Hipnotizer

Brutalni umor staršev in mlajše hčerke v njihovem domu v Stokholmu sproži policijsko preiskavo. Zaradi pomanjkanja sledov detektiv Joona Linna (Tobias Zilliacus) pomoč poišče pri znanem hipnotizerju Eriku Barku (Mikael Persbrandt). Od preživelega petnajstletnega sina želi izvedeti, kje se skriva njegova starejša sestra. Policijska preiskava pa dobi nenaden preobrat, ko izgine še Erikov sin. Joona in Erik morata sedaj delati kot eno, da bi rešila skrivnosti. Erik se je namreč že pred desetimi leti odpovedal praksi in si obljubil, da tega ne bo več počel…

Nagrade/festivali:

• Filmski festival San Sebastian 2012 (nominacija za najboljši film)
• mednarodni filmski festival Leiden (Nizozemska)
• švedski predstavnik za tujejezičnega oskarja 2012

Lasse Hallström (režiser) je bil za film Ladijske novice (The Shipping News) s Kevinom Spaceyem in Julianne Moore leta 2002 nominiran za berlinskega zlatega medveda. Njegov film Čokolada z Juliette Binoche in Johnnyjem Deppom si je prislužil pet oskarjevskih nominacij, tudi tisto za najboljši film. Hallström je bil drugič nominiran za oskarja za najboljšega režiserja s filmom Hišni red, v katerem so igrali Tobey Maguire, Charlize Theron in Michael Caine. Ameriško občinstvo je švedskega režiserja prvič opazilo leta 1985 s filmom My Life As A Dog, ki je bil nominiran za oskarja za režiserja in scenarij. Film je dobil zlati globus za najboljši tuji film. Hallströmov naslednji film je bil Once Around, romantična komedija s Holly Hunter in Richardom Dreyfussom. Leta 1993 je režiral film Kaj daje Gilberta Grapa. Ta je prinesel priznanje mlademu Leonardu DiCapriu, ki je bil za vlogo nominiran za oskarja. Sledil je film Something to Talk About, v katerem sta igrala Julia Roberts in Dennis Quaid.

Hallström je začel kariero na Švedskem, kjer je posnel televizijsko oddajo Shall We Go To My Place Or To Your Place Or Each Go Home Alone? Režiral je videospote, med drugim za skupino ABBA. Leta 1997 je režiral tudi film ABBA: The Movie. Kasneje je v domovini napisal in režiral še številne filme, med drugim komedije A Lover and His Lass, Father To Be, Happy We in The Children Of Bullerby Village, ki temeljijo na knjigah Astrid Lindgren.

Mikael Persbrandt (Erik Maria Bark) je nedvomno med najbolj priljubljenimi in karizmatičnimi švedskimi igralci. Leta 2009 si je prislužil najprestižnejšo švedsko filmsko nagrado, Guldbaggen, za odlično igro v filmu Everlasting Moments, ki ga je ustvaril sloviti švedski režiser Jan Troell. Izjemno iskani igralec je prepričal tako kritike kot občinstvo z osupljivim delom v celovečercih Heaven’s Heart Simona Staha (2008), The Kautokeino Rebellion Nilsa Gaupa (2008) ter švedski televizijski produkciji Oskyldigt dömd (2008) in nemški televizijski produkciji Die Patin (2008). Za nagrado Guldbaggen ga je švedski filmski institut nominiral še za vloge v celovečercih Bang Bang Orangutang (2005), Everybody Loves Alice (2002) in Deathly Compulsion (1999).

Lena Olin (Simone Bark) je mednarodno priznana igralka. Leta 2008 smo jo videli ob Ralphu Fiennesu in Kate Winslet v drami Bralec. S soprogom Lassejem Hallströmom je leta 2000 sodelovala pri filmu Čokolada, ki je bil v igri za pet oskarjev, ter pri Casanovi (2005). Nato je ob Jennifer Garner prvikrat nastopila na ameriški TV kot mati glavnega lika v nanizanki Alias in si prislužila nominacijo za emmmyja. Mednarodno javnost je nase prvič opozorila ob Danielu Day-Lewisu v Neznanska lahkotnost bivanja in si leta 1989 prislužila prvo nominacijo za oskarja za vlogo vi filmu Enemies: A Love Story; nadaljevala je z vlogami v filmih, kot sta Romeo Is Bleeding in Awake. Nekdanja miss Skandinavije je kariero začela na stockholmskih odrskih deskah v postavitvi Kralja Leara Ingmarja Bergmana, A Dream Play in v Bergmanovi postavitvi Strindbergove Gospodične Julije. Bergman ji je ponudil stranski vlogi v filmih Face to Face in z oskarjem nagrajenem Fanny and Alexander, prvo glavno vlogo pa v svojem After the Rehearsal.