Eksperiment

Orwellovsko, impresivno. Film, o katerem se po izhodu iz dvorane veliko razmišlja in se ne pozabi tako kmalu (sploh pa zato, ker vemo, da je narejen po resničnem dogodku).

Vabimo vas k sodelovanju v Eksperimentu

V cilju psihološkega raziskovalnega projekta vas bomo skupaj z 19 drugimi kandidati razdelili na zapornike in paznike. Zaporniki bodo zaprti v nadzorovanem, kaznilnici podobnem okolju, kjer se bodo morali podrejati pravilom, pazniki pa bodo vzdrževali red. Sodelovali boste v dvotedenskem raziskovanju učinkov dodeljenih vam vlog, moči in nadzora, in ki vas bo popolnoma spremenil. Toda to je zgolj simulacija. Ali pa ne?

Moritz Bleibtreu, (glavni junak filma Teci, Lola, teci in eden največjih nemških zvezdnikov), je Tarek ali zapornik številka 77, bivši novinar, ki pod se pod krinko udeleži eksperimenta, prepričan, da bo svojemu uredniku priskrbel osupljivo zgodbo. Sprva zaporniki doživljajo svojo vlogo igrivo in s humorjem, pazniki pa svojo z živčnostjo in nelagodjem. Toda s časoma manjši konflikti in nepomembna pričkanja prisilijo 20 ljudi prisilijo, da se bolj poglobijo v dodeljene vloge. Nepomembna pričkanja hitro eskalirajo in pazniki morajo raziskati vsa mogoča sredstva, da bi zapornike držali na vajetih.

Potem ko je potolkel vse rekorde gledanosti in pretresel občinstvo po vsej Nemčiji, je Eksperiment prijel nagrado občinstva za najboljši film in najboljšega igralca na festivalu nemškega filma, kjer je Bleibtreu nagrajen tudi z nagrado žirije za umetniške dosežke. Posnet po romanu Črna skrinja Maria Giordana, Eksperiment je eden redkih filmov, ki vas spodbuja k razmišljanju o tem, kako bi se obnašali na obeh straneh zaporskih rešetk.

Film je režiral Oliver Hirschbiegel, ki je na festivalu v Montrealu prejel nagrado za najboljšega režiserja 2001 ter Bavarsko filmsko nagrado.

Sinopsis

Tarek (Moritz Bleibtreu) bere časopis v svojem taksiju, medtem ko čaka na naslednjo stranko. Pogled mu obstane na oglasu:

Iščemo prostovoljce za poskus. Plačilo 4000 DEM za 14-dnevni eksperiment v simuliranem zaporu.

Nareka privabi možnost dobrega zaslužka, toda oglas prebudi tudi njegov dolgo speči novinarski instinkt. Sklene obiskati Univerzitetni inštitut za psihologijo in raziskati priložnost. Tam posluša uvodni govor dr. Jutte Grimm (Andrea Sawatzki), znanstvene asistentke pri eksperimentu.

Eksperiment zahteva igranje vlog v zaporu podobnem okolju. Naključno boste razdeljeni na paznike in zapornike.

Če boste sodelovali v eksperimentu kot zapornik, se boste morali odpovedati zasebnosti in državljanskim pravicam.

Tarek je prepričan, da je zavohal sijajno zgodbo. Telefonira Zieglerju, časopisnemu uredniku in bivšemu delodajalcu. "10.000 DEM, brez stroškov, plus fotografije", je Zieglerjeva ponudba, ki jo Tarek sprejme. Da bi dokumentiral svojo tajno misijo, si priskrbi skrito kamero, vgrajeno v očala.

Iz večje skupine prijavljenih za eksperiment izberejo 20 ljudi. Med njimi so Schutte (Oliver Stokowski), lastnik kioska, kjer Tarek pogosto kupuje cigarete; Eckert (Timo Dierkes) , Elvisov dvojnik in Berus (Justus von Dohnanyi), letališki delavec. Tudi Tarek je izbran, čeprav je moral prikriti svoj strah pred zaprtimi prostori, da bi preprečil zavrnitev.

Kasneje istega dne se na križišču zaleti v avtomobil mlade ženske Dore (Maren Eggert). Omotična, vendar ne ranjena, se zdi manj zaskrbljena zaradi nesreče kot pa zaradi nenadne smrti svojega očeta, s čigar pogreba se je pravkar vračala. Dora in Tarek skupaj preživita strastno noč in se hitro zbližata. Ko ji naslednje jutro Tarek pove, da bo sodeloval v eksperimentu, ga Dora poskuša odvrniti. Tarek ne posluša njenega nasveta. Naslednji dan v univerzitetni predavalnici skupaj z drugimi udeleženci posluša profesorja Thona (Edgar Selge), vodjo eksperimenta.

"Naslednja dva tedna bosta popolnoma nova izkušnja. Morali boste izvajati pritisk in ga prenašati. Nekateri od vas se boste odpovedali temeljnim človeškim pravicam. Če kdo želi odnehati, zdaj ima zadnjo priložnost za to".

Nekoliko kasneje udeležence razdelijo na paznike in zapornike in se začne vsakdanja rutina zaporskega življenja. Prva naloga paznikov je ukazati zapornikom, naj se slečejo in oprhajo. Sledi prvo poniževalno dejanje;

pazniki prisilijo zapornike, da oblečejo grobe halje, brez spodnjega perila. Bojna sekira je že izkopana.

Po ozkem hodniku zapornike odpeljejo v celice. Tareku je v celici z električarjem Joejem (Wotan Wilke Moehring) in skrivnostnim, vase zaprtim Steinhoffom (Christian Berkel). Paznik Bosch (Antoine Monot Jr.) prebere pravila:

1. Zaporniki se lahko kličejo samo po zaporniških številkah
2. Paznike morajo naslavljati z "gospod paznik"
3. Po gašenju luči se ne smejo pogovarjati
4. Obroke morajo pojesti do konca
5. Brez odlašanja morajo ubogati vsak ukaz paznikov
6. Pazniki morajo kaznovati zapornike za vsak prekršek

Vrsta kazni pa ni določena. "To bomo razčistili ob pravem času",objavi Kamps (Nicki von Tempelhoff). Profesor Thon poudari, da je telesno nasilje prepovedano. "Kdor se bo zatekel k nasilju v kakršni koli obliki, bo izključen iz eksperimenta."

Prvi konflikt med zaporniki in pazniki izbruhne že prvi dan pri večerji. Schutte, šibek in krhek možak noče piti mleka, čeprav mu paznik ukaže. Pazniki ne vedo, da je alergičen na mleko. Tarek je jezen, ker pazniki nočejo prisluhniti Schutteju in da bi pomagal prijatelju, popije njegovo mleko. Ponižani Eckert steče k celicam, da bi dal zgled zapornikom. Zbudi Tereka in ga prisili delati sklece. Ko ta odkloni, Eckert kaznuje tudi Tarekova sojetnika.

Od tega trenutka vlada med pazniki in zaporniki napetost , ki jo Tarek, v lovu na vročo zgodbo, zavestno še bolj stopnjuje.

Po začetnih nagonskih reakcijah se udeleženci vživijo v svoje vloge paznikov in zapornikov kot hudodelci in žrtve.

Prefinjena koreografija čustev se odvija v simuliranem zaporu in razlike med zaigranim in resničnim postajajo nejasne in zabrisane. Sprva negotovi v svojih vlogah, pazniki so pripravljeni raziskati možnosti nasilnih sredstev in nagon za samoobrambo odpre pot odkriti agresiji. Berus, ki je od začetka precej neopazen, postopoma prevzema vlogo vodje v tej krizni situaciji.

Naslednji konflikt izbruhne naslednji dan, ko Eckert in Berus trpinčita Tareka med pregledovanjem postelj. Tarek jima povrne tako, da ju zaklene v celico, kar sproži divje ovacije med zaporniki. Toda njegovo zmagoslavje je kratko. Pazniki se maščujejo, prevzamejo nadzor nad situacijo in prisilijo zapornike v ponižujočo pokornost.

"Dokler tisti zgoraj nič ne rečejo, delamo pravilno. Hočejo prav to, da se spodaj kaj dogaja."

Uporaba sile in odziv nanjo vodita k nevarnemu vrhuncu, medtem pa se vrstijo vse bolj nasilni incidenti. V ospredje prihajajo jeza, strah, sovraštvo in obup. Konflikt med Tarekom in paznikoma Eckertom in Berusom je

hud in odkrit. Ko se pritisk poveča, prvi krog šibkih udeležencev umaknejo iz eksperimenta. Medtem ko profesor Thon verjame, da hiter razvoj dogodkov jamči uspeh eksperimenta, dr. Grimmova postaja vse bolj zaskrbljena.

Svari ga pred nevarnostjo nadaljevanja eksperimenta, vendar vse v imenu znanosti. Ločnica med simulacijo un stvarnostjo je pri vseh udeležencih vse bolj nejasna in zabrisana. Samo vprašanje dneva je, kdaj se bo vse skupaj sesulo in pustilo trajne posledice na vse udeležence.Nihče od njih ne bo več isti.

Beležke o filmu

Oliver Hirschbiegel je prebral roman Črna skrinja Maria Giordana v eni noči in je takoj vedel, da je našel idealen material za svoj prvi celovečerni film. "Prav to sem iskal - napeto, negotovo zgodbo, ki naj bi se dogajala v Nemčiji. Ni se treba pretvarjati, da se dogaja nekje drugje. Likovi romana so zelo živi. Vsaki je osvetljen neverjetno jasno in ustvarjalno".

Slavni nemški igralec Moritz Bleibtreu je star Hirschbieglov znanec, s katerim je dalj časa želel delati. Vlogo Tareka je sprejel še preden je bil prvi osnutek scenarija sploh končan. "Takoj sem vedel, da želim sodelovati pri Eksperimentu. Film se dotika najpomembnejših vprašanja sobivanja ljudi, spopadanja z avtoriteto, sprejemanja odgovornosti za lastna dejanja. Prav to so mehanizmi, ki pripeljejo do vojne. Poleg tega sva z Oliverjem stara znanca in sva dalj časa želela delati skupaj".

Po njegovem prihodu v ekipo se je začel projekt hitro odvijati. Giordano je že prej predelal scenarij, Don Bohlinger, ameriški svetovalec pa ga je kasneje še izpilil. Hkrati je pisatelj Christoph Darnstadt, navdušen nad zgodbo, začel delati lastno verzijo.

Hirschbiegel, Darnstadt in Bohlinger so se zaprli v hotelski apartma v Kolnu, da bi uskladili različne verzije in izdelali eno samo, homogeno končno verzijo. "To je bila moja najlepša izkušnja, kar se tiče pisanja scenarija"

se spominja Hirschbiegel. Vsak dan smo delali po 15 ur, da bi napisali najboljši možni scenarij. Bohlinger je bil zadolžen za strukturo, Darnstadt za like , jaz pa za eksperiment in verodostojnost."

Hirschbiegel se je že prej odločil, da z izjemo glavnega junaka, angažira neznane obraze, da bi se lahko občinstvo identificiralo z vsakim posameznim likom". Hotel sem počasi razvijati vsaki lik, ga postopoma razgaljati pred očmi gledalcev. Znani obrazi bi bili pri tem ovira".

Ker igralce niso izbirali na osnovi individualnih sposobnosti predstavitve lika, temveč na osnovi sposobnosti za skupno delo, je Hirschbiegel pripravljal avdicije za večje skupine igralcev in jih spodbujal pri zamenjavi vlog.

"Skrivnost filmskega ustvarjanje je v fleksibilnosti in odprtosti za nove ideje in predloge". Tako je Christian Berklem, prvotno določen za vlogo Kampsa na koncu izbran za vlogo Steinhoffa. Oliver Stokowski, ki naj bi igral Boscha, je na koncu odigral Schutteja.

Hirschbiegel je minimaliziral uporabo umetnih luči in je namesto tega koristil že obstoječe čuli na prizorišču, s čimer je ustvaril grob in neobdelan videz. Kamerman Rainer Klausmann, dolgoletni Hirschbieglov sodelavec, je razvil celoten koncept. Za nočno razsvetljavo je predlagal rumene medle luči, ki se odbijajo od stropa celic.

Za dnevno osvetlitev je predlagal močne neonske luči, ki se odbija od belih sten.

Simulirani zapor je zgrajen v kleti kolnske tovarne kablov. Pri tem je bilo Hirschbieglovo poznavanje grafične umetnosti zelo koristno, saj so sceno zgradili po njegovi grafični interpretaciji Giordanovih opisov v "Črnem zaboju." Za pomoč pri izpeljavi Hirschvieglovih zamisli so izbrali oblikovalca Ulija Hanischa. " Hotel sem mladega, svežega scenografa, ki za sabo nima veliko filmov, ki pa je dovolj izkušen, da prevzame obsežno sceno. Uli je pred tem opravil izvrstno delo na Tykwerjevem filmu Bojevnik in princesa. Analitičen je in vidi stvari z objektivne razdalje, kar je bilo idealno za ustvarjanje takšnega prizorišča. Tako za igralce kot za filmsko ekipo so bili prizori v simuliranem zaporu, posneti po kronološkem vrstnem redu, neverjetno telesno in psihično mučenje. "Računal sem na učinke te hermetične situacije" priznava Hirschbiegel. " Če 12 do 14 ur na dan gledaš samo zaporske rešetke in nobene dnevne svetlobe, se razvije osupljiva dinamika. Napetost, ki jo čutite v filmu, je bila na snemanju skoraj otipljiva".

Po besedah igralca Christiana Berkla je "bilo to v vseh pogledih neverjetno doživetje. Ko vsak dan 15 ur tičiš v vlažni kleti brez sonca in dnevne svetlobe, hitro izgubiš občutek za čas. Na snemanjih je bil vsak igralec v vsakem trenutku na sceni. Ponavadi si skupaj z dvema ali tremi osebami. Te odhajajo, prihajajo druge in vsi so tam le nekaj dni. Vsi smo domnevali, da bo po 14 dnevih prišlo do velike napetosti med igralci. Da se to ni zgodilo, se moramo zahvaliti Oliverju, ki je bil vedno umirjen in je z vsemi ravnal enako.Če bi imeli muhastega, vzkipljivega režiserja, bi zlahka prišlo do eksplozije".

Vendar Hirschbiegel tiho priznava, da so določene simpatije in antipatije med igralci pomagale filmu. Zdelo se je, da postaja ločnica med igralci in njihovimi liki vse bolj zabrisana. " Včasih je bilo prav moteče", se spominja Hirschbiegel.

"Vse bolj smo se zavedali, da razdelitev vlog vpliva na verodostojnost filma. Pazniki in zaporniki so končno postali dve ločeni skupini, ki sta malicali vsaka zase in celo tekmovali med sabo. Med snemanjem sem se pogovarjal z igralci o njihovem videnju naslednjih prizorov. Bil sem resnično šokiran, ko sem ugotovil, da ne vem, kdo se pogovarja z mano -igralec ali njegov lik".

Istočasno je tudi sam počasi drsel iz vloge režiserja v vlogo filmskega znanstvenika. "Včasih sem razdelil naloge in potem opazoval, kaj se bo zgodilo. Ali pa sem pustil, da se prizor odvija, ne da bi povedal igralcem, da sem nehal snemati. Na primer, igralcu-pazniku sem po walikie-talkieju ukazal, naj jih prisili delati sklece ali naj naredi red".

Bilo jih je neverjetno opazovati na monitorju, kako izvršujejo ukaze. To me je zelo motilo, kajti zavedal sem se, da bi lahko začel ravnati z igralci kot s poskusnimi zajci v kletki in zahtevati več in več". Presenetilo ga je tudi dejstvo, da so bile kazni, ki so si jih igralci izmislili na njegovo zahtevo, pogosto strožje in priskutnejše od tistih v scenariju.

"Lars Gartner, ki je igral Renzla, si je na primer izmislil, da bo šel v celico in številki 53 rekel, da njegov sin umira v bolnišnici. Neverjetno je, kaj se vse zgodi v tako napeti situaciji! Čeprav vznemirljiva, me je ta dinamika prepričala, da je zgodba dejansko verjetna".

Po skoraj 30 dneh snemanja v klastrofobičnem vzdušju simuliranega zapora, je ekipa dokončala snemanje v Zandvoortu na Nizozemskem, kjer so posneti prizori v vili Dorinega očeta. Dora, edini lik, ki živi zunaj zapora, je žensko nasprotje surovi moškosti, izpričani v filmu. "Vloga Dore se ukvarja z vprašanji človečnosti in nežnih čustev", potrjuje Maren Eggert, ki je vlogo takoj sprejela. "Tudi drugi deli zgodbe govorijo o čustvih, ampak Dora je nekaj nežnega, svetlejšega, nekaj, kar zgodbi daje ravnotežje. Scenarij me je navdušil, ker ni običajen za nemški film in ker Dora igra posebno vlogo v njem".

Dejstvo, da je scenarij nastal po romanu, je za Hirschbiegla predstavljalo določeno odgovornost. "Bilo je zelo pomembno, da ga ne izdam, da ga uporabim kot nekakšno vozilo, da bi povedal razburljivo zgodbo". Med pripravami se je kar naprej vračal k biheviorističnim poročilom in video posnetkom ter iskal teme, ki niso bile del Giordanove knjige. Eden takšnih primerov je uporaba gasilnih aparatov pri pomirjanju zapornikov. Spraševal je tudi psihologe in psihiatre o ljudeh pred zlomom in klavstrofobiji. "Vse, kar se v filmu dogaja, je moralo biti verjetno, mogoče in realistično".

Pogovor z režiserjem Oliverjem Hirschbieglom

Eksperiment je po dolgem nizu televizijski film igrani prvenec. Je to, glede na način dela, velika sprememba za vas?

Prednost televizije je v tem, da jamči najmanj 2 ali 3 milijone gledalcev, kar za kino ni običajno. Razen tega snemanje igranega filma traja dlje, ker vsi pristopajo k delu veliko bolj resno, kar mi pravzaprav ne ugaja. Sem precej neučakan in rad delam hitro. 35 milimetrska kamera je večja od super 16 in jo je teže premikati. Na splošno je scena in ves trud okrog nje večja. Ne moreš snemati spontano brez večjih priprav.

Kaj je v knjigi zbudilo vaše zanimanje?

Vsak dobra zgodba pove nekaj o ljudeh. V vseh mojih filmih je bilo pomembno, da se ljudje med razvijanjem lika učijo in uporabljajo naučeno ter da so v situaciji, ko morajo zavzeti stališče. V romanu se to zahteva od večine junakov. Zame je bilo pomembno tudi to, da je zgodba razburljiva, da se dogaja v Nemčiji, z nemškim

filmskim likom, ki jim ni treba igrati, da so v Franciji ali Angliji.

V Nemčiji redko vidimo film, kot je vaš, ki pripoveduje od začetka do konca napeto zgodbo, ki temelji na junakih in občutku za okolico? Zakaj je po vašem mnenju tako?

Pripovedovanje ni ena od močnejših nemških plati. Nemčija je dežela pesnikov in mislecev. Razen Fassbinderja, moji vzorniki niso nemški, pač pa ameriški režiserji: Huston,. Hawks, Hitchcoock, Wilder.

Kadar nisem prepričan, kaj moram narediti, se vprašam, kaj bi naredil stari Hawks.

Ali bi sodelovali v takšnem eksperimentu?

Ne, odkar sem posnel film. Pred tem pa vsekakor. Strašno me zanima meja med domišljijo in resničnostjo. To vsi poznamo; ko se dečki igrajo kavboje in Indijance, policiste in lopove, igra hitro postane resnična. To boste opazili še zlasti med odraslimi moškimi.

V svojem delu se nenehno osredotočite na trenutek, v katerem se mora junak odločiti ali naj prevzame odgovornost za svoja dejanja.

Mislim, da je to čisto naključje. Zanimajo me negotove zgodbe, v katerih ljudje gredo skozi določen razvoj. Pripovedovanje je ena najstarejših človeških umetnosti, ki je nastala pred tisočletji, ko so ljudje še sedeli okrog ognja.

Lik profesorja Thona ima vse lastnosti norega znanstvenika, ki v raziskovalni vročici izgubi občutek za mero.

Meni se to ne zdi tako noro ali nenavadno. Vsako raziskovanje terja tveganje. Če bi bilo tako lahko odnehati, se 90% katastrof v zgodovini ne bi sploh zgodilo. Če bi odločal razum, bi bilo možno narediti konec v vsaki situaciji, vendar so takšni primeri v zgodovini človeštva izredno redki. Namesto tega ponavadi zmagajo egocentrizem, izguba občutka za resničnost, čut dolžnosti ali verski fanatizem. Ko vodite odpravo in se polne štiri tedne prebijate skozi sneg in led, se ne ustavite, preden dosežete cilj. Če hočete kaj odkriti, nadaljujete. To se mi ne zdi noro, pač pa le človeško.

Vi ste si izmislili kamero, ki jo Tarek vtihotapi v zapor. Tega v Giordaniovi knjigi ni.

Bral sem članek o kamerah, skritim v očalih. Uporabljajo jih v kirurgiji in vohunjenju. Prišel sem na idejo, da bi bilo to idealno orodje za Tareka. Težava je bila v tem, da ni imel niti svinčnika, zato smo to kamero dopisali v scenarij.

Uporaba video materiala je trenutno zelo priljubljena pri filmarjih.

V času naraščajoče negotovosti je to preprost način beleženja stvari z namenom, da pojasniš monstruoznost sveta. Ko nekaj snemaš, ustvarjaš določen občutek reda.

Včasih negotovost ustvarja sama kamera, kot na primer v Antonionijevem filmu Blow Up.

Težko je potegniti mejo. Če novinar vidi vojaka, ustreljenega skozi lečo kamere, ne bo storil ničesar, ker gleda skozi iskalo ne pa z lastnimi očmi. Snema dogajanje. Če pa nima kamere, bo šel tja in vpil, naj nehajo. Za Tareka je to trenutek, ko vse, delno tudi zaradi njegovih dejanj, uide izpod nadzora. Stopi k Schutteju, sname očala, se pogovarja z njim in ga spodbuja.

Je Moritz Bleibtreu sam posnel vse Tarekove video posnetke?

Da in v špici je tudi napisan je kot video operater. Kamera je res takšna, kot vidite v filmu. Vgradili smo jo v okvir očal.

Kaj vam kot režiserju pomeni kamera?

Zame je sredstvo za dosego cilja. Mnogi režiserji so zelo tehnično usmerjeni in na veliko uporabljajo posebne efekte. Jaz raje delam z igralci, zame je to pomembnejše.

Vas je skrbelo delo z veliko ekipo relativno enako pomembnih igralcev ?

Seveda. Do začetka snemanja sem delal na scenariju in nisem imel časa za priprave. Nekega jutra sem se naenkrat znašel kot vojskovodja med svojimi četami.

Ali ste opazili podobnost s televizijskim projektom "Big Brother"?

Vsekakor. V obeh primerih obstajajo opazovalne kamere, naprej pa primerjava ne zdrži. V Big Brotherju udeleženci stopajo v kontejner in se sami usmerjajo, simulirajo resničnost. Vsi igrajo kot da je resnično, v resnici pa je manj resnično kot dobro napisana zgodba. V našem primeru gre za povsem normalne ljudi, ki si zavestno rečejo: Zdaj igram vlogo paznika. Ni prostora za igranje česarkoli razen tega. Kot zapornik raje dobro premisliš, preden odpreš usta in tvegaš 20 sklec. V Big Brotherju takih situacij ni. Razen tega si sploh ne želim predstavljati, kaj bi bilo, če bi naš eksperiment namesto 5 trajal 100 dni.

Zakaj ste posneli tako resen film, ki se konča z umorom?

Preprosto smo si zamislili konec spirale nasilja. Ljudje se pobijajo iz različnih razlogov, na primer iz ljubosumja. Do odločanja o življenju in smrti pride v trenutku.

Tema filma je meja med igro in fikcijo. Kako je to vplivalo na snemanje?

Režiser je vedno stotnik. Ko imate 20 ljudi v takšne prostoru, stotnik zelo hitro prevzame režiserjevo mesto, postane skoraj general. Ko ugotovite, da ste kot režiser prišli v situacijo, da sedite pred monitorjem in opazujete igralce kot bi bili poskusni zajci, je to precej zastrašujoče.

Med snemanjem ste poslušali glasbo iz filma Fight Club. V kakšni meri vas je navdihnila?

Ta film je zelo vplival name, ker moške resno obravnava kot moške in se nikoli ne norčuje iz njih zaradi čistega norčevanja. Od moških se ponavadi pričakuje moč in pokončnost, vendar pogosto ni mesta za krutega ubijalca ki je tudi nežen ljubimec. V Fight Clubu tako kot v mojem filmu najdete množico različnih moških likov.

Za koga delate filme?

Za čimveč ljudi najrazličnejših starosti. Izziv s katerim se rad spopadam je pripovedovanje univerzalne zgodbe na tako univerzalen način, da je razumljiva ljudem po vsem svetu. V dobi množičnih medijev je bistveno prodreti do čim večjega števila ljudi in jih ganiti. Mislim, da ta film v sebi nosi resnico, po kateri današnja mladina hrepeni.

Družbeni odnosi v zahodnih kulturah postajajo vse bolj zapleteni, tehnološki napredek se dogaja na račun temeljnih idealističnih vrednot. Mladim, ki so od nekdaj pametnejši od ostale populacije, to vzbuja intuitivno željo po resnici in realnosti. Naš film ni preračunana predstava, ki se opira na efekte. To je resnična zgodba! Ne zanima me polemiziranje, pač pa pravi pogovor. Moje delo nima nič z umetnostjo. Nisem več umetnik, pripovedovalec sem.

O ustvarjalcih filma

Oliver Hirschbiegel (režiser)

Rodil se je leta 1957 v Hamburgu. Šolal se je v zasebni šoli z močnimi antiavtoritarnimi principi. Vzel jih je tako resno, da je zapustil šolo in postal ladijski kuhar. Po tej pustolovščini je začel študirati slikarstvo na hamburški

likovni akademiji, kjer se je pod vodstvom Sigmarja Polkeja, začel zanimati za fotografijo, video in film. Vrsta instalacij, performansov in umetniških del ga je pripeljala do režiranja in je skupaj z video in filmskim režiserjem Gaborjem Bodyjem ustanovil video revijo Infermental.

Leta 1986 je prodal svoj prvi scenarij Das Go! Projekt pod pogojem, da mu nemška TV-mreža ZDF dovoli, da ga sam režira. " Naenkrat sem bil filmski režiser! Moji junaki so bili režiserji kot Hitchcooxk, Huston, Hawks. Dejansko sem naredil študijo filma Sever-Severozahod. Skušal sem ugotoviti, kako povedati zgodbo s pomočjo slik. Kako naj oseba stopi skozi vrata? Kako posneti letalo, ki napada človeka?

Kako posneti vožnjo avtomobila, kje rezati in kaj rezati. To je bila dobra vaja in obnesla se je. Isto sem naredil s sekvencami Weirovega Leta nevarnega življenja, Pollaqckovega Trije Kondorjevi dnevi, Schlesingerjevega Maratonca in z vsemi filmi Ridleyja Scotta.

Das Go! Projekt je požel dobre kritike in Hirschbiegel je začel dobivati več ponudb. V naslednjih letih je režiral vrsto nagrajenih filmskih trilerjev in kriminalk za televizijo, 14 nadaljevanj serije Komisar Rex in dve zgodbi za serijo Tatort (priziorišče zločina). Eksperiment je njegov prvi igrani film.

Mario Giordano (scenarist)

Po študiju psihologije in več pisateljskih tečajih Mario Giordano dela od leta 1994 kot svoboden pisatelj v Hamburgu. Napisal je romane in knjige za otroke in mlade. Med njimi so Ein Huhn ein Ei ind viel Geschrei in Pablos Geschichte - Picassos Leben.

O Eksperimentu so napisali...

La Presse (Marc-Andre Lussier)

EKSPERIMENT NA FESTIVALU

Kakšno doživetje!

Po predvajanju filma Eksperiment je občinstvo zapuščalo dvorano v stanju šoka. Ta psihološki triler, z obrati ki so jemali dih, je dve uri držal obiskovalce v stanju napetosti. Zgodba doseže najbolj temačne in skrite kotičke človeškega duha, kar srhljivost filma še poveča. Igrani prvenec Oliverja Hirschbiegla je bil prikazan v uradnem tekmovalnem programu Svetovnega filmskega festivala. Njegova premisa je znanstveni projekt, katerega cilj je preučevanje nasilnega vedenja posameznikov v zaporniškem okolju. V ta namen izberejo 20 ljudi, (ki so odgovorili na časopisni oglas in za svoje sodelovanje sprejeli določeno denarno nagrado), in jih seznanijo z naravo eksperimenta. Udeleženci naj bi dva tedna preživeli v v ta namen prirejenem zaporu pod budnim očesom opazovalnih kamer. Nagrada za sodelovanje znaša 4000 DEM.

Osem udeležencev je izbranih za vlogo paznikov, ostalih 12 pa za vloge zapornikov. Prvi naj bi uveljavljali red in disciplino, (telesno nasilje je prepovedano), slednji pa naj bi se disciplini podrejali. Prvotno zamišljen kot igra udeležencev, eksperiment kmalu doživi nepričakovano nasilen obrat, ki se iz dneva v dan stopnjuje. Igra moči narašča, osebnosti posameznikov se sesuvajo. Kmalu nihče več ne obvladuje položaja. Zdaj so vsa vrata odprta za najrazličnejše vrste nasilja. Čeprav zgodba spominja na popularne resnične oddaje tipa Big Brother in Survivor, Eksperiment gre mnogo dalje. Film ni zgolj spodbujanje opazovalnega nagona, temveč z množico psihološko dobro razdelanih likov sproža resnično notranjo refleksijo.

Film je, po pravici povedano, srhljiv, ker kaže, česa vse so zmožni povsem vsakdanji ljudje, če jim je dana moč. Režiser razkriva, kako lahko določene situacije pripeljejo do vsakršnih zlorab in skoraj nacističnih grozodejstev. Najbolj prepričljivi prvini tega izvrstnega filma sta odlično napisan scenarij in seveda avtentično scensko okolje. Velika zasluga za njegovo kakovost gre izjemo nadarjeni čvrsti igralski zasedbi, zlasti pa Moritzu Bleibtreuju, junaku filma Teci, Lola, teci, ki je izvrstno odigral vlogo zapornika, ki zavrača avtoriteto.

Eksperiment , ki je že dosegel ogromen komercialni in finančni uspeh v Nemčiji, bo gotovo opravičil laskave

ocene in pohvale filma, ki si ga je vredno ogledati.

La Devoir

Film pripoveduje zgodbo o poskusih na ljudeh, ki so pristali igrati dvotedensko vlogo paznikov in zapornikov v simuliranem zaporu in pod budnim očesom znanstvenika. Se zgodba konča s splošnim pokolom? Ne, vendar to ni pomembno. Fim je izjemno učinkovita prispodoba, ki deluje kot napeti triler. Hkrati nam ponuja bežen pogled na še zmeraj prisotno obsedenost nemške družbe z nacistično preteklostjo. Toda nad tem nacionalnim odmevom. Eksperiment, v trenutni poplavi realističnih predstav, nam nazorno pokaže, da se v ekstremnih situacijah človek zlahka sprevrže v divjo zver. Podprt z izvrstno igro Moritza Bleibetreuja, v vlogi bivšega novinarja, lažnega zapornika in pravega rogovileža, ta nasilni film nikoli ne izgublja dramatične napetosti, ki njegovo srhljivost polni z odmevno energijo.

The Hollywood Reporter

Eksperiment je napet in pozornost zbujajoč, vendar še zdaleč ne popoln režiserski debi nemškega TV-režiserja Oliverja Hirschbiegla, s še eno izvrstno predstavo vzhajajočega zvezdnika Moritza Bleibetreuja in močno privlačnostjo za mlajšo publiko.

Scenarij, ki spominja na najnovejše filme o nasilju kot sta Fight Club in Battle Royale ter realistične TV-oddaje tipa Big Brother, temelji na romanu Black Box koscenarista Maria Giordana . Roman so navdihnili resnični poskusi Stanfordske univerze, kjer so v simuliranih zaporskih pogojih testirali psihološke odzive paznikov in zapornikov.

Medtem ko je režija čvrsta in igra dovolj prepričljiva podaja naraščajoče nasilje, zgodba sloni na vrsti neverjetnih malomarnih dejanj izvajalcev eksperimenta. Gledalec iz kina odhaja z vtisom, da je življenje v zaporu pekel, prostovoljno bivanje v zaporu -čeprav v nadzorovanih okoliščinah -pa vražji način služenja denarja.

Pa vendar je prav to privabilo večino udeležencev, da so se odzvali na časopisni oglas in se podvrgli testiranju ter navidezno minimalnem usposabljanju za dvotedenski eksperiment. Tarek (Bleibtreu) je taksist, ki je pustil novinarsko službo. Zanj je sodelovanje pri eksperimentu priložnost za dobro zgodbo, s čimer se strinja tudi njegov bivši šef. Opremljen z očali, v katera je vgrajena mini-kamera, Tarek se poda v pustolovščino z lastnimi načrti in postane eden od zapornikov.

Tudi eden njegovih sojetnikov (Christian Berkel) ni tam po naključju, toda ta dva pozitivna junaka za čas uideta smrti od roke paznikov, ki preveč resno pritostopijo k merjenju moči z zaporniki. Tarek podžiga situacijo s poniževanjem napačnega sadista Berusa (Justis von Dohnanyi), vendar odgovorna znanstvenika dopustita spremembo pravil in dovolita vsakomur, da odide, kadar želi.

Zaporniki zapadejo v depresivno stanje duha ujetih živali, pazniki postanejo zastrupljeni z oblastjo, kršijo pravila in maščevalno uveljavljajo avtoriteto. Od začetka iščejo nenasilne načine (v skladu s pravili) za discipliniranje hujskačev, kot sta Tarek in zapornik, ki iz zdravstvenih razlogov zavrača mleko. Toda ena stvar pripelje do druge in Berus naredi niz absurdnih logičnih preskokov ter povzroči, da eksperiment nevarno uide izpod nadzora.

Žal režiser ni našel druge poti do končnega krvavega dejanja, kot da je odgovorna opazovalca (Edgar Selge, Andrea Sawatzki) poslal stran ravno v napačnem trenutku. In podobno, eden ključnih dejavnikov je ženska (Maren Eggert), s katero Tarek trči na začetku filma. Njuno ljubezensko razmerje gledamo retrospektivno kot Tarekove spomine, ženska pa se čudežno pojavi v lažnem zaporu dvakrat, vključno s krvavim klimaksom.

Poudarimo dve slastno ironični potezi -na primer skladbo Wouldn't It Be Nice Beach Boysa kot nasprotje dogajanju na platnu -človek sočustvuje z zatiranimi zaporniki. Morda pa je samo v Nemčiji možno, da hud primer, kot je Berus, podžge takojšnji barbarizem pri drugih paznikih. V tem primeru film igra na kulturne stereotipe in s tem oddaljuje občinstvo od kakršnekoli univerzalne resnice, ki jo skuša prikazati.

The Gazette (Matt Radz)

Eksperiment je svež in neposreden, moderen psihotriler, nabit z energijo. Glavni igralec Moritz Bleibtreu je le eden od izvrstnih elementov tega provokativnega igranega prvenca izkušenega TV-režiserja Oliverja Hirschbiegla. Karizmatični igralec igra Tareka Fahda, novinarja pod krinko, z jamesbondovskimi očali z videokamero in drugo opremo. Je prostovoljec pri eksperimentu.

Človeški poskusni zajci so razdeljeni na paznike in jetnike, znanstvenika dr. Grimm in dr. Thorn pa sedita v laboratoriju, opazujeta na svojih monitorjih in čakata, da poteče kri. Ne čakata dolgo. Upornik po naravi in poklicu, Tarek naščuva sojetnike, da se uprejo paznikom. Posledice so krute in hude. Eksperiment inteligentno in v velikem stilu pošilja svarilo o nasilni plati človeške narave.

"Prvovrstna zasedba" - Berliner Kurier

"Neverjeten... preprosto sijajen... najboljši nemški film leta." - Bild

"Fantastičen psiho-triler in eden najboljših nemških filmov v zadnjih letih." - B.Z.

"Šok leta. Lasje vam bodo stali pokonci! Esperiment je težek film za gledanje, vendar ga morate videti." - Express Koln

"Izjemen." - Frankfurter Allgemeine Zeitung

"Najboljši nemški film v zadnjih desetih letih." - Geissener Anzeiger

"Ostali boste v šoku še dolgo po odhodu iz kinodvorane." - Munchener Merkur

"Prvovrstno, pretresljivo doživetje. V njem je napetosti za tri filme." - Neue Presse Hannover

"Sijajen." - Sachsische Zeitung

"Človek bi najraje kričeč zbežal iz kina, vendar ostaja prikovan na sedežu." - MB Live

"Odličen." - Bunte

"Osupljiv. Občinstvo ne more zbežati." - Extra-Tipp AM Sonntag

"Pretresljivo." - Im Blick

"Komaj imaš čas zajeti sapo." - Plusz

"Senzacionalno dober! Šokanten, dihjemajoč, neverjeten." - TV Horen ind Sehen

"Občinstvo pušča brez besede, izčrpano, šokirano, napeto, vznemirjeno... poigrava se s čustvi s takšno spretnostjo, ki se bliža Hitchcockovi." - Applaus

"Opozorilo: Ta film vas bo prestrašil." - Cinema

"Prestresljiv... fascinanten." - Musikexpress

"Neprimerljiva igra...fenomenalno!" - Space View