Kolosej
Film distribucije Blitz Film & Video Distribution

Družina v najem

komedija
Samo v Koloseju Maribor
Podnapisi
1h 37min / 97min
Leto: 2015
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Scenarij: Jean-Pierre Améris in Murielle Magellan
Paul-André je introvertiran štiridesetletnik, ki je sicer premožen, ampak izredno nezadovoljen, saj ugotavlja, da v svojem življenju pogreša družino. Violette je prav tako štiridesetletnica, vendar je za razliko od Paula polna energije, grozi pa ji izguba stanovanja ter celo skrbništva nad svojimi otroci. Paul-André ji zato ponudi pošten predlog: v zameno za odplačilo dolgov, bo „najel“ njeno družino…

Paul-André (Benoît Poelvoorde) je plah in vase zaprt možak, star nekaj čez štirideset. Bogat je, a sam; naveličan takšnega življenja si vtepe v glavo, da potrebuje družino. Tudi Violette je stara nekaj čez štirideset in polna življenja, vendar se otepa z gmotnimi težavami, zaradi česar utegne zgubiti streho nad glavo in celo svojo družino. Paul-André ji ponudi noro kupčijo: v zameno za odplačilo njenih dolgov bo najel njeno družino. Naposled bo okusil pravo radost družinskega življenja… v dobrem in slabem!

Igrajo še Philippe Rebbot, Pauline Serieys, Calixte Broisin-Doutaz, Edith Scob, Nancy Tate, Taira Boree in Rémy Roubakha in Xavier Mathieu. Režiral je Jean-Pierre Améris po scenariju, ki ga je spisal z Murielle Magellan. Izza kamer so sodelovali še direktorica fotografije Virginie Saint-Martin, scenograf Franck Schwarz, kostumografinja Nathalie Du Roscoät in glasbeni urednik Thierry Valletoux.

Pogovor z režiserjem Jean-Pierrom Amérisom

Vračate se h komediji…

To je moj deseti film in druga komedija. Prek komedije lahko precej bolj naravnost govorim o sebi. Že Les émotifs anonymes (Anonimni romantiki ) je bil precej avtobiografski, in tudi s tem filmom je tako. Lahko bi ga bil naslovil Romantik v družini!

Vam je tematika družine pri srcu?

Doslej sem se s to tematiko spopadal manj neposredno in pogosto s stališča konflikta in nesporazumov med otroki in starši – na primer v Les aveux de l’innocent, Mauvaises fréquentations in Je m’appelle Elisabeth. Tako neposredno kot tokrat se je še nikoli nisem lotil. Podobno kot Paul-Andréju, ki ga tu igra Benoît Poelvoorde, se mi je zdelo, da je družina zgolj gruča ljudi, ki kričijo eden na drugega, kar je precej negativen pogled.

Ste ta pogled spremenili?

Moj pogled na zadevo je napredoval zahvaljujoč moji soscenaristki Murielle Magellan. Spoznala sva se ob prirejanju romana La joie de vivre za TV film. Precej pomembna drama o družinskih nevrozah… in zaljubila sva se! Vse odtlej sem si želel o tem posneti film – o odnosu med dvema, ki nimata prav nič skupnega: moški srednjih let, ki ga pestita potrtost in nervoze, in pogumna, optimistična mama, kakršna je Murielle. Pred nekaj leti sem se domislil uvodnega zapleta – bogat godrnjač, ki nikdar ni imel družine, spozna mater samohranilko v gmotni stiski in ji ponudi, da odplača njene dolgove, ona pa ga uvede v družinsko življenje. Nato sva se z Murielle lotila scenarija in vanj vnesla svoji osebnosti – moj pesimizem in njen optimizem, podrobnosti iz izkušenj, kot na primer tista o mojem pastorku, ki je nogomet igral kar v dnevni sobi. Rad bi rekel, da gre za film o možakarju, ki se sooči z zmedo v svojem življenju, toda Murielle raje govori o premikih v njegovem življenju…

Kako to, da je Violettino delo rezljanje iz sadja in zelenjave?

Tako ima določen talent. Vsi imamo nekaj, po čemer se ločimo od drugih. Dejanjem pripisujem veliko mero pomembnosti, pa naj se zdijo še tako drobna in vnemar. Šteje tisto, kar počnemo. Na ta način film tudi raziskuje, kako so družine organizirane in kakšne so vloge, v katere nas prisilijo. Moj film ni slavospev družini temveč prej odnosom, ki si jih izberemo sami. Mislim, da je Coluche nekoč dejal, »Najboljša družina je tista, ki jo izumiš sam.« Morda je naključna, a ravno taka ruši pravila in življenje zajema z veliko žlico.

Film govori tudi o negotovostih.

Četudi gre za stilizirano komedijo, to še ne pomeni, da se ne ubada z družbeno resničnostjo. Violette se mora kar naprej spopadati s poniževanjem. Ker je prikupna in nima denarja, se ji zdi, da mora, če hoče službo, razširiti noge. Prepričana je celo, da jo bo Paul-André takoj zasnubil. Pa je presenečena, ko odkrije, da nima nobenega namena spati z njo.

Pogovor z Benoîjem Poelvoordejem

Tokrat v drugo sodelujete z Jean-Pierrom Amérisom.

Skupaj sva posnela že Les émotifs anonymes. Dober dečko je. Prebral sem scenarij, všeč mi je bil, in, voila!

Že drugič igrate lik, ki zelo spominja na Amérisa, pa tudi na vas…

Menda res. Paul-André je zaskrbljen lik, tako kot Améris. Tako kot jaz. Da se izogne pretiranemu živciranju, se je odločil, da se bom namesto njega živciral jaz! Vendar nisem tip, ki bi veliko razmišljal. Storim, kar mi Jean-Pierre reče. Kar je sijajno – pedanten režiser je in te zrežira do pikice natančno.

Pa vaši soigralci?

Virginie je prekrasna, nadvse zabavna. Uživala sva v skupnem delu, pa tudi otroka sta me presenetila s svojo potrpežljivostjo in zbranostjo na snemanju.

Še kaj?

Ste imeli priložnost spoznati svetovnega prvaka v rezljanju iz sadja in zelenjave? Neverjeten je. In najbolje pri vsem tem je, da si je našel dekle, ki jo prav tako navdušuje rezljanje iz sadja! Življenje zna biti čudovito…

Pogovor z Virginie Efira

Kaj vas je pri scenariju najbolj pritegnilo?

To, da gre za možaka, ki je sicer zabubljen v čisto lagodno življenje, a ga skuša zavestno obrniti na glavo. Pa da gre za obratno ljubezensko zgodbo: običajno nekoga srečaš, se zaljubiš, preselita se v skupno stanovanje in si ustvarita skupen svet. Tu je ravno nasprotno. Začne se z dogovorom, ki se pretvori v ljubezen. Poleg tega ne gre za običajno odo družinskemu življenju, temveč nas uči, da se intimnost in zaupnost vzpostavita korak za korakom, prek malih radosti, a tudi konfliktov. Imeti družino je velika sreča, a tudi zapor. Violette je ujeta v položaj, ki ji je bil namenjen, in iz njega se ne more premakniti.

Kakšen lik je pravzaprav vaša Violette?

Malo je raztresena in nestanovitna, a ima svoja prikupna protislovja – počuti se povsem nemočno, a se še vedno nosi s ponosom. Ne vda se kar tako, glavo nosi pokonci; je nekakšen ljubek mali vojaček, nekoliko vulgarna, a dostojanstvena. Ranljiva je, a se s tem ne obremenjuje. Požre svoje manjvrednostne komplekse in gre naprej svojo pot, pa čeprav ji modrček kuka izpod bluze. Spominjam se svojih najstniških let – nisem bila ravno najbolj elegantna. Družila sem se z erotičnimi plesalkami, nosila ogromne škornje in si okoli gležnja nadela zlato verižico. Moja »preobleka« je bila precej dobra! A podobno kot Violette sem nase gledala z dobro mero humorja in pretirane ženstvenosti. Običajno se tiste, ki se počutijo majhne, skrijejo pod tono maskare.

Kako ste liku sploh zlezli pod kožo?

Med pripravami mi je Jean-Pierre priskrbel filme in pesmi, da sem jih prepevala. Gledala sem Fellinijev Le notti di Cabiria, ki je sicer res umetnina – a bolje umetnina kot navaden zmazek. Jean-Pierre je natanko vedel, kakšno glasbeno noto želi dati filmu; meni se je zdelo, da bi Violette poslušala hip-hop. Občudujem ženske, ki ohranijo močne vezi s svojo mladostjo, ne meneč se za ves patos, ki ga prinaša dejstvo, da jih imajo že 35, 40. Tovrstno zavračanje staranja se mi zdi očarljivo, kot tudi ekstravagantno oblačenje, v katero jih sili obupna želja, da bi ugajale. Na koncu sva se zedinila, da posluša ameriško glasbo, bolj soul kot hip-hop. Poleg tega sem hodila na ure rezljanja iz sadja in zelenjave, kar lahko reče le redkokdo! Učil me je sam svetovni prvak, in prvo, kar mi je rekel, je bilo: »Če bi vedeli, kaj vse lahko ustvarim iz pora!« Prav to mi je všeč pri Jean-Pierru: verjame, da je pomembno nekaj početi, pa četudi drobne, nenavadne reči – na primer rezljati vrtnice ali leve iz lubenic.

Kakšen režiser je sicer Jean-Pierre Améris?

Strasten! In to svojo strast zna v skupinskem projektu, kakršen je film, drugim tudi posredovati. Ob njem smo se ves čas snemanja počutili povsem enotni. Pa silno natančen je, že kar boleče natančen! Film si zamisli do najmanjše podrobnosti, in njegov način režije je koreografiran do potankosti. Predstavlja si naša telesa v prostoru, in govori nam, po kateri poti moramo. Kar naredimo po dvanajstkrat, potem pa na to pozabimo in se nam zdi nekaj povsem naravnega. Kamera je nenehno prisotna, a nas Jean-Pierre primora, da nanjo povsem pozabimo. Ko smo snemali prizor na pikniku, kjer nas okoli mize sedi petnajst, je ena od igralk na drugem koncu mize rekla, da me ne sliši in da naj govorim glasneje. Jean-Pierre ji je rekel: »Če je ne slišiš, stori, kar bi storila v resničnem življenju, in reci 'Kako, prosim?'« Rad išče resnico, kar je sijajno. Ni improvizacije, le življenje prevzame vajeti.

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Bodi prvi in napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.