Klub zdravja Dallas

Teksačan Ron Woodroof (Matthew McConaughey) je električar in spreten kavboj, znan po svojem zabavljaškem in brezbrižnem načinu življenja. Ko leta 1985 izve, da je okužen z virusom HIV, se njegov svet nenadoma obrne na glavo. Po napovedih zdravnikov mu ostane le še 30 dni življenja, toda Ron smrtne kazni ne sprejme in se spopade s smrtonosno boleznijo.

V boju z zahrbtnim virusom ugotovi, da je zdravljenje v ZDA izjemno omejeno, saj so dovoljena le redka zdravila. Odpotuje v Mehiko, kjer se seznani z alternativnimi načini zdravljenja. Kljub nasprotovanju zdravstvene in znanstvene skupnosti, vključno z njegovo zaskrbljeno zdravnico, dr. Eve Saks (Jennifer Garner), prične zdravila tihotapiti v ZDA.

Sicer homofobični Ron presenetljivo najde zaveznika v enem izmed številnih obolelih nesrečnikov. Rayon (Jared Leto) je transseksualec z izjemno voljo do življenja. Da bi se izognila kaznim zaradi nelegalne prodaje, skupaj ustanovita klub, ki ljudem, okuženim z virusom HIV, omogoča dostop do novih zdravil in dodatkov. Globoko v osrčju Teksasa tako zaživi upanje za vse, ki se spopadajo z neizprosno boleznijo. Na čelu vse večje skupnosti prijateljev in strank se Ron bori za dostojanstvo članov, jih seznanja s stanjem, v katerem so se znašli, ter se zavzema za njihovo sprejetje v družbi. V letih po šokantni diagnozi živi polno življenje kot še nikoli prej.

Produkcija

Mesec dni pred njegovo smrtjo je Woodroofa v Dallasu obiskal scenarist Craig Borten. To je bil začetek nastajanja filmske zgodbe o Ronovem življenju. Dvajset let pozneje je zgodba postala celovečerec z naslovom Klub zdravja Dallas.

Da se je okužil z virusom HIV, je Ron izvedel leta 1985, ko so se v ZDA vse bolj zavedali o usodnih posledicah aidsa. Sindrom je takrat že dodobra načel gejevsko skupnost in mačističen električar je bil le eden izmed več milijonov ljudi, ki so aids označili za gejevsko bolezen.

Scenaristka Melisa Wallack dodaja: »Ronova preobrazba je bila neverjetna. S spoznavanjem samega sebe in raziskovanjem te bolezni in možnosti zdravljenja je scenarij usmeril v končni izdelek.«

Leta 1985 je bilo edino zdravilo za zdravljenje okužbe z virusom HIV in aidsa AZT (azidotimidin). Vendar je bilo večinoma nedosegljivo. Dostopno je bilo bolnikom v okviru kliničnih preskušanj ali na hitro razvijajočem se črnem trgu. Leta 1987 je bilo dano na trg kot najdražje odobreno zdravilo dotlej, saj je bilo za letno oskrbo s tem zdravilom potrebno odšteti več kot 10.000 dolarjev.

Bolniki so množično umirali zaradi zapletov, povezanih z okužbami HIV in aidsom. Medtem pa so aktivisti proti širjenju aidsa in bolniki iskali dostopnejše in alternativne načine zdravljenja. Upravo za hrano in zdravila (FDA) so pozivali k odobritvi številnih potencialno učinkovitih zdravil, ki v ZDA niso bila razpoložljiva.

»Ron se je neposredno zoperstavil FDA in občasno celo Zveznemu preiskovalnemu uradu (FBI), Agenciji za boj proti drogam (DEA) in Ameriški davčni upravi (IRS)«, pojasnjuje Wallackova. »To je mož, ki je od vlade zahteval pravico za odločanje o tem, kaj bo vnesel v svoje telo. Proti FDA je vložil tožbo na zveznem sodišču v San Franciscu, saj naj bi kršila njegovo »pravico do zdravega uma« v skladu z devetim amandmajem k ameriški ustavi. Bolj ko smo raziskovali, bolj so nas osupnila širša ustavna vprašanja o osebnih svoboščinah.«

Matthew McConaughey se je za vlogo pripravljal več mesecev, saj se je skušal čim bolje približati Ronovi miselnosti. »Poslušal sem njegove posnetke in poizvedoval. Sprva se mi je to zdelo dovolj. Intervjuji z njim so bili v veliko pomoč. Ugotovil sem, kako se je Ron v sedmih letih, ko se je boril z boleznijo, spremenil. Naposled sem se le odločil, da vzpostavim stik z njegovo družino. To je bilo odločilnega pomena. Čudoviti ljudje so. Povabili so me v svojo knjižnico, kjer sem si lahko izposodil albume s fotografijami, časopisnimi izrezki, kasete, dnevnike.«

Igralčevo spoštovanje do Rona se je s tem le še povečalo. »Na začetku svojega popotovanja je nepomemben kavboj, proti koncu pa izjemen znanstvenik. Unovčil je svoj inženirski um in uspel kot električar. Že tedaj je bila očitna njegova volja do življenja, ki pa je bila med boleznijo vse močnejša. V mislih je imel le eno – preživeti. Vse ostalo je bilo drugotnega pomena.«

Za upodobitev krhke, shujšane, umirajoče osebe je bila potrebna popolna fizična preobrazba. Ta proces je trajal štiri mesece pred začetkom snemanja. McConaughey je predvideval, da bo za izgubo teže potrebna kombinacija diete in telesne vadbe v enakem sorazmerju. »K sreči sem ugotovil, da bo moj cilj odvisen predvsem od prehrane in le v dveh odstotkih od telesne vadbe. Vseeno je bilo izjemno težko. Vseskozi sem bil lačen in prežvečil sem ogromno ledu.«

McConaughey je bil med hujšanjem pod stalnim zdravniškim nadzorom. Naposled je izgubil približno dvajset kilogramov. Večji del snemanja je tehtal manj kot 65 kilogramov, v ključnem prizoru v bolnišnici jih je imel komajda 60. »Bila je čudovita izkušnja, ki je pomembno vplivala tudi na mojo osebnost. Več sem bral, pisal. Izostril sem svoj um. Malo sem spal, tri ure manj kot prej, vsako noč. Veliko sem se naučil o presoji in odločanju, o spoštovanju reči, ki se nam zdijo samoumevne.«