Greh očeta Amara

Naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen.

Amaro, mladenič, ki si nestrpno želi spremeniti svet, postane duhovnik zahvaljujoč svojim sposobnostim in prijateljstvu s škofom, ki ga za začetek pošlje v cerkev mesta Los Reyes, Aldama. Nad njim bdi oče Benito, s študijem pa naj bi kasneje nadaljeval v Rimu. V Los Reyesu spozna verno, nedolžno in čutno Amelio, hčerko Sanjuanere (lastnice majhne mestne restavracije in objekt naklonjenosti očeta Benita). Vanjo se sčasoma zaljubi in preklinja usodo, ki ga je obsodila na celibat. Tudi dekle očara očetova blagohotnost in ker ju povezuje vdanost bogu, mu pade v objem. Usoda jima ponudi priložnost, da zaideta v skušnjavo, ko se odločita, da bosta o božji besedi podučila duševno zaostalo hčerko mežnarja Martina.

Okrog te zgodbe se prepletajo življenja drugih duhovnikov v župniji in njihove črede. Oče Benito je dobrodušni mož, ki je zašel v skušnjavo, da bi pomagal mestu in da bi se izognil peklu osamljenosti. Oče Natalio, uporniški duhovnik, ima raje osvobajujočo teologijo, vneto dela v gorah v majhni skupnosti in ščiti gverilce, ki dejalo za tihotapce mamil. Sanjuanera, ženska, ki se požvižga na pravila in je zaljubljena v očeta Benita. Don Paco, Španec in obtožen, da je komunist, ne verjame ne v cerkev ne v njene predstavnike. Njegov sin Ruben, novinar in Amelijin fant, se težko vključi v puritansko skupnost svoje vasi. Dionisia, napol nora stara modra ženska, ki pozna najbolj zatajevane skrivnosti mesta. Škof, vsemogočen in zaradi izkušenj zelo moder. In nazadnje mestni predsednik, ki živi dobro življenje in posluje pod različnimi pretvezami, kot pravi politik je z vsemi v dobrih odnosih.

O filmu

Poželjenje, ponos, fanatizem in zloraba moči se pojavljajo v zgodbi, ki pa je hkrati tudi polna sočutja, ljubezni, iskanja samega sebe in vseh čustev, značilnih za človeka.

Oče Amaro ni ne prvi ne zadnji moški, ki se je soočil z notranjim bojem ostati zvest idealom in upreti se skušnjavam šibke človeške narave. Pravzaprav se vsak od likov sooča s svojim notranjim bojem. Ker so liki katoličani, jim na vsakem koraku grozi pekel, a kot pravi stari škof: "Kjer je veliko grehov, je še toliko več milosti."

Grehi očeta Amara so posneti po portugalskem romanu iz 19.stoletja. Pisatelj Jose Maria Eca de Queiroz velja za enega najboljših pisateljev svoje države, ki se je v svojih delih ukvarjal s pogubnimi učinki celibata na šibke duhovnike in z nevarnostmi fanatizma v provincialnem okolju. Roman je sijajno, čeprav svobodno priredil za naš čas dobro znani mehiški dramatik in pisatelj Vicente Lenero. Dogajanje je postavil v mesto Los Reyes leta 2002, lahko pa bi ga kamorkoli drugam v Mehiki ali po svetu.

Film so posneli zahvaljujoč vztrajnosti producenta Alfreda Ripsteina, ki si je že od leta 1970 prizadeval zanj, a mu zaradi različnih razlogov ni uspelo do zdaj. Film so snemali dobrih sedem tednov na različnih koncih Mehike. Velja omeniti, da so prizorišča snemanje ves čas oblegale legije občudovalk Gaela Garcie Bernala, ki ima pred seboj očitno sijajno kariero.

Gael se je za vlogo naučil regionalnega naglasa in bral Teologijo osvoboditve in Tomaža Akvinskega. "Prvič mi v Mehiki ni bilo treba govoriti kot meščan, ampak kot duhovnik iz Altos de Jalisco," pravi. Dodaja, da je njegova vloga vloga naprednega duhovnika, "ki se mora soočiti s svojimi predstavami o ljubezni in pravici."

Režiserjeve misli

Leta 1875 je Eca de Queiroz napisal The Crimes of Father Amaro na Portugalskem.

Leta 2002 se v določenih mestih Mehike še vedno dogaja to, kar je opisano v knjigi. Kljub koncilom, episkopalnim konferencam in enciklikam dejanja cerkve niso vedno služila vernim.

Eden od diktatov, ki jih vsiljujejo duhovnikom, je celibat. Tega pravila se človeška narava le težko drži. Ko je moški enkrat posvečen, ne izgubi svojih nagonov. Duhovniki so moški z napakami in potrebami kot vsi drugi.

Zgodbe o celibatu so navdihnile mnogo knjig, filmov in domišljijo ljudi nasploh. Soočenje poželjenja s pravili moralnega reda imajo moč ustvariti dramatični konflikt višje moči.

Grehi očeta Amara imajo dva pomembna elementa: na eni strani odnos med očetom Amaro in Amelio, na drugi strani odnos med cerkvijo in močjo, oblastjo.

Čeprav liberalnim duhovnikom že nekaj časa uspeva zagotavljati resnične izboljšave življenjskih pogojev in razširiti dostop do pravice za ljudi, nekateri ekstremno konzervativni in vplivni elementi cerkve aktivno branijo interese oblasti.

K temu dodajno dokazano povezavo med določenimi skupinami znotraj cerkve s korupcijo in mednarodno preprodajo mamil.

Grehi očeta Amara so zgodba o dobri duši, mladem možu dobrih namenov, možu vere, ki postaja vse bolj skorumpiran in izda najboljše interese cerkve. Soočen z obljubo boljšega položaja znotraj cerkve, se dobrodušnost in bogastvo duha spridita v egoizem in zagrenjenost.

Film skuša prikazati več različnih pogledov in dvomov o duhovnem in sicer tako, da ustvari več jasno definiranih likov. Ne osredotoča se na zlobno naravo moškega, nam je pomembna kompleksnost človeških motivov.

Oče Amaro uteleša nasprotujoče si strasti. Žene ga želja izpolniti dano obljubo, da bo pomagal najbolj pomoči potrebnim, hkrati pa želi ubogati ukaze škofije. Njegova želja ga nazadnje pripelje do samoizdaje.

O režiserju

Carlos Carrera je režiral:

kratke animirane filme: El Hijo prodigo (1984), Amada (1988), Un may cortometraje (1988), Malayerba nunca muerde (1988), dobitnik Carabela de Plata in nagrade za inovativnost na festivalu kratkih filmov v Bilbau in nagrade Kodak na festivalu v Tel-Avivu, El Heroe (1993), dobitnik zlate palme v Cannesu, nagrade Pitirre v Portoriku in nagrade Coral za najboljšo animacijo;
kratke filme: La paloma azul (1989), Misica para dos (1990), Los mejores deseos (1992);
dokumentarec: Un vestidito blanco como la leche Nido (1989);
dolgometražne filme:

La mujer de Benjamin (1989), dobitnik naslednjih nagrad: velika nagada na festivalu v Amiensu; najboljši prvenec na Huelva Iberian American Film Festival; Prix des Montrealais na festivalu v Montrealu; nagradi Glauber Rocha in nagrada za najboljši prvenec na mednarodnem festivalu nove latinsko-ameriške kinematografije v Havani; Zveza umetniškega filma Evrope mu je podelila drugo nagrado; nagrade za najboljšo igralko, kamero in režiserja na festivalu mladih filmskih ustvarjalcev v Valeciji; nagrada za najboljšega igralca na festivalu v Taškentu; nagrada Ariel (podeljuje jo Mehiška filmska akademija) in Heraldo (podeljuje jo časopis z istim imenom) za najboljši prvenec, najboljšega stranskega igralca in najboljšo igralsko zasedo.

La vida conyugal (1992): zmagovalec na festivalu v Trstu in dobitnik nagrade za najboljšo igralko na festivalu v Amiensu.

Sin remitente (1994): dobitnik zlatega globusa za najboljši film; nagrada gledalcev in nagrada za najboljšega igralca (Fernando Torres Lapham) na festivalu treh kontinentov v Nantesu; tretja nagrada Coral na festivalu filmov Latinske Amerike v Havani; film je bil uvrščen v uradni program festivala v Benetkah; nagrada z najboljši film na festivalu v Cartageni; Ariel za najboljši film, režiserja, igralca; štirje heraldi in pet srebrnih boginj (ki jih podeljujejo filmski kritiki v Mehiki).

Un embrujo (1998): dobitnik nagrade za najboljšo kamero na mednarodnem festivalu v San Sebastianu.

Carrera je posnel tudi dva celovečerca na videu.