Prava frekvenca

New Line Cinema predstavlja film Prava frekvenca z Dennisom Quaidom, Jimom Caviezelom, Andreem Braugherjem, Elizabeth Mitchell in Noahom Emmerichom v glavnih vlogah. Film je režiral Gregory Hoblit, večkratni dobitnik emmyjev, zlatih globusov in nagrad ameriških režiserjev, po scenariju Tobyja Emmericha.

Če bi imeli priložnost odpotovati nazaj v času in spremeniti en sam dogodek v svojem življenju, kaj bi spremenili?

Za Johna Sullivana (Jim Caviezel) to sploh ni nobeno vprašanje. Spremenil bi dogodke iz dne 12. oktober 1969, ko je v podivjanem požaru v Bruxtonu življenje izgubil njegov oče, junaški gasilec. Če od malih nog John, zdaj policist, sanjari o tem, kako bi bilo, če bi preprečil tragedijo, zaradi katere je še vedno tako jezen in osamljen. Nenadoma John dobi tisto, kar si želi... in zraven nekaj, na kar ni računal.

V Pravi frekvenci režiser Gregory Hoblit (Primal Fear) prikaže svež in izviren pogled na potovanje skozi čas, skozi presunljivo zgodbo o očetu in sinu, ki skupaj, a vsak v svojem vesolju, poskušata preprečiti strašen zločin. Znanstvena fantastika, kriminalka in bridka zgodba o družinskih vezeh, se strnejo v pripoved o prepletenosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Dan pred obletnico očetove smrti John Sullivan v hiši, ki jo je podedoval, odkrije stari očetov radijski oddajnik in se začne igrati z njim. Skozi električno statiko nenadoma vzpostavi stik s človekom, ki trdi, da je gasilec, in očitno pričakuje razplet baseballskega finala leta 1969. Se John res pogovarja s svojim očetom, ki živi v istem dnevu, v isti hiši, a tri desetletja prej?

Sprva noben od njiju ne more verjeti, kmalu pa se John znajde sredi maratonskega pogovora s svojim mladim očetom (Dennis Quaid) in mu prvič zaupa, kako zelo ga ima rad in kako obžaluje njegovo smrt. Nenadoma se zave, da lahko zdaj vse to spremeni. Franka opozori na napako, ki ga je stala življenje, in tako reši svojega očeta smrti v bruxtonskem požaru.

12. oktobra 1999 John Sullivan ugotovi, da ima zdaj po stenah obešene fotografije svojega očeta kot sivolasega moža. S tem ko sta Sullivana spremenila preteklost, sta skovala novo sedanjost. John je presrečen zaradi svojih novih spominov na očeta - dokler ne ugotovi, da so se spremenile tudi druge stvari. Drobne spremembe, ki jih je povzročilo preživetje njegovega očeta, so pripeljale do vrste nerešenih serijskih umorov, med njimi tudi do gnusnega umora Johnove mame. Zdaj se Frank in John bojujeta s časom - delijo ju tri desetletja, povezuje pa le radio - da bi preprečila umor, ki bo zapečatil njuno usodo. In vsakič, ko Frank spremeni kaj v svojem vesolju, se John znajde v povsem drugačni resničnosti.

Prava frekvenca, ki temelji na novi znanosti o več vesoljih, govori o očetu in sinu, ki potrebujeta le čas, da bi popravila stvari. S tem filmom Gregory Hoblit poseže v revolucionarno znanstveno fantastiko in ustvari ganljiv film o očetu in sinu, ki izkoriščata časovne paradokse, da bi ujela morilca in se zbližala med seboj. Hoblit je želel ustvariti znanstveno verjetno in hkrati razumljivo čustveno zgodbo, ki raziskuje načine, s katerimi se v človekovem življenju preteklost, sedanjost in prihodnost povezujejo med seboj.

To je prvi scenarij Tobyja Emmericha, ki je sicer glasbeni producent. "Od nekdaj so mi pri srcu zgodbe o potovanju v času," pravi, "toda pogosto sem se spraševal, ali bi bila mogoča takšna zgodba, v kateri bi skozi čas potovale le informacije, ne pa tudi ljudje." Prava frekvenca temelji na znanstveno podprti zamisli, da čas in informacije niso en sam rečni tok, temveč vrsta pritokov, ki se lahko med seboj tudi stekajo, kot se leti 1969 in 1999 za Franka in Johna Sullivana.

Toda Emmericha niso zanimale le posledice sporazumevanja s preteklostjo; zanimalo ga je tudi, kako bi takšen pojav utegnil vplivati na razvoj medčloveških odnosov, manipulacijo borze ali na razplet strašnega zločina. Emmerich razlaga svoje namene: Zamisel o presečnem času je vodilno načelo filma, toda temu sem dodal več enako pomembnih drugih plasti: svojo strast do zgodb o očetih in sinovih, policistih in gasilcih, baseballu in New Yorku.

Producent Hawk Koch se je takoj navdušil nad tem dinamičnim scenarijem: "Ko sem ga prebral, sem se zaljubil v idejo o očetu in sinu, ki dobita pravo drugo priložnost, da se spoznata in imata rada."

Tudi režiserja Gregoryja Hoblita je scenarij takoj pritegnil in povzročil, da si je tudi sam začel zastavljati zelo osebna vprašanja o tem, kako bi spremenil svojo lastno preteklost, če bi bilo to mogoče. "Ob zgodbi sem se kar naprej spraševal "kaj če bi?"," razlaga Hoblit, ki mu je oče umrl pred nekaj leti. "Spraševal sem se, kaj če bi imel še eno priložnost s svojim očetom? Kaj če bi lahko spet govoril z njim, kaj bi mu rekel?"

Moč teh čustveno nabitih ugibanj je Hoblita kot magnet pritegnila k zgodbi. Še bolj pa ga je pritegnila znanstveno verjetna hipoteza scenarija - o časovnem presečišču, ki Johnu Sullivanu omogoči, da komunicira s svojo preteklostjo in jo spreminja - in morda tudi prepreči tragično prihodnost. Na Hoblita je naredila velik vtis natančno raziskana zgodba, ki se je skrbno izognila običajnim logičnim pastem paradoksov časovnega potovanja.

"Scenarij na res vznemirljiv nov način pristopi k problemu časovnega potovanja, na podlagi sodobne fizikalne ideje o vzporednih vesoljih in načinih, s katerimi se informacije, znanje, čas in prostor medsebojno povezujejo," pravi Hoblit. "Predvsem pa se scenariju resnično posreči združiti znanstveno fantastične koncepte časovnega potovanja z napeto psihološko in dramatično srhljivko.

Hoblit si je že od vsega začetka zadal zelo jasno nalogo: narediti film karseda resničen in možen - ne le zgodbo o neraziskanih mejah človekovega srca, temveč tudi zgodbo o neraziskanih mejah kozmoloških možnosti. Zato je za svetovalca najel profesorja Briana Greena, vodilnega fizika in teoretika, ki je znan po svojih revolucionarnih idejah o teoriji strun, da je pomagal določiti pravila časovnega potovanja in vzporednih vesolj. Greene je skrbel za to, da scenarij, igralci in režiser nikoli niso prekršili nobenih znanih fizikalnih zakonov. Kot številni vodilni fiziki je tudi Greene prepričan, da v teh zakonih ni ničesar, kar bi onemogočalo časovno potovanje - čeprav noče trditi, da bo do njega nujno prišlo, vsaj ne še v tako kratkem času.

Čeprav Prava frekvenca govori o časovnem potovanju, pa je tudi zelo prizemljena čustvena drama in kriminalka. Velik izziv je bilo najti igralce, ki bi te tri na videz tako nezdružljive prvine povezali v prepričljive dramske junake. "Iskal sem pogum," razlaga Hoblit. "To še zlasti velja za Dennisa Quaida in Jima Caviezela. Njuna popolna in neustrašna pripravljenost na to, da zlezeta pod kožo Franku in Johnu, je bila tako neverjetna, da mi je pogosto dobesedno vzelo sapo. V filmu sta si dovolila nekaj zelo močnih čustev, kakršnih pri moških igralcih ponavadi nismo vajeni. To je bilo nekaj, kar sem resnično želel, in onadva sta moje želje v celoti izpolnila."

Hoblit je Dennisu Quaidu zaupal vlogo Franka Sullivana, junaškega gasilca, ki umre v požaru in tako neprostovoljno zapusti svojega šestletnega sina. "Filma ni bilo lahko posneti," pravi Quaid. "V njem je toliko begajočih prvin: časovno potovanje, dve zelo različni časovni obdobji, vizualni efekti, nevarni prizori, akcija in drama med dvema likoma, ki se sploh ne moreta videti in ju ločuje trideset let. Na marsikaj moraš kot igralec misliti in imeti razčiščeno pri sebi."

Medtem ko je Frank Sullivan rojeni junak, je John Sullivan junak po sili, zaznamovan s tragedijo, ki mu je vzela očeta. Igranje tega lika je bilo za Jima Caviezela zelo čustvena izkušnja. "Še noben scenarij me ni tako zadel," trdi Caviezel. "V ospredju je želja, da bi si povrnil izgubljeno, zelo človeška želja, da bi se vrnil in popravil stvari. Večina ljudi ne obžaluje tistega, kar so naredili. Obžalujejo tisto, česar niso naredili. John Sullivan pa dobi novo priložnost, da naredi tisto, česar prvič ni. To je zelo ganljivo."

Igralsko zasedbo dopolni Elizabeth Mitchell v vlogi Johnove mame, ki je v Pravi frekvenci zaljubljena žena, pa strta vdova in tudi ženska, ki ji po življenju streže serijski morilec. "Pri njenem liku mi je najbolj všeč, da ne glede na to, kar se ji dogaja, vseskozi ostaja močna," pravi Mitchellova.

Ker se Prava frekvenca dogaja v vzporednih vesoljih, ki ju ločuje 30 let, je zahtevala dva povsem ločena, vendar prepletena koncepta scen in kostumov. Tako so se morali snemalna ekipa in igralci vsak dan posebej najprej vprašati: Katero leto je danes?

"V bistvu smo posneli dva filma," pravi Gregory Hoblit. "Eden se dogaja leta 1969, drugi leta 1999." Tehnična ekipa je zgradila dve prizorišči z identičnim načrtom - eno je bilo opremljeno tako, da je predstavljalo leto 1969, drugo pa je zrcalilo Johnovo življenje v letu 1999.

Še teže je bilo obvladati dejstvo, da so se morale vsakič, ko se je v letu 1969 kaj spremenilo - tudi najmanjši premik kosa pohištva - posledice fizično odraziti v resničnosti leta 1999. Hoblit razlaga: "Prav vsi sodelujoči, od scenografov, mojstrov vizualnih efektov do kostumografov, so se morali zavedati časovne konvergence. Zavedati so se morali, da tudi najdrobnejši dogodek v enem obdobju povzroči spremembe v kostumih, pričeskah, pohištvu, okvirih za slike, v vsem na prizorišču."

Film so snemali na različnih krajih v New Yorku.

O igralcih in ekipi

Dennis Quaid (Frank Sullivan) je eden najbolj karizmatičnih in vsestranskih ameriških igralcev. Nedavno je igral v filmu Oliverja Stona Any Given Sunday z Alom Pacinom, Cameron Diaz in Jamesom Woodsom. Za njim je lepo število filmskih vlog, med drugim je igral v filmih Savior, The Parent Trap, Wyatt Earp, The Right Stuff, Something to Talk About, Dragonheart in Postcards From teh Edge.

Jim Caviezel (John Sullivan) je nedavno nastopil v filmu Anga Leeja Ride With The Devil in v za oskarja nominiranem filmu The Thin Red Line. Igral je tudi v filmih Wyatt Earp, G.I. Jane in The Rock.

Elizabeth Mitchell (Julia Sullivan) se je doslej uveljavila predvsem kot gledališka igralka, širšemu občinstvu pa se je prvič predstavila v televizijskem filmu Gia.

Gregory Hoblit (režiser/producent) se je prvič lotil znanstvene fantastike. Prava frekvenca je njegov tretji film. Priznanje kritikov in eno nominacijo za oskarja si je prislužil njegov prvenec, uspešnica Primal Fear, kjer sta poleg nominiranega Edwarda Nortona nastopila še Richard Gere in Laura Linney. Svoj drugi film, Fallen, je posnel z Denzelom Washingtonom, Donaldom Sutherlandom in Johnom Goodmanom.

Je tudi uspešen televizijski režiser (L.A. Law, Hooperman, NYPD Blue).

Toby Emmerich (scenarist, producent) se je doslej ukvarjal predvsem z glasbo. Pod njegovim vodstvom je v New Line Cinema nastala glasba za filme Austin Powers, Who"s the Man, The Mask, Dumb and Dumber, Seven…

Prava frekvenca je Emmerichov prvi samostojni scenarij, sodeloval pa je že pri scenarijih za The Good Fight, Confidence Men, Terra Nova in Man Out of Time.