Kolosej
Film distribucije A.G. Market

K-19: Črna vdova

akcijski, drama
Usoda je našla svojega junaka!
Na sporedu od: 7.11.2002, Kolosej Ljubljana
2h 18min / 138min
Scenarij: Louis Nowra, Christopher Kyle
Režija: Kathryn Bigelow

Kratka vsebina

Harrison Ford in Liam Neeson igrata v napeti drami o času, za katerega večina verjame, da je bil eden najbolj nevarnih v svetovni zgodovini. V nasprotju s sedanjostjo je bil to čas, ko je bilo edino zagotovilo za mir zagotovilo za medsebojno množično uničenje in ko so ljudje po vsem svetu neprestano čutili napetost zaradi grožnje z vojno. Zgodbo je navdihnil dogodek, ki se je zgodil leta 1961 med hladno vojno, ko je imela takratna Sovjetska zveza dovolj jedrskega orožja, da bi lahko dvakrat povsem uničila svet in ko so imele Združene države v rokah moč, s katero bi lahko svet uničile desetkrat. Otroke v šolah so učili, kako naj se skrijejo pod mize in zaščitijo, medtem ko so njihovi starši gradili zaklonišča na svojih dvoriščih. Obe državi sta kopičili zaloge jedrskega orožja... v pričakovanju, kdo bo prvi udaril.

K-19 ni film o vojni, temveč o pogumu, ki je potreben, da se vojni izogneš. Je film o vojaškem pogumu, razumu in srcu. Je zgodba o svetu, kjer kraljuje tehnologija in je žrtvovanje v imenu nacionalne varnosti nekaj povsem običajnega. Pojasnjuje dolžnost, ki jo vojaki čutijo do svojega naroda in njegovim voditeljem ter odgovornost, ki jo imajo vodje do svojih podrejenih. In nenazadnje je to zgodba o tem, kako zlahka se lahko dogodi tragedija v vojnem času ali v kateremkoli času, povzročena po nesreči, zaradi okvare... ali zaradi človeške napake.

Navdihnjen z resnično zgodbo pripoveduje film o junaštvu kapitana Alekseja Vostrikova (ki ga igra HARRISON FORD), ki mora na vrhuncu hladne vojne prevzeti poveljstvo jedrske podmornice K - 19 od njenega prejšnjega komandanta kapitana Mikhaila Polenina (ki ga igra LIAM NESSON). Vostrikova naloga je, da čim hitreje pripravi podmornico za njeno krstno plovbo - ne glede na ceno.

Vendar pa si niti Vostrikov ne Polenin skupaj z vso posadko K - 19 niso mogli predstavljati, kaj se od njih v resnici pričakuje. Niti si niso mogli zamišljati cene, ki bi jo morali plačati ob napaki oni in preostali svet, ko se pokvari reaktor in grozi, da se bo stalil oklep in bo prišlo do eksplozije, ki bo zagotovo ubila vse na krovu. Medtem ko plujejo pod Arktičnim morjem, pogum celotne posadke in Vostrikova odločitev, da bo opravil dolžnost do svoje domovine in svojih mož, na koncu reši K-19 in njeno posadko pred tem, kar bi prav gotovo bila jedrska katastrofa nepredstavljivih razsežnosti.

O zgodbi

Čeprav so ga njegovi možje imeli radi in so mu zaupali in se ga je držal sloves najbolj izkušenega podmorniškega kapitana v sovjetski mornarici, so kapitana Mikhaela Polenina (Neeson) umaknili z njegovega položaja poveljnika K-19, ko je vodstvo odločilo, da ni dovolj hitro pripravljal njihove admiralske podmornice za njeno prvo potovanje. Na njegovo mesto so vpoklicali mornariškega častnika, kapitana Alekseja Vostrikova (Ford), operativca z jekleno voljo, ki je K-19 odpeljal na morje točno ob za to določenem času: ob 16. uri, 18. junija 1961.

Polenin je zaradi svojega velikega znanja o podmornicah ostal na krovu kot Vostrikov prvi častnik in med njima je ves čas prihajalo do trenj. Vendar pa ju je kljub temu družila ista stvar: oba sta bila povsem predana mornarici in državi, ki sta ji služila.

Ko so bili enkrat na poti, je Vostrikov K-19 in njeno posadko podvrgel urjenju na najvišji stopnji. Vaje so z nezmanjšanim tempom sledile druga drugi, podmornico in može je vodil do roba zmogljivosti s potapljanjem v največje globine in še čez ter pri tem skoraj povzročil njeno potopitev na 300 m pod morsko gladino.

Končno je bilo duševno, čustveno in fizično ocenjevanje pomorskega urjenja končano z uspešno splavitvijo podmornice. Nato pa je prišlo iz Moskve usodno povelje: K-19 mora odpluti proti zahodu, mimo baz NATA in prevzeti svojo mesto v hladni vojni ter patruljirati samo 400 kilometrov od ameriške obale... med Washingtonom in New Yorkom.

Ne vedoč, da je podmornica poškodovana, je kapitan Vostrikov ubogal povelje Matere Rusije in odpeljal podmornico ter njene može na potovanje, ki bi lahko bilo njihovo zadnje. 4. julija 1961 je med plovbo izbruhnila katastrofa, ki bi lahko imela globalne posledice: na hladilnem sistemu v jedrskem reaktorju na podmornici je nastala razpoka. Hladilni sistem je začel puščati in reaktorjeva sredica se je začela počasi, toda vztrajno segrevati. Ko bi temperatura dosegla 1000°C, bi se reaktor začel taliti, čemur bi sledile katastrofalne posledice. Da bi rešili nastalo situacijo, bi morali odpreti zaliti in močno radioaktiven del reaktorja in pri tem spustiti veliko količino radioaktivnega sevanja po vsej podmornici. In vendar je bilo to potrebno narediti, saj bi stalitev reaktorskega oklepa lahko povzročilo eksplozijo in izstrelitev projektilnih glav. Jedrska eksplozija v takšni bližini baze NATA pa bi lahko pripeljala do spopada in začetka tretje svetovne vojne.

O produkciji

Po besedah režiserke in producentke Kathryn Bigelow ima zgodba o K-19 in njeni posadki vse, kar potrebuje akcijski triler o resničnih dogodkih med hladno vojno. Ker je bila hladna vojna vodena na psihičnem in ne na fizičnem polju, je film, ki je bil posnet po dokumentaciji in zgodovinskih dejstvih, še toliko bolj edinstven in zanimiv.

"Zgodba ima vse elemente za dramatičen film," pravi Bigelowa, ki je pred snemanjem filma odšla v Rusijo, da bi govorila s preživelimi s K-19 in njihovimi družinami. "Zgodba ima vgrajen faktor napetosti 'ure, ki tiktaka' v vlogi jedrske podmornice z reaktorjem, ki mu grozi, da se bo stalil, kar bi pripeljalo do svetovne katastrofe. V jedro zgodbe je postavljen divje vdan in karizmatičen kapitan, katerega pogumne odločitve, ki jih sprejme pod pritiskom, so rešile njegovo ladjo in njeno posadko. Predvsem pa je to zgodba o pogumnih mladih mornarjih, ki so se zavestno podvrgli smrtonosni dozi sevanja, da bi popravili nastalo škodo in preprečili katastrofo."

V petletnem pripravljanju filma K-19, je imela Bigelowa privilegij, da je opravila intenzivno raziskovanje skupaj z ljudmi, katerih življenje je bilo povezano s katastrofo K-19. Njihove zgodbe so jo navdihnile, da je posnela film, v katerem je pokazala njihovo zavestno žrtvovanje in humanost.

"Film raziskuje junaštvo, pogum in znanje sovjetskih podmorniških sil na način, ki še ni bil prikazan," doda Bigelowa. "To je pretresljiva zgodba o navadnih ljudeh, ki so postali heroji, ko so se znašli v tragični situaciji. Ujeti plemenitost njihove žrtve je bil osnovni motiv vseh, ki so sodelovali pri nastajanju filma."

Približno petdeset igralcev je bilo zbranih, da so zaigrali posadko K-19 in poveljstvo sovjetske vojske. V želji z obrazi prikazati raznolikost narodnosti, ki so sestavljali Sovjetsko zvezo, je Bigelowa angažirala igralce iz Kanade, Islandije, Anglije, Rusije in Hollywooda ter tako naredila igralsko zasedbo edinstveno mednarodno.

Po besedah Harrisona Forda, ki igra kapitana Alekseja Vostrikova, katerega lik je nastal po podobi resničnega kapitana K-19, ga je pri projektu najbolj zanimalo opisovanje ruske izkušnje med hladno vojno, nekaj, kar po njegovem prepričanju Hollywood do sedaj še ni videl.

"V zgodbi ni boja slabih fantov proti dobrim fantom, nobene politike," pravi Ford. "Naš cilj je bil, da gledalci sami presodijo ljudi, ki so delali na K-19. Tako kot v vsaki skupini, so bili tudi na krovu podmornice različni ljudje. Toda ko je grozila katastrofa, so stopili skupaj z junaškim in nesebičnim obnašanjem. Ko je napočil čas, so opravili svojo dolžnost."

Soigralec Liam Neeson, ki igra Mikhaila Polenina, lik, ki je prav tako posnet po resničnem prvem častniku na K-19, se strinja in dodaja, da je K-19 dovolila igralski ekipi možnost, da prikažejo večni pogum.

"V zgodbi je veliko humanosti," pravi Neeson. "Pod neverjetnim stresom, pred obličjem smrti, so ti možje zbrali občutek za dolžnost, obvezo drug do drugega in vso svojo človečnost."

K-19 je bil posnet v Moskvi v februarju 2001. Na srečo je bilo zaradi obdobja po hladni vojni in dobrih odnosov med Rusijo in Ameriko, dovoljeno producentski ekipi snemanje filma znotraj vladnih stavb in na javnih mestih, s sodelovanjem ruske vlade in ob pomoči ruskega vojaškega osebja. Razen tega se je nekdanji ruski podmorniški kapitan pridružil ekipi med glavnim snemanjem in je delal skupaj s mornariškimi tehničnimi svetovalci, da je bila dosežena maksimalna avtentičnost v prikazovanju mornariških navad in operacij na palubi.

Medtem ko so priprave na snemanje že potekale, je kostumografinja Marit Allen delala pod velikim časovnim pritiskom, da bi dokončala 400 mornariških uniform, ki naj bi jih nosila posadka podmornice. Toliko uniform je bilo potrebnih, ker je bilo od vsakega igralca zahtevano večkratno menjanje kostumov, od svečane uniforme do delovnih hlač. Uniforme, ki so jih izdelali ruski delavci, so povsem identične tistim, ki so jih nosili med hladno vojno.

Ko je bilo snemanje v Rusiji končano, se je ekipa preselila v Kanado, na jezero Winnipeg. Zamrznjena površina jezera je prepričljivo služila namesto arktičnega oceana. Igralci in nemajhna snemalna ekipa so se nato preselili v Toronto, kjer so posneli kadre v notranjosti podmornice. Sledilo je snemanje V Halifaxu, Nova Škotska, kjer je s snegom prekrita ladjedelnica služila za sovjetsko bazo na Murmansku.

Po dodatnem notranjem snemanju v Torontu, se je ekipa vrnila v Halifax, ki je tokrat služil kot baza za snemanje na odprtem Severnem Atlantiku. Osnovno snemanje je bilo zaključeno junija 2001.

Na novo ustvarjena zgodovina

Čeprav je K-19 prvenstveno in v glavnem zgodba o človeškem pogumu, dolžnosti in nemogočih odločitvah, so njene korenine v zgodovinskih dejstvih. Na novo ustvariti resnično jedrsko podmornico je bilo junaško dejanje samo po sebi. V vseh podrobnostih je bilo zgrajenih 10 delov podmornice. Avtentično do zadnjega vijaka in številčnice je bila notranjost K-19 natrpana oznakami v ruskem jeziku in blodnjakom cevi. Da bi dosegla še večjo avtentičnost, sta scenografa Karl Juliusson in Michael Novotny šla celo tako daleč, da sta angažirala tovarno v Torontu, da so na novo naredili celotno posodo, ker originalne mornariške posode iz tistega časa ni bilo več moč dobiti.

Toda povsem avtentična scena notranjosti sama po sebi ni bila dovolj. Tudi zunanjost podmornice K-19 je bilo potrebno ponovno oživiti. Ker resnična K-19 leži na ruskem ladijskem pokopališču, strupena in propadajoča, ki jo niti Hollywood ne bi mogel ponovno oživiti, je bilo po besedah producenta Edwarda S. Feldmana potrebno angažirati še "nekoga, ki bi odigral vlogo podmornice". Producent Joni Sighvatsson je začel pogajanja, da bi si sposodili staro sovjetsko podmornico, ki je bila razstavljena v St. Petersburgu, na Floridi.

"Vse skupaj je bila velika zmešnjava," pravi Sighvatsson. "Če sem ljudem po telefonu rekel, da sem v St. Petersburgu, niso nikoli vedeli ali sem na Floridi in poskušam dobiti podmornico ali pa sem v Rusiji, kjer opravljam raziskave. Končno je bil dogovor sklenjen in podmornico smo iz Floride premestili v Kanado. Preden so kamere sploh stekle, smo morali premagati veliko visokih ovir!"

Producentika in izvršna podpredsednica produkcije pri National Geographic Future Films Christine Whitaker pripominja: "Podmornica na Floridi je bila manjša in drugega tipa kot K-19, toda do takrat ko so scenografski strokovnjaki končali svojo čarovnijo, je izgledala kot resnična."

Snemanje na morju je od režiserke in producentke Kathryn Bigelow zahtevalo, da postane začasen admiral z armado skoraj dvajsetih plovil in vojsko mornariških ekspertov pod njeno komando. Poleg na novo narejene replike K-19 so bile pomembne ladje v Bigelowini produkcijski floti še dekompenzirana kanadska podmornica v vlogi sovjetske podmornice, ki je bila poslana, da reši K-19 in kanadska ladja Terra Nova, ki je odigrala vlogo ameriškega rušilca USS Decatur. Pod Bigelowinim poveljstvom je bil tudi vlečni čoln, ki je odigral repliko podmorniškega stolpa K-19, velik rešilni čoln, pet vlačilcev, čoln za kamero, dva preskrbovalna čolna, hiter čoln za prevoze, šest hitrih Zodiacsov, dve večji ladji za ekipo in čoln za scenske pripomočke in posebne efekte - dobesedno flota plovil, izrednega pomena za uspešno snemanje.

O nesreči K-19

V letu 1961 je bila hladna vojna na vrhuncu. Obe velesili, Združene države in Sovjetska zveza, sta bili združeni v peklu ogledal, obe ujeti s podobami jedrske moči nasprotnice in njene želje po uporabi le-te. Novembra leta 1960 so Združene države poslale na prvo plovbo USS George Washington, prvo podmornico s projektili polariss. Moderno plovilo, ki je lahko neodkrito mesece plulo ob ruski obali, je bilo zmožno na enkrat izstreliti šestnajst jedrskih izstrelkov. V odgovor je sovjetsko poveljstvo hitelo, da bi usposobilo svojo lastno prvo jedrsko balistično podmornico, pa čeprav je to pomenilo ogrožanje posadke v nepreizkušeni in nepripravljeni podmornici.

Velikokrat označene kot Tihe službe (Silent Service- izraz, ki je označeval delo na podmornici), so podmornice vedno veljale kot nevarne ladje (podmorničarji po tradiciji svojim plovilom pravijo ladje - boats) in K-19 - z več kot 4000 tonami in malo manj kot 120 m dolžine - ni bila nobena izjema. Med hladno vojno je Sovjetska zveza izgubila dve jedrski podmornici, leta 1963 in leta 1968, obe z vsemi mornarji na krovu. Kasneje so Sovjeti izgubili še tri jedrske podmornice med njihovo preizkusno dobo. Leta 2000, prav v času, ko je bil film K-19 v pripravah na produkcijo, pa je demokratična Rusija utrpela katastrofo Kurska.

K-19 je bila zelo nevarna podmornica za bivanje na njenem krovu. Trije balistični projektili, ki jih je nosila, so uporabljali tekoče gorivo - strupeno, korozivno in eksplozivno - skrajno težavno za rokovanje. Še huje, pri njenem reaktorju so na račun moči in trdnosti žrtvovali varnostni faktor. 4. julija 1961 je med vajami nastala razpoka v reaktorskem hladilnem sistemu. Ker so jo pustili nepregledano in poškodbe niso odkrili, bi lahko razpoka pripeljala do taljenja jedra reaktorja. Čeprav ne bi eksplodirala kot nuklearna bomba, bi taljenje jedra lahko povzročilo velikansko sevanje in močno radioaktivno eksplozijo. V času napetosti na vrhuncu hladne vojne, bi takšna eksplozija v skrajni bližini NATOvih sil lahko vodila do usodnega vojaškega spopada med obema velesilama.

Spoprijeti se s to nepredstavljivo možnostjo - in prav tako nepredstavljivo možnostjo sprejeti pomoč od Američanov - je morala posadka K-19 narediti vse, kar je bilo v njeni moči, da bi popravila nastalo škodo. To so tudi storili, vendar za grozno ceno: v tednih in mesecih, ki so sledili nesreči, je dvajset mož umrlo zaradi sevanja.

Presenetljivo, po tako hudi nesreči je bila K-19 popravljena in vrnjena v ponovno uporabo, toda še naprej se je je držala smola. Leta 1969 je pod vodo trčila z ameriško podmornico Gato in bila hudo poškodovana. Kljub temu ji je uspelo, da se je vrnila v pristanišče. Leta 1972 jo je med potapljanjem zajel uničujoč požar, v katerem je umrlo 28 mornarjev. Končno so jo mornarji začeli klicati "Hirošima".

Nesreča leta 1961, ki je osnova za zgodbo o K-19, je bila v sovjetskem času zamolčana, puščajoč junaštvo in požrtvovalnost posadke K-19 nepriznano celih 30 let. Po besedah producenta Jonia Sighvatssona je to "resnična človeška drama o ljudeh z neverjetno pripadnostjo svoji domovini in celo še večjo pripadnostjo svojemu poklicu, svojim kolegom in človeštvu nasploh".

"Vedno nas je zanimala uganka, skrivnost, ki je obdajala K-19, toda prinesli smo projekt Kathryn Bigelow, ker smo vedeli, da bo znala raziskati človečnost za zgodbo in ne samo napetost," doda producentka Christine Whitaker. "Gledalcem je dala možnost, da se poistovetijo z Rusi."

"Nerazumljivo je, da komunistični režim ni znal izkoristiti sijajnih trenutkov v njihovi zgodovini," opaža Kathryn Bigelow. "Ker se to ni zgodilo v vojnem času, niso v tem videli ničesar junaškega. Vse skupaj so označili samo kot nesrečo. Upam, da bo film K-19: Črna vdova to spremenil."

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Bodi prvi in napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.