Hoja po robu

"Kobilice in med... od Janeza Krstnika naprej ni bilo takega glasu, ki bi tako tožeče pel v divjini. ... "
-- Bono iz skupine U2 v svojih pripombah v The Essential Johnny Cash

Leta 1955 je žilavi, suhljati kitarist, ki si je pravil J.R. Cash vstopil v Sun Studios v Memphisu, ki je kmalu zatem zaslovel. Ta trenutek bo zapustil neizbrisen pečat na ameriško kulturo. S svojimi odločnimi akordi, vnetostjo jeklenih oči in glasom, temačnim in globokim kot noč, je Cash prepeval ganljive skladbe o zlomljenem srcu in preživetju, polne življenja in takšne, kakršnih do takrat ni slišal še nihče.

Zgodba

S tem dnem se je začela vznemirljiva zgodnja kariera Johnnyja Casha. Kot pionir neizprosno izvirnega zvoka, ki je vžgal pot za rock, country, punk, folk in rap zvezdnike prihodnosti, je Cash začel svoje preobratov polno potovanje osebnostne preobrazbe. V najbolj nemirnem življenjskem obdobju se je iz samouničevalskega pop zvezdnika prelevil v ikonskega Moža v črnem - spopadel se je s svojimi demoni, se boril za ljubezen, s pomočjo katere je ponovno vstal in se naučil, kako hoditi po kot britvica tankem robu med uničenjem in odrešenjem.

O Cashu scenarist in režiser James Mangold pravi: "Več ko sem izvedel o Johnu oziroma njegovih mladostnih letih in zgodnji karieri, bolj jasno sem videla možnost, da posnamem film o času, ko je bila pri skladanju in snemanju glasbe res pomembna glasba, ne pa denar in video spoti. Johnova zgodba ni zgodba o čudežnem dečku ali surovi ambiciji, začel je pozno, se sam naučil igrati kitaro in bil deležen le malo spodbude. Ko je prišel v Memphis, si nihče ni utiral poti do njegovih vrat. Ampak John je bil dovolj bister, da se je zasidral pri Sun (Records), točki nič glasbene revolucije. Obkrožen z nezaslišanim talentom se je razvil v nekaj, kar ni uspelo nikomur drugemu - brezčasnega pripovedovalca zgodb in oster glas glasu iz senc. Njegove pesmi so bile tako posebne, tako osebne, tako surove. Seveda se je ponujala tudi možnost posneti film o eni najlepših ljubezenskih zgodb. Nekaj magičnega je bilo na zamisli, da je bil edini kraj, kjer sta celo desetletje John in June lahko bila sama, oder, pred njim pa 10 tisoč ljudi."

V središču zgodbe pa je strastna glasba, ki je dodobra pretresla pop kulturo petdesetih. Mangold je bil mnenja, da to lahko na najbolj čustven in avtentičen način prikaže le, če bodo igralci večino skladb odpeli in odigrali v živo. "Zgodnja petdeseta so zaznamovali uglajen povojni, zvok, Doris Day in lahkotna glasba. Še celo country glasba je bila na začetku petdesetih "izpiljena po robovih", da je bila bolj prijazna do ušes. V filmu pa sem skušal pokazati neverjetno grobost glasbe, dober humor, postavljanje, nujo, vročico in ogenj, ki je pretresel ljudi, ko so ti fantje prvič nastopili pred množico."

Začetek: srečanje z Johnnyjem Cashem

"I Walk the Line so tisto poletje ves čas predvajali po radi. BIa je drugačna od vsega, kar ste kdaj slišali. Plošča je zvenela kot glas, ki je prihajal iz središča zemlje.. . . Bil je presunljiv, nekaj je bilo na zvoku, vsaki vrstici besedila; globok in bogat, izjemen in skrivnosten obenem . . . Dejansko pooseblja zemljo in državo, poosebljena srce in duša."
-- Bob Dylan v Rolling Stone

Ko je mladi J.R. Cash sredi petdesetih zapustil ameriške zračne sile in prišel v Memphis, rock zvezdnikov ni bilo. Cash si je želel samo, da bi ljudje poslušali njegove skladbe in zgodbe o likih, ki jih je sreča pustila na cedilu in ki iščejo vero in odrešitev. Mlad, zagnan in lahkomiseln je Cash postal del rojstva rock and rolla. Vplival je na mnoge folk pevce, ki so srce nosili na dlani, na country pevce, ki so peli o resnici in na jezne punk rockerje. Hripav glas, preprost njegovih skladb, način, kako je svojo kitaro uperil na občinstvo kot bi bil na strelišču, poudarek, ki ga je dal na garanje in vrednosti človeka - zaradi vsega tega so ga občudovali Beatli, Bob Dylan, Joe Strummer, U2 in Coldplay.

Vendar le malo ljudi pozna zgodbo o mladem Johnnyju Cashu - kako se je boril za svojo glasbo, ki je podirala žanrske okvirje, kako je skoraj izgorel, preden je dosegel veličino in kako je našel ljubezen, ki mu je spremenila življenje. Scenarist in režiser Mangold je kot mnogo ljudi iz vsega slojev občudoval Casha in ga je že dolgo fascinirala njegova ključna vloga v zgodovini ameriške glasbe.

Sredi devetdesetih je Mangold ravno snemal Cop Land, sodobno kavbojko in bogato kompleksno zgodbo o odrešenju, v kateri so igrali Sylvester Stallone, Ray Liotta, Harvey Keitel in Robert De Niro. Konradova, ki je bila producentka Cop Land, ga je vprašala, kaj si želi delati po tem. Mangold ji je povedal, da ga je prevzela zamisel posneti film o Cashu. Konradova je odkrila, da so pravice za Cashovo življenjsko zgodbo v rokah Cashevega tesnega prijatelja, igralca in režiserja Jamesa Keacha (čigar žena Seymour je s Cashem igrala v nadaljevanki Dr. Quinnova). Mangold in Konradova sta navezala stike s Keachem in trojica se je odločila oblikovati projekt.

"Z Jimom sva bila zelo vznemirjena pred prvim srečanjem z Johnom in June," se spominja Konradova. "Odletela sva v Hendersonville v Tennesseeju in povabila sta naju na zajtrk. Čakala sva v avli hotela Holiday Inn in nenadoma sem zaslišal doneč glas. Obrnila sem se in zaslišala: ‘Živjo, jaz sem Johnny Cash.' In tam je stal, v škornjih in kavbojkah. Usedla sva se v njegov dieselski Mercedes in odšli smo v njegovo hišo na zajtrk. Bilo je zelo mogočno doživetje. Pred zajtrkov sta povedala čudovito molitev in skupaj zapela pisem. Ta dan nama je z Jimom zelo pri srcu."

V naslednjih letih sta se filmarja dolge ure pogovarjala z Johnom in June, poslušala zgodbe o zgodnjih dnevih rock and rolla, njunih viharnih življenjih in njuni romance. Konradova nadaljuje: "Ko sva Johna bolje spoznala, Jima ni bilo sram zastavljati provokativna vprašanja, ki bi se jih mnogi bali zastavljati. John mu je res zaupal."

Že od vsega začetka je Mangold videl možnost povedati pristno ameriško zgodbo. Namesto da bi stlačil sedemdeset Cashevih let v dve uri dolg film, se je odločil prikazati najbolj dramatičen in neznan del Casheve zgodbe - revno mladost, bliskovit vzpon med zvezde, padec v brezno in njegovo preobrazbo v legendo.

"To zgodbo pozna le malo ljudi," pravi Mangold. "Mladi John in njegovi vrstniki so bili pionirji, ki so se trudili najti pot. Kaj pomeni biti rock zvezdnik, če tega življenja pred teboj ni še nihče živel? Kaj storiti z vso pozornostjo? Kako se spopasti s pritiskom, denarjem, občudovalci, zahtevami? Nobenih pomočnikov ni bilo, avtobusom za turnejo, hotelov s petimi zvezdicami, klimatskih naprav ali mobilnih telefonov, da bi ohranili stik z družino. Ljudje kot John, Elvis in Jerry Lee so večer za večerom vozili svojo opremo od ene zatohle dvorane do druge. Nihče ne ve, kako naporne so bile te turneje. Tega sveta na platnu še nisem videl."

Mangold je upal, da bo ujel naelektreno energijo, ki je obkrožala prve dneve rock glasbe. "Rock se je rodil samo enkrat samkrat, en trenutek, ko se je glasba tako uglasila," pravi Mangold. "To se ne bo nikoli več zgodilo. To sem videl kot priložnost pokazati, kako so to glasbo, ki je spremenila svet, ustvarili mladeniči v skromnem kraju. To je bila revolucija v sobici v Memphisu."

Ko se je Mangold zbližal z Johnom in June, ga je ganila njuna ljubezen. Filmarjem je postalo jasno, zakaj je bila njuna romanca sestavni del evolucije in čustev njune glasbe. "Zgodba o John in June kot paru je bila tako lepa in tako pristno ameriška, da ji sploh ni bilo treba dodati nič izmišljenega," pravi. "Deset let je njuna intimnost obstajala samo na odru. Vendar je bilo na tem nekaj globoko romantičnega, kajti na odru se vse stopi, saj si preprosto živ in povezan na najbolj prvinski način z osebo, ki poje s teboj. Dolgo časa je trajalo, da sta to povezanost na odru prenesla tudi v življenje za odrom." Konradova dodaja: "Dandanes smo do ljubezni zlahka cinični, zato sva bila z Jimom ganjena ob navzočnosti dveh ljudi, ki sta si bila v oporo pri vsem, kar se zgodi v življenju. John in June sta bila skupaj čarobna. Spoznaš, da je bila njun temelj ljubezen, ki jima je omogočila preživeti najtežje čase in jima omogočila, da sta toliko dala svetu."

Kar pa zadeva naslov filma, se Margoldu zdi koncept Hoje po robu Margold ključnega pomena za Cashev boj. "Mislim, da skladba Walk the Line toliko pomeni mnogim, ker pripoveduje o trudu nas vseh, da ostanemo na pravi poti. Skladba ne zanika zla ali se spreneveda, da pevec ne podleže skušnjavi. John preprosto prepeva svojo osebno resnico, za to, da si dober človek, moraš garati vsak dan. Prepeval je o vseh plimah in osekah svojega življenja, o stvareh, s katerimi se ni soočil od otroštva: zasvojenosti, zaljubljenosti v June in o družinski odgovornosti."

Scenarista sta se pri pisanju naslanjala na knjigi Man In Black in Cash The Autobiography ter na skladbe Johna in June. Mangold je po vsem svetu iskal zgodnje Casheve posnetke, ki bi osvetlili njegovo zgodbo. Casheva besedila so bila okno v njegove misli in čustva med tem obdobjem. "Čeprav ni bil nikoli v zaporu, je veliko prepeval o njem, saj se je identificiral s kaznjenci. Menil je, da je naredil nekaj velikih napak, ki si jih ne bo nikoli oprostil. Desetletja je bil ujetnik lastnega srca," pravi Mangold.

Čeprav je June Carter Cash umrla maja 2003, Johnny Cash pa samo pet mesecev za njo, sta bila Mangold in Konradova zadovoljna, da sta lahko prebrala več osnutkov scenarija in podala svoje mnenje. "Ker sva vedela, kako darežljiva, prijazna sta in ker sva vedela, kako nama zaupata, smo se še posebej potrudili, da smo vse posneli tako, kot je prav," pravi Konradova.

Producent James Keach zaključuje: "Ko je Johnny Cash postal zvezdnik rock and rolla, je šel v ognjeni krog, kot je rekla June. Konec koncev je njegova zgodba ljubezenska zgodba, zgodba o odrešitvi, zgodba o zgodovini rock and rolla in duhovna pot človeka, ki je našel samega sebe."

Joaquin Phoenix postane Johnny Cash

"Bil je pripravljen in sposoben postati prvak ljudi, ki prvaka sploh niso imeli. Mogočnost njegovih nastopov je bila posledica napetosti med tem moškim, ki je bil globoko poduhovljen, a hkrati zares divji. Razumem, zakaj bi bil raperjem všeč njegov I shot a man in Reno. A zame ne predstavlja nevarnosti, zame predstavlja integriteto."
-- Kris Kristofferson v Rolling Stone

Phoenix ni vedel kaj dosti o zgodnjih letih Johnnyja Casha, zato mu je zgodba marsikaj razkrila. "Mnogi ljudje ga poznajo samo kot Moža v črnem," pravi. Svojo vlogo je delno zasnoval na opažanjih June Carter, pritegnila pa so ga predvsem njegova človeška nasprotja. June je menila, da ima John dve osebnosti: moškega po imenu John in njegov alter ego po imenu Cash. Cash je bil divjak, ki ga je gnal ego in ki ga je privlačila temačna stran življenja, John pa je bil pošten, ranljiv mož, ki je ves čas iskal nekaj globljega v sebi.

Od trenutka, ko je dobil vlogo, je Phoenix začel nositi kitaro. Poglobil se je v Cashevo življenje in glasbo, prebral njegovi avtobiografiji, gledal dokumentarne posnetke njegovih zgodnjih nastopov in prisluhnil vsem njegovim posnetkom. Čeprav je Cash umrl, še preden bi lahko skupaj delal, je bil Phoenix vesel, da je bil Cash zadovoljen z izborom glavnega igralca. Poseben izziv so zanj predstavljali nastopi v živo, saj je moral skladbe sam peti, a se je strinjal z režiserjem Mangoldom, da bodo samo tako ohranili pristnost in avtentičnost nastopov.

Reese Witherspoon kot June Carter Cash

"Njena največja strast in misija je bila spraviti očeta pokonci. Bila je njegova najljubša spremljevalka, glasbena partnerka, sorodna duša in najboljša prijateljica."
-- Roseanne Cash v poklonu June Carter Cash

"S tem smo veliko tvegali," priznava Cathy Konrad. "Ampak z Jimom sva to poudarjala od vsega začetka - namreč, da bodo igralci zares peli. Tako sva bila predana tej zamisli, da sva začela sama sebi verjeti, čeprav sprva sploh nisva vedela, kako bova to izpeljala. Velik vpliv na naju je imela Rudarjeva hčerka, posebej Sissy Spacek, ki je tako fenomenalno pela skladbe Lorette Lynn."

Reese Witherspoon pravi: "Živi nastopi v tem filmu so bili najtežja stvar, kar sem se jih kdaj lotila. Ne morete si predstavljati, kako sem bila na odru živčna, še posebej, ker tega profesionalno in pred občinstvom nisem nikoli počela. Hkrati je bilo zabavno poglobiti se v nekaj, česar ne poznaš."

Mangold je Phoenixu in Witherspoonovi pomagal s tem, da jima je dejal, da sin e želi izpiljene popolnosti. Želel si je nekaj bolj surovega in energičnega, v čemer sta Johnny in June videla svojo moč. "Ne John ne June se nista bahala z razponom svojega glasu," pravi Mangold. "Sijajne vokale imata, ampak to nujno ne pomeni, da bi morali imeti v glavnih vlogah profesionalna pevca."

Zgodovina: O Johnnyju Cashu in June Carter

Johnny Cash se je rodil kot J.R. Cash v baraki v Kingslandu v Arkansasu 26. februarja 1932. Njegova starša sta delala na plantaži bombaža in se leta 1935 sredi gospodarske krize zatekla k programu New Deal Resettlement, ki je družino pripeljal v Dyess Colony v bližini reke Mississippi. Tu je J.R. odraščal ob poslušanju vseh vrst zabave na radiu, od Chicaga na severu do Mehike na jugu. Zaljubil se je v glasbo, posebej duhovno glasbo družine Carter, blues sestre Rosette Tharpe in skladbe Jimmyja Rogersa. Vsi ti so navdihnili njegovo skladanje.

Ko je bil J.R. komaj 12 let, se je zgodila tragedija. Brat, ki ga je tako občudoval, ker je bil tako pravičen, je umrl v grozoviti nesreči s cirkularko. Kasneje je o tem trenutku Johnny Cash povedal, da je hkrati potemnil njegov svet in poglobil njegovo vero. Kot mladenič je šel k J.R. k ameriškim zračnim silam. Kot radijskega operaterja so ga poslali v Landsberg v Zahodno Nemčijo. Med služenjem je posnel nekaj svojih skladb. Ogled filma Inside The Walls of Folsom ga je navdihnil, da je napisal svojo bodočo uspešnico Folsom Prison Blues z nepozabno srhljivo vrstico zapornika: "Moškega v Renu sem ustrelil samo zato, da bi ga gledal, kako umira." Leta 1954 se je vrnil v ZDA in se poročil s prvo ljubeznijo, Vivian Liberto. Preselila sta se v Memphis, kjer se je Cash preživljal kot prodajalec od vrat do vrat in upal, da bo prodrl v svet glasbe. Ustanovil je skupino z dvema avtomehanikoma - Monroejem Perkinsom in Marshallom Grantom - ki sta kasneje zaslovela kot Tennessee Two.

Njegova misija je kmalu postala prepričati Sama Phillipsa, producenta plošč, ki je svoj mali studio Sun Studios spreminjal v tovarno uspešnic, da bi smel k njemu priti na avdicijo s svojo skupino. Uspelo mu je proti koncu leta 1954 in Phillips mu je nemudoma dal pogodbo, skupino pa poimenoval Johnny Cash and Tennessee Two. Njihova prva uspešnica leta 1955 je bila Cry, Cry, Cry, ki so ji sledile Folsom Prison Blues, I Walk the Line in Home of the Blues. Prvemu albumu, ki so ga leta 1957 izdali pod okriljem Suna, je bilo naslov With His Hot and Blue Guitar. V tistem času je Cash pisal skladbe tudi za mladega Roya Orbisona in Elvisa Presleyja.

Prvinski realizem Cashevih skladb, ki je več kot pogosto pripovedovala o nesrečnih dušah, ki iščejo odpuščanje in odrešitev, je udaril v srce Amerike od severa do juga. Zdelo se je, da nagovarja ljudi, ki prej niso imeli glasu v pop kulturi: pozabljene, hrepeneče, tiste, ki so se znašli na dnu. Ko se je na začetku šestdesetih rock vročica razplamtela, je bil Cash nenadoma pahnjen v pogumni novi svet. Na letu je imel okrog 300 koncertov, zaradi pritiskov je postal odvisen od amfetaminov in barbituratov, zaradi vsega tega pa sta trpela tudi njegov zakon in zasebnost.

V tistem času je spoznal June Carter, ki jo je že dolgo občudoval. Hčerka legendarne matere Maybelle Carter je odraščala v osrčju country glasbe. Ker ni imela veselega glasu svojih legendarnih sester, se je zanašala na svojo živahno osebnost in duhovitost in postala komičarka na odrih. Igrala je več inštrumentov, ki je s srčnimi izvedbami osvojila občinstvo. Znana po svoji prikupni mešanici prikupnosti in žilavosti je bila June nadarjena igralka, ki naj bi ljubimkala z Jamesom Deanom. Ko je srečala Johnnyja Casha, je bila poročena s pevcem countryja Carlom Smithom (z njim ima hčerko, glasbenico Carlene Carter) in se po strašni ločitvi poročila z Edwinom "Ripom" Nixom, s katerim je imela hčerko Rozanno Lea. Potem je bila znova samska. Ko je bila s Cashem na turneji, se je med njima razvil tesen odnos, čeprav se je njuna romanca, ki je potem trajala vse življenje, razcvetela šele v naslednjem desetletju.

Prav June Carter je z Merlom Kilgorom napisala eno največjih uspešnic Johnnyja Casha The Ring of Fire, ljubezensko pesem, v kateri je natančno opisala, kaj je na začetku menila o njuni romance - da je padla v goreč obroč. June je priljubljena tudi zavoljo njunih duetov Jackson in classic If I Were a Carpenter. Johnnyjeva zasvojenost z mamili je nazadnje privedla do slavne aretacije v El Pasu leta 1965, ko je skušal v kitari čez mejo pretihotapiti amfetamine. Ogrožena sta bila njegovo življenje in kariera in takrat je June postavila njegovo življenje na glavo, pomagala mu je, da se je znebil zasvojenosti in mu povrnila vero. Januarja 1968 se je ločil od Vivian.

Istega meseca se je spektakularno vrnil s koncertom v zaporu Folsom. Nastop je bil še toliko bolj naelektren, saj je Cash prek kot strah izrazil spoštovanje do svojega občinstva, ki je bilo zaradi tega še toliko bolj navdušeno. Koncertni album At Folsom Prison je bil na lestvicah več kot 90 tednov. Februarja je Cash na odru zasnubil June in začel novo življenjsko obdobje. Cash je dobil deset nagrad grammy, med drugim za življenjsko delo. V devetdesetih je posnel nekaj alternativnih rovk skladb s skupinami, kot so Soundgarden, ter z Beckom. June Carter je dobila tri grammyje, dva za svoj zadnji album Wildwood Flower. June Carter je umrla leta 2003, Johnny Cash pa septembra istega leta.

Cathy Konrad zaključuje: "Po mojem je Johnny Cash legenda, ker je hodil po vseh poteh življenja, ker je vplival na ljudi na različnih področjih. Skoraj vsaj ima trenutek, ko je prisluhnil kakšnih njegovi pesmi in ga je ta na ta ali oni način nagovorila. Ne glede na vse pa ni nikoli spremenil svoje predanosti temu, ker je bil. Bil je nezlagan."

O igralcih in režiserju

Joaquin Phoenix (Johnny Cash) je posnel filme Spacecamp, Russkie, Parenthood, To Die For (Ženska za umret), Inventing the Abbotts, U-Turn, Return to Paradise, Clay Pigeons, 8MM, Gladiator, The Yards, Quills, It's All About Love, Buffalo Soldiers, Signs (Znamenja), Brother Bear, The Village (Vas ob gozdu), Ladder 49 (Brigada 49).

Reese Witherspoon (June Carter) je posnela filme Vanity Fair (Semenj ničevosti), Just Like Heaven (Kot v nebesih), Blondinka s Harvarda 1 in 2, Sweet Home Alabama (Melanie se poroči), The Importance Of Being Earnest, Election, Pleasantvill, Twilight, Best Laid Plans, American Psycho (Ameriški psiho), Cruel Intentions (Nevarne igre), Wildflower, Fear, Freeway.

James Mangold (režiser/koscenarist) je Hojo po robu sedem let pripravljal s producentko, partnerko in ženo Cathy Konrad. Režiral je filme Identity (Identiteta), Kate & Leopold, Girl, Interrupted, Cop Land, Heavy (režijski prvenec). Vse filme od Heavy dalje je posnel v sodelovanju s Cathy Konrad.