Kozmopolis

V New Yorku vre; obdobje kapitalizma se izteka. Eric Packer, zlati deček iz krogov visokih financ, sede v belo limuzino. Medtem ko obisk predsednika ZDA paralizira celoten Manhattan, ima Packer zgolj en cilj: striženje las pri brivcu na drugem koncu mesta. Dan teče po svojih tirnicah, kaos je vse večji, Packer pa lahko zgolj opazuje, kako se mu lastni imperij seseda pred očmi. Poleg tega je prepričan, da ga bo nekdo umoril. Kdaj? Kje? Pred njim je najbolj odločilnih 24 ur njegovega življenja…

Pogovor z režiserjem Davidom Cronenbergom

Ste poznali roman Dona DeLilla?

Ne, nisem ga prebral. Paulo Branco in njegov sin Juan Paulo sta mi predlagala, naj ga prenesem na film. Paulo je rekel: »Moj sin meni, da bi film moral posneti ti.« Poznam druge DeLillove knjige, dobro poznam Paula in fantastične filme, ki jih je bil produciral, pa sem si mislil, da je zadevo vredno premisliti. Kar je precej neznačilno zame, saj si običajno raje sam najdem projekte. A zaradi njiju sem rekel »Prav« in prebral knjigo. Dva dni pozneje, ko sem končal z branjem, sem poklical Paula in rekel, »Prav, posnel ga bom.«

Ste hoteli scenarij napisati sami?

Vsekakor. In veste, kaj? Napisal sem ga v šestih dneh. To se ni zgodilo še nikoli. Pravzaprav sem začel pretipkavati dialoge iz knjige na moj računalnik, ne da bi kaj dodajal ali spreminjal. To mi je vzelo tri dni. Ko sem končal, sem si mislil, »Je to dovolj snovi za film? Bi rekel, da je.« Naslednje tri dni sem polnil vrzeli med dialogi in tako dobil scenarij.

Kako si razlagate Don DeLillov svet?

Prebral sem kar nekaj njegovih knjig – Libra, Underworld, Running Dog… Njegovo pisanje mi je všeč, čeravno je tipično ameriško. Sam nisem Američan ampak Kanadčan. Američani in Evropejci imajo Kanadčane za bolje vzgojeno in nekoliko bolj prefinjeno verzijo Američanov, a zadeva je precej bolj zapletena. V Kanadi nismo imeli revolucije, suženjstva ali državljanske vojne; tod orožje nosita le policija in vojska in nasilja med civilisti v takšni meri sploh ne poznamo; predani smo skupnosti in skrbi za vsakogar, ki ima le minimalne dohodke. Američani nas imajo za socialistično državo! V DeLillovih knjigah je nekoliko drugače – njegovo vizijo Amerike lažje dojamem; predstavlja jo v bolj razumljivih tonih in takšna Amerika mi je bližja.

Med nastankom romana in filma je minilo desetletje. Vam je to delalo preglavice?

Ni, saj je roman presenetljivo preroški. Med snemanjem filma so se zgodile reči, ki so opisane v romanu – Rupert Murdoch je dobil v obraz pito, po snemanju se je zgodila Zasedba Wall Streeta. Le nekaj malenkosti sem moral spremeniti, da zgodba ostaja sodobna. Le yuan uporabljamo namesto jena. Ne vem, ali ima DeLillo delnice – vsekakor bi jih moral imeti: izjemno dobro ve, kaj se dogaja in kako se bo vse izcimilo…

Bržkone zdaj, ko ste posneli film, knjigo berete z drugačnimi očmi?

Pa še res je. To se mi še ni zgodilo. Knjig ne berem z mislijo na to, ali lahko iz njih naredim film. Ne iščem zamisli; veliko berem, ker v tem uživam. Če bi jih bral z določenim namenom, ne bi tako užival. A tokrat sem roman bral hkrati kot bralec in kot režiser, ki razmišlja, ali je v njem dovolj snovi za film. Seveda pri priredbi romana za film pride do spoja rahločutnosti dveh avtorjev, v tem primeru mene in DeLilla. Enako se je dogajalo z romani Ballarda ali Stephena Kinga. Podobno je spočetju otroka – za to potrebuješ dve osebi; in film je na koncu podoben obema »staršema«. Ali pa če zadevo primerjamo z Marxovo dialektiko. Pravzaprav si med snemanjem filma nisem mogel kaj, da ne bi po malem razmišljal o Marxu, pa četudi zgolj zato, ker je v njem prvi stavek iz Komunističnega manifesta, »strah blodi po Evropi…«

Le da zdaj ne blodi po Evropi, temveč govorite o celotnem svetu…

Tako je. A gre za pomembno temo, ki se je doslej še nisem lotil: denar. Moč denarja - dejstvo, da oblikuje svet. Da sem se spopadel s to temo, mi ni bilo treba raziskati svet financ. Njegovi zastopniki so vsepovsod: na TV, v dokumentarcih, v časopisju. Govorijo, kar je zapisal DeLillo; njihovi vedenjski vzorci so povsem enaki Packerjevim. Meni se namigovanje na Marxa ne zdi banalno; Marx v Komunističnem manifestu piše o modernizmu, o času, ko bo kapitalizem dosegel takšno stopnjo razširjenosti, da bo družba preveč brzela za navadne smrtnike, in ko bosta zavladala nestanovitnost in nepredvidljivost. In to je napisal leta 1848! Natanko te reči vidimo v filmu. Večkrat sem se vprašal, kaj bi si o filmu mislil Marx, saj pokaže mnogo tistega, kar je predvidel.

Med drugim ste spremenili prizor ob koncu knjige, v katerem se Eric Packer znajde na snemanju filma.

Takoj, ko sem prizor prebral, sem si mislil: To se v resnici ne dogaja; samo v Packerjevi glavi je. Nisem mogel verjeti. Nisem si mogel predstavljati, kako snemam na ducate golih teles sredi newyorške ulice. Pri filmih v filmu sem previden; lahko so zanimivi – a zgolj, če to res zahteva snov. To je eden poglavitnejših prizorov, ki sem jih vrgel v koš, vključno z brezdomko, ki jo po raverskem žuru najdejo v avtu. Sicer sem ga posnel, a se mi je pozneje zdel neverjeten, umeten, zato je končal na tleh montažne sobe.

Kako ste se odločali za igralsko zasedbo?

Zanimivo: podobno kot pri filmu A Dangerous Method v filmu ni končal nobeden od igralcev, ki sem si jih bil zamislil na začetku. Pri Kozmopolisu naj bi vlogo igral Colin Farrell, Marion Cotillard naj bi igrala Packerjevo ženo Elise. A Farrell je snemal drug film in Cotillardova je zanosila. Spremenil sem scenarij, ga priredil za mlajšega igralca, kar je bolj v skladu z romanom, torej je morala biti tudi žena nekoliko mlajša. Tako je precej bolje. Težava je seveda, ko ti sodelovanje odpove igralec, na podlagi čigar imena si pridobil sredstva za snemanje. Ne gre za umetniško težavo, temveč za denarno. A to za nas ni predstavljalo prevelikega problema.

Ste takoj pomislili na Roberta Pattinsona?

Sem. Njegovo delo pri Somraku je zelo zanimivo, čeprav seveda spada v čisto posebne okvire. Gledal sem tudi filma Little Ashes in Remember Me, in prepričan sem bil, da bo znal postati Eric Packer. Vloga je zahtevna, saj nastopi v slehernem prizoru, in mislim, da še nisem posnel filma, v katerem en in isti igralec nikoli ne izgine izpred kamere. Izbira igralca je stvar intuicije; nobenih pravil ali navodil ni.

Vztrajali ste, da igralci replike podajajo natanko tako, kot so bile zapisane…

Tako je. Film lahko snemaš tako, da lahko igralci improvizirajo; mnogim velikim režiserjem to uspeva. Jaz imam drugačno stališče. Po moje delo igralcev ni, da pišejo dialoge. Sploh ne pri tem filmu, saj so bili prav dialogi, kot jih je napisal DeLillo, razlog, da sem se filma sploh lotil. Vseeno so imeli igralci povsem proste roke, kar se tiče tona in ritma. Kar je bilo predvsem zanimivo pri Pattinsonu, v čigar limuzini se znajde kopica različnih likov, ki jih igrajo različni igralci. To ga je spodbudilo, da igra vsakič drugače – odvisno od tega, kateri igralec je bil ob njem.

Pogovor z glavnim igralcem Robertom Pattinsonom

Ste poznali DeLillov roman?

Nisem. Sem pa prebral nekatere njegove druge romane. Najprej sem prebral scenarij, ki mi ga je poslal David Cronenberg, nato še roman. Scenarij je neverjetno zvest romanu, kar se zdi skrajno neverjetno, saj gre za roman, ki ga je domala nemogoče prirediti za film.

Ste se že ob prvem branju scenarija videli v vlogi? Ste si lahko predstavljali, kaj bo videti na platnu?

Sploh ne. Ko sem prvič govoril z Davidom, sem mu rekel natanko to – da si ne znam ničesar predstavljati. Njemu se je to zdelo dobro. Poleg tega v tistem trenutku po moje sploh ni razmišljal tako daleč; vse se je razvijalo po logičnem zaporedju, naravno. Od romana, ki je bil izhodišče, do mnogih vizualnih odločitev, ki oblikujejo film. Gre za življenjski proces. Zdelo se mi je, kot da se film oblikuje sam od sebe.

Kdo je po vašem mnenju Eric Packer? Kako bi ga opisali?

Je nekdo, ki se mu zdi, da spada v povsem drugo resničnost; nekdo, ki živi, kot bi se rodil na čisto drugem planetu in ki skuša odkriti, v kateri resničnosti bi sploh moral živeti. Sveta, v katerem živi, pravzaprav ne razume.

Pa ga vseeno razume dovolj, da si v njem nabere bogastvo.

Seveda; a na zelo abstrakten način. Bančništvo, mešetarjenje ali špekuliranje nimajo ničesar skupnega z resničnostjo; v teh se je dobro odrezal, četudi ne kot pravi strokovnjak ali genij, temveč bolj nagonsko, skrivnostno, s pomočjo algoritmov, podobnih čarobnim formulam. V filmu in knjigi vidimo, da ga tovrsten pristop k finančnim podatkom peha v prihodnost do te mere, da sploh ne zna več živeti v sedanjosti.

Kako ste se pripravili na vlogo?

David ne mara vaj. Pred snemanjem se o filmu nismo kaj preveč pogovarjali. In druge igralce sem srečal šele med snemanjem. Spoznaval sem jih, kot so se pojavljali – dobesedno – v Ericovi limuzini. To je bilo precej prijetno. Od začetka snemanja sem nekako živel znotraj filma, znotraj avta: vedno sem sedel v njem, bil je moj dom, druge igralce sem pričakal v tem mojem prostorčku, sedeč na nekakšnem kapitanskem stolčku; vsi so me obiskovali. Navaditi se na takšno okolje je še posebej udobno. Ostali so me morali navaditi na ta moj svet.

Ena od posebnosti vaše vloge je, da ste, enega za drugim, spoznavali različne igralce. Kakšen je bil občutek?

Ko sem pristal na vlogo, je bil edini igralec, ki so ga že izbrali, Paul Giamatti, kar se mi je zdelo fantastično. Nato je bilo čarobno in hkrati nekoliko strašljivo videti Juliette Binoche, Samantho Morton, Mathieuja Amalrica… ki se prikažejo od nikoder. Vsak od njih je prinesel drugačen ton. Tudi zanje delo ni bilo ravno lahko, sploh ker David pričakuje, da bodo igralci svoje igranje prilagodili; se otresli svojih navad. V tako kratkem času je bilo to zanje velik izziv. Jaz sem se nekako ugnezdil v tistem svetu in se uglasil z njegovim ritmom, ostali pa so se morali v hipu navaditi nanj.

Je imel Cronenberg med snemanjem kakšne posebne zahteve?

Vztrajal je, da se držimo dialogov, kot so bili napisani. Do zadnje črke. Nobenega odstopanja ni dovolil. Scenarij je v veliki meri odvisen od ritma, in tega smo se pri izgovarjavi morali držati. Od tega ni odstopil in vse je posnel v kar se da malo poskusih, kar se mi je zdelo naravnost strašljivo. Paul Giamatti je prvi dan snemanja svojega prizora svoj skrajno dolgi monolog – najdaljšo repliko v celotnem filmu – odigral v eni sapi, in David jo je posnel v enem poskusu. Posneto, gremo naprej. Paulova igra me je povsem očarala, tako kot Davidova natančnost in prepričanost, da je posnetek dober.

Kaj je bilo za vas pri snemanju najtežje?

Nelagodno mi je bilo igrati lik, ki se ne razvija – vsaj ne razločno – in ne sledi določeni poti. Pravzaprav se razvija; njegov razvoj je prava revolucija, čeravno ne takšna, kot smo je običajno vajeni v filmih. A David je imel ta del povsem na vajetih. Nisem še sodeloval z režiserjem, ki bi imel svoj film tako zelo pod nadzorom in ki bi ob vsakem koraku natanko vedel, kaj hoče. Sprva me je to metalo iz tira, a sem postopoma našel samozavest in se sprostil.

Pogovor z režiserjem Donom DeLillom

Kaj menite o filmski priredbi prav tega vašega romana?

V vseh teh letih je bilo kar nekaj predlogov za priredbe nekaterih mojih knjig, a niso obrodili sadov. Kozmopolis se mi je zdel še posebej zahteven, saj se večina akcije odvija v avtu, kar na velikem platnu ni ravno privlačno. Cronenberg je to ne le upošteval, temveč je v limuzini posnel tudi prizore, ki se v knjigi odvijajo drugod – na primer prizor z Juliette Binoche. Scenarij je neverjetno zvest knjigi; res je Cronenberg izločil nekaj prizorov, ki na filmu ne bi vžgali, drugače pa je ostal zvest duhu romana. Seveda pa nisem imel nobenega namena komentirati scenarija, ko sem ga prebral, saj je roman postal Cronenbergov film. Res je roman moj, a film je njegov, o tem ni nobenega dvoma. .

Kako ste se odzvali, ko ste izvedeli, da bo film režiral Cronenberg?

Presrečen sem bil. Nekaj njegovih zgodnjih filmov sem sicer prezrl, a vsaj od Dead Ringers naprej sem videl vse. Predvsem Crash in ExistenZ sta mi zelo pri srcu, in najprej sem se spraševal, ali gre za snov, ki jo podaja. Pa ne gre. Vsekakor sem bil prepričan, da bo mojo snov nadgradil z neverjetno podobo in vedel sem, da film ne bo nekaj konvencionalnega.

Dialogi so domala vsi vaši. Kako jih je slišati na platnu?

Skrajno nenavadno! Resda gre za moje besede, a povsem drugo življenje zaživijo. Jaz sem spisal pogovor med Ericom in likom, ki ga igra Juliette Binoche, a ob poslušanju se mi je zdelo, da ga šele odkrivam; celo prvič razumem.

Knjigo ste objavili leta 2003, film bo na platna prišel letos. Se niste bali, da bo ta časovni razkorak problematičen?

Zanimivo, a ko je bil film skoraj končan, se je zgodila Zasedba Wall Streeta; to je nekaj, o čemer govori film. Po moje je to zgolj začetek; še več takšnih dogodkov bo.