Slavno neslavna Florence

Leta 1944 je dedinja v letih Florence Foster Jenkins sredi vrhunca newyorškega družabnega dogajanja. Darežljiva mecenka klasične glasbe, ustanoviteljica imenitnega Kluba Verdi s svojim angleškim s soprogom in menedžerjem St. Clairom Bayfieldom mestno smetano zabava s prečudovitimi tableaux vivants oziroma »živimi slikami«, v katerih, kakopak, glavno vlogo igra sama.

Ko v Carnegie Hallu sliši slovito sopranistko Lily Pons, Florence dobi navdih, da začne spet peti; odloči se za ure petja, kar njen predani Bayfield srčno podpira. Najdeta mladega pianista Cosma McMoona, ki se komaj prebija, da jo spremlja na klavirju. Zanj je to sanjska služba! Dokler seveda ne dojame, da – čeprav se ima madame Florence za vokalni fenomen – njegova učenka komaj kdaj zadane noto. Še bolj ga bega Florenceino in Bayfieldovo skrajno nenavadno urejeno razmerje – Bayfield je res poročen s Florence, a živi s svojim dekletom Kathleen.

Florence se odloči, da priredi zasebni koncert. Kot pogosto doslej Bayfield poskrbi, da se ga udeležijo »pravi ljubitelji glasbe« – Florenceini prijatelji, ki jih očara njen žar, kadar nastopa. Koncert je neznansko uspešen, a ko si Florence v glavo vbije, da bo nastopila v Carnegie Hallu, kar je bil od nekdaj njen sen, ter v ta namen razda na tisoče vstopnic veteranom, ki se vračajo iz vojne, se Bayfield in McMoon znajdeta pred morebitno katastrofo: kako bosta zmogla pred občinstvom, ki ga ne moreta obvladovati, zaščititi Florence v svetu, polnem sreče, naklonjenosti, ljubezni in uresničenih sanj, ki sta ga bila ustvarila zanjo?

Stephen Frears je navdihujočo, ganljivo in prisrčno komedijo o ljubezni, glasbi in doseganju sanj režiral po scenariju Nicholasa Martina. Z Meryl Streep in Hughom Grantom tokrat sodelujejo prvič, poleg njiju igrajo še Simon Helberg, Nina Arianda, Rebecca Ferguson in John Kavanagh. Izza kamer so sodelovali še direktor fotografije Danny Cohen, scenograf Alan MacDonald in kostumografinja Consolata Boyle. Izvirno glasbo je zložil Alexandre Desplat.

O FLORENCE FOSTER JENKINS

Rojena v Pensilvaniji leta 1968 je kot otrok veljala za obetavno pianistko, a je njene sne je zatrl oče, ki ni dovolil, da bi izobraževanje nadaljevala v tujini. Odšla je od doma in po poučevanju klavirja pristala v New Yorku, kjer se je odločila, da postane pevka. Bliže k temu cilju sta jo popeljali dve naključji v letu 1909 – umrl je njen oče in ji zapustil precejšnje premoženje, in spoznala je St. Claira Bayfielda, sina nezakonske hčere angleškega grofa.

Florence je začela s pevskimi vajami in se pognala v glasbene družabne kroge v New Yorku. Ustanovila je lasten klub, Klub Verdi, ter se včlanila v kar nekaj literarnih in zgodovinskih krožkov v mestu, kjer je kot glasbena direktorica za izbrane zasebne goste producirala priljubljene »žive slike«, v katerih je tudi igrala. Ni trajalo dolgo, pa je že nastopala z arijami Verdija, Mozarta in Johanna Straussa ter z Brahmsovimi popevčicami, pri tem pa jo je na klavirju spremljal Cosme McMoon. Četudi – ali pa ravno zato – ni imela daru za petje, je privabljala navdušene privržence in njena slava se je razširila prek meja salonov visoke družbe New Yorka.

Njeno zmagoslavje je bil nastop v sloviti dvorani Carnegie 25. oktobra 1944; vstopnice so bile razprodane v pičlih dveh urah in med zanesenim občinstvom so bila slavna imena, kot so skladatelja Cole Porter in Gian Carlo Menotti ter sopranistka Lily Pons. Florence je umrla nekaj mesecev pozneje, stara 76 let.

• »Naj govorijo, da ne znam peti,« je izjavila. »Nihče pa ne more trditi, da nisem pela.«
• Eden od najljubših posnetkov Davida Bowieja na vinilnih ploščah je prav The Glory of the Human Voice Florence Foster Jenkins.
• Cosme McMoon se je po Florenceini smrti posvetil bodybuildingu in do smrti leta 1980 razsojal na tekmovanjih.

O IGRALCIH

Meryl Streep (Florence Foster Jenkins) je kariero začela na gledaliških odrih že med študijem igre in komaj tri leta po diploma že debitirala na Broadwayu, prejela emmyja (za vlogo v seriji Holocaust) in se potegovala za prvega oskarja (za vlogo celovečercu The Deer Hunter). Skupno je prejela tri oskarje in se lani že – rekordno – devetnajstič potegovala za kipec v muzikalu Into the Woods; za vlogo je bila v igri tudi za zlati globus in nagrado Ceha filmskih igralcev. Nazadnje smo jo videli v Ricki and the Flash v režiji Jonathana Demmeja. Za svoje delo v zabavni industriji je prejela nešteto drugih priznanj in nagrad, med njimi nagrado za življenjsko delo Ameriškega filmskega inštituta, nacionalno medaljo za umetnost iz rok predsednika Obame, priznanje Kennedyjevega centra, častnega cezarja… Aktivna je v kampanjah za varstvo okolja, predvsem skozi lastno skupino Mothers and Others; sodeluje tudi z društvi Women for Women International, Equality Now, Women in the World Foundation in Partners in Health.

Hugh Grant (St. Clair Bayfield) je nazadnje igral v Ritchiejevem The Man from Uncle in v romantični komediji Marca Lawrencea The Rewrite. Videli smo ga v Cloud Atlas brata in sestre Wachowski, glas je posodil liku v risanki The Pirates! Band of Misfits in igral v Did You Hear About the Morgans?, Music and Lyrics, American Dreamz, Bridget Jones's Diary, Bridget Jones: The Edge of Reason, Love Actually, Two Weeks' Notice, Four Weddings and a Funeral (za vlogo je prejel zlati globus in bafto), Notting Hill, About a Boy (obakrat v igri za zlati globus), An Awfully Big Adventure, The Englishman Who Went Up a Hill But Came Down a Mountain, Sense and Sensibility, Mickey Blue Eyes, Small Time Crooks, Extreme Measures (tudi producent), Maurice… Prejel je tudi nagrado Petra Sellersa za komedijo, priznanje na Beneškem festivalu in častnega cezarja.

Simon Helberg (Cosme McMoon) igra v humoristični nanizanki The Big Bang Theory, sicer pa se je preizkusil že kot režiser s prvencem We'll Never Have Paris po lastnem scenariju, v katerem igra s soprogo, scenaristko in režiserko Jocelyn Towne. Videli smo ga v za oskarje nominiranih A Serious Man Ethana in Joela Coena in Good Night, and Good Luck Georgea Clooneyjs, v Old School, For Your Consideration in Dr. Horrible's Sing-Along Blog.

O USTVARJALCIH

Stephen Frears (režija) velja za enega najboljših britanskih režiserjev in se odlično znajde v široki paleti slogov, tem in žanrov. Uveljavil se je s TV dramami in je prvih 15 let kariere delal skoraj izključno za ta medij. Sredi osemdesetih se je preusmeril na velika platna in posnel The Hit s Terenceom Stampom, Johnom Hurtom in Timom Rothom, nato pa dramo My Beautiful Laundrette, ki je povsem spremenila njegovo kariero. Sledili so Sammy And Rosie Get Laid, biografija Joeja Ortona Prick up Your Ears in hollywoodska Dangerous Liaisons in The Grifters (nominacija za oskarja), pa The Snapper, The Van, The Hi-Lo Country, High Fidelity, Dirty Pretty Things, Mrs. Henderson Presents, The Queen (nominacija za oskarja), Chéri, Tamara Drewe, Muhammad Ali's Greatest Fight, Philomena z Judi Dench (film je od treh nominacij prejel eno bafto in se potegoval za tri zlate globuse in štiri oskarje)… Nazadnje je režiral The Program z Benom Fosterjem v vlogi Lancea Armstronga.

Nicholas Martin (scenarij) je delal kot novinar in pisal za The Sunday Times, The Guardian in različne revije. Po študiju scenaristike je pisal v glavnem za TV – Between the Lines, Big Bad World, Midsomer Murders…. Trenutno pripravlja scenarij za Muriel and Mr Gandhi o obisku Gandhija v Londonu leta 1031.