Kolosej
Film distribucije Fivia

Gozdovi so še vedno zeleni

drama
Podnapisi
Na sporedu od: 27.11.2014, Kolosej Ljubljana
1h 47min / 107min
Leto: 2013
Država: Slovenija, Avstrija
Jezik: nemščina
Scenarij: Marko Naberšnik in Robert Hofferer
Režiser slovenskih filmskih uspešnic Petelinji zajtrk in Šanghaj predstavlja tragično vojno dramo o nesmislih in zablodah prve svetovne vojne. Leta 1917 hrib Rombon predstavlja pomembno obrambno točko soške fronte, toda po italijanskem topniškem napadu preživita le težko ranjeni stotnik Jan in koroški vojak Jakob. Ker jima je ukazano, da ne smeta zapustiti postojanke, hkrati pa se ne moreta nadejati okrepitev, kolebata med vprašanjem vojaške časti in željo po vrnitvi domov.

Zgodovinsko ozadje

Leta 1914 je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Spor na Balkanu je bil povod za prvo svetovno vojno. V imenu vojskujočih se zvez držav je v vojno odšlo na milijone vojakov. Na zahodu, vzhodu in jugu, na bojiščih, prepojenih s krvjo, je Evropa, kot je bila nekoč, začela razpadati. To je bil konec obdobja.

Visoko v gorah med prvo svetovno vojno krčevit boj za človečnost in dostojanstvo

Avgust, 1917. V Evropi divja prva svetovna vojna, ki povzroča peklensko uničenje. Avstro-Ogrska monarhija, zaveznica centralnih sil, na soški fronti bije bitko proti Kraljevini Italiji, ki je na strani antante. Soča je prizorišče krvavega pozicijskega vojskovanja v gorah in dolinah. Na obeh straneh vojskujočih se sil je na sto tisoče žrtev.

Po italijanskem topniškem napadu sredi vojne morije, grmenja na stotine topov, strupenega plina in zračnih napadov ostaneta živa le češki stotnik Jan Kopetzky, sin bogate družine, in vojak Jakob Lindner, sin obrtnika. Sama branita položaj, topniško stražarsko mesto na pobočju Rombona, gore v Julijskih Alpah.

Stotnik je hudo ranjen in mladi, neizkušeni vojak je bil na fronto vpoklican šele pred kratkim. Odvija se enajsta soška bitka in grozi jima naslednji val napadov italijanske vojske, vendar strateško pomembne opazovalnice ne moreta zapustiti. Brez zalog hrane, vode in navodil poveljstva postane preživetje brez izgube dostojanstva in človečnosti prava eksistencialna preizkušnja. Jakob ostane na stražarskem mestu z umirajočim stotnikom. Sta visoko v gorah na višini 2200 metrov. Njuna edina zveza z zunanjim svetom je vojaški telefon.

O filmu

Film, čigar scenarij je nastal po pesmi Georga Trakla Človeštvo, je bil posnet v Sloveniji, na nekdanji meji z Italijo in na resničnih prizoriščih prve svetovne vojne, v Julijskih Alpah na Mangartu, ob trdnjavi Kluže, v Blejskem Vintgarju, na gradu Strmol in v filmskem studiu Viba v Ljubljani. Pri zgodovinski točnosti so avtorjem z nasveti pomagali avstrijski in slovenski muzeji ter zgodovinarji.

Snemalno prizorišče je bilo oblikovano po originalnih fotografijah iz tistega časa. Vsa oprema je bila izdelana po zgodovinskih modelih. Uporabljenih je bilo tudi veliko originalnih predmetov, izposojenih iz zbirk zasebnih zbirateljev.

Ekipa

Marko Naberšnik (režiser in scenarist) je leta 1996 je obiskal tečaj filmske režije na Newyorški filmski akademiji, nato pa se je vpisal na na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomiral iz filmske režije, leta 2010 pa končal še magisterij. Na mednarodnih filmskih festivalih so bili nagrajeni njegovi študentski kratki filmi, na primer Pavle (2001). Petelinji zajtrk (2007), njegov režijski in scenaristični celovečerni prvenec, je bil poleg številnih festivalskih projekcij slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja 2009. Leta 2012 je na Festivalu svetovnega filma v Montrealu za svoj drugi celovečerni film Šanghaj (2012) prejel nagrado za najboljši scenarij. Podpisal se je tudi pod TV-filme, na primer Sen kresne noči (2006) in Hodnik (2010), dokumentarne filme, kot je Iskanje izgubljene ljubezni (2005), pa tudi oddaje v živo na RTV Slovenija ter humoristične serije in nadaljevanke kot je Naš vsakdanji kruhek. Marko Naberšnik je izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani.

Robert Hofferer (producent in scenarist) je avstrijski kulturni manager, podjetnik ter filmski in gledališki producent. Je lastnik produkcijske hiše Artdeluxe. Že več kot desetletje je manager svetovno znanega multimedijskega umetnika Andréja Hellerja ter generalni direktor kulturne družbe Artevent. Robert Hofferer je eden izmed glavnih sponzorjev Filmskega festivala LET'S CEE na Dunaju.

Aleš Pavlin (koproducent) je slovenski filmski in televizijski producent ter profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Je član Sveta za radiodifuzijo RS in član Evropske filmske akademije (EFA).

Andrej Štritof (koproducent) je pred filmsko in televizijsko produkcijo deloval kot glasbenik in glasbeni producent. Je član Evropske filmske akademije (EFA).

Igralska zasedba

Michael Kristof (Jakob Lindner)je bil rojen leta 1981 v Potoku v Rožu, Avstrija. Michael Kristof je diplomiral iz igre na Akademiji za gledališče, radio, film in gledališče (AGRFT) v Ljubljani. Nastopil je v številnih mednarodnih gledaliških vlogah, med drugim v igrah Petra Turrinija, Petra Handkeja in Yasmine Reze. Prav tako je sodeloval pri različnih filmskih projektih v Sloveniji in Avstriji ter posojal svoj glas produkcijam BBC in ORF. Gozdovi so še vedno zeleni je prvi celovečerni igrani film, v katerem igra glavno vlogo.

Simon Šerbinek (stotnik Jan Kopetzky) je bil rojen leta 1973 v Mariboru. Simon Šerbinek je diplomiral iz igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Leta 2000 so mu po hudi nesreči amputirali obe nogi pod kolenom. V Sloveniji je nastopil v več gledaliških vlogah in stranskih televizijskih in filmskih vlogah. Poučuje odrski govor v gledališčih po Sloveniji.

Clemens Aap Lindenberg (General) je bil rojen leta 1961 na Dunaju, Avstrija. Clemens Aap Lindenberg je študiral igro pri sloviti igralki Dorothei Neff. V tridesetletni karieri je nastopil v številnih gledaliških in filmskih vlogah ter sodeloval s pomembnimi režiserji, kot so Xaver Schwarzenberger, Houchang Allahyari, Wolfgang Glück, Ioan Toma, Jaroslav Gillar, Hakon Hirzenberger in Babette Arens.

Kristian Hodko (Desetar Karl Hafner) je bil rojen leta 1986 v Zagrebu, Hrvaška. Kristian Hodko je študiral igro na Dramskem inštitutu Univerze Concordia v Montrealu. Na kanadski televiziji je postal prepoznaven z vlogami v serijah kot so 18 To Life in Blue Mountain State. Odigral je tudi več zahtevnih stranskih vlog v kanadskih filmih. Tekoče govori angleško, pa tudi francosko, špansko in hrvaško.

Izjave o filmu

"Ravno tako, kot ima pesem lahko več vsebine kot roman, tudi velike teme ne potrebujejo velikih pripovednih form. Gozdovi so še vedno zeleni je film o prijateljstvu, dostojanstvu in človečnosti sredi pekla in iracionalnosti prve industrializirane vojne v zgodovini sveta. Pripovedovanje o vojni je vedno občutljiva zadeva.

S producentom sva bila mnenja, da bi morala razviti zgodbo, ki bi opisala grozote vojne brez nazornih prikazov, velikih prizorov bitk in množičnega umiranja. Zato sva se odločila posneti morečo izkušnjo dveh vojakov, ki sama obtičita v gorah Julijskih Alp. Za preživetje se borita brez zalog hrane, vode in zdravil, njuna edina zveza z enoto pa je vojaški telefon. Sta topniška opazovalca, ki skozi daljnogled opazujeta nečloveško divjanje vojne. A čeprav sta le pasivna opazovalca, kruta govorica orožja v njuni srci vseka globoke rane in ju navda s strahom, občutki nemoči, cinizmom, osamljenostjo, otopelostjo, jezo in razočaranjem. Hkrati je njuna vera v osebno identiteto ter tovarištvo, človečnost in dostojanstvo vendarle tisto, kar ju v duhu ohrani pri zavesti kot človeški bitji.

Mogočni vrhovi Julijskih Alp še potencirajo njuno vizualno in materialno osamitev, hkrati pa v nekem smislu pričajo o nezlomljivosti narave, ne glede na to, kako kruto in samovoljno se vede človeštvo.

Obup hudo ranjenega stotnika Kopetzkyja in vojaka Lindnerja ter hkratno upanje na rešitev, njune čustvene vzpone in padce smo posneli s kamero iz roke, s fokusom, ki niha med ostrim in zamegljenim ter za današnji čas neobičajno dolgimi statičnimi kadri.

Z rjavimi in sivimi barvnimi paletami filma, nevsiljivim gibanjem kamere in intimnimi, radikalno brezkompromisnimi nastopi igralcev smo dosegli, da je pretresljivost zgodbe dobila tudi primeren vizualen kontekst.

Gozdovi so še vedno zeleni gledalcem sporoča, naj se zavedajo, da je ne glede na čas in prostor, vojna v svojem bistvu vedno klavrn rezultat političnih napak oblasti." - Marko Naberšnik, režiser

"Zgodba tega filma je morda resničnejša od resničnosti same.

V prvi svetovni vojni je bila soška fronta morda ena izmed najbolj krvavih sploh. Bila je prizorišče klanja; sad neizrekljivega, brezumnega vojskovanja med Avstro-Ogrsko in Italijo, ki se je odvil v enajstih velikih bitkah, s tisoči topov, plinskih granat, ročnih bomb, letal, motornih vozil in strojnic. Zgrajene so bile gorske ceste za vojaški prevoz, vzpenjače, izvrtanih je bilo na stotine kilometrov predorov, ki so služili miniranju in razstreljevanju gorskih vrhov. V vrstah so razsajale lakota, revščina in bolezni; na obeh straneh so vojaki trpeli nevzdržne pogoje. Na koncu so bile ogromne žrtve na obeh straneh zaman. Evropo, kot je bila nekoč, je uničila blaznost.

Film je bil posnet na zgodovinskih prizoriščih soške fronte, na 2200 metrov nadmorske višine, v soteskah, dolinah, ob reki Soči, ob gradovih in trdnjavah. Izčrpna raziskava je pokazala, da smo snemali v enakih vremenskih pogojih, kot so jih prenašali vojaki tistega poznega poletja 1917; na soncu, v vetru, dežju, megli, snegu, med bliski in grmenjem, v vročini in mrazu, ki so se pogosto izmenjali v le nekaj minutah.

Več snemalnih dni v gorah smo morali odpovedati zaradi slabih vremenskih razmer. Gradbeni material za prizorišče snemanja je bil prenesen v kolonah nosačev. Večina prizorišč je od prve svetovne vojne ostalo nespremenjenih. Temeljito smo preučili vsako podrobnost, opremo izdelali pod vodstvom muzejev in zgodovinarjev. Veliko originalnih predmetov smo si tudi izposodili od institucij in od zasebnih zbirateljev. Poiskali smo več dnevnikov pravih vojakov, ki so nas vodili pri uporabi jezika v scenariju.

Film v svoji verodostojnosti in odkritosti težko kogarkoli pusti neprizadetega in se trdno usidra v spomin. Gozdovi so še vedno zeleni je protivojni film, je cinematična komorna igra."

- Robert Hofferer, producent

"Tako sem se vživel v vlogo, da sem še spat hodil v kostumu." - Michael Kristof, igralec

"Kosila smo imeli v gorski koči, ki je bila odprta tudi za pohodnike. Ko smo med odmori prihajali tja v uniformah, poškropljenih s krvjo, so bili ljudje tako šokirani, da so prenehali jesti." - Simon Šerbinek, igralec

"Lik generala odlično uteleša cinizem in perverznost miselnosti vsake vojne." - Clemens Aap Lindenberg, igralec

"Iz Kanade so me v Evropo pripeljali zaradi majhne vloge, ker sem naravnost izrezan neki tu padli vojak. To je za filmsko industrijo več kot nenavadno." - Kristian Hodko, igralec

Komentarji

15.11. 2014 ob 19:11 zvezdica
Komentar razkriva vsebino oziroma konec filma! Prikaži
25.11. 2014 ob 19:05

seveda da so gozdovi še zeleni, ampak ko bova jst pa tonček u hosta pršla jih sploh več nebo. hahahah

— marjan
26.11. 2014 ob 8:30

Tudi tok niso,da bi fim snemali na pravi lokaciji se pravi Rombonu. Film je pa posnet na Mangartskem sedlu.

— Haso
27.11. 2014 ob 9:11

Lahko bi bli vsaj tok in snemali film na Rombonu in ne na Mangartu. Film je povprečen.

— Peter
27.11. 2014 ob 20:45 zvezdica

Odličen film. Zelo me je prevzel. Nabršnik je znova dokazal, da je mojster filmske umetnosti. Moda bo kdo, ki pričakuje lahkotnost Petelinjega zajtrka, razočaran, a mene je njegov novi film izjemno presenetil. Sem bil sprva malo v dvomih, ali se da grozote 1. svetovne vojne prikazati na tak minimalističen način. Film te prevzame, tudi zaradi odlične igre obeh protagonistov in zelo impresivne filmske slike.

— Miro
30.11. 2014 ob 6:37

Ne smejo snemat na Rombonu ,ker je park miru

— Pierre
30.11. 2014 ob 14:14

Film je dober ,ampak je sneman na napačnem vrhu, Rombon ni bil pa nikoli osvojen s strani italijanov, drugače je pa film posnet po dogodkih, ki so se v resnici še bolj grozovito odvijali

— Aleš
30.11. 2014 ob 17:25

Odličen film! Lepo, da imamo tudi Slovenci film o tem zgodovinskem času.

— Zoran
1.12. 2014 ob 21:09

Odlično prikazana praznina. Še boljši konec. Sivini življenja sledi?

— hirundelle
2.12. 2014 ob 13:38 zvezdica

Izjemen film! Pretresljiv! Kaže vso bedo, ves nič, vso trpljenje in nesmisel vojne. Že dolgo me ni kak film tako pretresel. Ta boj majhnega vojaka, človeka, ki mu vlada neviden gospodar vojne, ki človeških žrtev ne šteje, je osupljivo resnično prikazan v tem filmu. Se bojim, da ta film pri gledalcih ne bo imel večjega uspeha, ker je preprosto preveč angažiran, surov in sugerira na bedo majhnega človeka - Don Kihota, ki ga zgodovina preprosto zmelje z zemljo. Lažje je gledati fantazijske zgodbice in spektakle iz Hollywooda, ki te zazibajo v potrošniški sen. Čestitke celotni ekipi in hvala za ta ganljiv filmski prispevek!

— Marjana
3.12. 2014 ob 22:02

Zelo beden film. Poln taktičnih neumnosti in nesmislov pri uporabi opreme. Ne prikazuje niti približno realne bede gorskih prednjih straž in opazovalnic prve svetovne vojne. Komaj sem se prisilil da sem ostal do konca filma, da sem videl kako nastajajo izdajalci.

— Andraž
4.12. 2014 ob 15:00

Zgleda, da so fantje lahko dobili evropski denar ob 100 letnici začetka prve vojne in malo zaslužili. Škoda, Naberšnika sem imel za dobrega režiserja (ga imam še zmeraj ), vsak ga lahko kiksne. Film je daleč od povprečja, amatersko narejen, glavno vlogo pa ima ubogi telefon, ki je kriv za vse. Mogoče je nekaterim ravno zato všeč, niso se niti toliko potrudili, da bi snemali na pravih, resničnih lokacijah. Na Mangrt se da priti z avtom, je bilo lažje kot s konji na Rombon. Nič ne zamudite, če ga ne vidite, v bistvu je bolje, da ga ne, naj vam Naberšnik ostane v spominu s Petelinjim zajtrkom in Šanghajem, ki sta res mojstrovini !

— Črt
6.12. 2014 ob 23:18

Odličen film. Definitivno ostane v glavi še kar nekaj dni. Čestitke!

— Mia
7.12. 2014 ob 19:06

Filem samo prikazuje koliko rekvizitov so uspeli nabrati na kup, drugače pa je podpovprečen tako da sem komaj zdržal do konca.

— Andraž
10.12. 2014 ob 16:36

Izjemen in zelo ganljiv film. Naberšnik je naš daleč najboljši režiser, kar smo jih v zadnjem času imeli. Lahko bi bil naša "filmska Tina Maze", če bi znal kdo v tej deželici to prepoznat. A bojim se, da na filmskem prizorišču manjka kak producent ala Andrea Massi, da bi imel pogum Naberšnika zares pognat po strmini. Podobno je z Okornom. Eden je že šel v iz Slovenije in mu je uspelo, medtem ko se z Naberšnikom lahko zgodi to, kar se je zgodilo Mateji Svet. Preprosto premalo sposobnih ljudi okoli sebe je imela. Filma ne moreš posneti sam in zato se mi zdi primerjava s smučarijo na mesti. Pa še enkrat poklon za film!

— Bojan
13.12. 2014 ob 19:31

Dober! Ampak iz vojn se človeštvo nič ne nauči. Se kar naprej ponavljajo. Denar pa je vzrok. Krvavi denar.

— Pino
2.1. 2015 ob 16:52

Lep in razmišljujoč ter čustven film. Human in dostojanstven poklon tragičnemu obdobju, ko smo Slovenci v nesmiselni vojni moriji izgubili preveč svojih sinov.

— Radovan
11.1. 2015 ob 18:34

Na Rombonu filma niso smeli posneti, ker naj bi bil tam "park miru", zaradi vojne. Pametnjakovici!

— 1234
11.4. 2015 ob 15:11

Zakaj nikoli ni bil osvojen ROMBON ? a kdo mogoće ve? upam da je v tem filmu tudi zgodovina Bošnjakov na ROMBONU in Soški Fronti.Filma se nisem pogledal ampak sodeč po komentarjih zna bit odličen film !

— Bošnjak
8.8. 2015 ob 19:01 zvezdica

"Babi, kako je bilo med vojno? Česa se najbolj spomniš?"

Tišina. Zakaj? Oglejte si film, pa boste videli in občutili, zakaj. Menim, da bi bilo dobro pokazati ta film vsem politikom, ki so kdajkoli kandidirali za katerikoli položaj. In ki kdaj bodo. Da bi vedeli, kakšna odgovornost je, reševati spore na miren način, brez nepotrebnih žrtev. Borimo se ... Zakaj? Ker je tako rekel cesar? Predsednik? Pa je razlog resničen? Človeško življenje je vendar neprecenljivo. Vojna pa je še vedno enakega okusa in vonja v vseh časovnih obdobjih; bodisi pred sto leti, bodisi danes.

Tudi moj pradedek je padel na soški fronti; trupla - kot seveda mnogih drugih - pa niso pokopali z zasluženo častjo.

Naberšnik je naredil izdelek, ki postavlja spomenik ne le njegovemu predniku, temveč vsem, ki so v brezumnem jemanju življenj iskali svoj mali smisel. Zato je komorna zasedba igralcev smiselna: ker je občutek tesnobe vojne morda prisoten še bolj, kot bi bil v umetni hollywoodski koreografiji množičnih spopadov. Najbolj jasno doživimo občutek doživljanja posameznika, natančno takega, kot je bil.

Tu želim pohvaliti odlično igro Michaela Kristofa, ki se je v lik mladega vojaka odlično vživel. Bil je najbolj pristen v ansamblu.

Šerbinkovo igro nekoliko slabi izgovorjava nemškega jezika. Takoj lahko opazimo, da r-ji niso pristno nemški. Tukaj bi v veliko pomoč bilo še malo več vaje, preden bi se lotili snemanja in bi z eno malenkostjo lahko veliko pridobili. Ravno tako menim, da so ustvarjalci premalo izkoristili Šerbinkovo pomanjkanje nog. Lahko bi ga malo bolj povdarili in s tem dosegli kanček več dramatičnosti. Pogrešala sem tudi kakšno iztisnjeno solzo. Čeprav je več kot očitno, da je stotnik Kopetzky možat izkušeni vojak, je izguba noge gotovo tako boleča izkušnja, da tudi največji silak potoči kakšno solzo.

Edino, kar se mi je v cinematografskem smislu zdelo moteče, je bila odločitev za snemanje brez stativa. Menim, da bi lahko ustvarili enako napetost, kljub statičnim kadrom. Premikanje se mi je enostavno zdelo preveč naporno za oči. Sicer je kontrast med statično kamero v sanjskem svetu vojaka in gibljivo kamero v resničnem svetu dosegel svoj efekt, pa vendar ... Lepše je spremljati zgodbo, če je kamera mirna. Vsaj takšno je moje osebno mnenje.

Tudi luč - torej osvetljava - ter zvok sta odlično dopolnjevala mozaik zgodbe.

Film je zaradi svoje statičnosti, gibljive kamere in komorne zasedbe drzen. Skoraj predrzen za sodobnega gledalca. Pa vendar prisili navzoče, da se ustavimo in se poklonimo vsem, ki so doživljali nesmisel vojne. Zato je vreden ogleda.

Ustavimo se, oglejmo si film Gozdovi so še vedno zeleni, nato pa pojdimo v svoja življenja in jih užijmo z mirom v srcu, s spoštovanjem svojih prednikov ter z zavedanjem, da se bomo tukaj in zdaj MI - mi sami - odločili za ljubezen do bližnjega.

— jesse45613

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.