Dianina družina si želi zaseben pogreb. Princa Charlesa novica globoko pretrese. Odpotuje v Pariz, da bi pripeljal domov truplo bivše žene.

Kraljica se je z družino umaknila za zidove, Tonyja Blaira pa bo ta dogodek preobrazil v zrelo mednarodno politično figuro. Le tri mesece po izvolitvi, ki je sledila majski zmagi laburistične stranke, mladi ministrski predsednik zazna, da se v britanski javnosti nekaj spreminja. Zdi se, da slavna britanska zadržanost izginja. Na njeno mesto stopa kipenje čustev, izlivanje čustev za izgubljeno princeso, kakršnega Britanci še niso videli. Tako je, kot da bi celoten narod izgubil sestro, mamo ali hčerko. Diana je bila, kakor jo imenuje Blair na novinarski konferenci na dan njene smrti, "kraljica ljudskih src".

Te besede pa niso všeč stanovalcem Balmorala. Ko Blair predlaga javni pogreb, da bi ljudje lahko "žalovali skupaj", se kraljici naježijo lasje. Opomni ga, da gre za družinski pogreb in ne za sejemsko atrakcijo.

Do ponedeljka je kopica rož pred Buckhingamsko palačo že zelo visoka. Blairovi desni roki Alistairju Campbellu je všeč dejstvo, da Blair s svojimi gestami sočutja pridobiva na priljubljenosti, medtem ko kraljica ni sposobna oceniti razpoloženja ljudi. Časopisni naslovi pravijo: "Blair bo lastnoročno rešil monarhijo". Toda ministrski predsednik si ne more pomagati, da ne bi čutil močne lojalnosti. Charles medtem Blaira popolnoma podpira; želi se distancirati od članov kraljevske družine, ki jih mediji označujejo kot glavne krivce za tragedijo.

Ko kraljica izve, da je načrtovan javni pogreb, na katerega bo prišla tudi kopica slavnih osebnosti, s katerimi je njena bivša snaha prijateljevala, je to velik udarec njeni avtoriteti. Ki pa ni edini: ljudje v svoji jezi na kraljevsko družino začnejo nadlegovati njene člane v Balmoralu po telefonu. Kraljici se zdi, da princesa po smrti povzroča enako težav, kot jih je pred smrtjo. Zdi se, da je dogodek razkril tisto plat britanske javnosti, za katere si kraljica nikoli ni niti predstavljala, da sploh obstaja, in je zato nikakor ne more razumeti. Vsesplošna pripravljenost na predajanje čustvom zajame tudi njenega sina, Charlesa, to pa je nova preizkušnja za njeno potrpežljivost. Kraljica se lahko sprosti le še ob lepoti škotskega podeželja in v družbi svojih zvestih psov; to je svet, ki ga razume in se v njem počuti udobno.

V Londonu se začnejo priprave na pogreb, za katerega se pričakuje, da se ga bo udeležilo več kot dva milijona ljudi. V torek pa izbruhne novo protokolarno vprašanje. Novinarji se sprašujejo, zakaj zastava pred Buckhingamsko palačo ni spuščena do polovice droga. Blair predlaga, da bi zastavo spustili, čeprav to ni v skladu s protokolom. Kraljico in princa Filipa ta predlog ministrskega predsednika in pasivna privolitev princa Charlesa vse bolj frustrirata.

Do srede se napadi medijev na družino še zaostrijo. "Pokažite nam, da je v Windsorskem dvorcu srce!" kriči neki tabloid; "Čas je za spremembo stare straže!" se strinja drugi. Pritiski se začnejo odražati tudi znotraj kraljevske družine. Ko se kraljici med vožnjo na deželo pokvari avto, se nenadoma zlomi v izbruhu jeze, frustracij in žalosti.

Blair, ki mu pomočniki in žena svetujejo, naj uporabi reformistični ton, prosi kraljico, naj se vrne v London, kjer se bo soočila z javnostjo in žalovala skupaj z ljudmi. Kraljica zavrača vsakršno popuščanje pritisku medijev; prepričana je, da bo javnost kmalu prenehala s to histerijo in privzela bolj britanski odnos do tragedije. Toda zdi se, da Britanci stvari ne počnejo več na stare načine. Spoznanje, da je izgubila stik z realnostjo, je za kraljico neizogibno.

Četrtkovo jutro prinese dobre in slabe novice: dobra novica je, da je Blairova priljubljenost presegla Churchilovo, slaba novica pa so naslovi v časopisih, ki kritizirajo kraljičino obnašanje. To je preveč za Blaira, človeka, čigar simpatije do monarhije vse bolj prihajajo v ospredje. Dan pogreba se približuje, zato Blair prosi kraljico, naj sledi akcijskemu načrtu, ki naj bi pomiril medije in javnost ter preprečil ustavno krizo.

O produkciji

Ko je avgusta 1997 princesa Diana umrla v nesreči, so le redki predvideli, kolikšne posledice bo tragedija imela za britansko vlado in kraljevsko družino. Po ločitvi od princa Charlesa je Diana razburkala javnost že s tem, da ni izginila iz javnega življenja. Smrt največkrat fotografirane in najslavnejše ženske na svetu pa je prinesla velike spremembe britanske javnsoti, zlasti glede njenega odnosa do javnega kazanja čustev in stališč glede monarhije.

Dogodki, povezani z Dianino smrtjo, so imeli vse lastnosti dobrega filmskega scenarija: smrt, ki je sledila grozljivi dirki z avtomobili na begu pred brezobzirnimi paparaci; mlada ženska, kruto ubita v cvetu mladosti; kontroverzna ljubezenska afera, ki se je morala končati, še preden se je lahko razcvetela; javnost, obupana zaradi novice o princesini smrti; in mediji, ki so se obupano branili pred obtožbami, da so prav oni povzročili smrt.

Toda producenta Christine Langan in Andyja Harriesa je za Kraljico navdihnil neki drugi vidik teh dogodkov. Pred tem sta producirala The Deal, televizijsko dramo o Tonyju Blairu in Gordonu Brownu ter rojstvu novih laburistov, ki jo je napisal Peter Morgan, režiral pa Stephen Frears. Projekt je tako uspel, da sta se producenta odločila nadaljevati sodelovanje z Morganom in Frearsom pri drugem projektu, ki se ukvarja s tem vidikom sodobne britanske družbe.

Tokrat je šlo za celovečerec. Kraljica naj bi raziskala staromodno formalnost sveta britanske kraljevske družine, tako v okolju škotskega podeželja okrog dvorca Balmoral kot v elegantnih salonih Buckhingamske palače, in njeno nasprotje, modernost novoizvoljenega ministrskega predsednika Tonyja Blaira in njegovih pomočnikov.

"Hoteli smo napraviti film o še eni veliki britanski instituciji," je povedala Langanova. "Kraljevska družina je bila samoumevna izbira, kot najobetavnejša tema pa se je hitro pokazal način, kako se je kraljevska družina soočila s smrtjo princese. Diana je povzročala velike napetosti že, ko je bila še živa; neizogibno je bilo, da je njena smrt pred monarhijo postavila verjetno največji izziv v zadnjih petdesetih letih." Tudi Harriesa je prepričala tema kraljevske družine, ki je tako prepojena s tradicijo, da se tudi ob tragediji ne more otresti zapovedi protokola.

"Najbolj me je fascinirala zgodba o nasprotju med mlado princeso, ki je postala članica kraljevske družine zaradi serije slabih presoj, in postarano monarhinjo, katere vladavina izhaja še iz viktorijanske dobe," je pojasnil Harries. "Diano je obdajala izjemna avra. Spominjam se tedna, ko je umrla. Bilo je zelo čudno: sprva je zavladala strašna tišina, nihče ni točno vedel, kako se je treba odzvati. Nato se je začelo žalovanje. So bila to prava čustva? Ali hlinjena? So bila sploh namenjena princesi? Ali mogoče katerim drugim nesrečnim dogodkom?"

Morgana je seveda pritegnila priložnost prikazati dogodke v zvezi z Dianino smrtjo na velikem platnu. Toda ideje so se izkristalizirale šele, ko je začel pisati. "Sprva sem razmišljal, da bi prikazali, kako je tisti avgustovski dan pretresel različne ljudi, slavne in navadne," je povedal Morgan. "Kmalu pa je postalo jasno, da so najzanimivejši vidik zgodbe odzivi kraljevske družine v tednu med Dianino smrtjo in pogrebom. Šlo je za družino v krizi, zaklenjeno v zaprti svet Balmorala. Kraljica se je odločila, da je treba zaradi zaščite dečkov umakniti vse televizijske in radijske aparate. Živeli so torej v popolnem zanikanju. Ljudje pa so medtem na ulicah zahtevali reakcijo družine. V tistem tednu je prevladovalo močno anti-monarhično razpoloženje, ki so ga še podpihovali mediji, saj so želeli preusmeriti pozornost javnosti s svojega dela krivde."

Za dodatno napetost se je Morgan osredotočil še na vlogo Tonyja Blaira, novoizvoljenega laburističnega voditelja. Kraljica se je tako razvila v zgodbo o nasprotjih med podedovano kraljevsko močjo in sodobnim svetom demokratično izvoljenih voditeljev. "Nastala je zgodba o ustavi, vodenju in ravnotežju moči med ministrskim predsednikom in soverenom," je pojasnil.

"Zanimivo je predvsem tisto, kar se je dogajalo v zakulisju," je povedala Langanova. "To je bila povsem nova vlada, volilno telo in politični komentatorji so od nje veliko pričakovali, toda Blair na začetku ni napravil nobene izstopajoče poteze. S smrtjo valeške princese pa je nenadoma dobil posebno vlogo. Odnos med kraljico in ministrskim predsednikom je ključni element zgodbe."

Za Harriesa je srce Morganove zgodbe v njeni preprostosti: "Na eni strani je kraljica s kraljevsko družino, ki se je tiho umaknila v skrite kotičke Škotske, na drugi pa mlad, dinamičen Tony Blair, ki je takoj razumel situacijo. V nekem smislu je prav on rešil prihodnost kraljevske družine, saj jo je prisilil, da se je soočila z zahtevami sodobnih medijev in javnosti."

Stephena Frearsa, avtorja številnih filmov, ki so bili nominirani za oskarje, med drugim Nevarna razmerja, The Grifters in Umazane lepe stvari, je bilo treba šele prepričati, naj se pridruži projektu. "Projekt me je pritegnil, ker sem si želel spet sodelovati z Morganom, pa tudi zaradi vsebine," je povedal. "Gre za film o konfliktu med starim in novim svetom. To je film o tradiciji, ki ima v tej deželi prednosti in slabosti." Frearsov avtorski pristop je eden ključnih adutov filma. Harries je povedal: "Frears je odličen režiser, ne le izkušen, temveč tudi neverjetno moder."

Drugi ključni element Kraljice je pozornost do podrobnosti. Film bi bil brez dvoma tarča cenzure, če ne bi popolnoma avtentično prikazoval določenih stvari, na primer kako kraljici postrežejo zajtrk ali kako se ta obnaša do družine za zaprtimi vrati. Morganu je pomagala ekipa raziskovalcev, ki so iskali informacije v medijih in pri virih blizu kraljevski družini. V veliko pomoč sta mu bila Robert Lacey, avtor kraljičine biografije in drugih knjig o monarhiji, ter Ingrid Seward, urednica revije Majesty, komentatorka dogodkov v zvezi s kraljevsko družino ter avtorica knjižnih uspešnic "The Queen & Di: The Untold Story" (2001) in "Diana: An Intimate Portrait" (1997).

Še najlažje je bilo obdelati vidike protokola - nobenega dvoma ni na primer o tem, kako služinčad naslavlja kraljico. Previdnejši pa je moral biti Morgan pri prikazovanju intimnejših trenutkov družine. "Kot pisec moram seveda špekulirati," je povedal. "Toda lažje postane, ko se pogovorim z nekom, ki se je pogovarjal s Charlesom na noč Dianine smrti. Tako sem na primer izvedel, kaj je princ takrat rekel, tako da so ti prizori zelo verodostojni. Pri drugih pa na podlagi informacij ni bilo težko uganiti, kaj se je dogajalo. Zakaj je na primer Tony Blair tako intenzivno zagovarjal kraljico? Vemo, da je politični pragmatist, da je nekoliko bolj konzervativen, kot mislijo ljudje, in da bi bila njegova mati istih let kot kraljica, če bi bila takrat še živa."

O izbiri igralcev

Producent Harries se je za Helen Mirren navdušil, ko je nadzoroval produkcijo nagrajene nadaljevanke Prime Suspect. Ob pogledu nanjo je pomislil: "Ona je kraljica britanske drame in podobna je kraljici. Kako dobra ideja, Helen kot kraljica."

Mirrenova ponudbe ni mogla zavrniti. "Navdušena sem bila že nad filmom The Deal, zato sem vedela, da bom v dobrih rokah," je povedala. "To so občutljive, nevarne teme, zato moraš biti prepričan, da so ljudje, s katerimi delaš, dovolj inteligentni, da ne bodo posneli cenenega filma."

Za drugo glavno vlogo so izbrali Michaela Sheena, ki je igral že v The Deal. Penny Dyer je njega in Mirrenovo naučil pravilnega načina govora in kraljevskih manir. Mirrenova je igralca, ki igrata druga pomembna člana kraljevske družine, Jamesa Cromwella, ki igra princa Filipa, in Sylvio Syms, ki igra kraljico mater, pred snemanjem povabila v svojo hišo: "Tako smo se že pred snemanjem dobro navadili drug drugega in smo se lažje vživeli v vloge sorodnikov."

Mirrenova se je dobro zavedala pasti igranja dejanske osebe, še zlasti nekoga tako slavnega, kot je sedanja kraljica. Treba je bilo paziti, da se natančen portret ne sprevrže v poenostavljeno karikaturo. "Občinstvo ne sme razmišljati o tem, kako odlično si odigral to osebo," je pojasnila, Atemveč ti mora na neki način verjeti, da si ta oseba. Poosebitev pa ne sme biti preveč briljantna, saj bi bila v tem primeru resnica preveč vsiljiva in bi občinstvo oropala domišljije."

“Zaradi ikoničnega statusa kraljice me je bilo te vloge groza bolj kot katere koli doslej. Potem pa sem našla misel, ki me je pomirila: samo sebe sem si predstavljala kot slikarko, ki portretira. Dobri portretisti v portret vedno vnesejo svoje zaznavanje modela, to osebo reproducirajo skozi lastno osebnost, zato je vsak portret drugačen. Škoda, da ne obstaja več portretov Elizabete II.”

"Seveda moraš biti posebej pozoren na malenkosti, kot so lasje, roke, hoja, glas," je nadaljevala Mirrenova. "Ves čas sem gledala fotografije in videoposnetke kraljice. Posebej ganljiv se mi je zdel kratki posnetek Elizabete kot dvanajstletne deklice, ki stopi iz avta in nekomu stisne roko. Gledala sem ga znova in znova. Bolj ko sem se poglabljala vanjo, bolj posebna je postajala, saj je tako neverjetno ikonična in slavna, hkrati pa je sploh ne poznamo. Ni takšna kot Tony Blair, drži se bolj v ozadju. To pa je zelo stabilen prostor, prostor neverjetne samodiscipline."

Tonyja Blaira igra Michael Sheen, eden najbolj nadarjenih britanskih maldih igralcev. "Ko sem igral Blaira v The Deal, je bil še mlad in zagnan," je povedal. "Tu pa vidimo veliko bolj previdnega, razmišljujočega človeka. V tem Blairu je več teže in refleksije. Brez dvoma je bolj zrel."

Sheenu je bil največji izziv igrati resnično osebo. "Igralski proces je v tem primeru obrnjen," je povedal. "Če igraš fikcijski lik, začneš iz notranjosti: osebnost, glas in mimika tega lika pridejo skoraj organsko. Če pa igraš resnično osebo, začneš od zunaj. Ogledal sem si veliko videoposnetkov Blaira in se o njem pogovarjal z različnimi ljudmi. Iskal sem predvsem drobne namige, ki so nekakšen ključ do tega, kaj se mota po posameznikovi glavi."

Kraljica je Sheenovo tretje sodelovanje s Frearsom po filmih Mary Reilly in The Deal. "Stephen te prisili, da stopiš korak dlje, na plano spravi stvari, ki se jih nisi zavedal. Njegovi liki so vedno zelo kompleksni. Ves čas ima pripombe. Ko sem igral prizore s Helen Mirren, je na primer rekel: "Zelo je strašna, kajne?" Tako je ustvaril primeren kontekst, v katerega je vstopil moj lik."

Sheen meni, da ima film tudi lahkotnejšo plat: "V Kraljici je veliko humorja. Peter Morgan se sprehaja po tanki črti med hrabrostjo in žaljivostjo. Pri scenariju mi je zelo všeč to, da povezuje profesionalno in domače, na primer Blaira, ki pred televizijo je testenine. Zato je zelo prepričljiv, hkrati pa tudi zabaven, saj je zanimivo videti te nenavadne ljudi početi navadne stvari."

"Na površju je Kraljica film o tem, kako so se člani kraljevske družine soočili z Dianino smrtjo in kako jim je pri tem svetoval Blair," je še povedal Sheen, "v resnici pa gre za film o vrednotah, o trenutku v britanski kulturi, ko so trčili koncepti dolžnosti in tradicije, ki ju predstavlja institucija kraljevske družine, ter koncepti neformalnosti, fleksibilnosti in odzivanja na razpoloženja javnosti, ki jih predstavljajo Blair in člani laburistične stranke."

Ostale najpomembnejše vloge so odigrali Helen McCrory kot Cherie Blair, Sylvia Syms kot kraljica mati, Alex Jennings kot princ Charles, Roger Allam kot kraljičin tajnik Sir Robin Janvrin, Tim McMullan kot Blairov pomočnik za stike z mediji Alastair Campbell in James Cromwell kot princ Filip. Snemanje Kraljice se je začelo 13. septembra 2005 na Škotskem, nadaljevalo pa se je še slaba dva meseca v Londonu in na jugovzhodu Anglije.

O videzu in lokacijah

Ena najpomembnejših tem Kraljice je napetost med starim svetom tradicije in protokola ter novim svetom čustev in neformalnosti. Ta kontrast je vplival na vse vidike filma, od osvetljave in načinov snemanja do scenografije in kostumografije.

Za fotografijo je bil zadolžen Affonso Beato, brazilski filmski ustvarjalec, ki je zaslovel kot sodelavec španskega režiserja Pedra Almodovarja pri filmih Vse o moji materi in Meso poželenja. "Stephen se je odločil posneti prizore s kraljevsko družino na 35 mm, prizore z Blairom pa na super 16 mm; tako so prvi bolj statični in veličastni, drugi pa bolj energični in zrnati. Želeli smo prikazati kontrast med tema svetovoma, med tihim, mirnim in modernim, frenetičnim svetom," je povedal. In še: "Eden izmed izzivov je bil, kako konsistentno posneti zunanje prizore. Potrebovali smo več sončnih dni, ampak saj veste, da je to v Veliki Britaniji vedno težava."

Nasprotje med izumetničeno atmosfero kraljevskega sveta in sproščenim šarmom Blairjevih je postalo še bolj očitno po zaslugi scenografije in izbire lokacij. Oboje je opravil scenograf Alan Macdonald, ki je v preteklosti med drugim sodeloval pri filmih The Jacket in Love is the Devil. "Film je postavljen v okolje, ki se nam zdi relativno domače," je povedal. "Mislimo, da zelo dobro poznamo kraljevski svet dvorcev Windsor in Balmoral ter Buckhingamske palače, saj so to tako ikonične podobe. Toda ta film se ne dogaja v tistih javnih prostorih, ki jih vidimo po televiziji; dogaja se v zasebnih prostorih kraljevskih rezidenc, o katerih obstaja zelo malo dokumentarnega gradiva: kraljica v spalnici, v postelji, med gledanjem televizije ali med vožnjo z avtomobilom po posestvu Balmoral. Sprva me je to zmedlo, potem pa sem prepoznal izjemno vizualno priložnost."

Velik del zgodbe se odvija v škotskem Balmoralu, najintimnejši izmed kraljičinih hiš. Gre za eno izmed samo dveh hiš, ki sta v lasti kraljice in ne države. Dvorec je zgradila kraljica Viktorija s princem Albertom kot protiutež formalnemu življenjskemu slogu kraljevske družine v mestu.

Macdonaldovo delo je bilo še težje, saj številni lastniki zemlje in nepremičnin niso dovolilli snemanja, ko so jim povedali, kaj bo tema filma. Balmoralske prizore so na koncu posneli v približno tridesetih različnih škotskih dvorcih. "Ustvarilti smo morali nekaj brezčasnega, kar združuje tradicijo in videz družinske podeželske hiše. Kraljevska družina je v tem filmu prikazana kot družina, ki je nekako obtičala sredi 20. stoletja. Ujeti so v formalnostih, so generacija, ki jo je zaznamovalo to, da je odraščala v težkih časih med in po vojni. Kraljica je varčna, namesto centralne kurjave uporablja električne grelnike, pri Balmoralu, ki je nekakšno zatočišče pred pompom Buckhingamske palače, pa gre predvsem za bivanje zunaj. Pri dekoracijah nismo uporabili rdečih ali modrih odtenkov, temveč same zamolkle in naravne, zemeljske barve."

"Povsem drugače pa je pri Blairovih," je še povedal Macdonald. "Tony in Cherie živita nekako kot študenta. Nimata skrbi, ki prevevajo kraljevsko gospodinjstvo; sta par z majhnimi otroki in živita tako, kot pač živijo ljudje teh let z otroki. To je čudovit kontrast formalnosti in natančnosti kraljevskega življenjskega sloga. Njuno okolje je kaotično, sproščeno in čustveno toplejše." Ta neformalnost se prenaša celo na notranje prostore rezidence ministrskega predsednika na Downing Street. Macdonald je pojasnil: “Laburisti so v Downing Street pripeljali bolj sproščeno filozofijo, bolj filozofijo "Call me Tony" kot filozofijo "Yes, Prime Minister."

O kostumih

Za izkušeno kostumografinjo Consolato Boyle je bila Kraljica velik izziv. "Kraljica je po eni strain zelo znana, po drugi strani pa je zelo enigmatična ženska. Nisem hotela preprosto posnemati njenih dejanskih oblačil; hotela sem imeti tudi umetniško svobodo."

Posebej zanimivo je bilo ustvariti oblačila za kraljico v Balmoralu: "Tam je najbolj sproščena, prav v tisti preprostosti sta posebna eleganca in posebna lepota. Hotela sem poudariti njeno ljubezen do narave, zato nosi topla, zemeljska tartanska krila in wellingtonske škornje, vse je zelo praktično in udobno. V Londonu pa so oblačila bolj urbana, tako za kraljico kot za Blairova."

O arhivskih posnetkih

Stephen Frears je v Kraljici uporabil številne arhivske posnetke. Pri tem mu je pomagal Adam Curtis, ki je znan predvsem po svojih provokativnih dokumentarcih. Svetovni mediji so se o njem razpisali leta 2005, ko je bil na filmskem festivalu v Cannesu v okviru uradnega izbora prikazan njegov kontroverzni film The Power of Nightmares: The Rise of the Politics of Fear, ki raziskuje Al Kajdo in boj ameriške vlade proti terorizmu. Curtis je pred Kraljico sodeloval že pri dveh Frearsovih filmih: The Deal in Mrs. Henderson Presents.

"Želela sva prenesti idejo, da je Diana vedno prisotna, čeprav je mrtva," je povedal Frears. "V tem filmu ni veliko prizorov, v katerih ne bi bila vsaj nekje v ozadju prižgana televizija. Adam Curtis je v arhivske dele prinesel svoj občutek, ima pa tudi ogromno znanja o tem, kje je mogoče najti dobre arhivske posnetke. Potrebovala sva nekaj tistih zelo znanih posnetkov, ki smo jih vsi že videli, na primer kako Cherie v nočni halji odpira vrata dan po volitvah, hotela pa sva tudi presenetiti občinstvo z nekaterimi posnetki, ki jih je našel Adam."

Filmska ekipa se je dobro zavedala, da je film kontroverzen in bi lahko sprožil proteste. "kontroverzen je že zato, ker obstaja," je zaključil Frears. "Prepad med tem, kar od njega pričakujejo ljudje, in tega, kar v resnici je, bo zelo velik. Pričakujem, da bodo mediji iskali predvsem problematične vidike, ki pa jih v filmu ni, vsaj ne namenoma. Naš pogum je bil v tem, da smo posneli ta film, in ne v tem, kako smo ga posneli. Dodali nismo nič škandaloznega, vendar pa je šokantno že to, da smo kraljico obravnavali kot žensko in ne kot suverena."

O igralcih

Helen Mirren (kraljica) je ena najbolj znanih in spoštovanih britanskih gledaliških, televizijskih in filmskih igralk. Zaslovela je z drznimi vlogami in bila zanje večkrat nagrajena. Ena izmed teh je bila vloga kraljice Charlotte v filmu Nicholasa Hytnerja The Madness of King George, njena edina vloga monarhinje na velikem platnu pred Kraljico. Prav za to vlogo je bila nominirana za oskarja za najboljšo stransko igralko, dobila pa je tudi nagrado za najboljšo igralko v Cannesu.

Filmska kariera Helen Mirren se je začela v poznih šestdesetih s filmom Michaela Powella Age of Consent, zaslovela pa je z vlogo v filmu Johna Mackenzieja The Long Good Friday. Zatem je igrala v številnih hvaljenih filmih, med drugim v fantazijski pustolovščini Neila Jordana Excalibur in v trilerju Cal istega avtorja. Vloga v slednjem - vloga starejše ženske, ki se zaljubi v mlajšega moškega - ji je prinesla že drugo nagrado za najboljšo igralko v Cannesu. Sledili so film Petra Weira The Mosquito Coast, film Petra Greenawaya The Cook, the Tief, His Wife and Her Lover, film Charlesa Sturridgea Where Angels Fear to Tread ter film Terryja Georga Some Mother’s Son.

Drugo oskarjevsko nominacijo si je prislužila z vlogo v filmu Roberta Altmana Gosford Park, za vlogo v filmu Nigela Colea Dekleta s koledarja pa je bila nominirana za zlati globus. Pred kratkim je igrala v filmu The Clearing. V zgodnjih devetdesetih je blestela v z nagradama emmy in BAFTA ovenčani nadaljevanki Prime Suspect. Leta 1999 je dobila nagrado emmy in nominacijo za zlati globus za naslovno vlogo v filmu The Passion of Ayn Rand.

Med njenimi ameriškimi televizijskimi vlogami so vloga v Losing Chase, za katero je leta 1996 dobila zlati globus za najboljšo igralko v televizijskem filmu ali mini seriji, Door to Door (nominacije za nagrade zlati globus, emmy in Screen Actors Guild), The Roman Spring of Mrs Stone (nominacije za nagrade zlati globus, emmy in Screen Actors Guild) ter Elizabeth I.

Leta 2003 je dobila naziv dama britanskega imperija.

Michael Sheen (Tony Blair) velja za enega najbolj nadarjenih pripadnikov nove generacije britanskih filmskih in gledaliških igralcev. Tonyja Blaira je pred Kraljico igral že leta 2003 v Frearsovem televizijskem filmu The Deal. Z istim režiserjem je sodeloval že pri filmu Mary Reilly. Med njegovimi najopaznejšimi filmskimi vlogami pa so še tiste v filmih The League of Gentleman’s Apocalypse (2005), Nebeško kraljestvo (2004), Pravila privlačnosti (2003), Bright Young Things (2003), Podzemlje (2002), Four Feathers (2002) in Wilde (1997).

James Cromwell (princ Filip) je cenjen hollywoodski igralec, ki je začel kariero leta 1976. Mednarodno občinstvo ga je spoznalo v filmu Babe (1995), za vlogo v njem je bil nominiran za oskarja za najboljšega stranskega igralca. Igral je tudi v celovečernih filmih Ljudstvo proti Larryju Flyntu (1996), Star Trek: First Contact (1996), L.A. zaupno (1997), Zelena milja (1999), in Snow falling on Cedars (1999).

Sylvia Syms (kraljica mati) je ena najbolj znanih britanskih gledaliških igralk. Prvo filmsko vlogo ji je ponudil režiser Herbert Wilcox v filmu My Teenage Daughter (1956). Trikrat je bila nominirana za nagrado Britanske filmske akademije; dvakrat za najboljšo igralko, v filmih Woman in a Dressing Gown (1957) in No Trees in the Street (1958), enkrat pa za stransko igralko, v filmu The Tamarind Seed (1974). Pred kratkim je igrala v filmu The Poseidon Adventure (2005).

Alex Jennings (princ Charles) je osvojil številne nagrade predvsem kot gledališki igralec, med njegovimi filmskimi in televizijskimi vlogami pa so nastopi v filmih War Requiem (1989), A Midsummer Nights Dream (1996), The Wings of a Dove (1997) in The Four Feathers (2002).

O režiserju

Stephen Frears je eden najbolj prepoznavnih in provokativnih britanskih režiserjev. Rodil se je leta 1941 v Leicestru. Na univerzi Cambridge je študiral pravo, nato pa je začel delati kot asistent Lindsay Anderson v Londonskem kraljevem gledališču. Filmsko kariero je začel kot asistent režiserja Karla Reisza, leta 1971 pa je posnel svoj prvi celovečerec, detektivsko dramo Gumshoe. Nato je delal predvsem za televizijo, leta 1985 pa je sledil preboj z njegovo nizkoproračunsko uspešnico My Beautiful Laundrette po scenariju Hanifa Kureishija.

Frearsovo zanimanje za like, ki izzivajo seksualne in druge družbene stereotipe se je nadaljevalo tudi v njegovih naslednjih filmih: Prick Up Your Ears (1987) in Sammy and Rosie Get Laid (1987). Svoj hollywoodski debi pa je Stephen Frears doživel s filmom Nevarna razmerja (1998), ki mu je prinesel nagrado BAFTA za najboljšega režiserja. V devetdesetih je sledil stilsko izpiljen film The Grifters (1990), ki mu je prinesel nominacijo za oskarja za najboljšega režiserja.

Delo je nadaljeval tako v Veliki Britaniji kot v ZDA. V njegovi satiri Hero (1992) so igrali Dustin Hoffman, Geena Davis in Andy Garcia, v filmu Mary Reilly (1996) pa John Malkovich in Glenn Close. V istem obdobju je posnel še filma The Snapper (1993) in The Van (1996).

Po elegičnem sodobnem vesternu The Hi-Lo Country (1998), v katerem so igrali Woody Harrelson, Penelope Cruz in Patricia Arquette, se je na bolj domače področje vrnil s filmom Zvestoba do groba (2000), duhovitim pogledom na zvestobo. Glavno vlogo je igral John Cusack.

Leta 2000 je Frears sodeloval s cenjenim televizijskim scenaristom Jimmyjem McGovernom pri drami o življenju delavskega razreda v Liverpoolu Liam. Sledil je film Umazane lepe stvari (2002), triler o ilegalnih priseljencih v Londonu. Film je dobil številne nagrade, med drugim nagrado za najboljšega režiserja na British Independent Film Awards, nagrado za najboljši britanski film na Evening Standard Awards in nominacijo za oskarja za scenarista Stephena Knighta.

Leta 2003 se je vrnil k britanski televiziji. Režiral je The Deal, film o ključnem trenutku v odnosu med Gordonom Brownom in Tonyjem Blairom. Film je dobil nagrado BAFTA.

Tik pred Kraljico je Frears režiral slikovito dramo Mrs Henderson Presents (2005), v kateri sta igrala Judi Dench in Bob Hoskins.