Jaz, Daniel Blake

Film Jaz, Daniel Blake je prelomnica v filmskem ustvarjanju. Gre za prvo post apokaliptično negativno utopijo, ki je v ZF filmih vedno postavljena nekam v prihodnost, omogočila pa jo je tehnologija, ki je prevladala nad čustvi in preživeta jedrska apokalipsa, ki je pometla z zadnjimi vidiki humanosti v človeškem vedenju.
No, pri s strani podeljevalcev oskarjev precej (namerno?) spregledanem filmu Jaz, Daniel Blake pa gre za navidezno napako. Film se ne dogaja nekje drugje v prihodnosti, ampak sedaj in tu. In utopija je postala resničnost. Vse drugo ustreza. Nekje na časovnici se je vojna proti revščini sprevrgla v vojno proti revežem. Protagonistu se dogajajo same neverjetne stvari vzete iz nočne more, za katere ves čas napačno domneva, da so posledica napake. Med obiskom svetovalke na zavodu za zaposlovanje, doživi razsvetlitev in ugotovi, da ne gre za napako, ampak za sistem. Sistem je napaka - namerna. Nadomestilo za brezposelnost je pogojevano s tolikšnimi zaprekami, da je praktično nedosegljivo. Resna in kasneje usodna junakova bolezen je namerno spregledana s strani t.i. »odločevalcev« z enim samim jasnim namenom. G. Daniel Blake je obsojen na smrt, pa tega še ne ve. Sistem ga je obsodil na smrt, ker ni več zdrav – torej ne more več prispevati k bogatenju bogatih. V tem se popolnoma zaokroži fašistična narava tega sistema, ki ne samo, da zdravim, a domnevno lenim preprečuje preživetje, ampak tudi zelo resnim inovativnim in motiviranim posameznikom, ki pa so imeli to nesrečo,da so zboleli. Ali vidite kakšno podobnost z zdravstveno reformo v trenutni obravnavi (npr. del, ki omejuje bolniško na eno leto – koliko časa traja zdravljenje onkoloških bolnikov)? In kje je post apokaliptičnost? Apokalipsa se je zgodila pred našimi očmi, pa je nismo opazili. Ronald Reagan in kasneje Margaret Thatcher sta svet spremenila bolj, kot jedrska vojna v ZF filmih, in od prejšnjega prijaznega sveta je ostalo le pogorišče. Nacisti v kravatah vstopajo skozi glavna vrata in že 20 let sprejemajo ukrepe, ki na najbolj ciničen način ubijajo eno družbeno skupino za drugo. Lahko gre za ekspliciten napad na nemočne begunce, ki ga javnost prebavi, saj gre za Druge. Lako gre za spreminjanje Palestine v največje koncentracijsko taborišče, kjer otroke obsodijo na 20 let zapora, ker so vrgli kamen, za mučenje zapornikov v Guantanamu, izven sodne poboje z droni, lahko pa gre pa gre tudi za noveliran Zakon o zavarovanju za primer brezposelnosti, za novo (anti)socialno zakonodajo, za val stečajev, ali za privatizacijo prej državnih (v Angliji) oz. družbenih (pri nas) stanovanj, potem pa se bivše najemnike, ki so v odkup vložili vse svoje prihranke, proglasi za bogataše in obremeni z davkom na nepremičnine (ta zakon pri nas še čakamo), ki pa ga ne morejo plačevati, ko se znajdejo v mlinu brezposelnosti. Še teže bi plačevali tržno najemnino. Cinizem?
Neoliberalni mlin melje bolj zanesljivo od nacistične Nemčije. Danes zaposleni in zazibani v lažno potrošniško srečo, s(m)o jutri brezposelni in razglašeni za lene in neprilagojene, pojutrišnem popolnoma obubožani, saj sistem preprečuje prejetje kakršne koli denarne pomoči, če imaš le nekaj sto evrov premoženja, kmalu deložirani in v ne tako daljni prihodnosti mrtvi. Če ne drugače, tudi s pomočjo samomora, saj je bila npr. incidenca samomorilnosti v Pomurju po stečaju Mure, kar 10 odstotna. Danes so reveži v pravicah in dolžnostih popolnoma izenačeni z Židi v nacistični Nemčiji. Čudno, da jim ni treba nositi rumene zvezde.
In kaj nam govori film Jaz, Daniel Blake?
Zgodilo se bo tudi vam!