Kako začiniti zakon

Kay (Meryl Streep) in Arnold (Tommy Lee Jones) sta predana zakonca, a po desetletjih skupnega zakona si Kay zaželi, da bi majceno začinila zadeve in se s soprogom spet »našla.« Ko izve za slovitega specialista (Steve Carell), ki pomaga parom in ki deluje v mestecu Great Hope Springs, skuša skeptičnega moža, ki prisega na ustaljeno rutino, prepričati, da se z letalom odpravita na teden zakonske terapije. Že zgolj prepričati trmastega Arnolda, da bi šel kam na oddih, je pravi podvig – za oba pa bo velik izziv otresti se navad in zadržkov iz domače spalnice in ponovno zanetiti iskrico, ob kateri sta se sploh zaljubila.

Columbia Pictures, Mandate Pictures in Metro-Goldwyn-Mayer Pictures predstavljajo film Davida Frankela Kako začiniti zakon v produkciji podjetij Film 360 in Escape Artists. Igrajo Meryl Streep, Tommy Lee Jones in Steve Carell. Režiral je David Frankel po scenariju Vanesse Taylor, producirala sta Todd Black in Guymon Casady, koproducentje so bili Kelli Konop, Brian Bell in Lawrence Grey, izvršni producentje pa Steve Tisch, Jason Blumenthal, Nathan Kahane in Jessie Nelson. Sodelovali so še direktor fotografije Florian Ballhaus, scenograf Stuart Wurtzel, montažer Steven Weisberg, kostumografka Ann Roth in skladatelj Theodore Shapiro.

O nastajanju filma

Kako začiniti zakon pripoveduje zgodbo o zakonu, v katerem je ugasnila tista posebna iskrica. »Kay bi se rada spet povezala z možem Arnoldom,« razloži Meryl Streep, ki v komediji igra ob Tommyju Leeju Jonesu in Stevu Carellu. »Rada bi se spet čutila povezana z njim, intimna; rada bi čutila, da si jo tudi on intimno še želi. A če bi vprašali Arnolda, bi po mojem rekel, da ne vidi nobenih težav. Če bi ga vprašali, kako in kje stoji njun zakon, bi verjetno rekel Kaj pa vem – nekje na sredini.«

Jones svoj lik opisuje kot »samozadovoljnega možakarja. Vdal se je v svojo usodo in življenje. Ne razmišlja preveč o tem, kaj je z njegovim zakonom. Ni tiste sorte, da bi izzival status quo.«

Streepova pravi, da se junaka znajdeta v procesu odtujevanja, kakršen doleti mnoge pare – toda ta proces je značilen za kulturo, polno neštetih reči, ki nas zamotijo in preusmerjajo našo pozornost: »Naša pozornost se razprši in razprostre, to pa še poudari našo koprnenje po povezanosti z drugimi. Ta vprašanja intimnosti in želja – vprašanja koprnenja, hrepenenja, da bi nas opazili in razumeli in ljubili – so osrednja vprašanja naše kulture.«

Vanessa Taylor, ki je spisala scenarij, ki se je nemudoma znašel na seznamu najbolj vročih scenarijev, pravi, da so jo navdihnila prav ta vprašanja: »Razmišljala sem o zakonu in o tem, kako ljudje v njem na dolgi rok zmorejo ohranjati strast in spolnost. Kar nekaj sem prebrala na to temo in na temo zakonskega svetovanja. Začela sem razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo hotel povrniti prvotno iskro, če je pravzaprav niti nikoli ni resnično bilo? Predvsem z ženskega zornega kota; če se nisi nikoli dobro počutila v lastni koži in si se bala lastne spolnosti, je vprašanje, koliko poguma je treba, da se podaš naprej in rečeš, Najin zakon je čisto v redu, ni pa dovolj dober. Več si želim. Več si zaslužim.«

Taylorjeva sicer ni bila nikoli poročena, »sem pa bila v razmerjih, v katerih se je počasi širil prepad,« nadaljuje scenaristka. »Z grozo sem ugotovila, da je silno težko preskočiti nazaj na isti breg. Pa čeprav se zdi, da bi ta razkol morali znati preseči. Prav to me je napeljalo, da sem se lotila tega scenarija – hotela sem dognati, ali se lahko takšni ljudje spet najdejo.«

Producent Guymon Casady pravi, da Taylorjeva premore edinstven glas: »Neznansko je dojemljiva in likom zna ustvariti neverjetne razsežnosti in podrobnosti.« Izvršni producent Nathan Kahane je ob prvem branju njenega scenarija takoj začutil oba glavna lika: »V zakonu so vedno kakšni izzivi. Kako začiniti zakon ugotavlja, kako zlahka se nam iz rok izmuzne čarobnost in kako težko jo je dobiti nazaj. Scenarij mi je bil takoj všeč. Gre za univerzalno zgodbo.«

David Frankel, ki kot režiser po uspešnici Devil Wears Prada zopet sodeluje s Streepovo, je »razumel, da gre za intimno in hkrati univerzalno zgodbo,« zatrjuje producent Todd Black. »In ni mačji kašelj uravnovesiti ta različna momenta. Mimogrede iz njega lahko narediš preširoko ali preveč intimno zgodbo. A Davidu je bilo jasno, kako obe ravni izenačiti.« Casady se strinja: »David je v drami videl hrepenenje, a se je zavedal, da morajo biti gledalci tudi na trnih in se spraševati, ali bo zakoncema uspelo. In ker je z Meryl tako uspešno sodeloval že pri Devil Wears Prada, se je zdelo, da sta idealen par.«

»Vsi dobri režiserji poskrbijo – vključno z Davidom – da se ti zdi, da je čisto vse mogoče in da ne moreš storiti nobene napake,« pravi Streepova. »Zanj se zmoreš res prignati do roba – ustvariš povsem resnično osebo, a morda drugačno, kot si jih igral doslej. Pusti ti to svobodo.«

Poleg tega, kot pravi Jones, »ne zgublja časa in besed.«

Frankel v zameno trdi, da so bili liki, kot so jih oživili Streepova, Jones in Carell, poglavitni dejavnik za podajanje zgodbe: »Gre za izjemne igralce, ki govorijo isti jezik, če lahko tako rečem. Eden ob drugem so se počutili lagodno in res so do globine doumeli svoje like. Rad bi rekel, da je bilo delo enostavno. A vem, da so trdo garali. Zato je bilo enostavno zame.«

Izvršni producent Nathan Kahane, ki priznava, da je bila Streepova od samega začetka glavna kandidatka za vlogo Kay, igralko hvali, da »povsem – kot to stori pri sleherni svoji vlogi – stopi v čevlje te ženske in jo obudi v življenje. Vse potrebno počne navidezno brez kakršnega koli napora, a dejansko v vsako vlogo prinese neznansko veliko priprav.«

Tommy Lee Jones z upodobitvijo Arnolda, ki si zatiska oči pred dejanskim stanjem, po Frankelovih besedah dokazuje svoje igralske sposobnosti: »V resničnem življenju je Tommy karizmatičen, velikopotezen kavboj, ki igra polo, Arnlod pa ni prav nič od tega. Lepo je videti, kako se Tommy prelevi v možakarja, ki se zdi pomilovanja vreden, pa mu človek v bistvu postane kar naklonjen. Arnold se izkaže kot slehernik – in to zaradi Tommyjevega sijajnega daru.«

»Tommy in Meryl se sijajno ujameta,« nadaljuje Kahane. »Nimam pojma, kako jima uspeva – razen tega, da sta izjemna igralca – toda zgodbo podajata tako, da občutiš ljubezen, ki tli med možem in ženo in ki je poniknila, ker se tako dolgo nista pogovarjala. Občutiš jo v njunih tihih trenutkih in ko si kaj rečeta. Zavedaš se, da vesta drug o drugem vse, kar je treba vedeti – dobro in slabo.«

Steve Carell, ki igra dr. Felda, psihiatra, ki utegne znati pomagati Kay in Arnoldu, trdi, da je čar njegovega lika v tem, da ni nobenega čarovništva: »Inteligenten je, prisluhne in ljudem pomaga, da vidijo celotno sliko. Ne ponuja natančnih nasvetov; ljudem ne govori, kaj naj počno. Preprosto pomaga jim, da so voljni sprejeti nove zamisli in da poiščejo poti, da si pomagajo sami.«

Režiserju je bilo pomembno, da prizore terapije čim manj – če sploh – vadijo, da ustvarijo svežino, zabavnost in živahnost. Za Carella je znalo biti to tudi zastrašujoče: »Predstavljajte si – usedeš se nasproti Meryl Streep in Tommyja Leeja Jonesa za prizor z devetimi stranmi dialoga, nekdo zavpije Akcija!, in ti začneš. Vsekakor je prisoten strah – po moje je David hotel v kamero ujeti moj izraz zajca pred avtomobilskimi lučmi – a je tudi zabavno. Razumem, zakaj David ni želel vaj; hotel je svežino in organskost, ne pa nekaj zakoličenega.«

Na koncu so se vse podrobnosti sijajno poklopile in ustvarile film, ki odslikava vzpone in padce zakona, kot pravita Black in Casady. »Čutiš, da gre za pristen portret zakona, njegovega humorja in bolečine,« povzameta producenta, »in upamo, da bo zgodba postala strelovod za družbeno debato o zakonu – kako težak je in koliko truda moramo vložiti prav vsi, da se obnese.«

O igralcih

Meryl Streep (Kay Soames) že skoraj 40 let upodablja pisano paleto likov in ima za seboj kariero, ki si je prek filma, TV in gledališča izklesala povsem samosvojo pot. Z igro se je poklicno začela ukvarjati na newyorških gledaliških odrih in v prvih treh letih po zaključku študija debitirala na Broadwayu, prejela emmyja (za vlogo v miniseriji Holocaust) in se potegovala za oskarja (za vlogo v filmu The Deer Hunter). Leta 2011 se je za oskarja potegovala že sedemnajstič (kot Margaret Thatcher v The Iron Lady), kar je doslej nepresežen rekord. Z vlogo je kipec poleg zlatega globusa in bafte tudi osvojila. Trenutno snema August: Osage County z Julio Roberts. Streepova se udejstvuje tudi v okoljevarstvenih in mnogih drugih dobrodelnih organizacijah.

Tommy Lee Jones (Arnold Soames) je filmski krst prestal v Love Story in odtlej skozi štiri desetletja igral v filmih, kot so Eyes of Laura Mars, Coal Miner’s Daughter (prva nominacija za zlati globus), Stormy Monday, JFK (nominacija za oskarja), Under Siege, The Fugitive (oskar in zlati globus za stransko vlogo), Heaven and Earth, The Client, Natural Born Killers, Blue Sky, Cobb, Batman Forever, Men In Black, U.S. Marshalls, Rules of Engagement, Space Cowboys, Men in Black 2, The Hunted, The Missing, The Three Burials of Melquiades Estrada, A Prairie Home Companion, In the Electric Mist, The Company Men, In the Valley of Elah (nominacija za oskarja), No Country for Old Men, Captain America: The First Avenger, Men in Black 3…Kmalu ga bomo videli v Spielbergovem Lincolnu, v The Emperor Petra Webbra in ob Michelle Pfeiffer in Robertu De Niru v Bessonovem Malavita. Igral bo tudi v The Homesman, ki ga bo po lastnem scenariju režiral in produciral. Režiral in produciral je že TV filma The Good Old Boys in nedavno The Sunset Limited ter celovečerec The Three Burials of Melquiades Estrada. Na malih zaslonih je igral v miniserijah The Executioner’s Song in Lonesome Dove (nominacija za emmyja in za zlati globus), v The Amazing Howard Hughes, Cat on a Hot Tin Roof, The Rainmaker, Yuri Noshenko in April Morning.

Steve Carell (Dr. Bernard Feld) je nase najprej opozoril kot eden od dopisnikov v oddaji The Daily Show with Jon Stewart in nato hitro zajadral v serije v najbolj gledanem programskem pasu ter v filmske uspešnice, kjer se je kaj kmalu znašel med glavnimi igralci. Ima tudi lastno produkcijsko hišo Carousel Productions. S komedijo The 40-Year-Old Virgin – prvim celovečercem, v katerem je imel glavno vlogo (in ga je z režiserjem Juddom Apatowom tudi spisal) – je bil dva tedna na prvem mestu po prodaji vstopnic; film velja za enega od desetih najboljših filmov leta 2005, Carellovi ostali filmi pa po gledanosti in navdušenju kritikov ne zaostajajo za njim: Crazy, Stupid, Love, risanka Despicable Me, Get Smart, risanka Dr. Seuss’ Horton Hears a Who!, Little Miss Sunshine, Anchorman: The Legend of Ron Burgundy, Bruce Almighty, Bewitched in Dan in Real Life. Pred kratkim se je poslovil od vloge v ameriški inačici priznane humoristične nanizanke Rickyja Gervaisa The Office, za katero je dobil zlati globus in se za kipec potegoval še dvakrat. Kmalu ga bomo videli v Seeking a Friend for the End of the World ob Keiri Knightly in v The Incredible Burt Wonderstone ob Jimu Carreyju in Stevu Buscemiju. Spet bo posojal glas Gruju v Despicable Me 2, pripravlja pa še projekta Foxcatcher in Anchorman 2.

O ustvarjalcih

David Frankel (režiser) je med drugimi posnel filme The Big Year, Marley and Me, The Devil Wears Prada in Miami Rhapsody. Prispeval je tudi scenarij za Funny About Love, v katerem je Leonard Nimoy režiral Gena Wilderja. Leta 1996 je za kratki film Dear Diary, ki ga je spisal in režiral, prejel oskarja, priznanja pa si je prislužil tudi z delom na TV: z režijo pilotske epizode humoristične nanizanke Entourage za HBO se je potegoval za emmyja; kipec je prejel za režijo miniserije Band of Brothers. Režiral je še epizode serij Sex and the City in From the Earth to the Moon ter TV film The Pennsylvania Miners’ Story. Soustvaril je serijo The Ellen Burstyn Show in spisal, produciral in režiral humoristični seriji Doctor, Doctor in Grapevine, ki si jih je bil tudi zamislil.

Vanessa Taylor (scenarij) je deset let pisala za TV – med drugimi za serije, kot so Gideon’s Crossing, Alias, Everwood in Jack and Bobby; slednjo je z Gregom Berlantijem tudi ustvarila. Trenutno je koproducentka serije Game of Thrones. Kako začiniti zakon je njen celovečerni prvenec.

Todd Black (producent) se je s partnerjem Jasonom Blumenthalom združil s podjetjem Steve Tisch Company in osnoval Escape Artists, ki kot neodvisna produkcijska hiša spada pod okrilje podjetja Sony Pictures. Prvi projekt, ki so ga producirali, je bil A Knight’s Tale s Heathom Ledgerjem, sicer pa je Black sodeloval pri projektih, kot so The Pursuit Of Happyness, Seven Pounds, The Taking Of Pelham 123, Knowing in The Back-up Plan. Z The Great Debaters, v katerem igra Denzel Washington, se je potegoval za zlati globus, film pa je Blacku prinesel nagrado Stanleyja Kramerja, ki jo je dobil še za film Antwone Fisher, sicer režijski prvenec Denzela Washingtona. Kariero v zabavnem poslu je začel kot pomočnik iskalca igralske zasedbe in nato postal predsednik filmske produkcije pri Sonyjevem podjetju Mandalay Entertainment, pri čemer je imel roko nad filmi, kot so Donnie Brasco, Seven Years In Tibet, I Know What You Did Last Summer, Les Miserables in Wild Things.

Guymon Casady (producent) je osnoval podjetje Management 360, ki velja za enega najbolj cenjenih in uveljavljenih podjetij v zabavni industriji. Kot menedžer ima poglavitno vlogo v vsakodnevnih podvigih svojih klientov, med katerimi so filmski ustvarjalci Marc Forster, Josh Trank, Sacha Gervasi… in scenaristi Vanessa Tayor, David Benioff, Billy Ray, Dan Weiss, Peter Craig, Dante Harper... Podjetje ima tudi produkcijski podružnici Film 360 in Television 360, prek katerih Casady producira projekte, kot so Hope Springs (prva filmska produkcija za Film 360), prihajajoči film po biografiji Steva Jobsa, za katerega scenarij piše Aaron Sorkin, franšiza The Expendables, prihajajoča filmska inačica otroške serije Sesame Street, The Infiltrator z Leonardom DiCapriom in prihajajoči Cowboy Ninja Viking v režiji Marca Forsterja. Casady je tudi izvršni producent serije Game of Thrones.