Glavna postaja

Vsebina

Dora (Fernanda Montenegro) je nekdanja učiteljica, ki se preživlja tako, da na glavni železniški postaji Ria De Janeira, imenovani Central Station, piše pisma za ljudi, ki sami ne znajo pisati. Prihajajoč v mesto iz siromašnega predmestja se delavci zgrinjajo k njej v upanju, da bodo lahko preko pisem stopili v stik z izgubljenimi člani družine, ji narekujejo ljubezenska pisma ali zgolj opisujejo podrobnosti iz svojega življenja. Dora računa en dolar za pismo, ki ga napiše in še enega, pismo tudi odpošlje. Med njenimi strankami je tudi Ana (Sôia Lira)in njen devetletni sin Josue (Vinicius de Oliveira), ki si najbolj želi, da bi spoznal očeta, ki ga še nikoli ni videl.
Dora je sčasoma postala stoično brezbrižna do odgovornosti, ki jo prinaša njena naloga, samovoljno odločujoč o tem, katero pismo bo oddala in katero ne. Vsako noč se s podzemno železnico odpelje domov v predmestje. Tam Dora in njena soseda Irene (Marilia Pera), ki je prav tako neporočena in živi sama, na glas bereta pisma, ki jih Dora napiše čez dan. Tista, ki so resnično pomembna - teh je le malo - kasneje odpošljeta, ostala vržeta v koš za smeti. Če se ženski glede pisma ne strinjata, to konča v predalu, kjer časa na poznejšo odločitev. Eno od takšnih pisem v predalu je tudi pismo Ane in Josueja.
Toda Dorino življenje se dramatično spremeni. Kmalu po tistem, ko se Ana z Josuejom vrne na Glavno postajo, da bi oddala še eno pismo za fantovega očeta, jo do smrti povozi avtobus. Zapuščen, brez sorodnikov v Riu, Josue sam brezciljno tava po postaji. V Dori se prebudi materinski čut in usmiljenje, ki premaga prvotno željo, da bi z dečkovo nesrečo skovala hitri dobiček. Odloči se, da bo dečka odpeljala k njegovemu očetu na oddaljeni severozahod Brazilije. Medtem ko ju avtobusi in tovornjaki peljejo skozi bolj in bolj neznano pokrajino, nenavadni par počasi premaguje začetni odpor. Ko tako potujeta tesno skupaj, se poglabljata vase. Potovanje preraste v iskanje lastne identitete: v dečkovo iskanje njegovega očeta, ženino iskanje lastnega srca in hrepenenje celega naroda po njegovih koreninah.

Postaja, imenovana Brazilija

Le malo držav je doživelo toliko travmatičnih sprememb v zadnjih tridesetih letih, kot jih je prav Brazilija.
Pozna industrializacija je povzročila ogromen val notranje migracije. Hitro ji je sledil kaos v mestih, ki so bila povsem nepripravljena na tako številne doseljence. Odsotnost agrarne reforme in neprekinjena suša v severnih deželah je pripeljala do nadaljevanja preseljevanja v južni del države.
V sedemdesetih so milijoni na severu zapustili svoje domove, družine in dosedanji način življenja, saj jih je pritegnila iluzija o ekonomskem raju, ki ga je razglašala vojaška vlada. Toda obljube se niso izpolnile, nezaposlenost je izjemno narasla in prav tako nasilje v prenaseljenih brazilskih mestih na jugu države.
V začetku devetdesetih je dežela zašla še globlje v stanje kaosa. Po tem ko je novoizvoljeni predsednik Collor razglasil nezaslišan nov načrt za obnovo ekonomije, se je več kot 800.000 mladih Brazilcev odločilo za izgnanstvo, v iskanju možnosti, ki jih v domači državi zanje ni bilo. Prvič, odkar so jo pred 500 leti odkrili, je Brazilija postala dežela emigrantov. To je bila glavna tema mojega prejšnjega filma, Foreign Land, o generaciji v krizi, izgubljeni v deželi, ki je sama negotova o svoji identiteti.
Nekaj let je minilo. Sedaj stojimo na začetku novega stoletja in na nek način je dežela dozorela. Zavedamo se, da je ekonomski čudež, ki naj bi v trenutku rešil vse naše probleme, prevara.
Prav tako se zavedamo, da masovno izseljevanje ni prava rešitev. Končno smo soočeni sami s sabo, s tem, kar v resnici smo in kar se tako razlikuje od podobe, ki jo o nas ponuja uradna statistika in nacionalna televizija. Naslova, ki sta bila tako učinkovita v kontroliranju in določanju Brazilske polpretekle zgodovine.
Danes se v ospredje postavlja pomembna naloga: iskanje nove dežele, ki bo morda preprostejša in manj veličastna kot dosedanja, vendar bo bolj sočutna in humana. Dežela, kjer bo še obstaja možnost določene nedolžnosti.
Ta želja ponovno odkriti deželo, na novo določiti samega sebe, sovpada s ponovnim rojstvom brazilske kinematografije, s potrebo nadaljevati s kinematografsko tradicijo, ki je bila nasilno prekinjena zaradi političnih in ekonomskih razlogov - verjetno zato, ker je upodabljala, kar se je resnično dogajalo v Braziliji, v nasprotju s tistim, kar je bilo mogoče videti na televiziji.
Namen Glavne postaje je govoriti prav o tem iskanju lastnih korenin. To je film o dečku, ki čaka, da bo našel svojo identiteto, prav tako pa je to tudi zgodba o ljudeh, ki se trudijo ostati povezani s svojo preteklostjo (nepismeni imigranti, ki narekujejo svoja pisma Dori)
Walter Salles

O igralcih

Fernanda Montenegro - Dora
Fernanda Montenegro, ki jo mnogi upravičeno imenujejo največja igralka Brazilije, je igrala v več kot petdesetih igrah in v številnih filmih. Leta 1970 je prejela nagrado za najboljšo igralko na filmskem festivalu v Moskvi za vlogo v filmu Paula Porta Em Familia, ki je bil na istem festivalu proglašen za najboljši film. Kasneje je prejela nagrado za najboljšo igralko na italijanskem filmskem festivalu v Taormini za vlogo v filmu Tudo Bem, ki ga je režiral Arnoldo Jabor in nastopila v filmu Leona Hirszmana They Don"t Wear Black Tie, ki je leta 1980 na Beneškem filmskem festivalu osvojil zlatega leva.
Njeni drugi filmi: A Falecida režiserja Leona Hirszmana, The Hour of the Star režiserke Suzane Amaral in See This Song režiserja Carlosa Dieguesa.

Marilia Pera - Irene
Po mnenji Pauline Kael ena izmed desetih najboljših igralk osemdesetih, je Marilia Pera prejela nagrado Mednarodne zveze filmskih kritikov za najboljšo igralko leta 1982 za vlogo v filmu Hectorja Babenca Pixote. Nagradi za najboljšo igralko je prejela tudi na dveh drugih festivalih, obakrat za vlogo v filmu režiserja Carlosa Dieguesa Better Days Ahead.
Njeni drugi filmi: Bar Esperança Miced Blood, Angels of the Night The Interview in Tieta.

Vinicius De Oliveira - Josue
Vloga Josue je njegova prva filmska vloga. Bil je star deset let, ko je k njemu na letališču v Riu, kjer je čistil čevlje, stopil režiser Walter Salles. Ko so ga preizkusili skupaj z 1500 drugimi dečki, je bil njegov nastop tako prepričljiv, da je bil takoj izbran za vlogo. Da je rojen igralec je dokazal z izjemno odzivnostjo in zmožnostjo koncentracije med snemanjem najbolj zahtevnih scen.

O režiserju

Walter Salles
Delo Walterja Sallesa, pa naj gre za njegove dokumentarne ali igrane filme, se vrti okoli vprašanja izgnanstva in iskanja lastne identitete. Njegov glavni film Foreign Land, ki ga je leta 1995 posnel skupaj z režiserko Danielo Thomassodi, sodi med pomembnejše v novejši brazilski kinematografiji. Film je prejel sedem mednarodnih nagrad in bil prikazan na več kot tridesetih filmskih festivalih. Proglašen je bil za najboljši brazilski film leta 1996, kjer so ga v kinodvoranah prikazovali več kot šest mesecev. Leta 1997 je bil prikazan tudi v ZDA.
Njegovi dokumentarci, med njimi Life Somewhere Else in Kracjnerg, the Poet of the Remains, so prav tako prejemali številne nagrade na mednarodnih festivalih
Trenutno skupaj z režiserko Danielo Thomassodi pripravlja kratek film Minuit za serijo 2000, seen by... za francosko televizijsko postajo Arte.

Najpomembnejše nagrade in nominacije

Berlinski filmski festival:

• dobitnik zlatega leva - Walter Salles
• nagrada žirije - Walter Salles
• dobitnik srebrnega medveda Fernanda Montenegro

Zlati globus:

• dobitnik zlatega globusa za najboljši tuji film
• nominacija za zlati globus za najboljšo igralko v drami - Fernanda Montenegro

Oskarji:

• nominacija za oskarja za najboljšo igralko
• nominacija za oskarja za najboljši tuji film