Histerija

V dobi izumov se moški odloči poskrbeti za težave, ki tarejo ženske... in naključno za vedno elektrificira naše spolno življenje.

Histerija je sproščena romantična komedija o presenetljivi resnici o izumu elektromehanskega vibratorja, pogruntavščini zdravnika Mortimerja Granvillea. Viktorijanski izum ni samo ključ do ženskega zadovoljstva temveč tudi do sreče mladega zdravnika.

Osemdeseta leta 19. stoletja, vrhunec viktorijanske čistosti, začetek električne dobe. V Londonu je vrhunski zdravnik, Mortimer Granville, pred kratkim izgubil delo v bolnišnici, ker se je trmasto oklepal nove ideje o teoriji mikrobov. Novo službo najde pri dr. Robertu Dalrympleu, najuglednejšemu specialistu za ženske zdravstvene težave, ki sam nalogi ni več kos. Vse več žensk se namreč spopada z nadležnimi simptomi, kot so jokanje, nimfomanija, frigidnost, melanhonija in tesnoba. Dalrympleovo “ročno masiranje” je na srečo neverjetno učinkovito.

Čedni mladi zdravnik je kar naenkrat obdan z neštetimi ženskami in zaplete se z Emily, popolno mlajšo hčerko njegovega šefa. Uspeh pa ima svojo ceno. Ob nenehnem masiranju Mortimerja v roke grabijo hudi krči, težave pa povzroča tudi Emilyjina starejša sestra Charlotte, ki njega in svojega očeta obtožuje prevarantstva.

Brez občutka v rokah Mortimer ni več sposoben zadovoljiti svojih strank. Znova izgubi službo in s tem tudi zaročenko. Navdih najde pri svojemu dolgoletnemu prijatelju, znanstveniku Edmundu St. John-Smytheu. Ob iznajdljivih zamislih slednjega se Mortimerju porodi zamisel o vibratorju, ki naj bi zadovoljil sleherno žensko. Poleg tega ga presenetljivo prevzame nekoč težavna Charlotte, s pomočjo katere dodobra spozna delovanje ženskega telesa in ugotovi, kaj ženske dejansko hočejo.

Rezultat je zabavna zgodba ne samo o enem izmed prvih patentiranih električnih pripomočkov temveč tudi o ljubezni med preudarnim moškim in emancipirano žensko, ki se zbližata kljub nekdanjim, na videz nepremostljivim nesoglasjem.

Histerija (in vibratorji) skozi čas

Histerija:

1. Nekdaj bolezensko stanje, ki ga zaznamujejo razdražljivost, vzkipljivost, neprimerno vedenje, čustveni izpadi, prisotni predvsem pri ženskah;
2. Izbruh veselja

4. stoletje pr. n. št.: O “blodenju maternice (uterusa) po telesu” - histeriji, ki povzroča nenavadne simptome, kot so izguba spomina, hoja v spanju in norost, so prvi govorili stari Grki v zbirki Hippocratic Corpus. Ženske spolne organe nato povezujejo z nepojasnljivim vedenjem naslednjih 4.000 let.

2. stoletje n. št.: Grški zdravnik Galen ugotovi, da histerijo povzroča pomanjkanje spolnosti. Zdravljenje, ki ga priporoča, je poroka. Kot prvi je predlagal zdravilo “digitalne manipulacije”, uspeh zdravljenja pri neki ženski pa je potrdil z izjavo: “Osvobojena je bila vsega zla, ki ga je bila čutila.”

2. stoletje n. št.: Rimski filozof Celzus kot možno zdravilo za žensko histerijo kot prvi priporoča puščanje krvi.

10. stoletje: Perzijski zdravnik in filozof Avicenna kot zdravilo za histerijo predpiše “drgnjenje”, s katerim naj bi ženske s težavami “našle mir.”

13. stoletje: Španski alkimist Arnaldus de Villanova priporoča uporabo vaginalnih svečk, s katerimi naj bi se vzpostavilo pravo “razmerje sokov” pri ženskah z različnimi trdovratnimi motnjami.

16. stoletje: Francoski zdravnik Phare predpiše novo zdravilo za histerijo: jahanje konja po gozdovih.

1653: Sloviti nizozemski zdravnik Pieter van Foreest piše o svojem zdravilu za histerijo, in sicer medenični masaži, ki jo zlasti priporoča vdovam, devicam in nunam.

17. stoletje: Angleški zdravnik William Harvey je prvi, ki opiše princip delovanja srca in krvnega obtoka. Po njegovem mnenju so ženski spolni organi vzrok za nadležne duševne motnje, kot sta melanholija in razdražljivost. 18. stoletje: V zdraviliščih po Evropi se za zdravljenje različnih ženskih motenj pričnejo uporabljati hidroterapevtski pripomočki.

18. in 19. stoletje: V medicinskih krogih postane priljubljen izraz “Hysterick Fits”, ki opisuje raznolike težko pojasnljive pojave, od epilepsije, depresije in Tourettovega sindroma do kljubovalnosti, nezadovoljstva in nezvestobe.

Petdeseta leta 19. stoletja: Eden glavnih francoskih zdravnikov Pierre Briquet objavi rezultate svoje študije ženske histerije: povzroča jo spolna frustracija, popolno zdravilo zanjo pa je terapija, ki jo imenuje “la titillation du clitoris.”

1859: Glede na študijo britanskih zdravnikov je pri 40 % ženske populacije ugotovljena histerija.

1866: Angleški zdravnik Isaac Baker-Brown ponudi alternativo masaži pri zdravljenju ženske histerije – klitoridektomija. Po neznanem številu tovrstnih operacij ga izločijo iz londonskega združenja porodničarjev.

1869: Ameriški izumitelj George Taylor izumi masažno napravo na paro, tj. parni manipulator. Zdravniki ga hitro začnejo uporabljati pri zdravljenju histerije, a Taylor opozarja, da ga je treba uporabljati previdno, saj lahko pride do prekomernega razvajanja.

1883: Joseph Mortimer Granville patentira prvi električni vibrator. Uporabljal naj bi se za sproščanje mišic, vendar ga kmalu namenijo zdravljenju histerije.

1895: Sigmund Freud in Joseph Breuer napišeta znamenito knjigo o histeriji, v kateri prideta do novega zaključka: gre za duševno in ne fizično motnjo, ki izhaja iz travmatičnih spolnih izkušenj v zgodnjem otroštvu. Začne se moderna doba psihoanalize.

1899: V reviji McClure’s Magazine oglašujejo preprost vibrator za pet dolarjev, Vibratile, ki naj bi predstavljal zdravilo za nevralgijo, glavobole in gube.

Začetek 20. stoletja: V različnih ženskih revijah oglašujejo več deset “prenosnih pripomočkov za sproščanje”.

1908: London Times objavi članek, v katerem trdijo, da so sufražetke, ki se borijo za volilno pravico, “žrtve histerije”. To prepričanje se širi in nasprotniki sufražetk dvomijo v duševno zdravje ženskih aktivistk.

1918: V katalogu Sears Roebuck prodajajo masažne vibratorje, ki naj bi bili “zelo uporabni in prikladni za domačo uporabo”.

1952: Ameriški psihiatrični inštitut naposled odloči, da histerija ni bolezen.

Sedemdeseta leta 20. stoletja: Vrnitev vibratorja, ki feministkam predstavlja pripomoček za spolno osvoboditev.

2007: Vrhovno sodišče zavrne primer, ki postavlja pod vprašaj ustavnost državnih zakonov, ki prepovedujejo uporabo vibratorjev kot spolnih pripomočkov v več ameriških državah. Uporaba vibratorjev v spolne namene je tako še vedno nezakonita v državah Alabama, Georgia, Indiana, Louisiana, Massachusetts, Mississippi, Texas in Virginia.

Igralska zasedba

Maggie Gyllenhaal (Charlotte), trenutno ena izmed najuspešnejših mladih igralk, je bila leta 2010 oskarjeva nominiranka za najboljšo stransko igralko za vlogo v glasbeni drami Crazy Heart. Po odličnem odzivu kritikov na filmskem festivalu Sundance leta 2002, ko se je dokazala v glavni vlogi v komični drami Secretary, je med drugim prejela tudi nominacijo za zlati globus, kritiki v Chicagu so jo izbrali za najbolj obetajočo igralko, v Bostonu pa za najboljšo igralko nasploh. Vnovič je bila nominirana za zlati globus leta 2007, tokrat za vlogo v drami Sherrybaby. Leto poprej je bila med nominiranci za nagrado Independent Spirit, in sicer za vlogo v komični glasbeni drami Happy Endings. Med njene novejše vloge sodijo še tiste v filmih The Dark Knight, Away We Go in Nanny McPhee And The Big Bang. Pred tem smo jo lahko videli v celovečercih Trust The Man, World Trade Center, Stranger Than Fiction, Casa De Los Babys, Mona Lisa Smile, Criminal, Adaptation, Cecil B. Demented in Donnie Darko. V vlogi filmske igralke se je prvič preizkusila leta 1992, v drami Waterland.

Hugh Dancy (Mortimer Granville) je lani zaigral v komični drami Our Idiot Brother in trilerju Martha Marcy May Marlene. Oba filma sta naletela na navdušenje na lanskem filmskem festivalu Sundance. Prepričljiv je bil tudi v filmih Adam, Confessions of a Shopaholic, The Jane Austen Book Club, Evening, Beyond the Gates, King Arthur, Ella Enchanted, The Sleeping Dictionary, Black Hawk Down in Young Blades. Jeseni 2012 bo gledalce pred malimi zasloni navdušila serija Hannibal, v kateri se bo Dancy preizkusil v vlogi posebnega agenta. Leta 2005 je zaigral v izjemno uspešni miniseriji Elizabeth I in bil naslednje leto nominiran za emmyja za najboljšega stranskega igralca v miniseriji ali filmu. Leta 2007 so seriji podelili zlati globus v kategoriji najboljša televizijska miniserija ali film. Dokazal se je tudi v televizijskih filmih David Copperfield in Madame Bovary ter miniseriji Daniel Deronda.

Jonathan Pryce (dr. Dalrymple) je svojo izjemno igralsko nadarjenost potrdil že leta 1976 z vlogo v vojni drami Voyage Of The Damned, v zgodnejšem obdobju njegove kariere pa gre izpostaviti še filme Breaking Glass, Something Wicked This Way Comes, Brazil in The Adventures of Baron Munchausen. V njegovi bogati filmografiji najdemo celovečerce, kot so The Ploughman’s Lunch, Man On Fire, Consuming Passions, Jumpin’ Jack Flash, Barbarians At The Gate (nominiran za emmyja in zlati globus), The Age Of Innocence, Glengarry Glen Ross, Carrington (najboljši igralec na filmskem festivalu v Cannesu), Evita, Tomorrow Never Dies, Ronin in Stigmata. Med njegovimi novejšimi igralskimi dosežki so vloge v uspešnicah Bedtime Stories, G.I.Joe: The Rise Of Cobra, My Zinc Bed, Leatherheads, De-Lovely, What a Girl Wants, The Affair of the Necklace, The Brothers Grimm in Pirates of the Caribbean: The Curse of the Black Pearl, Dead Man’s Chest in At World’s End. Zaigral je v televizijskih projektih The Man from the Pru, Selling Hitler, Great Moments in Aviation, Baker Street Irregulars, Thicker Than Water in Cranford: Return to Cranford. Vloga v slednjem mu je prinesla nominacijo za emmyja za najboljšega stranskega igralca v miniseriji ali drami. Pohvali se lahko s številnimi izrednimi gledališkimi vlogami, med drugim v produkcijah Comedians, The Taming of the Shrew, Antony and Cleopatra, Measure for Measure, Hamlet, Tally’s Folly, Accidental Death of an Anarchist, The Doctor and the Devils, The Seagull, Macbeth, Uncle Vanya, The Goat or Who Is Sylvia, Glengarry Glen Ross, Dimetos in The Caretaker.

Filmska ekipa

Tanya Wexler (režiserka) je med študijem filmske režije v Kolumbiji ustvarila kratka filma The Dance in Cool Shoes. Režijo svojega prvega celovečerca je zabeležila leta 1998 s komično romantično dramo Finding North, ki se je zavrtela na mednarodnem filmskem festivalu v Palm Springsu. Tri leta pozneje je nastala komična drama Ball in the House, ki je bila premierno prikazana na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu.