Ivan

NAGRADE / FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA, PORTOROŽ 2017

Ivan je prejel največ nagrad na jubilejnem 20. Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Med drugim je prejel nagrado za najboljši igrani celovečerec, kar je žirija utemeljila z naslednjimi besedami:

»Burger je z Ivanom ustvaril vrtoglavi ples podob in zvokov, ki gledalca zgrabi že v prvem prizoru in ga ne spusti vse do konca. Tak film tvori pretresljiv komentar stanja duha v sodobni Sloveniji in ne le to. Njegovo skoraj hipnotično osciliranje med čustvi hrepenenja in obupa je namreč nekaj, kar lahko tako ali drugače prepoznamo vsi.«

Prejel je tudi nagrado vesna za najboljšo glavno žensko vlogo (Maruša Majer):

»Maruša Majer je svojemu liku brez zadržkov poklonila celo sebe; svoje telo, svoj duh, svojo ranljivost in svojo zdržljivost. Vživela se je v vlogo Mare, ki ji ob rojstvu sina Ivana ni bilo dano, da bi si oddahnila in si opomogla. Fizične in čustvene zlorabe so kot porodni krči, skozi katere se je Mara iz ženske prelevila v mater. Takrat je na njenem obrazu, ki je še vedno nosilo sledi te boleče transformacije, končno zasijal nasmeh.«

Ostale nagrade:

Nagrada Vesna za najboljši scenarij (Janez Burger, Srdjan Koljević, Melina Pota Koljević, Aleš Čar),

nagrada Vesna za najboljšo fotografijo (Marko Brdar),

nagrada Vesna za najboljšo glasbo (Damir Avdić),

nagrada Vesna za najboljšo masko (Alenka Nahtigal),

nagrada Art kino mreže Slovenije,

nagrada Žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark.

JANEZ BURGER

(scenarist, režiser, producent in profesor filmske režije na AU UNG in AGRFT)

Rodil se je leta 1965 v Kranju. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in na FAMU v Pragi, kjer je leta 1996 diplomiral iz filmske in televizijske režije. Leta 1997 je ustanovil svojo gledališko skupino Burgerteater, kjer sta nastali dve gledališki predstavi »Piki in Roni« (1997) ter »Gospa Margareta« (1999) in več kot 100 improviziranih gledaliških predstav.

Leta 1997 je posnel svoj prvi celovečerni film “V leru”, ki je bil premierno predvajan leta 1999 v tekmovalnem programu festivala v Karlovih Varih. Prejel je 20 festivalskih nagrad in bil predstavljen na več kot 60 festivalih. Leta 2002 je posnel svoj drugi igrani film »Ruševine«, ki je prejel 13 domačih nagrad, med drugim Vesni za najboljši film in najboljšo režijo. Film je mednarodno premiero doživel na IFF Rotterdam 2005 in bil predstavljen na številnih festivalih po svetu. Leta 2003 je skupaj z Janom Cvitkovičem ustanovil svojo produkcijsko hišo STARAGARA ter produciral večkrat nagrajeni film Jana Cvitkoviča »Odgrobadogroba«.

Leta 2009 je posnel svoj tretji celovečerec »Circus Fantasticus«, ki je nastal v produkciji STARAGARA in bil mednarodna koprodukcija med Slovenijo, Irsko, Finsko in Švedsko, sofinanciran pa je bil tudi iz evropskih sredstev (EURIMAGES in MEDIA). Film je bil dokončan v letu 2010 in dobil na portoroškem festivalu med drugim Vesni za najboljši film in za najboljšo režijo. Mednarodno premiero je doživel na IFF Rotterdam 2011. Janez Burger režira tudi gledališke in operne predstave ter predava filmsko režijo na AU UNG in AGRFT.

IZBRANA FILMOGRAFIJA:

- Ivan (so-scenarist in režiser), celovečerni igrani film, 2017

- Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj (režiser), dokumentarni film, 2013

- Circus Fantasticus (režiser in scenarist), celovečerni igrani film, 2010

- Na sončni strani Alp (režiser in scenarist), kratki igrani film, 2007

- Ruševine (režiser in so-scenarist), celovečerni igrani film, 2004

- V leru (režiser in so-scenarist), celovečerni igrani film, 1999

REŽISER JANEZ BURGER O FILMU:

Po 25 letih ideološke histerizacije slovenske družbe, ki je bila krinka za krajo in razprodajo socialne države in družbenega premoženja ter privedla v fevdalizacijo države preko gospodarsko – političnih navezav, so izginili vsi ideali na katerih se je ta država konstituirala. Verjetje v skupen cilj in skupno dobro, socialno državo in enakost pred zakonom je zamenjal cinizem in splošna družbena anksioznost, ki izpod navidezne apatije vsake toliko udari na površje v obliki bizarne agresije. Skupen duh je zamenjal skupek različnih diagnoz. Četrt stoletja po tako ponosno razglašeni osamosvojitvi kaže, da se pravo osamosvajanje šele začenja. Na prvi pogled izgleda, da se je država po 25 letih končno začela prebujati in uveljavljati suverenost na svojem ozemlju. Suverenost v smislu spoštovanja zakonov, ki naj bi veljali za vse. Rezultat tega so skoraj vsakodnevne odmevne hišne preiskave, obtožbe, procesi in visoke zaporne kazni za ljudi, ki so še pred kratkim veljali za vzorne gospodarstvenike ali zaslužne politike. Kaj takega bi še pred par leti izgledalo kot znanstvena fantastika. Vendar to dogajanje v družbeno klimo ne prinaša olajšanja. Nasprotno. Družba postaja še bolj polna nezaupanja, zmedena in atomizirana. Elite se borijo za svoje položaje in pri tem niso ravno rahločutne pri izbiri sredstev, kar prinaša vedno nove politične in družbene turbulence in še dodatno histerizira skupnost. V ta trenutek se rodi Ivan, ki na dogajanje nima nobenega vpliva. Bo pa izid dogajanja v veliki meri določil potek in predvsem kvaliteto njegovega življenja. Določil bo obliko družbe v kateri bo živel. Verjetno ne pretiravam, če rečem, da je to dogajanje v rahlo različnih oblikah skupno vsem post-socialističnim deželam, podobni procesi pa so se razkrili tudi v drugih evropskih državah po začetku gospodarske krize.

MARUŠA MAJER

rojena 1985 v Mariboru. Med letoma 1992 in 2000 je obiskovala Osnovno šolo Bojana Ilicha, med letoma 2000 in 2004 pa Prvo gimnazijo Maribor. Po končani gimnaziji se je leta 2004 vpisala na študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomirala leta 2009. Nato se je leta 2008 vpisala na študij igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in diplomirala leta 2015. Od leta 2012 deluje kot svobodna ustvarjalka v kulturi. Redno sodeluje v projektih nevladne scene in v projektih institucionalnih gledališč (Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Mini teater, Gledališče Glej, Anton Podbevšek teater, Prešernovo gledališče Kranj, SNG Drama Ljubljana…). Igrala je v več kratkih filmih, v TV-seriji Več po oglasih ter celovečernih filmih Avtošola in Ivan.

Nagrade:

- 2017 Vesna za najboljšo žensko vlogo na 20. festivalu slovenskega filma

- 2017 Shooting stars nagrada Berlinskega mednarodnega filmskega festivala (EFP)

2013 Najboljša igralka na 20. mednarodnem festivalu otroškega gledališča v Subotici za vlogo v Zvezdici Zaspanki (Mini teater Ljubljana)

UTEMELJITEV SHOOTING STAR!

»Maruša v svojo igro vnaša neustrašnost, drznost in se popolnoma razgali. Kot taka nam zleze pod kožo in tam ostane še dolgo. Izžareva surov ženski nagon, z močjo, ki jo redko doživimo.«

- Utemeljitev izbora žirije Shooting Stars

KRATEK INTERVJU Z REŽISERJEM JANEZOM BURGERJEM

IN GLAVNO IGRALKO MARUŠO MAJER

PRIPRAVE NA FILM

JANEZ: Že med pisanjem scenarija mi je bilo jasno, da film Ivan stoji ali pade na liku Mare. Take ženske vloge so zelo redke ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše. In če hočeš zgraditi film o tako kompleksnem in zanimivem liku, kot je Mara, rabiš vrhunsko igralko. Imel sem to srečo, da sem se z Marušo seznanil že na mojem prejšnjem televizijskem celovečercu Avtošola, kjer je igrala glavno žensko vlogo. Takrat sem spoznal, da je ona tista igralka, ki jo iščem za vlogo Mare. Vaje za film Ivan sva pričela že 9 mesecev pred začetkom snemanja, kasneje pa se nama je pridružil še Matjaž Tribušon. Vsi trije smo se vsake toliko odpeljali za par dni iz Ljubljane in vadili scene, ki so se v tistem času še pisale, kar je bilo izjemnega pomena tudi pri nastajanju scenarija.

MARUŠA: Ključnega pomena zame in za to, da sem to vlogo lahko izpeljala, je bilo, da mi je Janez prepovedal, da bi v času intenzivnih vaj (tri mesece pred začetkom snemanja) in med snemanjem delala zraven kar koli drugega. Kljub temu ,da je bilo to zaradi mojega običajnega delovnega ritma in drugih obveznosti precej težko izvesti, pa je bila to zagotovo ena izmed ključnih stvari, ki so pripomogle k temu, da mi je Mara lahko popolnoma zlezla pod kožo.

JANEZ: Ker je Maruša nepoboljšljiv deloholik, ki ustvarja in interpretira več vlog naenkrat, je bilo najprej pomembno, da se spočije in osredotoči na samo eno vlogo. Potem smo začeli z večmesečnimi intenzivnimi igralskimi pripravami, kjer so se počasi vključevali še ostali igralci. Imel sem to srečo, da sem lahko v stranske vloge zasedel igralke in igralce iz  slovenske igralske smetane, ki so podprli Marušin lik in s tem omogočili, da je Mara lahko zadihala s polnimi pljuči.

MARUŠA: Priprave na to vlogo so bile vsakovrstne, odprla sem mnogo različnih vrat, da bi lahko Maro še pred snemanjem celo vzela vase. Predvsem so bile pomembne intenzivne improvizacije z vsemi igralskimi kolegi. Ogromno sem se naučila od njih in veliko so dodali k temu, da je Mara v meni zaživela. Predvsem z Matjažem Tribušonom sva v najine scene vstopala počasi, a zanesljivo, in jih preigravala še in še. Zelo mi je pomagalo tudi, da sva se z Janezom spomnila, da bi bilo dobro, da bi si napisala Marin notranji monolog in tako sem si celotni scenarij prepisala v Marino perspektivo. Ko sem to končala, par tednov pred začetkom snemanja, sem vedela, da sem pripravljena.

ZABAVEN UTRINEK S SNEMANJA FILMA

JANEZ: Med pripravami za film smo v zaključni fazi igralskih vaj z Marušo in Matjažem Tribušonom odšli na dejanske filmske lokacije, kjer smo vadili posamezne scene. Ena od najbolj dramatičnih scen se dogaja na bencinski črpalki v Vipavski dolini, kjer Rok prepriča Maro, da zapusti svojega otroka. Počasi smo začeli padat v sceno in jo tudi večkrat ponavljali…

MARUŠA: … in v nekem trenutku sta se naenkrat za Matjažem pojavila dva policista, ga avtoritarno zgrabila za ramo, odrinila od mene in vprašala, kaj dela s to žensko. Jaz sem se začela v trenutku smejat, Matjaž pa še kar nekaj časa ni prišel k sebi. Potem smo jima razložili, da vadimo za film in kar dolgo sta rabila, da sta se pustila prepričati. Na koncu je najbolj pomagalo to, da sta Matjaža prepoznala kot igralca. Potem sta nam zaželela vso srečo s snemanjem in odšla.

JANEZ: V tem trenutku mi je postalo jasno, da smo dovolj prepričljivi, da lahko začnemo s snemanjem filma.

 KAJ ČAKA IVANA V BLIŽNJI PRIHODNOSTI?

JANEZ: Ivan bo imel kinematografsko premiero 16. novembra v Cankarjevem domu v sklopu festival LIFFE in se bo začel takoj nato prikazovati po vseh slovenskih kinemtografih, vključno z Art kino mrežo. Takoj naslednji dan, torej 17. novembra, bo imel Ivan hrvaško premiero na Zagrebškem filmskem festivalu, s čemer se začne tudi njegova pot v hrvaški redni kino distribuciji. 27. novembra pa bo mednarodna premiera filma na Black Nights Filmskem Festivalu v Talinnu, ki je eden od najpomembnejših svetovnih A festivalov. Od tam bo začel svojo mednarodno festivalsko pot. Posebno pa me veseli, da je bil Ivan že pred svojo mednarodno premiero prodan v kinodistribucijo na Slovaškem, Češkem, Poljskem in v Italiji, tako da bo pred njim uspešno in raznoliko življenje.