Kolosej

Ivana Orleanska

drama, zgodovinski
Na sporedu od: 24.2.2000, Kolosej Ljubljana
2h 28min / 148min
Scenarij: Luc Besson
Režija: Luc Besson
Ko mi je bilo trinajst let, sem zaslišala glas boga. Ko se je zgodilo prvič, sem bila prestrašena.

V štirinajstem stoletju so francoski mistiki prerokovali, da bo devica iz gozdov Lorraine čudežno rešila Francijo

Glas mi je ukazal, naj odidem v Francijo in povedem vojsko v obleganje Orleansa.

V majhnem podeželjskem zaselku Domremy se je prerokba uresničila.

Glasu sem odgovorila, da sem revno dekle, ki ne ve ničesar o ježi in vojskovanju. A ker mi je bog ukazal, naj odidem, pač moram.

Prav kmalu je glas v srcu tega preprostega dekleta očaral njenega vladarja, ji pomagal pridobiti vojsko in njene rojake spremenil v podanike.

Ne bojim se njihovih vojakov. Moj bog je z menoj in on mi bo utrl pot. Moja pot je odprta.

Več kot pet stoletij je bila nepopisan list, na katerega so tisoči prelili svoje obsesije, svoja upanja, svoje strahove.

Kar delam, delam po zapovedi.

Veljala je za rešiteljico, svetnico, junakinjo.

Sem božji sel.

čarodejko, psico, coprnico.

Ne bojte se. Rojena sem bila za to.

Informacije o produkciji

Mistik, devica, mučenica - kakorkoli ste se že odločili, da ji boste rekli, težko je oporekati trditvi, da je Ivana Orleanska v svojem življenju dosegla ogromno, glede na to, da je bila le kmečko dekle, ki ni nikoli hodilo v šolo in ki ni nikoli dočakalo dvajsetega rojstnega dne.
Pri sedemnajstih je svojemu dauphinu prenesla nenavadno sporočilo. Dva meseca kasneje je svojo vojsko povedla v zmago nad Angleži pri Orleansu. Pri osemnajstih so jo ujeli in prodali njenim najhujšim sovražnikom. Pri devetnajstih so jo razglasili za čarovnico in jo sežgali na grmadi.
Petindvajset let kasneje so jo spoznali za nedolžno. Leta 1920 so ji dodelili naslov svetnice, dobila je status ikone, ki bo za vedno ostala predmet vročih razprav.
Vse se je začelo leta 1429, ko je najstnica iz zakotne francoske vasice pred svetom oznanila, da bo premagala najmogočnejšo vojsko na svetu in osvobodila svojo domovino. Drobni glasek v srcu preprostega dekleta je postajal vse glasnejši in sčasoma so mu prisluhnili tudi vladarji, vojski je vlil zagona za boj, njenim rojakom pa vrnil izgubljeno upanje.

Zgodba

Ivana Orleanska je bila najmlajša hči kmeta iz francoske vasice Domremy. Rodila se je okrog leta 1412. V tistem času so Francozom vladali Angleži, s katerimi so se zapletli v Stoletno vojno. Poleg tega je v Franciji divjal tudi notranji spopad, saj je bila pokrajina Burgundija na strani Angležev. Odločilnega pomena v vojni je bil nadzor nad mestom Orleans, ki se nahaja na strateško pomembni točki ob reki Loiri. Francijo je lahko iz najtemačnejšega obdobja v zgodovini rešil le čudež.
Ko leta 1422 umreta angleški kralj Henrik V. in francoski kralj Karel VI., Angleži razglasijo Henrika VI., ki je bil takrat še otrok, za kralja Francije in Anglije. Karel VII. nima nikakršnega namena prepustiti prestola in za naslednika razglasi sebe. Vendar kralj ne more postati, dokler ga ne okronajo v Rheimsu - ki je v rokah Angležev.
V istem času v Domremyju trinajstletnica preživlja večino svojega časa kleče pri molitvi. Ne le, da rada večkrat na dan zahaja k spovedi, pogosto sliši tudi glasove z neba in ima nenavadne, osupljive vizije.
Z njenimi besedami:
Glas mi je ukazal, da moram odriniti v Francijo. In glas mi je povedal, da bom povedla vojsko v obleganje Orleansa. In rekel mi je, naj grem v Vaucouleurs k Robertu Baudricourtu, upravniku mesta, ki mi bo dal svoje može, da bodo šli z menoj. In glasu sem odvrnila, da sem revno dekle, ki o ježi in vojskovanju ne ve ničesar.

Že od vsega začetka ji je bilo rečeno, kakšno je njeno poslanstvo: bog jo je izbral, da bo v Franciji vzpostavila predvojno stanje in dauphinu Karlu omogočila postati kralj Francije. Da bi to lahko dosegla, mora nositi moška oblačila, si oprtati orožje in načeljevati vojski.
Nekega dne Ivana po pohajkovanju priteče domov in odkrije, da so vas napadli Angleži. Ko se skrije v čumnato, je priča, kako angleški vojak ubije in posili njeno osemnajstletno sestro. Po tej tragediji odide živet k teti in stricu v sosednjo vas. Zdi se prav neverjetno, da bo to nedolžno dekletce, ki ni nikoli hodilo v šolo in ki ni znalo ne brati ne pisati, nazadnje povedlo francosko vojsko v zmago nad mogočno angleško armado in tako osvobodilo svojo domovino. Maja 1428 Ivana ni več dvomila, da je na božji ukaz priskočila na pomoč kralju in vzela dogajanje v svoje roke.
Edinemu domu, ki ga je kdaj poznala, pokaže hrbet in odjezdi v Chinon h Karlu, dauphinu. Sprva kralj in njegovi podložniki ne vedo, kaj naj si mislijo ob novici o prihodu mlade Ivane. Seznanjeni so sicer z njenimi preroškimi vizijami, a hkrati dvomijo v iskrenost njenih namenov, zato Karel ukaže Jeanu D"Aulonu, svojemu najsijajnejšemu strelcu, naj se izdaja za kralja. Ivana prispe na grad, naredi na Karla velik vtis, ker spregleda njegovo ukano in si tako zagotovi pri njem obisk na štiri oči.
Z njenimi besedami, namenjenimi kralju:
Prinašam vam sporočilo od boga. Naš gospod vam bo vrnil kraljestvo, vas pripeljal na kronanje v Rheims in izgnal vaše sovražnike. Jaz sem v tem pogledu božja glasnica. Kar pogumno me pošljite na pot in povedla bom može v obleganje Orleansa.

Ivana Karla prepriča, saj ugodi njeni želji. Ponudi ji vojsko, s pomočjo katere bi dosegli zmago zoper Angleže in mu z osvoboditvijo mesta Rheims omogočili kronanje. Čeprav se večini Ivana zdi v najboljšem primeru samo neškodljivo histerično dekle, v najslabšem primeru pa ogroža ne le prestol, ampak celo življenje Karla samega, v njej zaznajo neko čarobnost in prepričljivost, ki ji ne morejo oporekati oziroma se ji upreti.
Ivana pride na bojno polje odeta v bel oklep in z lastnim praporjem v roki. To naredi velik vtis na obe vojski, ki bojevnic niso vajeni. V rovih skupaj s svojimi rojaki Ivana Francozom zagotovi zmago, ki so zaradi svoje navdihujoče mlade voditeljice polni zagona. A btika še ni dobljena - Ivana vztraja, da gredo dalje in enote primora, naj iz jarma Angležev osvobodijo še Orleans. Kljub junaškim naporom jih ta prizadevanja izmučijo, potem pa izgubijo še vse vsakršno upanje, ko Ivano v prsi zadene puščica. Francozi se umaknejo in poskrbijo za njeno rano.
Nato nadaljujejo z zmagovitimi pohodi proti oslabljenim Angležem, a mlada Ivana kmalu občuti obžalovanje ob pogledu na trupla in kri okrog sebe. Grozovitost klanja jo tako presune, da Angležem ponudi možnost za umik. Izvleček iz pisma, ki ga je poslala angleškemu kralju leta 1429, kaže, da je po srcu bojevnica:
Kralj Anglije, predajte svojo kraljevsko kri vladarju nebes. Vrnite Devici ključe mest, ki ste jih osvojili. Poslal jo je bog, da bi ponovno omogočila zaseči prestol francoskemu kralju in je povsem pripravljena na premirje, če boste ugodili njenim zahtevam; to pomeni, da se morate izkazati za poštene in predati vse, kar ste zasegli.
Kralj Anglije, če ne boste storili vsega tega, sem vojaška poveljnica in kjerkoli v Franciji bom naletela na vaše može, jih bom primorala v beg, če bodo to želeli ali ne. In če se ne bodo pokorili, jih bo Devica dala pobiti. Poslal jo je Nebeški kralj, telo za telesom bom odstranila iz Francije in Devica vam prisega in zagotavlja, da če ne boste zapustili Francije, se bo Devica s svojo vojsko odpravila na tako mogočen pohod, kakršnega v Franciji ni bilo že tisoč let. In verjemite, da ji je Nebeški kralj dal tolikšno moč, da ne boste mogli škoditi ne njej ne njeni vojski.

Angleži se čudežno umaknejo. Ta presenetljiva zmaga Karlu omogoči odhod v Rheims na kronanje. Ko postane kralj, je več kot zadovoljen. Ivana pa nikakor ni in nadaljuje z bojevanjem. Njena vojska - namesto tisočih šteje samo na stotine mož - je utrujena in sestradana. Aulon ji oznani, da Karel vojne ne misli nadaljevati, ampak da kani Ivani pokazati celo hrbet, če bi se ji kaj zgodilo. A Ivanina vera v boga ostaja neomajna, zato se čuti poklicna in odločena nadaljevati boj, dokler ji glasovi ne pošljejo kakšnega drugačnega sporočila.
Čeprav jo vsi prepričujejo v nasprotno, nadaljuje poslanstvo z bitko pri Compiegnu, kjer jo bliskovito zajamejo Burgundijci, skupina plačanih vojakov na strani Angležev. Prodajo jo njenim sovražnikom in nenadoma se prebudi v zaporniški celici s svojo vestjo, ki se ji prikazuje kot skrivnosten mož s kapuco. Ta spodnese njeno samozavest in ji zastavlja vprašanja, ob katerih podvomi v pristnost svojih vizij.
Obtožijo jo krivoverstva in čarovništva in ker je nihče ne reši, se začne sojenje, na katerem naj bi dokazali, da je čarovnica. Kar naprej jo zaslišujejo o njenih vizijah in veri v katoliško cerkev. V premorih med sodniškimi zaslišanji nadaljuje pogovore s svojo Vestjo, ki graja njeno vero vanj in njeno lahkovernost. To Ivano povsem dotolče in videti je, da je izgubila vsakršno upanje.
Tik pred koncem sojenja ji povedo, da se mora pokesati za pretekla dejanja, se jim odreči in priseči, da ne bo nikoli več vihtela orožja in nosila moška oblačila ali pa jo bodo sežgali na grmadi. Privoli v predlagano in obsojena je na dosmrtno ječo. Nazadnje se vseeno odloči, da se ne bo pokorila sodbi sodišča, ki so ga ustanovili Angleži. Ker jo tako smatrajo za neskesano krivovernico, Ivanina odločitev pomeni neizogibno smrt.
Maja leta 1431 so jo sežgali na grmadi na mestnem trgu v Rouenu.

O snemanju

Brez dvoma je Ivana Orleanska ena najbolj skrivnostnih in zanimivih zgodovinskih osebnosti. Pustila je neizbrisen pečat kot vzornica, zgodovinska osebnost in dramatičen lik. Zato je prevzela vse, od učenjakov, zgodovinarjev do mlade generacije, ki se v slogu skupine Spice Girls zavzema za "dekliško moč." Zgodba o tem preprostem kmečkem dekletu, ki je prosila kralja, naj ji dovoli povesti francosko vojsko v zmago zoper Angleže, je pri Milli Jovovich ter scenaristu in režiserju Lucu Bessonu zabrenkala na prave strune, čeprav sta skupaj posnela tako sodoben film, kot je Peti element.
"Vse se je začelo z neko mojo fotografijo, ki sva si jo z Lucom ogledovala," pravi Jovovicheva. "Je ena mojih najljubših. V rjavkasto-črnih odtenkih je in prav odštekana. Lase imam razkuštrane in naličena sem s samimi temnimi barvami. Opazovala sem jo in rekla Lucu: To je Ivana. To je ona. Prav zaradi te slike sva si zares želela posneti ta film. Luc si je to želel tudi zato, ker je Francoz in ker gre za francosko zgodbo iz francoske zgodovine. Prav zanimivo je posneti ameriški film o francoski legendi, nad katerim bdi Francoz, kajti le kdo drug bi se ga sploh lahko lotil?"
Od kod ponovno zanimanje za to srednjeveško kmečko dekle, ki je na tem planetu pred petsto leti preživelo borih 19 let? "Verjetno zaradi njenega duha, ki se ponovno prebuja v ljudeh," dodaja Jovovicheva. "Navdihujoča je. Resnično je začetnica nekega gibanja. Začne lastno revolucijo. Je ženska z misijo. In po mojem veliko deklet danes to lahko razume."
Igralka dodaja, da so imeli ljudje običajno o Ivani Orleanski zelo enodimenzionalno podobo. Zamisel, da bi to podobo predrugačili, je bila Lucu Bessonu zelo všeč. "Prav to me je pritegnilo. Prikazati jo kot človeško bitje."

Milla Jovovich kot Ivana Orleanska

Upodobitev Ivane Orleanske predstavlja mejnik v kameleonski karieri Mille Jovovich. "Po Leeloo v Petem elementu sem v filmu Spika Leeja igrala cipo, sedaj igram Ivano Orleansko. Prav za tem stremim: po svobodi, da lahko počnem karkoli," pravi. Z Bessonom se je veliko pogovarjala o tem, kako lik iz petnajstega stoletja oživiti na sodobnem platnu. "Z Lucom sva razpravljala, kakšen lik si želiva: nepredvidljiv, poln energije. Nikoli ne veste, kaj bo storila v naslednjem trenutku. Ona je resnično živa." Na vlogo se je pripravljala tako, da je o Ivani prebirala knjige, posebej se je osredotočila na sojenje. "Kar naprej sem brala o procesu. Vsakič sem ga prebrala drugače. Njen lik je tako dobival celovitejšo podobo." Prizori bitk so Milli omogočili, da je Ivano razumela kot najstnico, ki je vržena v vrtinec izjemnih dogodkov. "Nekaj je prebirati o procesu in poznati njene besede, nekaj povsem drugega pa je, ko to podoživiš. V nobenem primeru ne morete prikorakati na sredo spopada in potem oditi taki, kot ste prišli. Ona je potem drugačna in jaz sem se tudi spremenila. Nikoli nisem doživela ničesar podobnega. Bilo je zelo zastrašujoče. Ivane sploh ne razumete, dokler ne vidite te spremembe, dokler ne doživitega grozovitosti dejstva, da se povsod naokrog vas možje pobijajo. Potem zares vidite, kako se je to dekle počutilo." Vendar Milla priznava, da je imela Ivana neko magično, skoraj božansko lastnost, ki ji je omogočila, da se je nekako povzdignila nad sam spopad. "Zanjo je bil vsak trenutek nekaj posebnega. Neprestano je bila v stanju milosti. Vedno je bila z bogom."
Milla ima o igralski in tehnični ekipi same pohvalne besede. "Vzdušje je bilo neverjetno. Igralci si bili super. Veliko lažje je narediti krasen film, če te obkrožajo nadarjeni ljudje. Ne dovolijo ti, da bi bil slab. Vedela sem, da so ti možje izredno dobri in da si moram ves čas prizadevati dati vse od sebe. Naj bodo to kostumi, posebni učinki, kaskaderji, akcijski prizori, scenografija - vsi so se zares trudili, da bi bil film res najboljši. To je bilo moč občutiti. Film je resnično umetniško delo."
Milla je večino akcijskih prizorov posnela sama. V še posebej zahtevnem se Ivana povzpne po lestvi, zadene jo puščica in potem pade 25 metrov vznak na vojake in tla pod seboj. "To sem sama posnela," pravi igralka. "Bilo je veliko bolje, ker me je Luc snemal in med nama je posebna vez, kadar delava skupaj. Ko sem padala, sem mu pogledala naravnost v oči. Takšnega posnetka ne bi bilo možno narediti, če bi se bala."
Koordinator akcijskih prizorov Philipe Guegan dodaja: "Dvakrat je opazovala vajo in potem rekla: OK, to bom storila sama. In res je, brezhibno, brez strahu. Povsem se je vživela, tako kot vsakič, ko smo snemali boje."
O svojem odnosu z režiserjem igralka pravi: "Sem umetnica in zato razumem Luca kot režiserja, rada bi mu kar najbolj olajšala delo in dala vse od sebe."
Milla upa, da bo po ogledu filma Ivana ljudem še bolj pri srcu in da jo bodo bolje razumeli. "Res bi rada videla, da bi jo imeli radi. Rada bi, da bi se z njo lahko poistovetili," - čeprav sama priznava, da je bila Ivana produkt viharnih časov, prisiljena delovati, ko je videla lastno osiromašeno ljudstvo stradati in umirati med Stoletno vojno.
Kaj bi Milla naredila, če bi se kdaj z Ivano srečala iz oči v oči? "Če bi jo kdaj spoznala, mislim, da bi jo verjetno preprosto samo toplo objela. Je majhna deklica, ki je veliko prestala."

15.junija 1998 se je več kot 700 igralcev in drugih članov ekipe zbralo na Češkem, kjer se je začelo snemanje Ivane Orleanske. Potekalo je v razvalinah mesta Bruntal, kakšnih 180 kilometrov oddaljenem od Prage. "Razvaline smo malce predrugačili, da so bile res videti pristne. Sicer so povsem nedotaknjene: nobenih zgradb, avtocest, žic," pravi Besson. Skoraj vse so posneli po sosledju, kakršnega je narekoval scenarij: "Pogovorili smo se z Millo," dodaja režiser, "in prišli do zaključka, da konca nima smisla posneti, dokler se ne zgodi Orleans." Milli je bilo kronološko zaporedje v pomoč: "Dlje ko smo snemali, bolj sem se vživela v Ivano in lažje sem razumela, kdo je."
Film so snemali tudi v Franciji v Ille de France, Normandiji, Pikardiji, Poitou Charente in Aquitaine - vsi kraji so bili izbrani zato, ker so po videzu ustrezali časovnemu obdobju. Uporabili so tudi dejanska prizorišča dogajanja. Le prizore v ječi so posneli v studiu.
Vreme je predstavljalo enega največjih izzivov med snemanjem. "Pogoji so bili blazni," poroča Milla. "Pet minut je padal dež, sledilo je 20 minut sonca in potem oblaki. Bilo je noro. Najtežji dan je bil Pariz v dežju. Bilo je res mraz."

Scenografija

Tako kot so določeni dialogi v scenariju dobesedno prenešeni iz zgodovinskih zapisov, je bil realizem odločilnega pomena tudi pri scenografiji. "To je bila naša dolžnost," pravi Besson. "Ivana je bila resnična. Bilo bi povsem drugače, če bi povedali izmišljeno zgodbo. Najprej smo šli v Orleans in si ogledali Loiro, da smo videli, kako veliko je vse skupaj. Poleg tega je nekaj mojih asistentov iskalo lokacije po vsej Franciji in Evropi."
Scenografska ekipa je več mesecev risala in ždela pri knjigah. "Polne knjižnice so nas bile, največ pa smo sodelovali z muzejem Ivane Orleanske v Orleansu," pravi scenograf Hugues Tissandier. "Na pomoč nam je priskočil nek njihov strokovnjak, ki nas je spremljal pri raziskavah in odobril vsako našo izbiro."
Večino prizorišč so poustvarili z izjemno natančnostjo. "Natanko sem izmeril oba stolpa, ki sta stala na bregovih Loire pri Orleansu, kjer je potekala osrednja bitka, vedel sem za natanko število lestev in ljudi, ki so umrli. Zgradil sem natančno inačico trdnjave," pravi Besson. "Naša vojska je štela natanko toliko mož kot takrat, da smo res dobili občutek, kako je bilo. Ko so naši igralci šli v napad z dolgim, mogočnim, ostrim krikom, smo zares občutili, kot bi se znašli v 15.stoletju." Samo v enem ali dveh prizorih so se zatekli po pomoč k računalniški grafiki.
Tudi vsi ostali pripomočki so bili bodisi iz tistega obdobja ali pa so bili natančen posnetek pravih. Millin meč je denimo tehtal natanko toliko kot Ivanin in ima posebno mesto v mitologiji tistega časa. Namesto da bi sprejela meč, ki ji ga je ponudil kralj, je Ivana poprosila, da bi se poiskalo starodaven meč, zakopan, kot ji je povedal glas, za oltarjem v kapeli svete Katarine de Fierboise. Našli so ga natanko na tistem mestu, ki so ga omenjali glasovi.

Prizori bitk

V središču filma Ivana Orleanska so bitke, ki na svojstven način pričajo o nestanovitnem političnem ozračju tistega časa. Tcheky Karyo, ki igra Dunoisa, pravi takole: "15.stoletje je napovedovalo konec Srednjega veka, ljudje so se želili znebiti jarma Angležev, ki so bili takrat imperialisti in zares divji. Vse skupaj je bilo podobno družinskemu prepiru, saj Francozi in Angleži prihajajo iz iste družine."
Vodja kaskaderjev Philipe Guegan in še 200 drugih je med tem "družinskim prepirom" igralcem dajalo ustrezne napotke. Besson pravi: "Bilo je zelo naporno, ker smo imeli zelo malo časa za pripravo igralcev. Ko smo začeli vaditi, je bilo hitro jasno, kaj bomo lahko storili in česa ne. Igralcem se je bilo najtežje privaditi rokovanja z orožjem v oklepu na konju. To je zelo naporno. Skoraj ves mesec so potrebovali, preden so se na konju počutili dovolj udobno."
Oklepe so ročno izdelali štirje ljudje in sicer iz aluminija, da so jih igralci lažje nosili, ter jih nato pobarvali. Oblikovalec oklepov Terry English si je pri svojem delu navdihoval pri kostumih Catherine Leterrier. "Če hočete dobro opraviti svoje delo, oklepa preprosto ne morete izdelati iz gume, za pravi oklep ni drugega nadomestila. Ljudje so poskusili z gumo in plastiko, a se ni obrestovalo." Oklep, ki ga je nosila Milla, je, mimogrede, tehtal kar deset kilogramov.
Guegan dodaja: "Vedel sem, da Luc hoče zelo prepričljive in nasilne bitke, med igralci je želel neposreden stik, med njimi ni smelo biti praznega prostora. Prav ta bližina je bila za vse lahko zelo nevarna, kajti vsi so bili v gibanju. Razdalja med ljudmi v Pogumnem srcu ni bila tako majhna kot pri našem filmu. Mi smo imeli na bojišču 400 ljudi."
O načinu vojskovanja, ki ni poznal nobenih pravil in zadržkov, Besson meni: "Nič tehničnega ni na tem. Enostavno se poženeš v boj. Trdo se bojuješ in skušaš ubiti možakarja, ki se znajde pred teboj. Tako pač je, tako zelo živalski smo. V tistem času si lahko nekoga ubil, če si se od njega nahajal stran manj kot 7,5 centimetra. Nobenih nabojev ni bilo. Sovražnika si videl, se ga dotikal. Moj namen je bil pokazati, kako se ljudje včasih resnično navdušeno bojujejo za določeno stvar. Potem pa se obrneš in vidiš, kaj si storil."
Karyo, ki je z Bessonom posnel že Nikito, meni: "Luc snema tako, da vam ne bo pokazal padec konja ali kakšnih kaskaderskih skokov. Pokazal vam bo realnost, ko dva tisoč ljudi teče z meči in v oklepu - to so ljudje, ki gredo reševat svojo domovino."
Včasih so Bessonu pri snemanju bitk pomagali njegovi prijatelji režiserji, denimo Mathieu Kassovitz (Deja Vu, Hate), saj so nekatere prizore snemali s kar 12 kamerami. Med najbolj kaotičnimi so igralci k sreči staknili samo nekaj bušk in prask.
Ključnega pomena pri bitkah je bilo tudi orožje, ki so ga oblikovali posebej za film. "Lahko si predstavljate, da so takrat imeli prav nore reči," pravi Besson. "Meče in sekire smo uporabljali največkrat, večino puščic pa smo dodali z računalniško grafiko."

Kostumi

Catherine Leterrier je za Ivano Orleansko oblikovala tri tisoč kostumov, sto za osrednje vloge, 500 kosov nakita, 1700 vojaških čelad, 100 klobučkov, 45 škofovskih kap za kronanje, 900 parov rokavic, dva tisoč parov čevljev in škornjev.
O slogu Ivane Orleanske pravi: "V njej sem želela združiti zgodovinsko resnico z močjo drugih junakinj Luca Bessona, recimo Nikite in Leeloo." Pri oblikovanju oblačil si je pomagala z zgodovinskimi viri in jih ni poenostavljala. Ivanini kostumi odražajo njeno osebno rast. Na deželi kot otrok je bila oblečena kot preprosto kmečko dekle z dolgimi lasmi, kapico, nosila je naravne materiale, predpasnike, vse je bilo v sivih, bež, medlo rjavih barvah. Ko odide h kralju, ima na sebi temno ogrinjalo, usnjeno kapuco, škornje, lasje malomarno spete v čop. Za bitko si lase ostriže, ker so bili dolgi lasje spolno preveč provokativni za može. V ječi so njena oblačila umazana, strgana in ponošena.

Konec snemanja

Snemanja je bilo konec sredi decembra v Normandiji. Zadnji prizor, ki so ga posneli, je bil sežig Ivane, ki je potekal 30.maja 1431. "Posneli smo ga potem, ko je Ivana prestala vse," pravi Besson. Po mnenju Guegana je bil najnevarnejši od vseh. "Bilo je zelo vroče. Zelo vroče. Vsi so šli skozi ogenj: režiser, asistenti, vsi."
Besson dodaja: "V zadnjem prizoru se nismo zatekli k računalniški grafiki," ampak so preprosto uporabili širše leče pred ognjem, da je bil ta videti večji. "Za Millo je bilo to, da je končala film s tem prizorom, zelo čustveno, nepozabno doživetje," meni Besson.

Petindvajset let po njeni smrti je papež Calixtus III. izjavil, da Ivana ni kriva za nobeno od dejanj, ki jih je bila obtožena. Še danes strokovnjaki tehtajo verodostojnost in resničnost Ivaninih vizij.
Ivana Orleanska je pretresljiva pripoved o veri, ljubezni, zaupanju in zvestobi, ki gledalca prisili, da naredi svoje zaključke.
Z Ivaninimi besedami:
Če bi rekla, da me ni poslal bog, bi preklela sebe. Res je, da me je poslal bog. Jaz sem bila tista, ki je sporočilo krone prenesla svojemu kralju. Jaz sem bila angel in nobenega drugega ni bilo.
Sem tako strašno in kruto zlorabljena, da mora moje čisto telo, ki ni bilo nikoli onečaščeno, danes zgoreti in se spremeniti v pepel?

O igralcih

Milla Jovovich (Ivana) se je rodila 15. decembra 1975 v Kijevu v Ukrajini. Je hčerka ruske gledališke igralke Galline Loginove in jugoslovanskega pediatra Bogija Jovovicha.
Ko ji je bilo pet let, je z družino imigrirala v Sacramento. že pri 11. letih je bila osupljivo lepa in se je začela ukvarjati z igralstvom; ko so njeno fotografijo videli v manekenski agenciji Prima, je njena kariera zavila drugo pot. Najprej se je pojavila na naslovnici italijanske revije Lei, v kateri so bile potem še njene fotografije na šestih straneh, delo fotografa Herba Rittsa, ki sicer dela za francoske modne revije. Mlada, skoraj neizkušena manekenka se je nenadoma znašla med samimi vrhunskimi imeni. Prvo leto njene kariere se je pojavila na 15 naslovnicah in bila na brezštevilnih foto seansah, a je kljub temu uspela še študirati, meddrugim tudi to, kaj je potrebno vedeti za sprehod po modnih pistah - in, kot vsak pravi losangeleški najstnik, "žurala s frendi."
Ko si je pridobila mednarodno slavo, se je Milla zopet osredotočila na svoj prvotni cilj. Na filmskem platnu je leta 1988 debitirala v Two Moon Junction kot mlajša sestra Sherilyn Fenn, in igrala v fantazijskem filmu Disney Channela Night Train to Kathmandu hčerko dveh arheologov, ki se spoprijatelji s čarobnim princem.
Prvo glavno vlogo je dobila leta 1991 v Vrnitvi v modro laguno. Pri 14-tih je igrala v Chaplinu Richarda Attenborougha. Upodobila je Mildred Harris, prvo ženo pionirja filmske komedije Charlieja Chaplina. Temu je sledila manjša vloga v srednješolski komediji Richarda Linklaterja Dazed and Confused. Čeprav se je v tem filmu pojavila le za krajši čas, je v njem debitirala kot pevka - lahko je odpela nekaj vrstic pesmi Alien Song, ki jo je tudi sama napisala. Igrala je tudi s Christianom Slaterjem v Kuffs.
Že od rane mladosti je študirala petje in klavir. Prvo električno kitaro si je kupila pri 13. letih in je z odprtimi rokami sprejela agenta SBK Records. Pri 15. letih se je lotila pisanja pesmi za svoj prvi album, a je presenečeno ugotovila, da si jo založba želi prodajati kot pop divo, ki bo prepevala pesmi drugih skladateljev in aranžerjev. S pomočjo prijatelja Chrisa Brennerja se je najstnica začela bojevati zoper založbo. Album Milla: The Divine Comedy je izdala pri založbi EMI Records leta 1994 - na njem so bile njene lastne pesmi, ki jih je posnela tako, kot si je želela. Hvalil ga je celo velikan glasbene industrije, revija Rolling Stone.
Svojo igralsko in manekensko kariero je za nekaj časa obesila na klin, saj je leto 1994 in začetek leta 1995 prebila na naporni turneji. Ko se je nameravala znova zapreti v studio in posneti naslednji album, se ji je ponudila priložnost zaigrati v Petem elementu.
Po odigrani vlogi se je vrnila k manekenstvu, njen drugi album je izšel konec 1997, sedaj pa se zlasti ukvarja s snemanjem reklam za L"Oreal.

John Malkovich (Karel VII) se je rodil 9.decembra 1953 v Charletonu. Za igranje se je začel zanimati na kolidžu. Diplomiral je na univerzi Illinois. Kmalu potem se je preselil v Chicago in postal z Garyjem Sinisom in drugimi mladimi igralci eden ustanovnih članov prestrižnega Steppenwolf Thestre. Sedem let kasneje je prejel nagrado obie za nastop v drami Sama Shepharda True West. Leta 1984 je ob Dustinu Hoffmanu nastopil v Smrti trgovskega potnika na Broadwayu. Ko so na podlagi te igre leto kasneje posneli televizijski film, je za nastop prejel emmyja. Med njegovimi prvimi filmi so Prostori v srcu, ki so mu prinesli oskarjevsko nominacijo. Sledili so filmi Polja smrti, The Glass Menagerie, Nevarna razmerja, Na ognjeni črti (nominacija za oskarja in zlati globus), Heart of Darkness.
Vedno znova se vrača v Chicago, kjer v svojem gledališču režira in igra. Trenutno živi v Franciji z dekletom Nicoletto in dvema otrokoma.

Faye Dunaway (Yolande Argonska) je bila trikrat nominirana za oskarja za glavno žensko vlogo: za nastope v Bonnie in Clyde, Kitajski četrti in Mreži. Za slednjo je kipec tudi dobila.
Rodila se je v Bascomu na Floridi. Njen oče je bil vojaški častnik. Obiskovala je šole v Teksasu, Arkansasu, Utahu in v Nemčiji, potem se je vpisala na univerzo na Floridi, kjer je dobila gledališko štipendijo Fullbright. Izpopolnjevala se je tudi na Bostonski univerzi lepih umetnosti, potem pa se je pridružila Lincoln Center Repertory Company. Po zaslugi nastopa v off-broadwayski postavitvi Hogan's Goat je dobila prvo filmsko vlogo v The Happening, ki mu je sledil Hurry Sundown. Med njenimi filmi so še Afera Thomasa Crowna (obe verziji), Mali veliki mož, Peklenska stolpnica, Trije kondorjevi dnevi, Oči Laure Mars, Barfly, Cold Sassy Tree, Silhuette (pri obeh je bila tudi izvršna producentka), In a Moonlit Night, The Gamle, Wait Until Spring, Bandini, The Handmaid's Tail, Scorchers, Mommie Dearest in The Arrangement.

Dustin Hoffman (Ivanina vest) je bil šestkrat nominiran za oskarja, dobil ga je dvakrat. Rodil se je v Los Angelesu, šolal na Santa Monica City College in kasneje pri Pasadena Playhouse, potem pa se je preselil v New York in študiral pri Leeju Strasbergu. Na Broadwayu je debitiral v predstavi A Cook for Mr.General leta 1961, kjer se je samo sprehodil po odru. Za eno sezono se je pridružil Theatre Company of Boston in se potem vrnil v New York kot pomočnik režiserja pri A View from v Bridge Arthurja Millerja. Za nastop v igri The Journey of the Fifth Horse je prejel nagrado obie. Z nastopom v Eh? je pritegnil pozornost režiserja Mika Nicholsa, ki mu je dodelil glavno vlogo v Diplomirancu. Zanj je dobil prvo oskarjevsko nominacijo. Med njegovimi filmi so še Polnočni kavboj (druga nominacija za oskarja), Slamnati psi, John and Mary, Mali veliki mož, Who is Harry Kellerman, Alfredo, Alfredo, Metulj, Lenny (tretja nominacija za oskarja), Vsi predsednikovi možje, Maratonec, Straight Time in Agatha. Prvega oskarja je dobil za Kramer proti Kramerju. Peto nominacijo mu je prinesel Tootsie, Rain Man leta 1988 pa drugega oskarja.
Na Broadwayu je kot režiser debitiral leta 1974 z All Over Town. Leta 1984 se je vrnil na Broadway z igro Smrt trgovskega potnika in za nastop dobil nagrado Drama Desk. Ko so jo posneli še za televizijo, je zanj dobil tudi emmyja. Leta 1989 je nastopal na londonskih odrih v Beneškem trgovcu in potem tudi na Broadwayu. Nastopil je še v filmih Dick Tracy, Billy Bathgate, Hook, Naključni junak, Izbruh, American Buffallo, Sleepers, Sfera, Noro mesto, Pasji dnevi (nominaciji za zlati globus in oskarja).
Začenši s Tootsie je Hoffman v okviru svoje produkcijske hiše Punch Productions produciral naslednje filme: Smrt trgovskega potnika, Beneški trgovec, Izbruh, American Buffallo, Noro Mesto in Pasji dnevi. Bil je tudi zgolj producent filma A Walk on the Moon in izvršni producent The Devil"s Arithmetic.

O filmskih ustvarjalcih

Luc Besson (režiser) se je rodil 18. marca 1959 v Parizu in je večino svojega otroštva preživel v idiličnih sredozemskih počitniških zatočiščih, kjer sta njegova starša delala kot učitelja potapljanja. Glede na vse to se je zdelo samo po sebi umevno, da se bo tudi Besson podal na podobno žviljenjsko pot. Potem ko je pri desetih letih doživel bližnje srečanje s prijaznim delfinom, se je odločil postati pomorski biolog, specializiral pa naj bi se za proučevanje raznih oblik podvodnega življenja. Besson se je vsa najstniška leta pridno pripravljal in učil, da bi uresničil ta cilj. Pri 17-tih pa se mu je pri potapljanju zgodila nesreča, zaradi katere se ne sme nikoli več potapljati. Ostal je brez svojih dolgoletnih sanj in usmeril svojo življenjsko pot drugam: odločil se je postati filmski ustvarjalec.
Iščoč zaposlitev v francoski filmski industriji je pustil šolanje in začel snemati svoje prve eksperimentalne filme na super 8. Pri 19-tih se je preselil v Los Angeles, kjer je živel tri mesece in delal v ameriški filmski industriji.
Potem ko si je tri leta nabiral izkušnje kot asistent režije, je Besson posnel svoj prvi celovečerec Le Dernier Combat. Uvrstili so ga v tekmovalni program festivala znanstveno - fantastičnih filmov v Avoriazu. Film je prejel dve glavni nagradi žirije, v kateri sta med drugim sedela Alan J. Pakula in Jean - Jacques Annaud, nominiran je bil za nagrado Cezar in po vsem svetu prejel vsega skupaj 12 nagrad.
V Bessonovem naslednjem filmu Podzemlje je igral Christopher Lambert, ki je za upodobitev tatu na begu, ki se zaplete v fantastično subkulturo v podzemski železnici živečih Parižanov, dobil Cezarja (Podzemlje je bilo nominirano v 13 kategorijah za nagrado Cezar). Film je Bessonu prinesel mednarodni ugled in danes po vsem svetu velja za kultno klasiko.
Besson je v Veliki modrini, posneti leta 1988, vizualno izrazil svoje sredozemske sanje. V njej Jean Reno igra francoskega potapljača, ki je nesmrtno zaljubljen v morje. Gre za prvi Bessonov film v angleščini in ima mednarodno igralsko zasedbo. V ZDA so film brez privolitve avtorja precej spremenili (med drugim tudi konec), žrtev teh nedovoljenih posegov pa je bila tudi glasba Erica Serre. Nedotaknjena verzija Bessonovega filma, ki je prejela sedem nominacij za Cezarja, je bila po vsem svetu velika uspešnica in je med petimi najuspešnejšimi francoskimi filmi vseh časov.
Nikita je bila Bessonova prva svetovna senzacija. Po njej so posneli remaka v ZDA in v Hong Kongu. Zgodba o neukročeni narkomanki, ki je prisiljena preleviti se v vladno ostrostrelko, je kot mednarodni zvezdi ustoličila Anne Parrilaud in Jeana Renoja in botrovala nastanku nove vrste trillerja, neo - noir akcijskega filma. Vpliv Nikite je še danes opazen v vsej svetovni kinematografiji.
Bessonov Atlantis iz leta 1991 so ameriški kritki slavili kot podvodno Fantasio in vodne sanje. Snemali so ga 16 mesecev po vsem svetu. Atlantis je s filmskimi podobami izražena Bessonova ljubezen do skritih podvodnih svetov, podkrepljena z glasbo Erica Serre.
Leta 1993 je začel s predpripravami na Peti element, ki je v kino prišel leta 1997. Leto dni je pilil scenarij na podlagi lastne zgodbe in delal z mednarodno ekipo umetnikov, s katero je vizualno oblikoval prizorišča in junake svojega 23. stoletja. Ko so projekt zaradi denarnih težav za nekaj časa postavili na hladno, se je Besson lotil Leona, za katerega je prispeval tudi izvirni scenarij.
V Leonu se je ukvarjal s podobno tematiko kot v Nikiti. V Leonu sta nastopila Jean Reno in Natalie Portman. Gre za zgodbo o ubijalcu, ki zaradi starševske ljubezeni do mlade sirote (družino ji je ubil ponoreli vladni agent v podobi Garyja Oldmana) postane bolj človeški. Film je nemudoma postal mednarodna uspešnica in prejel nominaciji za nagrado Cezar v kategorijah najboljši film in najboljši režiser.

Eric Serra se je rodil leta 1959 v Parizu in pri petih letih začel igrati kitaro. Pri 15-tih je ustanovil svojo prvo jazz - rock skupino. Leta 1976 je bil že zelo iskan studijski kitarist, ki je sodeloval pri več kot 50. skladbah najvidnejših mednarodnih umetnikov, denimo Jacquesa Higelina, Pierra Meiga in Youssouja N'Dourja.
Leta 1977 je srečal in se spoprijateljil z Bessonom in za Bessonov eksperimentalni kratkih film L'Avant Dernier (1981), predhodnika Le Dernier Combat, napisal tudi glasbo. To je bil Bessonov prvenec in obenem prvi film, za katerega je Serra napisal glasbo.
Serra je napisal glasbo tudi za Bessonov drugi film Podzemlje in zanj prejel nominacijo za Cezarja. V Podzemlju je odigral tudi manjšo vlogo bass kitarista v skupini, ki živi v podzemlju pariškega metroja. Podzemlje in vsi naslednji albumi, na katerih se nahaja Serrajeva glasba iz Bessonovih filmov, so v Franciji prave uspešnice. Za glasbo v Veliki modrini je leta 1988 Serra prejel Cezarja. Po svetu so prodali tri milijone izvodov albuma Velika modrina. V Franciji je bil ta album tri mesece na prvem mestu najbolj prodajanih albumov.
Po Veliki modrini so po Serraju začeli povpraševati tudi drugi filmski ustvarjalci. Tako je napisal glasbo za triller La Nuit du Flingueur Pierra Grimblatta in Kamikaze Didierja Grousseta. Njegov zadnji projekt je bila glasba za Goldeneye, v kateri je uspešno pomešal klasične bondovske glasbene motive s sodobnimi tehno vplivi. Zanjo je prejel glasbeno - filmsko nagrado BMI. Serra je seveda napisal glasbo tudi za Peti element.

Montažerka Silvie Landra se je najprej ukvarjala z montažo dokumentarcev leta 1987, potem pa reklamnih in glasbenih spotov na francoski televiziji za tako znane kliente, kot sta Givenchy in Renault. Z Bessonom je prvič sodelovala leta 1992 pri reklamnem spotu za Credit Lyonnais; od takrat dela na različnih projektih v okviru Bessonove produkcijske družbe Les Films du Dauphin, med drugim je delala pri Leonu. Prejela je nominacijo za cezarja za najboljšo montažo. Za montažo je poskrbela tudi pri režiserjevi verziji Leona, ki so jo predvajali v Franciji in pri Petem elementu. Des Nouvelles du Bon Dieu, nagrajenec Chamrousskega filmskega festivala, je prav tako eden njenih podvigov.

Snemalec Thierry Arbogast je z Bessonom že sodeloval pri Nikiti, Leonu in Petem elementu. Za svoje delo je vedno prejel nominaciji za Cezarja. V zadnjih let je postal eden vodilnih francoskih snemalcev. Med drugim je posnel La Hussard sur le Toit, Ma Saison preferee Andreja Techina, Ridicule Patrica Leconta in film Emirja Kusturice Black cat, white cat.

Komentarji

1.11. 2004 ob 9:31

je eden izmed filmov, ki je vreden ogleda!je preprosto dobr film in Milla Jovovich odlična v svoji vlogi!

— supergirl
19.12. 2004 ob 22:23

rada bi samo povedala, da me je ta film yelo navdusil, sem namrec yelo velika obcudovlka ivane orleanske, vem skoraj vse o njej in sem si ogledala ye stevilne filme o njej, vendar me je od vseh filmov o njej ta njabolj navdusil! Film je enkraten, in ob njem* sploh na koncu sem pretocila mnogo soly! vredno si ga je ogledati.

— Tanja
18.7. 2005 ob 18:04

to je svetovn film kr je na koncu zalost k jo zagejoo

— krena
8.1. 2006 ob 20:29 zvezdica

film je res vrden ogleda, saj so v njem prikazana pomembna zgodovinska dejstva, ki jih nebi smeli pozabiti.

— film zasluži +4
10.6. 2006 ob 17:46

odličen film

— Jože
3.9. 2006 ob 15:27

hm nevem zakaj si je postrigla lase. škoda jih je

— lily
17.6. 2007 ob 17:40

najbolj všeč mi je, ko jo zažgejo na grmadi in ko je v ječi

— grmada
17.7. 2007 ob 17:07

film je vredi

— mina
26.8. 2007 ob 16:09

obožujem zgodovinske drame,film mi je zlo ostal v spominu in je zame eden najboljših,zato ga imenujem spektakel.pa prou je kr je potem postala sveta

— kate
21.1. 2010 ob 23:02

Ivana spet tu

— MmAa
10.5. 2010 ob 22:36

Odličen film
Sicer je pa v resnici Ivana trpela za psihozo

— George
10.5. 2010 ob 22:39

film si zasluži 10 zvezdic

— George
16.11. 2016 ob 19:13

filma še nisem gledala-tega,me je pa krivica,ki se ji je zgodila zelo prizadela.brala sem o njenem življenju ,ni bilo lahko.že od rojstva so jo hoteli umoriti.večina pokvarjencev,ki se je zbrala v sodnih krogih,pa jo je obsodila na kruto smrt.

— anka

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.