Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun

Piše se leto 1973; hladna vojna še naprej uničuje mednarodne odnose in britanska tajna služba MI6 s kodnim imenom Cirkus se trudi iti v korak z vohunskimi podvigi drugih držav, da bi ohranili varnost v Veliki Britaniji. Vodja Cirkusa, ki ga poznajo pod imenom Kontrola (John Hurt), osebno pošlje predanega operativca Jima Prideauxa (Mark Strong) na Madžarsko, kjer se njegova naloga sprevrže v krvavo polomijo. Kontrola mora zapustiti Cirkus, z njim pa tudi njegov nadrejeni, poročnik George Smiley (Gary Oldman), vohun z izostrenimi čuti, ki mu je vohunstvo življenje.

Smileyja, ki se je bil odtujil od odsotne žene Ann, pokličejo v kabinet državnega podsekretarja Oliverja Lacona (Simon McBurney): v tajnosti ga nameravajo spet postaviti v službo vlade, saj se le-ta že dolgo boji, da Cirkus ogroža dvojni agent, ki dela za Sovjete in s tem Anglijo spravlja v nevarnost. Smiley ob pomoči mlajšega agenta Petra Guillama (Benedict Cumberbatch) analizira vse pretekle in tekoče aktivnosti Cirkusa. Pri iskanju dvojnega vohuna ga preganja njegovo desetletno poznavanje skrivnostnega ruskega vohunskega lika po imenu Karla.

Sledi za dvojnim vohunom so hladne, dokler z Laconom iznenada ne stopi v stik nebrzdani terenski agent Ricki Tarr (Tom Hardy). Ta se je na tajni nalogi v Turčiji zaljubil v poročeno Irino (Svetlana Khodchenkova), ki trdi, da ima podatke ključnega pomena. Hkrati Smiley izve, da je Kontrola seznam osumljencev skrčil na pet oseb: častihlepni Percy Alleline (Toby Jones), ki nosi kodno ime Kotlar; očarljivo samozavestni Bill Haydon (Colin Firth), ki mu pravijo Krojač; strumni Roy Bland (Ciarán Hinds), imenovan Vojak; pretirano uslužni Toby Esterhase (David Dencik), imenovan Revež; in – sam Smiley.

A preden se razjasni presenetljiva resnica, se bo smrtonosna mednarodna vohunska igra snela z vajeti in vsi vpleteni bodo plačali visoko čustveno in fizično ceno…

Izjava Davida Cornwella (Johna le Carréja) o filmu Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun Tomasa Alfredsona

Obet celovečerne priredbe romana Tinker Tailor Soldier Spy me je navdajal z nič manj zlimi slutnjami kot vse, ki so pred 32 leti vzljubili istoimensko TV nadaljevanko. George Smiley je bil Alec Guinness. Alec je bil George in pika. Le kako mu je lahko kateri koli igralec enak ali celo boljši od njega? In kako bi lahko kateri koli režiser, pa četudi tako odličen, kot je Tomas Alfredson, to zapleteno zgodbo povedal v par uricah? TV nadaljevanka je zahtevala sedem epizod. In ne glede na to, s katerega zornega kota gledaš, je TV drama še vedno radio s podobami, medtem ko celovečerni filmi dandanes redko še kaj povedo.

Moji strahovi so bili neupravičeni. Alfredson je ustvaril film, ki se mi zdi vrhunski in ki me potegne v stranpoti romana in njegovih likov, ki se jih serija pred 32 leti ni lotila. Smiley Garyja Oldmana spoštljivo počasti Guinnessovega genija; obudil je povsem isto osamelost, globino, bol in inteligenco, ki jo je vlogi vdihnil njegov predhodnik – in celo isto eleganco. Toda Oldmanov Smiley je, od trenutka, ko se prikaže na platnu, mož, ki potrpežljivo čaka na trenutek, ko si bo dovolil, da ga raznese. Nevarnost, potlačen bes in človečnost, ki skorajda ne zmore dvigniti svoje glave iznad varovala obupa – to je liku vdahnil Oldman. Če bi na kakšno črno noč srečal Guinnessovega Smileyja, bi ga skušal nagonsko obvarovati. Če bi srečal Oldmanovega, pa bi jo verjetno takoj ucvrl.

Zame osebno je film zmagoslavje. Če me ljudje sprašujejo, »Kako si mogel dopustiti, da se ubogemu Alecu zgodi kaj takega?,« jim jaz odgovarjam: »Če bi 'ubogi Alec' videl Oldmanovo igro, bi bil prvi, ki bi vstal in mu zaploskal.«

Ne gre za film knjige, temveč za film filma; v mojih očeh je sam po sebi umetniško delo. Ponosen sem, da sem Alfredsonu omogočil dostop do materiala; a to, kar je iz njega naredil, je čudovito njegovo.

John le Carré, 23 julij 2011

Režiserjeva izjava

Ko sem se prvič dobil z Johnom le Carréjem, je bil povsem jasen glede tega, kaj si želi pri filmski verziji svojega romana Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun: »Prosim, ne posnemite knjige ali nove TV miniserije. Ti že obstajata. Ne bom se vmešaval, a če vas daje kakršno koli vprašanje, me lahko kadar koli pokličete.«

Mislim, da sem ga dosledno ubogal. Seveda v filmu ne moreš upoštevati prav vsake podrobnosti iz knjige, ki obsega 349 strani. Lahko pa vzameš teme in niti in trenutke in skušaš opisati to, kar vidiš. Mislim, da smo ustvarili film o zvestobi in idealih; o vrednotah, ki sta silno pomembni – morebiti zato, ker sta dandanes tako redki?

Tomas Alfredson, Avgust 2011

O snemanju filma

Redki pisatelji razumejo svet vohunstva tako izvrstno kot John le Carré, avtor prek dvajsetih romanov. Njegovo poznavanje izvira iz izkušenj: je namreč nekdanji član britanskih obveščevalnih služb MI5 in MI6 in na vrhuncu hladne vojne je bil na tajnih nalogah, zaradi česar njegova dela prežema nedosegljiva verodostojnost.

Le Carréjev najslovitejši lik je gotovo George Smiley: predstavil ga je leta 1961 v svojem prvem objavljenem romanu Call for the Dead in vohun se je vrnil v še nekatera najbolj znana dela. Med njimi v Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun, ki je izšel leta 1974 in slovi kot mojstrovina vohunskega žanra in velja za njegov najbolj dovršen roman.

Smileyjeva senca in temačni svet, v katerem je živel in delal, že desetletja presegata raziskovanja vohunskega posla drugih avtorjev. Berlinski zid je naposled padel in hladna vojna se je odtajala; dve desetletji pozneje se pripovedovalci zgodb s svežimi in bolj objektivnimi pogledi trudijo spet obiskati obdobje paranoje in napetosti.

Ko je scenarist Peter Morgan enemu od predsednikov ene največjih produkcijskih hiš Working Title Films Timu Bevanu predlagal morebitno filmsko adaptacijo romana Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun, se je slednjemu zdelo, da je – če citira Smileyja – »to pravi trenutek.« Kot razlaga Bevan, je »20 let po padcu berlinskega zidu svet povsem drugačen; in zdelo se mi je, da bi bilo s tem, kar vemo danes, zanimivo posneti film o hladni vojni, sploh potem ko sem si ogledal (z oskarjem nagrajeni tujejezični film, op.p.) Das Leben der Anderen. Pomislil sem, Zakaj ne bi o temi posneli triler v angleščini, spregovorili o tem, kdo je bil sovražnik takrat in kakšne so bile okoliščine. Ko mi je Peter omenil knjigo, sem se takoj spomnil, da gre za Le Carréjevo poglavitno delo in za pomembno zgodbo o hladni vojni. Avtorja sem osebno poklical.«

Pisatelju je bila zamisel všeč. »Kar navdušen je bil,« se spominja Bevan, ki je s svojim sopredsednikom Ericom Fellnerjem takoj začel priprave na projektu in pritegnil še producentko Robyn Slovo, ki je s podjetjem Working Title že sodelovala. »Knjigo so že uspešno priredili za televizijo s sirom Alecom Guinnessom v vlogi Smileyja. Šlo je za skrajno ugledno produkcijo in zato gre ceniti le Carréjev pogum, da nam je dal svoj blagoslov. Od miniserije je preteklo že precej časa; mi smo film skušali narediti za sodobno občinstvo. In po moje je avtor dojel, da tudi sam lahko doseže povsem novo občinstvo – predvsem mlajše. Vse več ljudi pozna in ceni njegovo delo.«

Le Carré se strinja: »Preživljam se s pisanjem knjig in tako si ustvarjam ime – v to vlagam svoje srce. Toda večina javnosti sploh ne bere. Če imajo torej dostop do zgodbe prek drugega medija, sem zadovoljen. Če jih ta navdihne, da poiščejo še knjigo, sem pa presrečen.«

Je pa pisatelj vztrajal, da se ustvarjalci knjige ne držijo kot pijanec plota: »Hotel je, da posnamemo film o tistem obdobju, a da ga moramo na novo interpretirati,« pravi Bevan.

Kot pravi Le Carré, je bila miniserija »z Alecom Guinnessom in čudovitimi Britanci iz Državnega gledališča posneta nekoliko nenavadno – kot ljubezenska izpoved hirajoči britanski ustanovi. Posnet je z zajetno mero nostalgije in celo najbolj obrobni in najbolj zlobni liki so na nek način prisrčni. Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun, kakršnega so posneli zdaj, se je otresel sentimentalnosti, bolj je privlačen, energičen in krut; tak tudi mora biti.«

Med iskanjem režiserja za projekt je Tim Bevan prestregel telefonski klic švedskega filmskega ustvarjalca Tomasa Alfredsona, ki je mednarodno javnost očaral s celovečercem Let the Right One In. Alfredson je namreč slišal, da Working Title pripravlja novo adaptacijo romana Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun, in je s podjetjem brž stopil v kontakt. »Pričakoval sem trendovskega Šveda,« se spominja Bevan. »Pa je skozi vrata stopil orjak nekako mojih let; bil je precej tih. Vprašal sem ga, kako vidi snov. Rekel je: Po moje gredo vsi mišičnjaki v vojsko, štreberji pa postanejo vohuni. Pomislil sem: No, to je pa odlično izhodišče…«

V središču zgodbe je Smiley, ki se vrne iz neželenega in vsiljenega pokoja in skuša najti ruskega vohuna, ki se je zakopal globoko v britanski obveščevalni ustanovi MI6 – v zgodbi jo imenujejo Cirkus. »V srčiki zgodbe je klasično odkrivanje krivca: Kdo je dvojni agent?,« razlaga Bevan. »Toda ta srčika se razmahne v več spiral in zgodba se odvija v dveh različnih časovnih obdobjih. Če zadevo poenostaviš, boš kompleksnosti zgodbe naredil medvedjo uslugo. Če jo preveč zakompliciraš, pa boš odvrnil vse gledalce. Poiskati smo morali pravo ravnovesje.«

»Kot pred približno tridesetimi leti je tudi dandanes – in bo tudi čez sto let - pomembno to, kako ljudje izdajo zaupanje nekoga drugega,« pojasnjuje le Carré. »Zame je bil ta tajni svet tudi metafora širšega sveta, v katerem vsi živimo; goljufamo eden drugega, sami sebe; izmišljamo si zgodbice in igramo življenje, namesto da bi ga resnično živeli.«

Slovova dodaja: »S temami o prevari in izdaji, poštenosti in sleparjenju je to zgodba o ljudeh, ki vtikajo nos v življenja drugih, pri tem pa niso odkriti glede lastnih življenj. Univerzalna zgodba.«

O igralcih

Gary Oldman (George Smiley) je na filmskih platnih prisoten že 25 let in velja za enega najvidnejših fenomenov svoje generacije. Milijoni ga poznajo kot botra Harryja Potterja, Batmanovega sodelavca Gordona, Drakulo, Beethovna, Leeja Harveyja Oswalda, Sida Viciousa…Kariero je začel leta 1979 na londonskih gledaliških deskah in prejel celo paleto nagrad. Filmski debi je dočakal leta 1986 v biografskem filmu Sid & Nancy kot pankerska legenda Sid Vicious, naslednje leto pa je v Frearsovem biografskem filmu Prick Up Your Ears zaigral britanskega dramatika Joeja Ortona in dobil nagrado londonskih kritikov. Odtlej si je prislužil sloves enega najbolj cenjenih igralcev; igra tako v neodvisnih filmih kot v velikih uspešnicah: Track 29, Criminal Law, Rosencrantz & Guildenstern Are Dead, State of Grace, Henry & June, JFK, Dracula, True Romance, Romeo is Bleeding, The Professional, The Fifth Element, Immortal Beloved, The Scarlet Letter, Basquiat, Air Force One, Lost in Space, Hannibal, franšiza Harry Potter, A Christmas Carol, Batman Begins, The Dark Knight, novi The Dark Knight Rises…Leta 1995 je z menedžerjem in producentskim partnerjem Douglasom Urbanskim ustanovil produkcijsko družbo The SE8 Group, za katero je spisal in režiral svoj prvi celovečerec Nil by Mouth. Bil je tudi izvršni producent in igralec v filmu The Contender. Na TV si je Oldman prislužil nominacijo za emmyja kot gostujoči igralec v seriji Friends, pred tem pa je igral v TV filmih Meantime Mika Leigha in The Firm Alana Clarka.

Kathy Burke (Connie Sachs) je igralka, scenaristka in režiserka. Tokrat že v tretje sodeluje z Garyjem Oldmanom – skupaj sta pred četrt stoletja igrala v Coxovem biografskem filmu Sid and Nancy, leta 1997 pa je Kathy igrala v Oldmanovem scenarističnem in režijskem podvigu Nil by Mouth, ki ji je med drugimi v Cannesu prinesel nagrado za glavno vlogo. Igrala je v filmih Scrubbers, Dancing at Lughnasa, Elizabeth, This Year’s Love, Love, Honor, and Obey, Anita and Me, Once Upon a Time in the Midlands, Straight to Hell…. Na TV si je prislužila pet nominacij za bafto; med drugimi je nastopila v serijah Gimme Gimme Gimme, Harry Enfield and Chums, Common as Muck in Absolutely Fabulous; v miniserijah The History of Tom Jones, a Foundling in Mr. Wroe’s Virgins; ter v TV filmih Ted & Ralph in After Miss Julie. Režirala je tudi v več gledaliških predstavah.

Colin Firth (Bill Haydon) je za vlogo kralja Georgea VI. (imenovanega Bertie) v filmu The King’s Speech med drugimi prejel oskarja, zlati globus, nagrado Ceha filmskih igralcev, bafto in nagrado britanskega neodvisnega filma. Sicer izurjeni klasični gledališki igralec je veteran filma, TV in gledališča; v vseh treh vejah igralske umetnosti deluje že prek tri desetletja. Začel je na West Endu v postavitvi igre Another Country in nato v filmski verziji Mareka Kanievske igral drugo vlogo. Na malih zaslonih se je med zvezde prebil v vlogi Darcyja v nadaljevanki Pride and Prejudice, za katero je bil v igri za bafto, in nato nastopil v Conspiracy in Tumbledown. Pred The King’s Speech je igral v dveh oskarjevcih – The English Patient in Shakespeare in Love, v Love Actually, Nanny McPhee, dveh filmih o Bridget Jones, Valmont, Apartment Zero, A Month in the Country, Circle of Friends, Girl with a Pearl Earring, Where the Truth Lies, Then She Found Me, Mamma Mia! ... in v Fordovem A Single Man po romanu Christopherja Isherwooda, ki mu je prinesel nagrado za najboljšega igralca v Benetkah, bafto in nominacije za oskarja, zlati globus in nagrado Ceha filmskih igralcev. Pred kratkim je končal snemanje filma Michaela Hoffmana Gambit in se pripravlja na črno komedijo Danteja Ariole.

Ciarán Hinds (Roy Bland) je začel igrati na odrih rodne Irske in v Glasgowu, nadaljeval pa v gledališču Royal Shakespeare Company in drugih priznanih britanskih gledališčih.Med njegovimi filmi so The Eclipse, Life During Wartime, Race to Witch Mountain, Miss Pettigrew Lives for a Day, There Will Be Blood, Munich, Calendar Girls, Lara Croft Tomb Raider: The Cradle of Life, Veronica Guerin, Road to Perdition, The Sum of All Fears, Some Mother’s Son, Circle of Friends, Miami Vice, Excalibur, v katerem se je prvič postavil pred filmske kamere, Harry Potter and the Deathly Hallows – Part 2… Na platna kmalu pride v The Woman in Black. Za vlogo Julija Cezarja v nadaljevanki Rome je prejel irsko nagrado za najboljšega filmskega in TV igralca, sicer pa ga TV gledalci poznajo iz TV filmov ali serij, kot so The Mayor of Casterbridge, Jane Eyre in Above Suspicion.

John Hurt (Kontrola) je eden najbolj znanih, priznanih in vsestranskih igralcev; že nekaj desetletij navdušuje v vseh medijih. Kariero je začel na gledaliških odrih in nadaljeval na malih zaslonih – med drugimi v serijah I, Claudius in Crime and Punishment in v TV filmu The Naked Civil Servant po avtobiografiji Quentina Crispa; slednjega je spet upodobil 33 let pozneje v filmu An Englishman in New York – za vlogo je bil obakrat v igri za bafto, prvič jo je tudi dobil. Za oskarje se je potegoval v Parkerjevem Midnight Express in The Elephant Man Davida Lyncha (filma sta mu prinesla drugo in tretjo bafto, medtem ko je za Midnight Express dobil zlati globus). Za vloge v treh filmih je dobil nagrado časopisa Evening Standard : The Hit, Nineteen Eighty-Four in Champions. Igral je tudi v A Man For All Seasons, Alien, Scandal, Rob Roy, Beyond the Gates, Love and Death on Long Island, Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull, Melancholia, Dead Man…

O ustvarjalcih

Tomas Alfredson (režiser) se je uveljavil s celovečercem Let the Right One In, za katerega je scenarij po lastnem romanu priredil John Ajvide Lindqvist. Kariero je začel kot asistent pri švedski filmski hiši Svensk Filmindustri, pri švedski TV mreži TV4 in javni TV SVT. Leta 1995 je presedlal k celovečercem in se posvetil delu s komedijantsko skupino Killinggänget, s katero je posnel štiri enourne filme, postavil gledališko predstavo in spletno stran ter režiral celovečerec Four Shades of Brown; nato je s pisateljem Klasom Östergrenom ustvaril priznani seriji Offer och gärningsmän in Soldater i månsken.

Bridget O’Connor in Peter Straughan (scenarij) sta skupaj med drugimi napisala scenarije za Sixty Six, Mrs. Ratcliffe’s Revolution in Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun.O’Connorejva (1961-2010) je pisala črtice ter gledališke in radijske igre (med njenimi gledališkimi igrami so v Sloveniji uprizorili Zastave/The Flags). Petra Straughana, ki je postal njen mož, je spoznala na univerzi; tudi on je pisal radijske drame, razvpit pa je postal, ko je zakrožila njegova adaptacija knjige Jona Ronsona The Men Who Stare at Goats. Po njem so posneli film z Georgeom Clooneyjem, Ewanom McGregorjem, Jeffom Bridgesom in Kevinom Spaceyjem. Po Straughanovih scenarijih po knjižnih uspešnicah so posneli še How to Lose Friends & Alienate People in izraelski Ha-Ho. Pred kratkim je spisal in režiral kratki film Gee Gee, trenutno pa za Davida Fincherja prireja knjigo Tima Guesta Second Lives.

John le Carré (avtor romana, izvršni producent), s pravim imenom David Cornwell, je študiral na Bernski univerzi in v Oxfordu; učil je na Eatonu in služboval v angleškem zunanjem ministrstvu kot podsekretar na angleški ambasadi v Bonnu in nato kot konzul v Hamburgu. Pisati je začel leta 1961 in odtlej izdal 22 romanov, med njimi Call for the Dead, A Murder of Quality, The Spy Who Came In from the Cold, The Looking Glass War, Tinker Tailor Soldier Spy, Smiley’s People, The Little Drummer Girl, A Perfect Spy, The Russia House, The Tailor of Panama, Single & Single, The Constant Gardener in Our Kind of Traitor. Več njegovih del so priredili za velike in male zaslone.