Kolesa

O filmu
Zlo prihaja od nikoder in od povsod. Ima veliko imen in veliko obrazov. Ko se z njim srečaš in ga ne prepoznaš, postaneš žrtev. Če ga spoznaš, postaneš morilec.

O vsebini
Nemanja je mladenič, ki se za konec tedna, nič hudega sluteč, odpravi k svojemu očetu na podeželje. Hudo neurje in poplave ga prisilijo, da začasno prekine svoje potovanje in preživi noč v bližnjem motelu Točak (Kolo) slabega slovesa, v katerem se ustavljajo skrivnostni in nevarni potniki in sicer ravno v času, ko v bližini motela policija odkriva še eno žrtev serijskega morilca. Gostje motela ga obtožijo, da je serijski morilec, Nemanja pa na zelo nenavaden način poskuša dokazati svojo nedolžnost.
To bo najdaljša noč v njegovem življenju: v zakotnem motelu je zaprt s sedmimi ljudmi, ki ga imajo za morilca in so mu pripravljeni soditi kar sami. Dežuje kot iz škafa, telefoni ne delajo, ceste so poplavljene, nekje v bližini ali morda v motelu pa je serijski morilec. Nemanja ima le enega zaveznika - pištolo...

Djordje Milosavljević, scenarist in režiser
Rodil se je leta 1969. Leta 1997 je diplomiral dramaturgijo na beograjski FDU (Fakulteti za dramske umetnosti).
Ukvarjal se je s filmsko kritiko in s stripom. Svoje stripovske stvaritve je objavljal v Politikinem zabavniku, Tronu, Megatronu in v samostojnih albumih, ki so jih prevedli tudi v angleščino, ruščino in grščino. Je dobitnik nacionalne nagrade za najboljši jugoslovanski strip album leta 1994. Napisal je nekaj dramskih del, kot: Sveta Apokalipsa in Djavoli od papira. Drama Gola Vera pa sodi med najbolj brane srbske drame na internetu.
Kot filmski scenarist je debitiral z omnibusom Paket aranžman. Diplomiral je s scenarijem za film Tri palme za dve bitange i ribicu. Njegova zadnja stvaritev je film Nebeška vaba (ko-scenarist), ki smo ga videli tudi v Sloveniji. V Srbiji pravkar končuje še en film - Mehanizam po scenariju Gordana Mihića z Nikolo Kojo in Ivano Mihić v glavnih vlogah ... skratka, Djordje Milosavljević spada med najbolj nadarjene sodobne srbske scenariste in režiserje.

Dragan Mićanović
je Nemanja, glavni junak filma KOLESA, fant, ki si želi le nekaj denarja in malo ljubezni. Zaradi neurja in nenavadnega spleta okoliščin pa prispe v zloglasni motel Točak (Kolo), kjer ga drugi gostje motela obtožijo, da je serijski morilec.
Rodil se je leta 1970. Diplomiral na beograjski FDU leta 1994. Član JDP (Jugoslovansko dramsko pozorište) od 1992. Realiziral številne pomembne gledališke vloge, kot: vloga Lysandra v predstavi Sen kresne noči, vloga Romea v Romeu in Juliji, vloga Laerta v Hamletu ter druge vloge v predstavah: Temna je noč, Pozorišne iluzije, Čikaške perverzije, Bogojavljenska noć, Bure baruta, Mizantrop itd. Mićanović je osvojil številne gledališke nagrade, kot so: nagrada Stojana Dečeremića za leto 1993, nagrada Zorana Radmilovića za leto 1994, letne nagrade JDP za 1992 in 1993 ter nagrado Raše Plaovića za leto 1997. Na filmskem platnu je prvič nastopil v filmu Temna je noč režiserja Dragana Kresoje, za katero pa je prejel nagrado Niški galeb na filmskem festivalu v Nišu. Igral je še v filmih Ubistvo s predumišljajem Gorčina Stojanovića, Tango je tužna misao koja se pleše Puriše Djordjevića ter v nostalgični mladinski komediji Zdravka Šotre Lajanje na zvezde.

Bogdan Diklić
je gospod Ćorić, profesor latinščine in grščine, ki zelo rad citira starodavne epitafe - napise na nagrobnih spomenikih. V knjigi iz katere bere epitafe pa se nahaja tudi skrivnost, zaradi katere je v tako dobrih odnosih s svojimi učenci.
Rojen je leta 1953. Diplomiral igro na FDU leta 1976. Od leta 1977 do 1994 je redni član drame beograjskega NP (Narodno pozorište). Nastopal je v več kot petdesetih filmih in štiridesetih gledaliških predstavah, televizijskih dramah in serijah. Med pomembnejše filmske vloge lahko štejemo: Šijanov Maratonci trče počasni krug, U raljama života, Za sreću je potrebno troje, Nacionalna klasa, Bure baruta, kot tudi glavne vloge v prvih dveh TV filmih Emirja Kusturice in v gledaliških predstavah Smešna strana muzike, Vojna in mir in Tartif.

Neda Arnerić
je gospa Ćorić, ki se rada pohvali da je v mladosti trenirala hokej.
V filmu je prvič nastopila že kot najstnica, leta 1966. Od tedaj je igrala že v več kot petdesetih filmih, gledaliških predstavah, televizijskih dramah in serijah.
Leta 1989 je za vlogo v filmu Lordana Zafranovića Praznik kurvi v Puli osvojila zlato areno, ter leta 1978 srebrno areno za Ispravi se Delfina Aleksandra Djurčinova.

Anica Dobra
je Žana, blondinka dveh obrazov, ki se rada igra z rdečo ruto, njena najbolj priljubljena igrača pa so moški.
Diplomirala je na FDU v Beogradu leta 1987. Nastopila je že v tridesetih filmih v Jugoslaviji in v Nemčiji ter v vsaj petnajstih gledaliških predstavah. Omenimo le filme: Déja Vu Gorana Markovića (zlatna arena v Puli leta 1987 ter nagrada Carica Teodora v Nišu), Tito i ja Gorana Markovića (1992) in Crni bombarder Darka Bajića iz leta 1993 (nagradi Kristalna prizma in Carica Teodora).
Zaradi svojega odličnega znanja nemščine (gimnazijo je končala v Nemčiji) je do sedaj posnela tudi sedem filmov v nemški produkciji. Kritiki so zelo dobro sprejeli njeno vlogo v (na številnih mednarodnih festivalih zelo dobro sprejetem) filmu Bin Ich Schön? režiserke Doris Dörrie, za vlogo v filmu Rosamunde Egona Güntherja pa je dobila bavarsko filmsko nagrado za leto 1990.

Nikola Kojo
je Korenko, trgovec z orožjem s simpatično govorno napako.
Rodil se je leta 1967. Z igralstvom se ukvarja že od malih nog. Nastopal je že v več kot dvajsetih filmih in vsaj še toliko gledaliških predstavah ter televizijskih serijah: Policajac s Petlovog brda, Sivi dom, Zaboravljeni in Gore dole. Najbolj znani filmi, v katerih je nastopal: Moj tata na određeno vreme, Biće bolje, Rane in Nož. Veliko popularnost pri mlajšem občinstvu je pridobil z izjemno vlogo Nikole, nonšalantnega lomilca ženskih src v komediji Srdjana Dragojevića Mi nismo anđeli. Drugi Dragojevićev film Lepa sela lepo gore pa mu je prinesel mednarodni ugled.
V Sloveniji smo ga nazadnje videli v filmu Ljubiše Samardžića Nebeška vaba v vlogi Zube, mojstra za tetoviranje.