Nateg in pol

Zasebni umetniški kurator Harry Deane (Colin Firth) skuje umetelen načrt, kako ukaniti najbogatejšega moža Angliji in navdušenega zbiralca umetnin Lionela Shabandarja (Alan Rickman), da kupi ponarejeno sliko Moneta. Da bi kupca zvabil v past, najame teksaško kraljico rodea (Cameron Diaz), da se na tej strani oceana predstavlja za žensko, katere ded je sliko po drugi svetovni vojni osvobodil iz krempljev nacistov.

Film, ki so ga snemali v Londonu in Novi Mehiki, je po scenariju oskarjevcev Joela in Ethana Coena (True Grit, No Country for Old Man) režiral Michael Hoffman (The Last Station). Producira Mike Lobell (Striptease, The Freshman, Honeymoon in Vegas) s partnerjema iz podjetja Crime Scene Pictures Adamom Rippom in Robom Parisom; slednji je film financiral prek Crime Scene Pictures in ArtPhyl. Izvršna producenta sta Rizal Risjad in Philip Elway.

Igrajo Colin Firth, Cameron Diaz, Alan Rickman, sir Tom Courtenay , Stanley Tucci in komedijantka veteranka Cloris Leachman.

Izza kamere so sodelovala enako zveneča imena: direktor fotografije Florian Ballhaus , kostumografka, oskarjevka (s še osmimi nominacijami za kipec) Jenny Beavan, maskerka Christine Blundell in trikratni oskarjevec, scenograf Stuart Craig.

O nastajanju filma

»Scenarij bratov Coen je klasična bistra komedija o spopadu kultur,« pravi režiser Michael Hoffman. »Harry Dean – nekoč zatiran fantič z javne šole – je živo nasprotje sproščene PJ; on vztraja pri načrtu, ona pa temu nasprotuje. Kot bi Cary Grant iz zlate dobe Hollywooda srečal Carole Lombard iz drugega obdobja.« Glede filmske verzije iz šestdesetih, v kateri sta igrala Michael Caine in Shirley MacLaine, pa pravi: »Ne poznam izvirnika; obema je skupno le, da pripovedujeta o možakarju, ki ima načrt.«

Tako Hoffman kot producent Mike Lobell sta hotela sodelovati s Firthom, a sta videla hudo prepreko: »Prepričana sva bila, da bo dobil oskarja za The King’s Speech,« se spominja Hoffman, »kar bi pomenilo, da mu bodo ponujali vse in marsikaj. Ampak na svoj rojstni dan sem dobil sporočilo, da bi se Colin rad dobil z menoj. Prvo, kar mi je rekel, je, da se mu res ne zdi, da bi rad snemal komedijo. A na čakanju na drugi let domov me je poklical njegov agent, češ da je Colin pristal.«

Firth je že lep čas vedel za scenarij. »Edinstven je; popelje te v neko drugo obdobje, pa ne nujno v tistega iz izvirnega filma. Zasnova scenarija Coeonovih je res podobna; a celoten ton in liki so povsem drugačni. Nakrohotal sem se, in ni veliko komedij, ki to dosežejo že na papirju.«

«Ker je pred tem igral v A Single Man Toma Forda, v katerem se je potegoval za oskarja, in je nato za The King’s Speech kipec tudi dobil, si je igralec zaželel malo popestriti svojo kariero. »Po vseh teh resnih in resnobnih zgodbah je bil čas, da se lotim nečesa, kar vključuje neumnosti, klobasanje in slačenje hlač. Z užitkom se zatekam k svoji smešni plati.«

Firth je že pred prvim srečanjem poznal delo Michaela Hoffmana: »The Last Station me je neznansko navdušil. Oba sva imela za seboj mučeniške like in nared sva bila za kakšno neukrotljivo farso.«

Režiser ima za svojega glavnega igralca same pohvalne besede: »Colin je sijajen komik; na trenutke sem skozi njegovo igro ugledal Busterja Keatona, Petra Sellersa in Caryja Granta. Nenehno si izmišljuje in pri tem ohranja neverjeten nadzor na telesom.«

Glede izbora Cameron Diaz za vlogo Teksašanke PJ režiser pravi, da se mu je pri branju scenarija porodil »seznam z zgolj eno igralko na njem, ki bi lahko odigrala to vlogo.« Firth pravi, da je bila Diazova med snemanjem »prava krogla energije; natanko to, kar potrebuje Harry Deane, in natanko to, kar sem potreboval jaz kot igralec. Nisem je videl drugačne kot radostne in sijoče; njena prisotnost in potrpežljivost sta sorazmerni.«

Harryjevega šefa in možakarja, ki bi ga Harry rad prelisičil, Shabandarja, igra Alan Rickman. Čeprav sta Firth in Rickman oba igrala v romantični komediji Love Actually, je epizodna struktura filma pomenila, da nista imela nobenega skupnega prizora. Tokrat sta torej sodelovala prvič. »Komični bes in komični prezir – tega ne zna nihče bolje kot Alan,« zagotavlja Firth. »To, da se Alan na platnu do tebe obnaša kot do smetja, je ponižujoče; izza kamere pa je čudovita družba.«

O igralcih

Colin Firth (Harry Deane), sicer izurjen klasični gledališki igralec, je veteran filma, TV in gledališča; v vseh treh vejah igralske umetnosti deluje že prek tri desetletja. Nastopil je v treh filmih, ki so osvojili oskarje za najboljši film: The King’s Speech, Shakespeare in Love in The English Patient. Za vlogo kralja Georgea VI. (imenovanega Bertie) v filmu The King’s Speech je med drugim prejel oskarja, zlati globus, nagrado Ceha filmskih igralcev, bafto in nagrado britanskega neodvisnega filma. Fordov A Single Man po romanu Christopherja Isherwooda mu je prinesel nagrado za najboljšega igralca v Benetkah, bafto in nominacije za oskarja, zlati globus in nagrado Ceha filmskih igralcev. Videli smo ga v Tinker Tailor Soldier Spy, Love Actually, Nanny McPhee, Bridget Jones, Valmont, Apartment Zero, A Month in the Country, Girl with a Pearl Earring, Where the Truth Lies, Then She Found Me, Mamma Mia!... Pravkar je končal snemanje črne komedije Arthur Newman z Emily Blunt in trenutno snema The Railway Man z Nicole Kidman in se pripravlja na Devil’s Knot v režiji Atoma Egoyana. Kariero je začel je na West Endu v postavitvi igre Another Country in nato v filmski verziji Mareka Kanievske igral drugo vlogo. Na malih zaslonih se je med zvezde prebil v vlogi Darcyja v nadaljevanki Pride and Prejudice, za katero je bil v igri za bafto, nato nastopil v več TV filmih (Conspiracy, Tumbledown, Deep Blue Sea… in v miniseriji Nostromo.

Cameron Diaz (PJ Puznowski) je filmski krst prestala pri 21-ih v komediji The Mask in odtlej igrala v več filmih, ki so po svetu vsak zase navrgli pek 100 milijonov dolarjev, kot katera koli druga igralka – Diazova je četrta največja »zaslužkarica«, takoj za Tomom Cruisom, Bradom Pittom in Tomom Hanksom. Po The Mask je Cameronova izbrala neodvisno črno komedijo The Last Supper in nato igrala v Feeling Minnesota, She’s the One, My Best Friend’s Wedding, A Life Less Ordinary, There’s Something About Mary (nominacija za zlati globus in več drugih nagrad), Being John Malkovich (še ena nominacija za zlati globus, nagrado Ceha filmskih igralcev in bafto), v filmskih verzijah priljubljene serije Charlie’s Angels, Charlie’s Angels: Full Throttle, Things You Can Tell Just By Looking At Her, Vanilla Sky (spet nominacija za zlati globus, med drugim), The Sweetest Thing, Gangs of New York, In Her Shoes, What Happens in Vegas, My Sister’s Keeper, The Green Hornet, Bad Teacher... Pred kratkim je posnela filmsko inačico priljubljene knjižne uspešnice What to Expect When You Are Expecting, leta 2004 pa je za MTV-jevo serijo Trippin potovala po najbolj eksotičnih krajih na planetu.

Alan Rickman (lord Lionel Shabandar) je nazadnje nastopal na Broadwayu v uspešnici Seminar. Sicer plodni in priznani gledališki igralec (dvakrat je bil v igri za tonyja; tudi režira) je na velikih platnih debitiral v akcijskem trilerju Die Hard, nazadnje pa smo ga videli v zaključku franšize o Harryju Potterju Deathly Hallows Part Two. Igral je v Sweeney Todd, Snowcake, Bottleshock, Prince of Thieves (bafta za stransko vlogo), Sense and Sensibility in Michael Collins (obakrat se je potegoval za bafto), v TV filmih Rasputin (emmy, zlati globus, nagrada Ceha filmskih igralcev) in Something the Lord Made (nominacija za emmyja). Trenutno pripravlja film CBGB, v katerem igla slovitega ustanovitelja zloglasnega pankovskega kluba The Bowery. Kot režiser se je preizkusil z The Winter Guest in z njim ob premieri v Benetkah osvojil dve nagradi.

Tom Courtenay (Major) je kariero začel leta 1062 z glavno vlogo v The Loneliness of the Long Distance Runner in zanjo prejel bafto za najbolj obetavnega novinca. Nagrado je naslednje leto osvojil za naslovno vlogo v Billy Liar Johna Schlesingerja. Za oskarja za stransko vlogo se je potegoval z vlogo v Leanovi priredbi romana Doctor Zhivago. Nato je prevladala njegova ljubezen do gledališča, ki se mu je za dolga leta povsem posvetil, a je bil leta 1984 spet v igri za oskarja (skupaj s soigralcem Alberotm Finneyem) v filmu The Dresser. Kmalu ga bomo videli ob Maggie Smith v Quartet, ki ga režira Dustin Hoffman. Leta 2000 je na podlagi pisem z mamo iz šestdesetih izdal kritiško hvaljene spomine Dear Tom: Letters from Home in dve leti pozneje spisal in nastopil v monodrami na podlagi pisem in pesmi Philipa Larkina. Vmes ga je kraljica Elizabeta povišala v viteza za štirideset let udinjanja na filmu in v gledališču.

Stanley Tucci (Zaiden Weber) je doslej nastopil v prek 50 filmih (The Hunger Games, The Devil Wears Prada, Julie and Julia, Road to Perditioni…) in v neštetih TV oddajah (seriji Monk, ki mu je prinesla emmyja, in ER, v kateri se je potegoval za emmyja; TV film Conspiracy, za katero je dobil zlati globus) ter v gledališču. Njegov celovečerni režijski prvenec Big Night (pravzaprav je bil sorežiser, soscenarist in igralec) mu je prinesel nešteto priznanj. Trenutno na velikih platnih igra v Jack and the Giant Killer ob Ewanu McGregorju.

Cloris Leachman (babi Merle) ima oskarja iz 1972 za vlogo v Bogdanovičevem The Last Picture Show; za emmyja se je nazadnje potegovala leta 2011 za vlogo v humoristični nanizanki Raising Hope, pred tem je dva osvojila za vlogo v nanizanki Malcolm in the Middle, sicer pa je nominacije za emmyja začela nabirati leta 1972 v seriji Mary Tyler Moore – do danes je napaberkovala devet kipcev. Nagrade in nominacije za razne nagrade je dobivala tudi v seriji Phyllis.V svoji prek šestdeset let raztezajoči se TV in filmski karieri je bržkone najbolj znana po vlogi v komediji Mela Brooksa Young Frankenstein, s katero se je potegovala za zlati globus.

O ustvarjalcih

Michael Hoffman (režiser) je lani s filmom The Last Station, ki ga je režiral in zanj spisal scenarij po romanu Jaya Parinija o poslednjih letih življenja Leva Tolstoja, na Frankfurtskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najboljšo literarno priredbo. Potem ko je na univerzi v Idahu, kjer je študiral, osnoval gledališko skupino, je na univerzi v Oxfordu režiral svoj prvi film Privileged, v katerem se je kot igralec prvič preizkusil Hugh Grant; nato so ga leta 1983 z njegovim scenarijem za Promised Land povabili k sodelovanju v delavnico inštituta Sundance. Film je leta 1987 produciral Robert Redford za svojo hišo Wildwood Productions z Meg Ryan in Kieferjem Sutherlandom v glavnih vlogah. Hoffman je za Wildwood posnel še Some Girls (a.k.a. Sisters) in nato presedlal k Paramountu z uspešno komedijo Soapdishter posnel še Restoration z Robertom Downeyjem. jr, ki je osvojil dva oskarja. Sledili so One Fine Day, William Shakespeare’s A Midsummer Night’s Dream, za katerega je spisal scenarij, ljubljenček kritikov The Emperor’s Club, Game Six, dokumentarec za mrežo ESPN Out of the Blue, a film about Life and Football in skupaj s Pulitzerjevim nagrajencem, novinarjem Seymourjem Hershem, scenarij za pilotsko oddajo za HBO o ameriški obveščevalni službi na Bližnjem vzhodu.

Joel and Ethan Coen (scenarista) sta med filmarji edinstvena, saj brata sodelujeta kot z več nagradami okinčana režiserja, scenarista in producenta. Doslej sta se potegovala za trinajst oskarjev in jih osvojila štiri – za izvirni scenarij za Fargo ter za prirejeni scenarij, režijo in najboljši film za No Country for Old Men. Leta 2010 je bila njuna priredba filma True Grit z Jeffom Bridgesom v igri za deset oskarjev, med njimi za najboljši film, režijo in scenarij. Skupaj sta posnela že petnajst filmov, ki so pobrali nešteto mednarodnih filmskih nagrad, med njimi za najboljšo režijo v Cannesu za Barton Fink in The Man Who Wasn’t There.