Hiša strahov

Režiser uspešnic Speed in Twister nam ponuja grozljivo pripoved o nadnaravnih silah.

Vsebina

Temačna in prepovedana na griču sedi osamljena hiša. Pred 130-imi leti jo je za svojo ženo in otroke, ki jih nikoli nista imela, zgradil tekstilni mogotec Hugh Crain. Namesto otroškega smeha so jo preganjale zgodbe o tragediji, ki so se sčasoma sprevrnile v številne pripovedi o smrti, zaradi katerih je hiša ostala prazna - vsaj na prvi pogled.
Stoletje kasneje dr. David Marrow (Liam Neeson), navdušen nad njeno preteklostjo, v graščino pripelje tri obiskovalce - kot sam pravi, da mu bodo pomagali pri študiji o nespečnosti. To so Theo (Catherine Zeta-Jones), svetovljanka, ki za drznostjo skriva še kaj; Luke (Owen Wilson), cinik, ki prvi posumi, da raziskave dr. Marrowa nimajo opraviti s spanjem; tretja pa je najbolj občutljiva med njimi - Nell (Lili Taylor). Že od prvega trenutka, ko Nell pride v graščino, jo temačna hiša nenavadno privlači in privlačnost postaja grizljivo obojestranka.
Pred davnimi časi so po graščini strašili duhovi, zaradi katerih trojico opozorijo, da ponoči, v temi, nihče od vaščanov ne ostane v hiši
Zidovi hiše na griču so povsem navpični in tla trdna. A domačini vedo - in kmalu ugotovimo tudi sami, da se nekaj ali nekdo sprehaja po hiši.
V knjigi ali na platnu so zgodbe o duhovih in hišah strahov priljubljeno čtivo, ki poganja kri po žilah in prižiga nočne lučke ob posteljah. A le malo zgodb o duhovih je tako priljubljenih, kot je klasični roman Shirley Jackson The Haunting of the Hill House.
Producentki Susan Arnold in Donna Arkoff Roth sta ljubiteljici omenjenega romana, zato sta se z navdušenjem lotili snemanja. Osebni motiv, zaradi katerega sta se lotili projekta, ima korenine v družinskih krogih: Donnin oče, Samuel Arkoff, predsednik družbe American International Pictures, se je podpisal pod številne ameriške klasične grozljivke, med drugimi je posnel tudi The Amityville Horror, The Pit and the Pendulum in številne druge, ki so nastale po uspešnicah Edgarja Allena Poeja. Arnoldova je hčerka Jacka Arnolda, režiserja priljubljenih grozljivk The Creature From the Black Lagoon, It Came From Outer Space in The Incredible Shrinking Man.
Ko je režiser Jan De Bont slišal, da pripravljajo adaptacijo knjižne uspešnice, je nemudoma ponudil sodelovanje, ne da bi sploh videl scenarij. Ko je prebral Selfov scenarij, je bil navdušen. "Knjiga je izredno umišljena in Self je izvrstno opravil svoje delo. Dobili smo sodoben scenarij. Od nekdaj sem užival v grozljivkah, kot so Izganjalec hudiča in Znamenje, a zadnja leta zanemarjamo ta žanr. Hiša strahov ni običajna grozljivka, ki jo filmski kritiki takoj po premieri raztrgajo. Gre za prav prebrisan scenarij, ki ga posamezni liki vodijo skozi zgodbo."
Film je osredotočen na štiri like, ki pridejo v graščino - v hišo na griču. Vzrok njihovega obiska nima opraviti z realnostjo. Edini, ki je prepričan, da ve za pravi vzrok njihovega obiska, je dr. David Marrow. Marrow obiskovalcem pojasni, da so v hiši zaradi znanstvenega eksperimenta o nespečnosti, v resnici pa jih bo opazoval, kako se odzivajo na strah. Kot pravi Neeson: "Prepričan je, da nadzoruje položaj in da se bodo dogodki razvijali v željeno smer. Ne verjame v duhove, z dušo in telesom je znanstvenik, ki je prepričan, da je vse mogoče argumentirano pojasniti. To je povsem v nasprotju z mojim prepričanjem. Prihajam z Irske, odraščal sem verujoč v vile in škrate. In uživam v grozljivkah, zato sem z veseljem sprejel ponujeno vlogo. Pri branju scenarija me je oblivala polt in se mi ježili lasje, med snemanjem pa sem popolnoma zaupal Janu. Izvrsten pripovedovalec zgodb je."
Najbolj zaupljiva od njegovih poskusnih zajčkov je Nell, ki jo igra Lili Taylor. Taylorjeva pripoveduje: "Nell je vse življenje skrbela za svojo mamo in bila izolirana pred svetom. Nima nobenih življenjskih izkušenj in pravzaprav se prvič razgali pred tujci. Povsem samosvoja je in močno se razlikuje od drugih. Dogodke in ljudi požira široko razprtih oči in z iskrenim navdušenjem. Hkrati pa čuti in zaznava reči, ki se dogajajo v hiši kot nihče od obiskovalcev. Sprva nihče ne verjame, potem pa..."
De Bont dodaja: "Nell je zelo ranljiva, zelo krhka, hkrati pa skozi zgodbo razkriva neko notranjo moč. Težko je vse te lastnosti najti v eni igralki, a Lili se je izvrstno odrezala."
Catherine Zeta-Jones igra Theo, izzivalno mlado lepotico, ki je - kot pravi Susan Arnold "vse, kar Nell ni. Catherine je zares ujela Theino bit - njeno klepetavo živahnost, njeno lepoto in njeno ljubezensko življenje."
Catherine dodaja: "Ko sem prebrala scenarij, sem se najprej navdušila nad drugačnostjo žanra, saj še nikoli nisem sodelovala pri nastajanju grozljivke. Theo je zelo svetovljanska. Divja in zabavna je, njeno življenje je pretveza in zanjo zgolj igra. Ko se zgodba razvija, krinke počasi padajo."
Owen Wilson je upodobil Lukea, ciničnega in neutrudnega humorista. Rothova pravi: "Owen je res nekaj posebnega. Brihten je, zabaven in zvit, skozi življenje ga vodi neka nevidna sila in bil je prava izbira za vlogo Lukea."
Wilson pravi: "Luke se zadeve loti le zaradi denarja. Že večrat je sodeloval pri takih poskusih, misli, da ve, kako se zadevi streže, pa se le pokaže, da ne gre za študijo o nesprečnosti..."
De Bont pravi: "Zbrali smo nenavdno družbico. Kot posamezniki so vsi štirje zelo nadarjeni igralci, ki vedno izstopajo. Skupaj pa so ustvarili nenavadno ozračje, med njimi je nastala kemija, ki kar skače iz filma."
V stranskih vlogah sta nastopila Bruce Dern v vlogi hišnega skrbnika in pa Marian Seldes v vlogi gospodinje (gospod in gospa Dudley).
Brez dvoma je osrednji lik filma sama hiša, ki so jo ustvarili priznani oskarjevci in filmski strokovnjaki: direktor fotografije Karl Walter Lindenlaub, scenograf Eugenio Zanetti, montažer Michael Kahn, skladatelj Jerry Goldsmith, kostumografinja Ellen Mirojnick, mojster za zvok Gary Rydstrom in koordinator posebnih učinkov John Frazier.
Arnoldova pravi: "Iskali smo hišo, ki skriva zlobno dušo, izdelek poblaznelega Hugha Craina." Scenograf Zanetti je z De Bontom ustvaril največja snemalna prizorišča, kar so jih kdaj koli uporabili. Zanetti pravi: "Ko sem prebral scenarij, sem imel v mislih nekaj med uspešnicama The Shining in Citizen Cane. Jan je privolil."
De Bont pripoveduje: "Hotel sem graščino, v kateri se akterji ne bodo le fizično izgubili, ampak bodo tudi čustevno izgubljeni. Ko si sam v ogromnem prostoru, popolnoma drugače gledaš na reči."
Zanetti je za osnovo vzel graščine, ki so jih gradili ameriški roparski baroni v 19. stoletju. Skoraj čez noč so nesramno obogateli, zato so gradili velikanske vile in graščine iz materialov, ki so jih naročevali po vsem svetu. Čeprav je hiša na griču nastajala v vikotrijanski dobi, se je Zanetti odločil za izbrano mešanico maroških, indijskih, gotskih, neoklasicističnih, baročnih in romanskih vplivov. "Hiša preveva blaznost; gre za produkt poblaznelega uma - Crainovega, ne mojega," pravi Zanetti. "Povsod je navzoč. Njegov portret visi na vrhu stopnic in je osrednji del hiše. Od tam vse nadzoruje. Povsod lahko iztegne roko: krožni hodniki te vedno pripeljejo spet nazaj - pred njegov portret. Tudi ko se zgubiš, se spet znajdeš pred njegovim obrazom."
Ker naj bi bila hiša živo bitje, se je Zanetti odločil za barve in materiale na organski osnovi, ki so hkrati odraz hišnega gospodarja. "Uporabil sem veliko kovin in kamna, da bi poudaril strogost gospodarja, ki je ustvaril hišo. Uporabil sem bron, staro zlato in baker s patino zelenega volka, ki jim je dal posebno noto in starost. Materiali so pretežno stari žamet v temno vijoličnih in rdečih odtenkih, v barvi krvi."
Velikost graščine je narekovala, da so večino prizorov postavili v jamski stolnici v kalifornijskem Long Beachu. Tam so postavili prizorišče eksotične rdeče veže z ogromnimi osrednjimi stopnicami in prečudovitim osrednjim prostorom, ki je meril 1400 kvadratnih metrov. Velikanska izrezljana vrata, ki so vodila vanj, so bila visoka 6 metrov, nastala pa so po Rodinovih znanih Vratih v pekel. Sedem maroških vrat, ki vodijo v veliko vežo, so posebej za film izdelali v Maroku in jih poslali v Los Angeles.
Osrednji del velike veže je velikanski kamin, s prostornino približno 40 kubičnih metrov. De Bont pravi: "Od daleč je videti kot velikanska usta, ki imajo zares veliko povedati. Levji glavi in luči na vrhu mreže sta videti kot oči. Grozljivo"
Prizorišča mogočnih spalnic in hodnikov so postavili v studiih Raleigh. Zanetti je na koncih hodnikov postavil ogledala, da je bilo videti, da se mogočni hodniki nikoli ne končajo. Z ogledali je opremil tudi nenavadno sobano - umetelno okrašeno okroglo sobo z vrtljivim podom, ki se začne premikati, ko se odprejo vrata.
Pazili so na vsako podrobnost. Skoraj vse so morali izdelati sami, od velikanskih kipov in stebrov, do preprog, zaves, pohištva in lestencev. Pomagalo je na stotine umetniških direktorjev, dekoraterjev, kiparjev, tesarjev in drugih strokovnjakov.
Mogočna notranjost je zahtevala enako impresivno zunanjost. Po napornem iskanju po Združenih državah je ekipa naposled našla svojo hišo na griču: graščino Harlaxton blizu Granthama v Lincolnshiru v Angliji. Graščino je med leti 1832 in 1855 zgradil Gregory Williams Gregory zase in za svojo družino. Priznan arhitekturni kritik dr. Mark Girouard je zapisal: "Da bi verjeli, jo morate videti na lastne oči. In še ko stojite pred njo, težko verjamete. Pred vami se razprostre kot privid na koncu ulice, ki se spreminja skozi letne čase in se odziva na svetlobo." Danes jo ima v uporabi Harlaxton College, britanski oddelek Univerze v Evansvillu (Indiana).
Za oživitev hiše so poskrbeli strokovnjaki za posebne fizične, vizualne in zvočne učinke. Vodil jih je John Frazier, ki pripoveduje: "Osrednje stopnišče je nastalo po dveh načrtih: eden je bil za postavitev, drugi za rušenje. Mogočno in trdno stopnišče se je na znak zrušilo v štirih fazah. Najprej smo naredili pomanjšan model iz mavca in si pomagali z zaboji peska. Šlo je za zahteven projekt."
Stopnišče je prizorišče enega najbolj napetih in zahtevnih prizorov filma: Nell visi na gugajočem se kipu, Neesom pa jo rešuje. De Bont pripoveduje: "Stopnišče je bilo visoko skoraj 15 metrov, Liam, ki pa se panično boji višine, je visel na razpadajočih stopnicah. Sploh mu ni bilo treba igrati, tako je bil prestrašen."
Moč posebnih fizičnih učinkov je najbolj vidna v prizoru, ko oživi Nellina spalnica, vse prizore pa so spremljajo posebni zvočni učinki. Vsi strokovnjaki so poskrbeli, da je hiša na griču postala živo bitje. Bit filma je vpliv hiše na njihov um in življenje samo. Ste slišali? Ste videli?
Susan Arnold pravi: " Grozljivke so tako pribljubljene, ker te hipoma prestrašijo in nemudoma spet sprostijo, kot bi bili na vrtiljaku. Upam, da smo naredili grozljivko, ob kateri vam zastane srce in se vam ježijo lasje, hkrati pa se zelo zabavate. Pripravite se!"

O igralcih

Liam Neeson (dr. David Marrow) je pred nedavnim nastopil v vlogi Jedija v uspešnici Georgea Lucasa Star Wars: Episode I - The Phantom Menace. Za portret Oscarja Schindlerja, nemškega poslovneža, ki svojo osebno usodo spremeni, ko se odloči, da bo več kot 1100 židovskih delavcev rešil gotove smrti v koncentracijskih taboriščih, v Spielbergovi uspešnici Schindler"s List, je bil nominiran za oskarja, zlati globus in nagrado BAFTA.
Neeson je svojo igralsko kariero začel pri gledališki skupini Lyric Players v Belfastu. Z neopazno stransko vlogo si je zagotovil dveletno sodelovanje s skupino. Nato se je priključil gledališču Abbey Theater v Dublinu in sodeloval v igrah Of Mice and Men in The Death of Humpty Dumpty.
Leta 1980 je v delu Of Mice and Men Neesona opazil John Borman. Ponudil mu je vlogo Sira Gawaina v Excaliburju (1981). Zatem se je njegova filmska kariera bliskovito povzpela in obsega vloge v filmih: The Bounty (1984), The Mission (1985), Duet For One (1986), A Prayer For Dying (1987) in High Spirits (1987).
Hotel je igrati v vlogah vodilnih karakterjev, ki pa mu jih britanska kinematografija ni zaupala. Zato se je leta 1987 preselil v Los Angeles. Pravi: "V Veliki Britaniji vlada razredni sistem, pravi rasizem, ki je sicer zelo prikrit, vendar deluje. V Združenih državah tega v zabavljaškem poslu enostavno ni." Zablestel je v filmu Swarn To Silence, ki je bil nagrajen z emmyjem, nastopil v Miami Vice in nikoli ni obžaloval svoje odločitve, da svojo srečo poskusi čez veliko lužo.
Videli smo ga v vlogi Cherinega gluhonemega varovanca v filmu Suspect, kot tretjerazrednega filmskega režiserja v The Dead Pool, ob Diane Keaton kot romantičnega kiparja Lea v The Good Mother, kot starajočega se rockerja v Satisfaction in v vlogi kmetavzarskega brata Patricka Swayzeja v Next Of Kin.
Kot iznakažen znanstvenik je nastopil v trilerju Sama Raimija Darkman, ob Melanie Griffith in Michaelu Douglasu nastopil v romantičnem vojnem trilerju Shining Through, igral je v uspešnicah Leap of Faith, Nell, Rob Roy in Les Miserables.

Lili Taylor (Nell) je večrat nagrajena igralka, znana predvsem po igri v neodvisnih produkcijah. Rodila se je v v Chicagu. V večji gledališki vlogi je nastopila leta 1988 v predstavi What Did She See, zatem pa je z Julio Roberts posnela svoj prvi film Mystic Pizza. Naslednje leto je v vlogi prijateljice Johna Cusacka nastopila v Say Anything.
S Samom Shepardom je nastopila v filmu Bright Angel, igrala v filmu Oliverja Stonea Born on the Fourth of July, z Riverjem Phoenixom je v glavni vlogi nastopila v Dogfight, s Tracey Ullma in Vincentom D"Onofrio pa v Household Saints. Posnela je film Rudy, v katerem sta nastopila tudi Sean Austin in Ned Beatty, z Johnnyjem Deepom in Faye Dunaway je nastopila v Arizona Dreams, v produkciji Roberta Altmana in reşiji Alana Rudolpha je nastopila v filmu Mrs. Parker and the Round Table. Za vlogo Honey Bush, naivne soproge filmskega vizažista, ki je pravi ženskar, v uspešnici Roberta Altmana Shot Cuts je prejela poseben zlati globus.
Za igro na televiziji je prejela emmyja kot gostujoča igralka v priljubljeni seriji X-Files, igrala je tudi v humoristični seriji Mad About You.
Taylorjeva se je poskusila tudi kot režiserka: režirala je gledališko predstavo z naslovom Collateral Damage.

Catherine Zeta-Jones (Theo) je pred kratkim prejela nagrado za najbolj obetajočo mlado igralko za glavno vlogo v uspešnici lanskega poletja The Mask of Zorro. Letos je s Seanom Conneryjem nastopila v hitu Entrapment.
Svojo igralsko kariero je začela na odrskih deskah, zatem je poskusila na televiziji in igrala v uspešni seriji The Darling Buds of May.. Na filmska platna je prišla s filmom Blue Juice, sledila sta Splitting Heirs in The Phantom.
Ameriški gledalci jo poznajo iz mini serije Titanic, v kateri je igrala z Peterom Gallagherjem, Georgeom C. Scottom in Eva Marie Saint.

Owen Wilson (Luke) ni le priljubljen igralec, ampak tudi uspešen scenarist in producent.
Pred nedavnim je zaigral v filmu The Minus Man, ki so ga premierno prikazali na filmskem festivalu Sundance. Lani je nastopil v uspešnici Armageddon, videli smo ga v filmih Bottle Rocket, Breakfast of Champions, Anaconda, Permanent Midnight, The Cable Guy.

O ustvarjalcih

Jan De Bont (režiser/izvršni producent) je bil eden najbolj cenjenih filmskih ustvarjalcev še pred svojim ameriškim režijskim prvencem Speed. Dve leti kasneje (1996) je posnel uspešnico Twister, ki je po vsem svetu zaslužila več kot 600 milijonov.
De Bont se je rodil na Nizozemskem in študiral na Filmski akademiji v Amsterdamu. Začel je z dokumentarci, bil je režiser priljubljene nemške humoristične serije Express.
Evropa ga je priznala leta 1961, ko je s filmom Paranoia pobral nagrade na filmskih festivalih v Berlinu, Benetkah in Oberhausnu. Leta kasneje je sodeloval pri filmu The Wrestler, ki je bil režiserski prvenec Paula Verhoevena. Skupaj sta posnela celo serijo nizozemskih filmov - Strictly Business, Turkish Delight (nominacija za oskarja), Keetje Tippel, The Fourth Man.
Ko se je preselil v ZDA je sodeloval s številnimi priznanimi režiserji pri nastajanju uspešnic: z Johnom McTiernanom pri Die Hard, z Ridleyjem Scottom pri Black Rain, z Joelom Schumacherjem pri Flatliners in z Richardom Donnerjem pri Lethal Weapon 3. S Paulom Verhoevenom je sodeloval pri uspešnicah Flesh and Bloom in Basic Instinct. Njegova producentska hiša Blue Tulip Productions bo posnela nov film Stevena Spielberga Minority Report s Tomom Crusiom v glavni vlogi.

Susan Arnold & Donna Arkoff Roth (producentki) sta bili producentki romantične komedije Forces of Nature. Pod okriljem njune producentske hiše so nastale uspešnice Grosse Point Black, Unstrung Heroes, Benny & Joon.

David Self (scenarist) šteje Hišo strahov za svojo prvo veliko uspešnico. Sodeloval je s številnimi studii, tudi z DreamWorksom: Thirteen Days je v fazi predprodukcije in Gates of Fire.

Karl Walter Lindenlaub (direktor fotografije) je sodeloval pri uspešnicah Independence Day, Stargate, Universal Soldier, Moon 44, The Jackal, Red Corner, Up Close and Personal, Rob Roy, Last of the Dogmen, Ghost Chase, Eye of the Storm, The Year of the Turtle.

Eugenio Zanetti (scenograf) je prejel oskarja za veličastno scenografijo v drami Restoration. Drugič je bil za ta prestižni kipec nominiran za romantično fantazijsko dramo What Dreams May Come.. Bil je scenograf v uspešnicah Last Action Hero, Tall Tale, Soapdish, Flatliners, Some Girls, The Power of Darkness, Camilla, The Final Truce. Znan je tudi po scenografiji v veličastnih predstavah in operah: They"re Playing Our Song, Blood Wedding, Dracula, Waiting for Godot, A Midsummer Night"s Dream, Three Penny Opera, Hedda Gabler, The Glass Menagerie, Old Times.