Intimnost

Vsebina

Vsako sredo popoldan pride k njemu, samo zaradi seksa, medtem ko jo taksi zunaj čaka. Nihče od njiju ne spregovori niti besede, toda nekaj je moralo preskočiti med njima, saj se stisneta drug ob drugega in ležeta na tla, v tišini.

Naslednji teden ob istem času je spet pri njegovih vratih. V hipu odvržeta oblačila. Kraj dogajanja se preseli v njegovo klet, za katero nima denarja, da bi jo opremil. Tla je prekril z nekaj odejami. Soba postane kraj, kjer je vse dovoljeno, razen neke očitne stvari - čistosti.

Režiserjevo sporočilo

Ta film se bo Angležem zdel strašno francoski, Francozom pa se zdi tipično angleski. V idelanih okolisčinah bi bil tako angleški kot francoski, na meji tistega, kar deželi lahko dasta druga drugi. Angleški film in televizija sta izredno vitalna, nekaj posebnega, s posluhom za družbeno realnost, brutalna in včasih povsem brez takoimenovanega dobrega okusa. Vse te skrivnosti želim izbrskati iz njih in jih spojiti z vsem, kar bi sicer lahko veljalo samo za abstrakcijo v francoskem slogu.

Skozi celotno kariero (oprostite izrazu) so moje delo oživljali prispevki in bližina drugih evropskih kultur. Tako je bilo pred časom v Italiji in pred kratkim v Nemčiji. Ker sem ta film posnel v Londonu, v anglesčini, ker sem ostal zvest duhu zgodb Hanifa Kureishija in snemal na krajih, ki so te zgodbe navdihnili, sem s tem izrazil globoko osebno prepričanje: potrebujmo pravo, resnično evropsko kinematografijo.

Spoznavanje novih kultur in poglabljanje vanjo ter spoznavanje novih igralcev je zame nova vajeniška doba, a to sem imel vedno rad. Milano 1970, Bayreuth do leta 1980, dve izkušnji, ki še vedno napolnjujeta moje življenje in zdaj jima želim dodati se London.

Režiser Patrice Chereau

Chereau je eden najbolj prestižnih in priljubljenih francoskih režiserjev, ki se je uspešno uveljavil tako v gledališču (LABICHE, Shakespeareov RIHARD III, MARIVAUX), kot tudi v operi. Njegov preboj na filmska platna je zaznamovala priredba LA CHAIR DE L'ORCHIDÉE Hadleyja Chasea leta 1975 in od takrat naprej snema filme, katere režira in v njih tudi igra (odigral je zelo ganljivo vlogo Jeana Moulina v LUCIE AUBRAC). Njegova visokoproračunska kostumska drama KRALJICA MARGOT je bila leta 1994 velika uspešnica, njegov film THOSE WHO LOVE ME CAN TAKE THE TRAIN pa je leta 1998 tekmoval na canneskem festivalu. Film je bil prav tako nagrajen s strani francoske filmske akademije.

Tako kot režiserja Michel Blanc (MAUVAISE PASSE) ter Arnaud Despléchin (ESTHER KAHN), je tudi Chéreau pravkar zaključil snemanje svojega zadnjega filma v Londonu. Film je v angleščini z angleškimi igralci. Zopet je sodeloval s producentom filma THOSE WHO LOVE ME CAN TAKE THE TRAIN, Charlesom Gassotom

O romanopiscu: HANIF KUREISHI

Scenarist in angleški romanopisec je leta 1981 za Outskirts dobil nagrado George Devine, ki so mu jo podelili v Warehouseu v Sohu. Borderline je premierno uprizoril Royal Court Theatre. Leta 1982 je postal hišni avtor tega gledalisča. Kureishijev prvi scenarij Moja lepa pralnica je bil nominiran za najboljsi scenarij pri BAFTA in kot najboljši prejel nagrado Newyorških filmskih kritikov. Njegov roman Buda iz predmestja /Buddha of suburbia/, je kot najboljši prvenec dobil nagrado Whitbread. Leta 1998 je objavil Intimacy.

Film Patricea Chereauja Intimacy temelji na dveh Kureishijevih zgodbah (Intimacy in Night Light).

O igralcih

Mark Rylance (Jay)
Kot resnični oboževalec gledalisča je Mark Rylance kot igralec ali režiser sodeloval pri več kot 50 uprizoritvah. Je član Royal Shakespeare Company in direktor gledališke skupine, pogosto pa nastopa na TV in na filmu. Pri filmu je eksperimentiral z vsemi mogočimi žanri: drama, avantgarda, fantastika, komedija, triler. Njegov talent so nagradili v gledalisču (Olivierjeva nagrada kot najboljši igralec leta 1994 v Mnogo hrupa za nič) ter na številnih festivalih za delo na TV in pri filmu (npr. The Grass Arena v produkciji BBC).

Kerry Fox (Claire)
Glavna igralka Kerry Fox se je na ekranih prvič pojavila proti koncu 80-ih. Novozelandčanka je poosebljeni igralski nomad, ki ima poklicno bazo v Londonu, dela pa na tako različnih koncih kot sta Kenija in Kanada, ima hišo v Sydneyju in družino na Novi Zelandiji. Poklicno je Foxova globoko v londonski sceni in "Britanska industrija med podpira, kar je krasno."
Zvezda uspešnice Jane Campion Angel za mojo mizo pri 34-ih obžaluje, da ne more pogosteje delati v domači Novi Zelandiji. Priznana igralka pa se vedno čuti, da je bila selitev v London pravilna odločitev. "Odkar delam tam, res čutim, da sem našla svojo nišo."

Igrala je v priznanem filmu Dobrodošli v Sarajevu (1997). Leta 1998 je bil film The Hanging Garden ena velikih kanadskih uspešnic. Foxova je redko brez dela in pravi, da je bilo leto 1998 eno od mnogih uspešnih. Sodelovala je z gledalisčem Royal Court Theatre, v Keniji posnela film z Richardom Harrisom (To Walk With Lions) ter snemala s Stephenom Dillaneom (The Darkest Light) in Judom Lawom (The Wisdom of Crocodiles).

Kaj torej dandanes Kerry želi od vloge? "Da se ne ponavljam, da skušam najti nekaj, kar me bo malce prestrašilo in me pripravilo do tega, da grem tja, kjer še nisem bila." Intimacy Patricea Chereaua bi moral biti pravi odgovor zanjo.

Timothy Spall (Andy)
Kot igralec, najtesenej povezan z režiserjem Mikeom Leighjem, je Spall z njim sodeloval tako na odru kot pri filmu. Spall je se posebno močan vtis naredil v Leighjevem filmu Lise is Sweet leta 1991, kjer je igral vlogo družabno nerodnega gurmanskega kuharja, in v filmu Skrivnosti in laži (1996), kjer mu je vloga portretnega fotografa z zakonskimi težavami prinesla nominacije za nagrade tako pri Britanski akademiji kot pri Londonskih filmskih kritikih.

Razen z Leighjem je Spall sodeloval pri številnih drugih filmih. Debitiral je leta 1979 v stranski vlogi v Quadrophenii skupine Who in naslednje desetletje delal tako na odru kot pri filmu. Intenzivno je nastopal z Royal Shakespeare Company in Royal National Theatre ter uspešno nastopal na TV, kjer mu je vloga g. Venusa v BBC-jevi produkciji Dickensovega dela Our Mutual Friend prinesla nominacijo BAFTA za najboljšega igralca.

Priznanje in spoštovanje kot igralec je Spall začel pridobivati v 90-ih predvsem zaradi sodelovanja z Leighjem. Še posebej pa je v spominu ostal Spallov nastop v filmu Still Crazy (1998) Briana Gibsona, v vlogi bobnarja razpadle rock skupine iz 70-ih, ki se poskuša vrniti na sceno. Leta 1999 je spet sodeloval z Leighjem pri filmu Topsy-Turvy, priznani drami o partnerstvu med Gilbertom in Sullivanom, kjer je nastopil kot pozensčena operna diva. Naslednje leto je nastopil kot Don Armado v glasbeni priredbi Love Labour's Lost Kennetha Branagha, glas pa je posodil tudi za animirane Kokoške na begu Nicka Parka. Za njegov prispevek umetnosti je Spallu kraljica Elizabeta za novo leto 1999 podelila odlikovanje OBE.

Alastair Galbraith (Victor)
Alastair Galbraith je nastopal predvsem na TV, pred kratkim pa se je podal v filmske vode z vlogama v filmih The Debt Collector in Regeneration. Intimacy je njegov tretji celovečerni film.

Marianne Faithfull (Betty)
Slavna pevka Marianne Faithfull je postala znana kot muza Rolling Stonesov v 60-ih. Pred kratkim so njeno pesem The Ballad od Lucy Jordan uporabili v filmu Patricea Leconta, Deklica z mosta /La fille sur le pont/. Predvsem je glasbenica in je napisala tudi glasbo za film Laetitie Masson En Avoir (ou pas) leta 1995.

Očitno pa ni nadarjena samo za glasbo, saj je že v 60-ih nastopala v filmih. Njena razvpitost ji je zagotovila številne priložnosti tako pri filmu kot pri dokumentarcih in na TV. Pogosto se je pojavljala v manjših vlogah v TV uspešnicah (npr. Absolutly Fabulous leta 1992). Pri filmu je njene vloge pogosto navdihovalo kar njeno življenje. Njeni liki so običajno navedeni takole: Marianne Faithfull kot ona sama. Tako je bilo že leta 1966 pri Goddardovem filmu Made in America.